Skoči do osrednje vsebine

Aktualno

VDT

Generalni državni tožilec vložil zahtevo za oceno ustavnosti

Generalni državni tožilec RS je na podlagi 23a. člena Zakona o ustavnem sodišču na Ustavno sodišče RS vložil zahtevo na oceno ustavnosti četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena Zakona o kazenskem postopku.

Ustava Republike Slovenije v 135. členu državnemu tožilcu nalaga, da v imenu javnega interesa izvaja kazenski pregon zoper storilce kaznivih dejanj, ki posežejo v pravno zavarovane dobrine.

Izpodbijani določbi, ki napotujeta na zaključek, da je že po dveh letih treba uničiti izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov, tudi če zaradi objektivnih razlogov državni tožilec še ni mogel vložiti ustreznega akta, de facto in de iure vplivata na izvrševanje kazenskega pregona. Tako je onemogočen učinkovit kazenski pregon storilcev najtežjih kaznivih dejanj, kaznivih dejanj širših razsežnosti; gospodarskih, korupcijskih kaznivih dejanj, kaznivih dejanj z mednarodnim elementom, organiziranega kriminala, terorizma ter drugih družbeno najnevarnejših  in škodljivih kaznivih dejanj. Prav tako je onemogočeno tudi učinkovito varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin oškodovancev oziroma žrtev, ki ga lahko nudi kazenskopravno varstvo.

V Evropski uniji se sistemi kazenskega pravosodja držav članic, ki izvirajo v različnih pravnih kulturah skladno z ustavnimi tradicijami, precej razlikujejo. Državni tožilci v okviru mednarodne pravne pomoči v kazenskih zadevah redno sodelujejo s pravosodnimi organi tujih držav članic pri pregonu storilcev kaznivih dejanj z mednarodnim elementom. Primerjalno gledano nobena od držav članic Evropske unije nima primerljive pravne ureditve s slovensko pravno ureditvijo. Dokazi, pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, se uničijo le, kadar niso pomembni za kazenski postopek, ko se državni tožilec ne odloči za kazenski pregon,  ko se kazenski postopek konča z obsodbo in ko ni več možnosti pritožbe.

Nam najbližnja avstrijska ureditev se sicer ukvarja z dolžino trajanja predkazenskega postopka, ki se lahko tudi podaljšuje, vendar pa posebej za izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov ne določa nikakršnega roka, s potekom katerega bi se dokazi morali uničiti. Roki, ki se nanašajo na dolžino predkazenskega postopka, ne tečejo, če gre za zadeve, ki so povezane z mednarodnopravno pomočjo. Nekatere države dokaze hranijo tudi po končanem kazenskem postopku oziroma jih uničijo takoj, ko je jasno, da dokazi niso več potrebni za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivega dejanja ali za preprečitev nevarnosti.

 

 

Nazaj