Generalni državni tožilec na posvetu Družinski odnosi v medosebni odvisnosti
Generalni državni tožilec Drago Šketa se je 9. aprila udeležil tradicionalnega posveta na Brdu pri Kranju, ki je namenjen policistom, tožilcem, sodnikom, socialnim delavcem in drugim, ki se pri svojem delu srečujejo z otroki - žrtvami kaznivih dejanj. Približno 250 udeležencev medresorskega posveta, ki sta ga že sedemnajstič pripravila policija in Društvo državnih tožilcev Slovenije v sodelovanju s Centrom za izobraževanje v pravosodju, je letos razpravljalo na temo z naslovom: Družinski odnosi v medosebni odvisnosti.
Cenjeni gostje iz tujine, spoštovane predavateljice in predavatelji, kolegice in kolegi, lepo pozdravljeni.
Problematika mladoletnikov in z njimi povezanih družin v sodnih postopkih je občutljiva tema – ena tistih, ki poleg strokovne usposobljenosti terja največ človeške pretanjenosti in empatije. Gre za probleme povezane z intimnimi odnosi v sferi naše zasebnosti, na področju, kjer smo ljudje najbolj ranljivi.
Nobena institucija ne more zamenjati varovalnih mehanizmov, ki jih otrokom – pa ne le njim - zagotavlja zavetje funkcionalne družine. Ko ta zataji, zlahka zdrsnemo na področja, kjer namesto naklonjenih relacij med ljudmi spregovorijo nasilje in različne druge oblike disfunkcionalnih medčloveških odnosov. Zato se od strokovnjakov, ki so vpeti v reševanje človeških življenj na teh področjih, zahteva izrazito povezovalen pristop in širok razpon raznovrstnih znanj. Obvezno usposabljanje od nas zahteva tudi Zakon o preprečevanju nasilja v družini, na kar v praksi, žal, velikokrat pozabimo.
Pogosto se mora z enim otrokom, z enim mladostnikom in njegovo družino, ukvarjati več strokovnjakov z različnih področij, in takrat se še vedno velikokrat znajdemo v slepi ulici. Včasih niti ni jasno, kakšne strokovnjake sploh potrebujemo….. Včasih ima kdo težavo prisluhniti strokovnjakom z drugih področij – nesposobni smo stopiti korak nazaj, četudi se v teoriji vsi strinjamo, da bi morali v fokus našega delovanja postaviti življenje mladega človeka.
V ta namen najprej zahvala vsem prisotnim, vsem kolegicam in kolegom, ki spremljate novosti na področju svoje stroke in jih vključujete v naše vsakdanje delo. Zahvala gre tudi organizatorjem tega posveta, na katerem ta znanja delite, jih povezujete in s tem skrbite, da ne ostajajo sama sebi namen. Zaradi entuziazma in zavzetega dela posameznikov, je vsakoletni posvet - od skromnih začetkov v Gotenici - prerasel v pomembno srečanje, kakršnemu prisostvujemo danes.
Naj na tem mestu, kot predstavnik državnih tožilcev, spomnim na okoliščini, ki nista nepomembni. Razen tega, da je imelo društvo državnih tožilcev že od vsega začetka posebno sekcijo tožilcev, ki so se ukvarjali s problematiko mladoletnih oseb, si je tožilstvo prizadevalo tudi za spremembe ZKP, ki bi izboljšale položaj otrok v kazenskem postopku.
Približno dva milijona in pol otrok v Evropski uniji je vsako leto udeleženih v kazenskih in civilnih sodnih postopkih – pogosto zaradi ločitve staršev, ali pa na sodiščih nastopajo kot žrtve in priče kaznivih dejanj. Za temi številkami so živi ljudje, so otroci in mladostniki v stiski. V stiski se posledično znajdejo tudi njihove družine.
Sodni postopki so stresni dogodki za večino odraslih ljudi, še zlasti pa so stresni za otroke, ki lahko doživijo resne travme, če sam postopek do njih ni prijazen, če je okolje neprimerno in če strokovno osebje, ki sodeluje v postopku, ni ustrezno usposobljeno.
Zadnje poročilo Agencije Evropske unije za temeljne pravice, ki gradi na pogovorih z več sto otroki opozarja, da je otroke, ki so udeleženi v sodnih postopkih, še vedno pogosto strah, da so prezrti in slabo obveščeni. Ugotovili so, da bo potrebno vložiti še veliko trdega dela, da bi pravosodje v državah članicah postalo otrokom prijaznejše.
Rezultati opravljene raziskave, ki je v središče postavila interese in pričevanja otrok, so pokazali, da je otrokom in mladostnikom pomembna njihova pravica do zaslišanja in da jih večina pogreša več pojasnil o poteku sodnih zadev, v katerih sodelujejo. Iz pogovorov z njimi je bilo razvidno, da se v številnih okoliščinah še vedno počutijo negotove in ogrožene. Vse to pomeni, da jim je treba med sojenjem in po njem zagotoviti čim več informacij, ki jih v svoji starosti lahko razumejo. V primerih, ki so povezana z nasiljem v družini, z zlorabami otrok in s spolnim nasiljem nad njimi, bi morale vse države, vključno s Slovenijo, zagotoviti čim boljša postopkovna jamstva, ki bi bolj upoštevala tudi interese otrok v številnih sporih o skrbništvu.
Naj zaključim z vzpodbudno novico, da je tudi v Sloveniji v teku projekt »Hiša za otroke«. Gre za model, ki je narejen po islandskem vzoru, in v katerem ima tudi tožilstvo pomembno vlogo. V Hiši za otroke bo zagotovljena celostna obravnava otrok, ki so žrtve kaznivih dejanj. S takšno obravnavo se bodo zavarovali dokazi, ki bodo imeli dokazno vrednost na sodišču, otrokom pa se bo zagotovilo prijaznejše okolje, s pomočjo katerega se bo moč izogniti tudi njihovi sekundarni viktimizaciji.
Projekt, ki naj bi v sodelovanju z Ministrstvom za pravosodje Republike Slovenije zaživel do konca letošnjega oktobra, je podprla vlada, ustanovljena pa je bila tudi medresorska delovna skupina, ki že dela ob pomoči Sveta Evrope in Evropske skupnosti.
Ob teh vzpodbudnih obetih mi za konec ostane, da se vam zahvalim za vašo pozornost; želim vam uspešno delo in prijetno druženje.
