Generalni državni tožilec Drago Šketa je sprejel Politiko pregona, v kateri je določil strateške cilje državnega tožilstva pri pregonu kaznivih dejanj.

S tem aktom je generalni državni tožilec določil zadeve, ki naj bi jih  tožilci hitreje in bolj poglobljeno obravnavali. Poleg že ustaljenih prioritet gospodarskega, korupcijskega in organiziranega kriminala, je po strokovni oceni tožilstva v sodobnem času še posebej izražen javni interes za pregon kaznivih dejanj na škodo ranljivih skupin, kot so otroci in ženske; posebna pozornost je namenjena tudi delavcem, kot eni od ranljivih skupin.

Tehnološki in družbeni razvoj narekujeta potrebo, da organi pregona zavzamejo prepričljiva stališča pri obravnavanju kibernetskega kriminala, terorizma ter javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti. Prednostne bodo tudi zadeve, pri katerih je možno učinkovito poseči po nezakonitem premoženju storilcev kaznivih dejanj  ter starejše nerešene zadeve. 

K poenotenju tožilske prakse bodo prispevali načelni napotki, ki jih je generalni državni tožilec sprejel kot usmeritev tožilcem pri uporabi pooblastil v predkazenskem in kazenskem postopku. Opredeljeno je bistvo vseh ključnih točk tožilskega delovanja – začetek aktivnosti, zbiranje informacij, odločitev o pregonu, alternative pregonu, pogajanja o sklenitvi sporazuma o priznanju krivde, vpliv na kaznovalno politiko in pravna sredstva. Kriteriji so prilagojeni glede na to, ali gre za enostavnejše, številčnejše zadeve ali za izjemno zahtevne primere, s čimer so določeni standardi kakovostnega dela.

V aktu so našteti tudi širši ukrepi, kot denimo, informacijska podpora postopkom, izenačitev obremenjenosti državnih tožilstev, izboljšanje sodelovanja s policijo, ipd., ki jih namerava generalni državni tožilec izvesti v času trajanja svojega mandata.