Aktualno

Generalni državni tožilec: ponosni na dosežke v letu 2013
»V letošnjem letu so tožilstva v Republiki Sloveniji začela uporabljati elektronski vpisnik, ki je velik korak naprej pri sprotnem spremljanju delovnega procesa na tožilstvih. Daje pa nam tudi kvalitetnejše podatke o kaznivih dejanjih, ki jih obravnavajo državni tožilci.
Elektronski vpisnik nam omogoča, da smo prvič v naši zgodovini lahko objavili nekaj podatkov o našem delu tako rekoč v realnem času. V tem trenutku še z nekaj težavami, ker novega vpisnika nismo uporabljali od začetka leta, temveč šele od maja, v prihodnje pa bodo sprotne primerjave bolj preproste.
Prvi podatki tako kažejo, da so tožilstva do začetka decembra in preračunano na konec leta, v letu 2013 prejela slabe 3 % več ovadb zoper polnoletne storilce kot v letu 2012, toda zoper slabih 5 % manj oseb kot lani. Število vloženih obtožb je večje za slab odstotek, medtem ko se je število obsodilnih sodba povečalo za več kot 20 % (v absolutnem to pomeni več kot tisoč oseb!) in število narokov s tožilsko udeležbo (predobravnavni naroki, glavne obravnave) za nad 23 % (več kot 4000 več). Povečalo se je tudi število zadev, ki smo jih rešili z odloženim pregonom (za dobrih 7 %), žal pa se je zaradi pomanjkanja sredstev zelo zmanjšalo število primerov poravnavanj (za tretjino). Močno je poraslo tudi število rešitev glede pravnih oseb.
To je samo nekaj številčnih podatkov o delu tožilstev v preteklem letu, ki so, glede na težavne razmere v katerih smo delali, in pomanjkanje tožilcev, zelo ugodni, in kažejo na velik angažma tožilcev ter velike napore, ki so bili vloženi v delo. Za to jim gre vse priznanje in pohvala. Poleg dosežkov na področju pregona gospodarskega kriminala, o čemer bo govor v nadaljevanju, ti podatki kažejo na zelo uspešno delo tožilcev in tožilstev pri izvajanju vseh njihovih nalog v tem letu.
Čeprav se tožilci ne ukvarjamo samo s pregonom gospodarskega kriminala, temveč moramo skrbeti za pregon vseh storilcev kaznivih dejanj, smo posebej ponosni na dosežke ne področju gospodarskega kriminala, korupcije in sorodnih kaznivih dejanj. Na tem področju na žalost v tem trenutku ne moremo postreči s statističnimi podatki, zato si poglejmo naše rezultate nekoliko drugače. Torej:
- pravnomočno obsojene osebe: »gospodarstveniki« Kordež, Tovšakova, Časar, Južna, Zidar, Črnigoj, nekdanji poslanec Prijatelj, župana Popovič in Rupar…
- obsojeni na prvi stopnji: Gorše, Bavčar, Šrot, spet Časar in Črnigoj, župan Kangler, pa dva nekdanja predsednika Vlade…
Seznami s tem sploh niso končani, saj smo omenili le najbolj znane in razvpite primere. Imena segajo na različna področja družbenega življenja, kar pomeni, da se ukvarjamo z vsemi sferami. Še veliko večje bi bilo število, če bi upoštevali zadeve, v katerih smo zaradi gospodarskih kaznivih dejanj zahtevali preiskavo.
Ali lahko kdo ob teh podatkih še reče, da tožilstva ne delajo učinkovito in da ne opravljajo svoje funkcije? Ali bi kdo verjel v takšne rezultate, če bi pred letom ali dvema rekli, da se bodo vsi ti, ne samo znašli pred sodiščem, temveč, da bodo tudi obsojeni? Po nekaterih reakcijah sodeč, je ravno naša uspešnost začela motiti in zato se je povečal pritisk na tožilce in tožilstva.
Pred dobrim letom dni smo začeli z delom na pregonu kaznivih dejanj v bankah. Naša naloga je pregon storilcev kaznivih dejanj in ne nekakšno raziskovanje bančne luknje. To pomeni, da je treba podrobno pregledati posel za poslom, ugotoviti, ali je prišlo do kršitve predpisov in do zlorab v vsakem primeru posebej, zbrati dokaze, ugotoviti storilca ali storilce. Šele potem se lahko začne kazenski postopek, tu niso dopustne nobene bližnjice. Ob številnih težavah ter mogočih in nemogočih zapletih delo dobro napreduje. Teklo bi bolje in hitreje, če bi imeli več ljudi in sredstev, da bi izpopolnili zasedbo Specializiranega državnega tožilstva, ki se ukvarja s temi zadevami. Do ugotovitev smo prišli s pomočjo preiskovalnih skupin, ki so jih ustanovili in jih vodijo tožilci, v njih pa sodelujejo tudi drugi. Vsakršna nestrpnost in skepsa, da ne bomo prišli do konca, sta odveč. Prevelika pričakovanja pa tudi, kajti kazenski postopek ima svoja pravila, za obsodbo so potrebni trdni dokazi, vse to zahteva delo in čas, na vrat na nos in površno ne gre.
V zadnjem času so slovensko javnost vznemirila zlorabe v avtošolah. Na tožilstvu smo ustanovili ad hoc skupino, ki spremlja te primere. Ugotovili smo, da smo veliko teh zadev že sprocesuirali in dosegli obsodilne sodbe, nekatere pa še čakajo na sojenje, medtem ko se obetajo nove ovadbe. Toda najbolj pomembno je spoznanje, da fenomen obvladujemo in v nadaljevanju, kolikor je odvisno od nas, ne pričakujemo večjih težav. Z obsodilnimi sodbami so ustvarjene podlage, da se po postopku, ki pa ne teče pri nas oz. prek nas, razveljavijo dokumenti, ki temeljijo na kaznivih dejanjih.
Za temi rezultati je veliko prizadevnega, zavzetega in strokovnega dela ter tožilskega znanja in izkušenj. Rezultate smo lahko dosegli zaradi dobrega sodelovanja z organi odkrivanja in nadzora v družbi. Tega se zavedamo in cenimo kvalitetno sodelovanje, v prvi vrsti s policijo, specializiranimi organi in drugimi. Zavedamo se, da se tožilsko delo nikoli ne konča, da mora teči trajno in stabilno in ne po željah, navdihu ali dobri volji politike. Zato v naših besedah, tudi, ko opozarjamo na težave, na premalo ljudi in denarja, nikoli ni malodušja, temveč zgolj prizadevanje, da bi lahko bili v prihodnje še boljši (verjamem, da to komu ne bo všeč) in da bi tudi drugi razumeli temeljna vprašanja delovanja organa pregona.
Rezultate smo dosegli navkljub polenom, ki so nam kar naprej letela pod noge. Včasih v obliki neutemeljene in neodmerjene kritike, ustvarjanja in instrumentaliziranja afer, insinuacij, diskvalifikacij, tudi osebnih, ter javnih pozivov na ukrepanje zoper sodne odločbe »z vsemi sredstvi«. Nekateri organi in oblastniki ne morejo mimo tega, da ne bi komentirali odprtih kazenskih postopkov.
Vse to v še posebej žalostni luči kaže stanje duha v naši družbi. Seveda tudi stanje pravnosti v državi, kjer se pravna država ali vladavina prava še vedno pogosto enačita z delovanjem represivnih organov, čeprav sta veliko več kot to. Vendar se zdi, da se že prebija spoznanje, da ja ključni problem v politiki, ne v pravosodju, in da si je politika izbrala pravosodje kot grešnega kozla za številne težave v družbi, na katerega kaže s prstom, da bi odvrnila pozornost od sebe.
Pred dnevi smo v parlamentu slišali velikodušno obljubo o podpori, ki naj bi jo bili v tožilstvu (in v drugih organih, ki se s tem ukvarjajo) deležni pri raziskovanju kaznivih dejanj v bankah. Seveda jo z odprtimi rokami sprejemamo, se pa sprašujemo, zakaj se vse to ni že zgodilo, že davno bi se lahko in bili bi v časovni prednosti ne v zaostanku. In si obenem ne morem kaj, da kot predstojnik tožilstva ne bi pripomnil, ne da bi želel biti polemičen, da gre, žal, ponovno za nekoliko izkrivljeni pogled politike, kajti tožilstvo se ne ukvarja samo z bankami! Bančni luknji navkljub bomo tožilci še vedno morali poskrbeti, da bodo pred sodiščem dosledno in po enakih merilih končali vsi storilci dejanj, ki prizadevajo ljudi, od umorov in posilstev, do navidez banalnih premoženjskih deliktov, pa vse do tistih, ki so zagrešili prometne delikte, ki na naših cestah, žal, še vedno terjajo prevelik krvni davek."
Nazaj
Generalni državni tožilec: ponosni na dosežke v letu 2013
»V letošnjem letu so tožilstva v Republiki Sloveniji začela uporabljati elektronski vpisnik, ki je velik korak naprej pri sprotnem spremljanju delovnega procesa na tožilstvih. Daje pa nam tudi kvalitetnejše podatke o kaznivih dejanjih, ki jih obravnavajo državni tožilci.
Elektronski vpisnik nam omogoča, da smo prvič v naši zgodovini lahko objavili nekaj podatkov o našem delu tako rekoč v realnem času. V tem trenutku še z nekaj težavami, ker novega vpisnika nismo uporabljali od začetka leta, temveč šele od maja, v prihodnje pa bodo sprotne primerjave bolj preproste.
Prvi podatki tako kažejo, da so tožilstva do začetka decembra in preračunano na konec leta, v letu 2013 prejela slabe 3 % več ovadb zoper polnoletne storilce kot v letu 2012, toda zoper slabih 5 % manj oseb kot lani. Število vloženih obtožb je večje za slab odstotek, medtem ko se je število obsodilnih sodba povečalo za več kot 20 % (v absolutnem to pomeni več kot tisoč oseb!) in število narokov s tožilsko udeležbo (predobravnavni naroki, glavne obravnave) za nad 23 % (več kot 4000 več). Povečalo se je tudi število zadev, ki smo jih rešili z odloženim pregonom (za dobrih 7 %), žal pa se je zaradi pomanjkanja sredstev zelo zmanjšalo število primerov poravnavanj (za tretjino). Močno je poraslo tudi število rešitev glede pravnih oseb.
To je samo nekaj številčnih podatkov o delu tožilstev v preteklem letu, ki so, glede na težavne razmere v katerih smo delali, in pomanjkanje tožilcev, zelo ugodni, in kažejo na velik angažma tožilcev ter velike napore, ki so bili vloženi v delo. Za to jim gre vse priznanje in pohvala. Poleg dosežkov na področju pregona gospodarskega kriminala, o čemer bo govor v nadaljevanju, ti podatki kažejo na zelo uspešno delo tožilcev in tožilstev pri izvajanju vseh njihovih nalog v tem letu.
Čeprav se tožilci ne ukvarjamo samo s pregonom gospodarskega kriminala, temveč moramo skrbeti za pregon vseh storilcev kaznivih dejanj, smo posebej ponosni na dosežke ne področju gospodarskega kriminala, korupcije in sorodnih kaznivih dejanj. Na tem področju na žalost v tem trenutku ne moremo postreči s statističnimi podatki, zato si poglejmo naše rezultate nekoliko drugače. Torej:
- pravnomočno obsojene osebe: »gospodarstveniki« Kordež, Tovšakova, Časar, Južna, Zidar, Črnigoj, nekdanji poslanec Prijatelj, župana Popovič in Rupar…
- obsojeni na prvi stopnji: Gorše, Bavčar, Šrot, spet Časar in Črnigoj, župan Kangler, pa dva nekdanja predsednika Vlade…
Seznami s tem sploh niso končani, saj smo omenili le najbolj znane in razvpite primere. Imena segajo na različna področja družbenega življenja, kar pomeni, da se ukvarjamo z vsemi sferami. Še veliko večje bi bilo število, če bi upoštevali zadeve, v katerih smo zaradi gospodarskih kaznivih dejanj zahtevali preiskavo.
Ali lahko kdo ob teh podatkih še reče, da tožilstva ne delajo učinkovito in da ne opravljajo svoje funkcije? Ali bi kdo verjel v takšne rezultate, če bi pred letom ali dvema rekli, da se bodo vsi ti, ne samo znašli pred sodiščem, temveč, da bodo tudi obsojeni? Po nekaterih reakcijah sodeč, je ravno naša uspešnost začela motiti in zato se je povečal pritisk na tožilce in tožilstva.
Pred dobrim letom dni smo začeli z delom na pregonu kaznivih dejanj v bankah. Naša naloga je pregon storilcev kaznivih dejanj in ne nekakšno raziskovanje bančne luknje. To pomeni, da je treba podrobno pregledati posel za poslom, ugotoviti, ali je prišlo do kršitve predpisov in do zlorab v vsakem primeru posebej, zbrati dokaze, ugotoviti storilca ali storilce. Šele potem se lahko začne kazenski postopek, tu niso dopustne nobene bližnjice. Ob številnih težavah ter mogočih in nemogočih zapletih delo dobro napreduje. Teklo bi bolje in hitreje, če bi imeli več ljudi in sredstev, da bi izpopolnili zasedbo Specializiranega državnega tožilstva, ki se ukvarja s temi zadevami. Do ugotovitev smo prišli s pomočjo preiskovalnih skupin, ki so jih ustanovili in jih vodijo tožilci, v njih pa sodelujejo tudi drugi. Vsakršna nestrpnost in skepsa, da ne bomo prišli do konca, sta odveč. Prevelika pričakovanja pa tudi, kajti kazenski postopek ima svoja pravila, za obsodbo so potrebni trdni dokazi, vse to zahteva delo in čas, na vrat na nos in površno ne gre.
V zadnjem času so slovensko javnost vznemirila zlorabe v avtošolah. Na tožilstvu smo ustanovili ad hoc skupino, ki spremlja te primere. Ugotovili smo, da smo veliko teh zadev že sprocesuirali in dosegli obsodilne sodbe, nekatere pa še čakajo na sojenje, medtem ko se obetajo nove ovadbe. Toda najbolj pomembno je spoznanje, da fenomen obvladujemo in v nadaljevanju, kolikor je odvisno od nas, ne pričakujemo večjih težav. Z obsodilnimi sodbami so ustvarjene podlage, da se po postopku, ki pa ne teče pri nas oz. prek nas, razveljavijo dokumenti, ki temeljijo na kaznivih dejanjih.
Za temi rezultati je veliko prizadevnega, zavzetega in strokovnega dela ter tožilskega znanja in izkušenj. Rezultate smo lahko dosegli zaradi dobrega sodelovanja z organi odkrivanja in nadzora v družbi. Tega se zavedamo in cenimo kvalitetno sodelovanje, v prvi vrsti s policijo, specializiranimi organi in drugimi. Zavedamo se, da se tožilsko delo nikoli ne konča, da mora teči trajno in stabilno in ne po željah, navdihu ali dobri volji politike. Zato v naših besedah, tudi, ko opozarjamo na težave, na premalo ljudi in denarja, nikoli ni malodušja, temveč zgolj prizadevanje, da bi lahko bili v prihodnje še boljši (verjamem, da to komu ne bo všeč) in da bi tudi drugi razumeli temeljna vprašanja delovanja organa pregona.
Rezultate smo dosegli navkljub polenom, ki so nam kar naprej letela pod noge. Včasih v obliki neutemeljene in neodmerjene kritike, ustvarjanja in instrumentaliziranja afer, insinuacij, diskvalifikacij, tudi osebnih, ter javnih pozivov na ukrepanje zoper sodne odločbe »z vsemi sredstvi«. Nekateri organi in oblastniki ne morejo mimo tega, da ne bi komentirali odprtih kazenskih postopkov.
Vse to v še posebej žalostni luči kaže stanje duha v naši družbi. Seveda tudi stanje pravnosti v državi, kjer se pravna država ali vladavina prava še vedno pogosto enačita z delovanjem represivnih organov, čeprav sta veliko več kot to. Vendar se zdi, da se že prebija spoznanje, da ja ključni problem v politiki, ne v pravosodju, in da si je politika izbrala pravosodje kot grešnega kozla za številne težave v družbi, na katerega kaže s prstom, da bi odvrnila pozornost od sebe.
Pred dnevi smo v parlamentu slišali velikodušno obljubo o podpori, ki naj bi jo bili v tožilstvu (in v drugih organih, ki se s tem ukvarjajo) deležni pri raziskovanju kaznivih dejanj v bankah. Seveda jo z odprtimi rokami sprejemamo, se pa sprašujemo, zakaj se vse to ni že zgodilo, že davno bi se lahko in bili bi v časovni prednosti ne v zaostanku. In si obenem ne morem kaj, da kot predstojnik tožilstva ne bi pripomnil, ne da bi želel biti polemičen, da gre, žal, ponovno za nekoliko izkrivljeni pogled politike, kajti tožilstvo se ne ukvarja samo z bankami! Bančni luknji navkljub bomo tožilci še vedno morali poskrbeti, da bodo pred sodiščem dosledno in po enakih merilih končali vsi storilci dejanj, ki prizadevajo ljudi, od umorov in posilstev, do navidez banalnih premoženjskih deliktov, pa vse do tistih, ki so zagrešili prometne delikte, ki na naših cestah, žal, še vedno terjajo prevelik krvni davek."