Aktualno
Generalni državni tožilec na strokovnem posvetu Pot do otroka
Generalni državni tožilec dr. Zvonko Fišer je nagovoril udeležence posveta:
Spoštovane vse udeleženke in udeleženci tradicionalnega posveta kriminalistov, državnih tožilcev, sodnikov, odvetnikov in drugih, ki se ukvarjate z mladoletniško problematiko, pozdravljeni dragi visoki gostje iz domovine in tujine, dobrodošli predavatelji, spoštovane kolegice in kolegi -
Društvo državnih tožilcev je skupaj s slovensko policijo in Centrom za izobraževanje v pravosodju Ministrstva za pravosodje tudi letos organiziralo tradicionalni posvet z naslovom V imenu otroka. Posvet poteka šestnajstič in že davno je tega, ko smo lahko rekli, da je postal tradicionalen in morda celo osrednji izobraževalni dogodek na področju multidisciplinarnega obravnavanja mladoletniškega prestopništva in - če hočete širše - mladoletniške problematike v naši državi.
Naj ne bo neskromno, če ob tej priložnosti le na kratko spomnim, da je ideja za takšno posvetovanje prišla prav iz vrst državnih tožilcev in kriminalistov. Od skromnih začetkov v Gotenici s kakšno desetino udeležencev, je srečanje preraslo v mednarodni posvet na zavidljivi kakovostni ravni. Društvo državnih tožilcev je od vsega začetka imelo posebno sekcijo tožilcev, ki so se ukvarjali z mladoletniško problematiko. Verjetno si iniciatorji prvih posvetov niso predstavljali, kakšen uspeh bo doživela njihova pobuda. In res ga je in prav je tako, saj gre za pobudo, ki si zasluži vso pozornost in ki je očitno šla v klasje. In če gre komu poimenska omemba njegove vloge pri teh srečanjih, je to zanesljivo Vlasta Nussdorfer, sedaj Varuhinja človekovih pravic RS, pred tem pa, za tiste redke, ki tega ne vedo, dolgoletna državna tožilka, na koncu vrhovna državna tožilka. Zahvala in pohvala pa gre prav tako vsem tistim, ki v zadnjih letih vlagajo velike napore, da imamo uspešna posvetovanja še naprej.
S tem seveda ne jemljem pomena vsemu tistemu, kar se dogaja znotraj različnih organov, ki vsak na svojem področju - pa ne vsak po svoje, upam - obravnavajo problematiko mladoletnikov in otrok. Posebnost in dragocenost našega posveta je prav v povezovanju, v tem da se na njem srečujejo različni profili strokovnjakov, ki se pri svojem delu srečujejo z mladoletniško problematiko in da steče beseda, če je treba, o središčnih in o robnih vprašanjih. Še najmanj je morda govor o mladoletniškem kazenskem pravu v ožjem pomenu tega izraza.
Vsakdo izmed nas mora v svoji sredini poskrbeti za znanje in izkušnje, ki so specifične, zanj tipične. Težava običajno nastane tedaj, ko moramo stopiti skupaj, ko se mora z istim mladoletnikom, otrokom ali njegovo družino, ukvarjati več strokovnjakov, ker potrebujejo obravnavo z več plati. Na papirju se to razume samo po sebi in na načelni ravni običajno ni nobene težave. Težje je sodelovanje uresničiti v praksi: včasih ni jasno, kakšne strokovnjake sploh potrebujemo, drugič je težko preseči svojo lastno stroko in prisluhniti drugemu, tretjič spet gre za konceptualni nesporazum… In vemo, kako težko je, ko je treba preseči načelna nesoglasja.
Ko steče nek postopek, morda kazenski, ker je prišlo do kaznivega dejanja, morda socialnovarstveni ali kakšen drug, se napetost kvečjemu še poveča. Na vseh straneh. Vsi pričakujejo veliko, pritiska odgovornost, pričakovanje rezultatov, čez noč, vsi vedo povedati, kaj vse je bilo narobe; pogosto je vse skupaj pretirano, vključno s pričakovanji rezultatov. Pritaknejo se še mediji in dušebrižniki z vseh vetrov. Da niti ne omenjam politike. In prav lahko se zgodi, da (p)ostane naš mladostnik zgolj povod za prepir, ne več cilj in poglavitni uporabnik strokovnega ukrepanja.
Mi moramo v prvi vrsti ostati v okvirih naših strok. Toda prizadevati si moramo za sodelovanje, za maksimum, čeprav se moramo obenem zavedati, da bomo včasih pristali na trdih tleh in da se bomo morali zadovoljiti z manj. Primum, nil nocere prihaja iz zdravniških vrst, a velja tudi za mladoletniško področje. Najprej, ne delajmo škode.
Tedaj bi se bilo dobro spomniti na motto naših srečanj, ki poudarja, da mora biti vse, kar počnemo, v dobro otroka. Sodelovanje, znanje, skupno prizadevanje, ne gre za nas, za naš ego in profesionalni prestiž, gre za tiste, ki jim moramo pomagati. Zaradi njih smo tu.
Vsem udeležencem želim v imenu državnotožilske organizacije Slovenije in v svojem imenu prijetno bivanje na Brdu in uspešen posvet. Ob letu pa, upam, se bomo srečali sedemnajstič.
Nazaj
Generalni državni tožilec na strokovnem posvetu Pot do otroka
Generalni državni tožilec dr. Zvonko Fišer je nagovoril udeležence posveta:
Spoštovane vse udeleženke in udeleženci tradicionalnega posveta kriminalistov, državnih tožilcev, sodnikov, odvetnikov in drugih, ki se ukvarjate z mladoletniško problematiko, pozdravljeni dragi visoki gostje iz domovine in tujine, dobrodošli predavatelji, spoštovane kolegice in kolegi -
Društvo državnih tožilcev je skupaj s slovensko policijo in Centrom za izobraževanje v pravosodju Ministrstva za pravosodje tudi letos organiziralo tradicionalni posvet z naslovom V imenu otroka. Posvet poteka šestnajstič in že davno je tega, ko smo lahko rekli, da je postal tradicionalen in morda celo osrednji izobraževalni dogodek na področju multidisciplinarnega obravnavanja mladoletniškega prestopništva in - če hočete širše - mladoletniške problematike v naši državi.
Naj ne bo neskromno, če ob tej priložnosti le na kratko spomnim, da je ideja za takšno posvetovanje prišla prav iz vrst državnih tožilcev in kriminalistov. Od skromnih začetkov v Gotenici s kakšno desetino udeležencev, je srečanje preraslo v mednarodni posvet na zavidljivi kakovostni ravni. Društvo državnih tožilcev je od vsega začetka imelo posebno sekcijo tožilcev, ki so se ukvarjali z mladoletniško problematiko. Verjetno si iniciatorji prvih posvetov niso predstavljali, kakšen uspeh bo doživela njihova pobuda. In res ga je in prav je tako, saj gre za pobudo, ki si zasluži vso pozornost in ki je očitno šla v klasje. In če gre komu poimenska omemba njegove vloge pri teh srečanjih, je to zanesljivo Vlasta Nussdorfer, sedaj Varuhinja človekovih pravic RS, pred tem pa, za tiste redke, ki tega ne vedo, dolgoletna državna tožilka, na koncu vrhovna državna tožilka. Zahvala in pohvala pa gre prav tako vsem tistim, ki v zadnjih letih vlagajo velike napore, da imamo uspešna posvetovanja še naprej.
S tem seveda ne jemljem pomena vsemu tistemu, kar se dogaja znotraj različnih organov, ki vsak na svojem področju - pa ne vsak po svoje, upam - obravnavajo problematiko mladoletnikov in otrok. Posebnost in dragocenost našega posveta je prav v povezovanju, v tem da se na njem srečujejo različni profili strokovnjakov, ki se pri svojem delu srečujejo z mladoletniško problematiko in da steče beseda, če je treba, o središčnih in o robnih vprašanjih. Še najmanj je morda govor o mladoletniškem kazenskem pravu v ožjem pomenu tega izraza.
Vsakdo izmed nas mora v svoji sredini poskrbeti za znanje in izkušnje, ki so specifične, zanj tipične. Težava običajno nastane tedaj, ko moramo stopiti skupaj, ko se mora z istim mladoletnikom, otrokom ali njegovo družino, ukvarjati več strokovnjakov, ker potrebujejo obravnavo z več plati. Na papirju se to razume samo po sebi in na načelni ravni običajno ni nobene težave. Težje je sodelovanje uresničiti v praksi: včasih ni jasno, kakšne strokovnjake sploh potrebujemo, drugič je težko preseči svojo lastno stroko in prisluhniti drugemu, tretjič spet gre za konceptualni nesporazum… In vemo, kako težko je, ko je treba preseči načelna nesoglasja.
Ko steče nek postopek, morda kazenski, ker je prišlo do kaznivega dejanja, morda socialnovarstveni ali kakšen drug, se napetost kvečjemu še poveča. Na vseh straneh. Vsi pričakujejo veliko, pritiska odgovornost, pričakovanje rezultatov, čez noč, vsi vedo povedati, kaj vse je bilo narobe; pogosto je vse skupaj pretirano, vključno s pričakovanji rezultatov. Pritaknejo se še mediji in dušebrižniki z vseh vetrov. Da niti ne omenjam politike. In prav lahko se zgodi, da (p)ostane naš mladostnik zgolj povod za prepir, ne več cilj in poglavitni uporabnik strokovnega ukrepanja.
Mi moramo v prvi vrsti ostati v okvirih naših strok. Toda prizadevati si moramo za sodelovanje, za maksimum, čeprav se moramo obenem zavedati, da bomo včasih pristali na trdih tleh in da se bomo morali zadovoljiti z manj. Primum, nil nocere prihaja iz zdravniških vrst, a velja tudi za mladoletniško področje. Najprej, ne delajmo škode.
Tedaj bi se bilo dobro spomniti na motto naših srečanj, ki poudarja, da mora biti vse, kar počnemo, v dobro otroka. Sodelovanje, znanje, skupno prizadevanje, ne gre za nas, za naš ego in profesionalni prestiž, gre za tiste, ki jim moramo pomagati. Zaradi njih smo tu.
Vsem udeležencem želim v imenu državnotožilske organizacije Slovenije in v svojem imenu prijetno bivanje na Brdu in uspešen posvet. Ob letu pa, upam, se bomo srečali sedemnajstič.
