Objavljamo govor Generalnega državnega tožilca RS Draga Škete:

Spoštovane udeleženke in udeleženci, spoštovani predavatelji,

v veselje mi je, da vas lahko pozdravim na današnjem seminarju in delim z vami nekaj iztočnih misli.

Institut poravnavanja obeležuje v letošnjem letu svojo 20 obletnico, odkar je bil uzakonjen v naše kazensko pravo. Tekom let se je institut dograjeval, se dokončno izoblikoval in postal učinkovito  postopkovno orodje, ki v skladu s splošno težnjo uvajanja pragmatičnih načinov reševanja sporov zasleduje jasen cilj − uvajanje skrajšanih, poenostavljenih in konsenzualnih postopkov, ki lahko bistveno pripomorejo k hitrejšemu in posledično cenejšemu poteku kazenskih postopkov, vendar ne na škodo zagotovitve pravične rešitve.

Državno tožilstvo je prvenstveni varuh javnega interesa v zvezi s kazensko represijo, vendar uspešen pregon storilcev kaznivih dejanj ni odvisen le od dobrega dela tožilstva, ampak predstavlja trud dela vseh deležnikov tako imenovane verige pravičnosti – v katero spadate tudi vi, spoštovani poravnalci in poravnalke. Sploh v zadnjem času, ko se ponovno – bolj kot kadarkoli prej – krepi pomen učinkovitosti, ekonomičnosti in smotrnosti kazenskega pregona, hkrati pa prvin načela oportunitete.

Na tožilstva namreč prihaja veliko število zadev širokega razpona kaznivih dejanj, ki tekmujejo za čas in pozornost državnih tožilcev. Ravno bagatelna kriminaliteta pa predstavlja veliko obremenitev tako za organe odkrivanja kot za organ pregona. Kadar pri lažjih kaznivih dejanjih zavrženje zadeve zaradi nesorazmernosti ne bi bilo dopustno, uvedba kazenskega postopka pa ne bi bila na mestu, morajo državni tožilci skladno s politiko pregona, primarno uporabiti alternativne možnosti, med katere spada tudi institut poravnavanja, s katerimi se storilcu naloži izpolnitev dodatnih zahtev, preden se sprejme dokončna odločitev o opustitvi pregona zoper njega. Sploh kadar obstaja utemeljen interes oškodovanca, da bi bil celovito vključen v reševanje kazenske zadeve, javnopravni razlogi pa temu ne nasprotujejo. Kljub dejstvu, da gre za lažja kazniva dejanja, se moramo namreč zavedati, da prizadeva veliko število ljudi in da njihovo zaupanje v pravno državo temelji tudi na uspešnem reševanju te oblike kriminalitete. Nenazadnje pa se s tem, ko se za manj pomembne oblike kriminalitete in manj pomembne zadeve v največji možni meri uporabijo procesne variante, ki omogočajo hitrejše in preprostejše rešitve kazenskih zadev, sprostijo tudi kadrovski viri za kvalitetnejšo obravnavno težjih oblik kriminalitete.

Tako nam že vrsto let uspeva v skladu z načelom razbremenitve sodišč in količinskega uravnavanja dotoka kazenskih obtožb na sodišče, z uporabo ustreznih procesnih in materialnopravnih institutov, med katere spada tudi poravnavanje, izločiti nadpolovično število kazenskih zadev in s tem zmanjšati tako številčni, kot tudi vsebinski pritisk na sodni sistem. Pri tem pa so storilci še vedno ustrezno kazenskopravno obravnavani.

Vendar namen spravnih elementov modernega kazenskega prava ni samo razbremenitev sodišča vodenja kazenskih postopkov in zmanjševanje preobremenjenost akterjev kazenskopravnega sistema temveč tudi čim prej in za obe stranki zadovoljivo rešiti spor med njima brez uporabe kazenskih sankcij.

Usposobljen poravnalec, kot nepristranski tretji, ki ne nastopa s pozicije moči, tako strankama omogoči strpen dialog in ju pri tem usmerja ter med njima posreduje z namenom, da se odpravijo nesoglasja, zagotovijo dobri prihodnji odnosi ter doseže konsenz. Poravnalci tukaj nastopate v vlogi pospeševalcev komunikacije in ste tisti, ki vpletenim pomaga oblikovati obojestransko sprejemljive predloge, preprečuje neposredno konfrontacijo in pozicioniranje strank ter pomaga najti za vse vpletene sprejemljivo rešitev spora. Reakcija na kriminaliteto tako v prvi vrsti zadovolji tiste, ki jih kaznivo dejanje neposredno zadeva – s tem se dosega personalizacija kazenskopravnega reagiranja na kriminaliteto – kjer oškodovanec ni zreduciran zgolj na vir dokazov zoper obdolženega.

Prav tako pogled naprej kaže, da se z predvidenimi posegi v ureditev kazenskega postopka spreminja paradigma obravnavanja položaja žrtev kaznivih dejanj, ki ne bodo zgolj nekakšna kolateralna škoda kaznivega dejanja, s katero se bolj ali manj posredno ukvarjajo tudi različni organi v kazenskem postopku, saj skrb za njihovo dobrobit in procesne pravice stopa v ospredje. V ta okvir spada ravno ideja poravnavanja med žrtvami in storilci, ki je eden izmed aspektov tako imenovane restorativne (obnavljalne) pravičnosti, saj gre za proces, ki daje žrtvam kriminalnih dejanj možnost srečanja s storilcem v varnem in strukturiranem okolju, ter je vodena dialoško, s poudarkom na valorizaciji položaja žrtve, storilčevi odgovornosti in povrnitvi škode. Tako ima tudi storilec priložnost prepoznati dejansko škodo, ki jo je povzročil žrtvi, se ji opravičiti in morda ugotoviti najprimernejši način, s katerim bi saniral ali vsaj omilil posledice svojega dejanja. Prek takšnih neposrednih stikov pa lahko pride tudi do določenega pozitivnega vpliva na bodoča ravnanja takšnega storilca, ki lahko prispeva tudi k spremembi njegovega pogleda na izvrševanje kaznivih dejanj, nenazadnje pa pride tudi do nižje stopnje stigmatizacije in zato lažji povratek in vključevanje obdolženca v nadaljnje življenje. Naloga posamezniku sicer da vedeti, da je storil nekaj narobe, vendar je zagotovljena takšna moč obveznosti, da ta internalizira občutek pravilnosti pri njemu. Povedano drugače: končni efekt poravnave ni samo ta, da je državne represije manj, temveč tudi to, da ta postane bolj učinkovita. Tako poravnava dosega ne samo pozunanjene družbeno funkcionalne učinke (kot je razbremenitev dela pravosodnih organov) ampak ima tudi učinke specialne prevencije. Vsebuje pa tudi določeno moralno ali materialno zadoščenje oškodovanca zaradi storjenega kaznivega dejanja.

Zato si tako na Vrhovnem državnem tožilstvu RS, kot tudi sam z okvirnimi usmeritvami in napotki v politiki pregona, kamor je umeščena tudi uporaba instituta poravnavanj, prizadevamo, da se kazenski pregon ne uveljavi, če zadošča uporaba blažjega odziva in da se upošteva interese oškodovanca po doseganju odškodovanja in interese obdolženca po vplivanju na potek postopka. Tožilce zato spodbujamo, da ustvarjalno uporabijo vse alternativne procesne možnosti in selekcijske mehanizme, ki jih določa zakon ter jih uveljavijo pri izvajanju kazenskega pregona. Analize zbranih statističnih podatkov zadnjih štirih let tako že kažejo pozitiven trend povečanja števila postopkov poravnavanja. Menim pa, da možnosti za povečanje uporabe instituta še niso izčrpane. Tako bo za tovrstni pozitiven razvoj poravnalnih zadev prav gotovo koristna današnja izmenjava mnenj, informacij ter strokovnih znanj. Program obljublja vsebinsko bogat in pester seminar, želim pa vam, da današnji dan izkoristite tudi za krepitev dobrih odnosov ter prijetno druženje.

Hvala za pozornost.