Generalni državni tožilec Drago Šketa je  sopodpisnik  Zaveze o podpori in sodelovanju pri vzpostavitvi in delovanju Hiše za otroke (Barnahus), ki bo po islandskem vzoru zaživela tudi v Sloveniji.

Skupni projekt Evropske komisije in Sveta Evrope, ki je potekal na predlog Ministrstva za pravosodje RS, je bil namenjen pregledu stanja in pripravi podlag za vzpostavitev institucije, pri kateri ima pomembno vlogo tudi tožilstvo, in v okviru katere bo zagotovljena celostna obravnava otrok, ki so žrtve kaznivih dejanj.

V okviru projekta Hiša za otroke (Barnahus) so bile izdelane Nacionalne smernice za delovanje in načrt nadaljnjih aktivnosti za vzpostavitev, delovanje in spremljanje tovrstne institucije v Sloveniji. S strokovnjaki Sveta Evrope in Evropske komisije je ves čas tesno sodelovala medresorska delovna skupina, v kateri so bili tudi državni tožilci in predstavnica Vrhovnega državnega tožilstva RS.

Na državnem tožilstvu smo že v preteklosti samoiniciativno iskali možnosti in se usposabljali za delo z otroki, pri katerih obstaja sum, da so bili žrtve kaznivih dejanj. Tudi v prihodnje bomo sodelovali pri aktivnostih za vzpostavitev Hiše za otroke in pri oblikovanju načina dela, ki bo za otroke kar najmanj travmatičen in ne bo povzročal sekundarne viktimizacije.

Poleg generalnega državnega tožilca Draga Škete, so zavezo podpisali še ministrica za pravosodje Andreja Katič, ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Ksenija Klampfer, ter predstavniki ministrstva za zdravje, ministrstva za notranje zadeve, vrhovnega sodišča in generalne policijske uprave.

Govor Generalnega državnega tožilca RS Draga Škete:

Spoštovana gospa Regina Jensdottir, spoštovani gospod Sebastien Renaud, oče hiše za otroke gospod Bragi Gudbrandsson, cenjene ministrice in ministri, državni sekretarji, spoštovani predstavniki sodstva, Policije, varuhinje človekovih pravic, spoštovani člani delovne skupine in gostje, dober dan.

Sem karierni državni tožilec. To je moj poklic in predan sem mu v celoti. O delu pogosto premišljujem popoldan, zvečer, tudi kakšna neprespana noč je že za menoj. In enako je pri večini mojih kolegov. Naš poklic pač ni nekaj, kar bi človek opravljal z lahkoto, nekako mimogrede, ne da bi delo na posamezniku pustilo sledi. Pri našem delu se srečujemo s tistim najhujšim, najslabšim v človeški družbi. Vidimo neslutene oblike nasilja človeka nad človekom, grozovite globine, v katere lahko ljudi potegnejo različne odvisnosti, pa tudi posledice neskončne človeške pogoltnosti, ki vodi v brezbrižnost do sočloveka in rušenje vsega na poti do cilja. Vidimo tragedije družin, izkoriščanih delavcev, zlorabljenih otrok … A kljub vsemu temu nismo otrdeli in brezčutni stroji, ampak ohranjamo zaupanje v dobro in zavzeto izvajamo svoje poslanstvo, da bi pripomogli k varnejši in boljši družbi.

Moji kolegi imajo čut za to, kaj je dostojno in prav in so tudi glas nemočnih. Mene tako ni presenetilo, da so državni tožilci že pred leti postali pozorni na položaj otrok, žrtev kaznivih dejanj, in začeli iskati možnosti za otrokom čim bolj prijazne postopke. Moji kolegici, državni tožilki, ki sta tudi članici medresorske delovne skupine pri projektu Hiša za otroke, Mirjam Kline in Barbara Jenkole Žigante, sta sami začeli iskali poti za spremembo položaja otrok – žrtev kaznivih dejanj. Seznanjali sta se s tujimi praksami, iskali boljše možnosti za zavarovanje interesov otrok, žrtev kaznivih dejanj, v predkazenskih in kazenskih postopkih. Danes vemo, da so predolgi kazenski postopki, večkratna zaslišanja žrtve, ponavljanje zgodbe znova in znova in podobno hude travme za otroka. Vse to je sekundarna viktimizacija žrtve. Ko sta omenjeni kolegici spoznali način delovanja klinike za mlade mesta Zagreb, kjer obravnavajo mladoletne žrtve kaznivih dejanj, sta ocenili, da gre za primer dobre prakse, ki bi se lahko uporabil tudi pri nas. Zaprosili sta za sprejem pri ministru za pravosodje, ki je predlog z zanimanjem poslušal.

A spoznanje, da moramo kot družba boljše poskrbeti za otroke, delati z njimi z več razumevanja in več spoštovanja do njihovih mladih ranjenih duš ter jim zagotoviti najboljšo mogočo pomoč in podporo pri okrevanju, je zorelo tudi drugje. Kje vse, niti ne vem, in rečem lahko le iskrena hvala vsem, ki ste prispevali k temu, da bo v Sloveniji zaživela Hiša za otroke. Moram pa izpostaviti vsaj eno osebo, ki je za ta projekt ključna – gospa Sabina Klaneček, ki operativno vodi projekt Hiša za otroke v Sloveniji. Gospa Klaneček je dolga leta predano nabirala gradiva in zbirala informacije o tujih izkušnjah ter iz zbranih gradiv
pripravila podlage za oblikovanje projekta in pridobitev tehnične pomoči. S svojo predanostjo, vztrajnostjo in večnim optimizmom je ključna oseba pri projektu in to tudi v trenutkih, ko stvari niso šle najboljše. Podpora Evropske komisije projektom v pravosodju in zavzetost posameznikov pri Svetu Evrope pri izvajanju projekta pa so prizadevnost ljudi v Sloveniji povezali in prispevali k nastanku konkretnih rešitev. Velik entuziazem nekaj posameznikov in vodstva različnih organov s posluhom za potrebe otrok so nas pripeljali do točke, ko podpisujemo zavezo o podpori in sodelovanju pri  vzpostavitvi in delovanju Hiše za otroke v Sloveniji. Dogovor podpisujemo v tako široki sestavi in s tako nedvoumno podporo, kot se redko zgodi.

Zagotavljam vam, da na državnem tožilstvu nameravamo slediti dani zavezi in narediti vse potrebno, kar je v naši moči, da bo Hiša za otroke lahko ustrezno zaživela v praksi. Tudi v Politiki pregona sem določil visoko prednost obravnave zadev, pri katerih so s kaznivimi dejanji prizadete pravice posebej občutljivih skupin, kamor sodijo tudi otroci. Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah določa, da bi morale vse organizacije, ki se ukvarjajo z otroki, delati v najboljšo korist otrok. V imenu vseh svojih kolegov lahko zagotovim, da bomo državni tožilci prispevali svoj del v mozaiku skrbi za najboljšo korist otrok, ki bo pripeljal do otrokom prijaznejše obravnave v predkazenskem in kazenskem postopku v Hiši za otroke.