Aktualno

Govor generalne državne tožilke na 12. Izobraževalnih tožilskih dnevih
Petnajst let je minilo od takrat, ko smo slovenski tožilci dobili na čelo svoje organizacije prvega demokratično izvoljenega generalnega državnega tožilca, pokončnega in srčnega moža, ki je zaupal kolegom in s prefinjenim občutkom za takrat še nerazumljeno neodvisnost pravosodja preprečeval vpliv politke na tožilsko delo. Po izteku njegovega zaradi neučakanosti nekaterih celo malce skrajšanega mandata, smo skoraj pol leta čakali na novega predstojnika, tokrat prvič v zgodovini na žensko. In po zaključku njenega mandata je trajalo kar leto dni, da je slovenska državnotožilska organizacija letošnjo pomlad dobila svoje tretje vodstvo v demokratični državi.
Iztekajoče se leto je zato pomembno za državnotožilsko organizacijo, saj smo po dobrem letu začasnega vodenja v maju lahko zastavili na novo. Dobili smo nov zagon po nekajletnem upadanju ugleda tožilstva, katerega razlog je bil delno tudi znotraj naše organizacije, saj so sicer redki tožilci pozabljali, kaj je odgovorno delo, nekateri med nami so pozabili na varovanje ugleda tožilskega poklica, na moralni in etični kodeks, na srčno kulturo in vsebino tožilske prisege. In tako se nam je zgodilo, da je državni tožilec zlorabil razpravno dvorano za obračun z njemu neljubo politično opcijo, odmevalo je ravnanje drugega, ki je v celoti pozabil, kaj je njegovo delo. Ob tem je ostalo skrito, da je večina državnih tožilcev delala resno, dobro in skladno z etiko svojega poklica.
Takšno stanje je sovpadlo s sodnimi odločitvami v odmevnih zadevah, ki so bile drugačne od napovedovanih in pričakovanih. Dogodilo se je, da smo ob komaj podani kazenski ovadbi zaradi povojnih pobojev, katere vsebina je bila poznana le policiji in tožilcu, že dobili tudi javni poduk, kaj smemo in kaj ne in to kljub pristojnosti, ki jo zakon daje tožilcu, da odloči, ali bo zahteval uvedbo kazenskega postopka in sodniku, da oceni utemeljenost tožilčeve zahteve. Doživeli smo odločitev o uvedbi parlamentarne preiskave o delu tožilstva v preteklih letih. In soočali smo se s kompleksnimi primeri, ki zahtevajo poglobljeno znanje in študij zahtevnih gospodarskih področij in pri katerih so naše odločitve naletele na javno kritiko drugih strokovnih inštitucij.
V iztekajočem se letu smo ugotavljali, da tudi stanje zakonodaje ni v celoti ustrezno za optimalno delo državnih tožilcev. Če se osredotočim le na ZDT, je treba reči, da je neustrezna ureditev glede skupine državnih tožilcev za posebne zadeve, ki že od leta 1999, ko je bil zakon prav v tem segmentu noveliran, povzroča veliko težav in onemogoča, da bi skupina obravnavala poleg organiziranega kriminala tudi druge zahtevne primere. Neobčutljivost za to, kako pomembna je stabilnost takšne skupine in kako škodljivi so nepremišljeni posegi v njeno organiziranost, strukturo in pristojnosti, so poleg že prej obstoječega notranjega nelagodja in notranje nenaklonjenosti obstoju nove tožilske tvorbe, pripeljali do tega, da med člani skupine ni tiste pripadnosti teamu, enotnosti, entuziazma in zagona, ki je obstajal v prvih letih dela skupine pred spremembo zakonodaje, med tožilci pa ni interesa za delo v skupini. Druga novela ZDT v letu 2002 pa je nesistemsko in nekritično ukinila višja državna tožilstva in porušila primerljivost tožilske organizacije z organizacijo sodišč ter povzročila probleme povezane z umestitvijo višjih državnih tožilcev na Vrhovnem državnem tožilstvu RS. Tudi v letu 2003 sprejeta Uredba o sodelovanju državnega tožilstva in policije pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj ni olajšala sodelovanja med policijo in državnimi tožilci ter ni omogočila vsebinskega usmerjanja dela policije s strani državnih tožilcev. Povzročila je le veliko administriranja, nejasnosti in prelaganje odgovornosti za delo organov odkrivanja na državne tožilce brez resnične možnosti za vplivanje in odločanje.
Ugotovili smo tudi, da se državnotožilska organizacija srečuje s problemi na področju informacijske tehnologije. Zgolj del problema predstavlja pomanjkanje sredstev in komplicirani postopki za nabavo strojne opreme. Zaznali smo pomanjkljivo seznanjenost vodstva največjega tožilstva v državi s programi, ki omogočajo kontrolo stanja rešenih zadev in to tudi tistih, ki so le delno rešene, saj sicer ne bi prihajalo do zatrjevanj o pomanjkljivih programih, ki onemogočajo kontrolo. Tako bo potrebno v prihodnosti temu področju posvetiti več truda in časa. Veliko premalo smo se zavedali pomena informacijske tehnologije za delo tožilstva in zdi se, da tu tožilska organizacija ni imela vizije.
Največje tožilstvo prve stopnje se je v preteklih letih soočalo s krizo vodenja, ki je dosegla vrhunec v tem letu ter s hudim udarcem za ugled tega tožilstva, ki pa je prizadel celotno državnotožilsko organizacijo in ki ga je predstavljal primer našega bivšega kolega, ki je v celoti pozabil, kaj od njega zahteva njegov poklic in pri katerem so bili odkriti številni nerešeni primeri. Na žalost do tega odkritja ni prišla naša organizacija sama, pač pa je moral impulz za reakcijo priti iz medijev.
Brez vodje sta sredi mandata ostali ljubljansko in novogoriško tožilstvo, katerega vodja je postala druga slovenska predstavnica v Eurojustu. Enemu od namestnikov vodje okrožnega državnega tožilstva se je iztekel mandat.
V letu 2005 na slovenskih tožilstvih dela 12 vrhovnih državnih tožilcev, 20 višjih državnih tožilcev, 140 okrožnih državnih tožilcev, 22 pomočnikov, 24 strokovnih sodelavcev, in 148 javnih uslužbencev. Od leta 2004 pa imamo državni tožilci tudi svoje pripravnike (kar 37 jih je), izmed katerih bomo lahko izbrali tudi naše bodoče strokovne sodelavce in tožilce.
V takšnem stanju je nova ekipa na Vrhovnem državnem tožilstvu v maju letošnjega leta prevzela vodenje in pričela z delom.
Vesela sem, da je v tem kratkem času največje okrožno tožilstvo v državi že dobilo novo vodjo, prav tako tudi novogoriško tožilstvo, kranjsko tožilstvo pa je dobilo novo namestnico vodje.
Zaradi prepričanja, da državni tožilci ne morejo biti birokrati skromnega intelektualnega dometa in omejene vednosti in ker je suveren in in neodvisen le državni tožilec, ki ima znanje, smo takoj dali velik poudarek izobraževanju državnih tožilcev. Vodenje Strokovnega centra in tožilskega izobraževanja sem zato zaupala eni osebi. Odločili smo se, da poleg različnih oblik izobraževanja, ki so že potekale, pričnemo tudi z analizo izgubljenih primerov, da bi tako ugotovili vzroke za neuspeh in definirali napake ter s predstavitvijo analize državnim tožilcem dosegli, da teh napak ne bi ponavljali. Za tokratne ITD smo tako pripravili primer, pri katerem ni prišlo do uvedbe kazenskega postopka. Primer je obravnavan v okviru delavnice, pri obravnavi pa poleg državnih tožilcev sodelujejo tudi predstavniki Agencije za trg vrednostnih papirjev, Ljubljanske borze in policije. Z razpravo in analizo v delavnici želimo odgovoriti na vprašanje, zakaj ni prišlo do uvedbe kazenskega postopka, čeprav so bili predstavniki nekaterih drugih institucij prepričani, da bi do tega moralo priti.
V preteklih mesecih smo se dogovorili za sodelovanje pri izobraževanju slovenskih tožilcev na področju pregona hudih oblik gospodarskega kriminala s kolegi iz ZDA. Zelo sem hvaležna njegovi ekselenci Thomasu Robertsonu, veleposlaniku ZDA v Sloveniji, njegovi namestnici ga. Maryruth Colmann in njunim kolegom na veleposlaništvu, ki so neverjetno hitro in učinkovito poskrbeli, da je to sodelovanje steklo, pri tem pa sta z vso potrebno občutljivostjo prisluhnila našim željam glede oblik sodelovanja. Vsebina letošnjih ITD že kaže prve rezultate tega sodelovanja. Ga Judith Kozlowski, g. Patrick Donley in Patric Carroll nam bodo tu na Bledu predstavili, kako se v ZDA spopadajo z zahtevnimi kazenskimi primeri. Ameriški kolegi pa sodelujejo tudi na delavnici, ki sem jo omenila. To bo dragocena izkušnja za naše bodoče delo. Skupno delo se bo nadaljevalo in prepričana sem, da bo dolgoročno sodelovanje, ki ga načrtujemo z našimi ameriškimi kolegi na področju trgovanja z notranjimi informacijami in različnih zlorab znotraj gospodarskih korporacij, pomagalo slovenskim tožilcem pri njihovem delu.
Malo pred našim srečanjem na Bledu smo se zelo konkretno in natančno dogovorili za sodelovanje z Računskim sodiščem, katerega poročila in ugotovitve so pogosto dobra osnova za delo in preiskovanje sumov kaznivih dejanj pri uporabi proračunskih sredstev. Naše in njihovo delo se dopolnjuje in zato je sodelovanje nujno.
V mesecu oktobru in prvih dneh novembra smo nadaljevali z izvajanjem državnotožilske šole, kot to predvideva 71. člen DTR. Naj vas spomnim, da je državnotožilska šola oblika rednega strokovnega izobraževanja, ki jo organizira VDT RS in ki temelji na ugotovitvah opravljenih pregledov dela v okviru državnotožilskega nadzora. V štirih skupinah smo 120 kolegom predstavili tri različne primere, v katerih smo ugotovili strokovne napake in posebej primere neetičnega ravnanja. Naš vtis je, da je bila predstavitev pri strokovnih sodelavcih, pomočnikih in državnih tožilcih dobro sprejeta. Kolegica, ki vodi oddelek za državnotožilski nadzor in ki je na podlagi odrejenih in opravljenih nadzorstvenih pregledov zbrala primere za državnotožilsko šolo, se je v preteklih mesecih v celoti posvetila zahtevnemu delu na področju strokovnega nadzora. Poudariti žewlim, da mora biti strokovni nadzor opravljen strokovno in z vso potrebno akrbnostjo. Rezultati nadzorstvenih pregledov predstavljajo namreč kontrolo kvalitete dela, pomoč okrožnim državnim tožilcem pri njihovem delu, pa tudi osnovo DTS za odločitve o napredovanju državnih tožilcev. Zato je delo, predvsem pa vodenje tega oddelka nadvse zahtevno, pomembno in odgovorno. Vodja tega oddelka je tudi organizirala in vodila splošni nadzorstveni pregled dela in poslovanja Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, ki sem ga odredila skladno s 67. členom ZDT, opravili pa so ga vrhovni in višji državni tožilci. Pregled največjega državnega tožilstva v državi je bil po obsegu in vsebini zahtevno delo in zadovoljna sem, da je zaključen, da so bili rezultati že predstavljeni ljubljanskim kolegom in da sva dokončno poročilo oba z ministrom že prejela. Ugotovitve tega poročila naj bodo v pomoč okrožnim državnim tožilcem pri njihovem bodočem delu in pri odpravljanju napak, ugotovitve nadzornikov glede vodenja in upravljanja tega tožilstva pa bodo pomagale novemu vodstvu tožilstva pri njegovem delu.
Zaradi prepričanja, da za integriteto tožilca ne zadošča le znanje, pač pa mora biti tožilec zavezan etičnim normam in vrednotam okolja, v katerem dela, smo se v teh nekaj mesecih posvetili tudi skrbi za vzpodbujanje etičnega ravnanja državnih tožilcev in poudarku, da mora tožilec za ugled svojega poklica skrbeti tudi v zasebnem življenju. Tudi zato se ena od predstavitev na letošnjih ITD ukvarja s problemom etike. Zato naj ob tej priložnosti le na kratko opozorim na nekaj bistvenih sporočil iz Priporočila št. 19 SE o vlogi državnih tožilcev v kazenskem pravosodju iz leta 2000: izobraževanje je dolžnost in pravica tožilcev, tožilci morajo upoštevati etična pravila službe, zavedati se morajo pomena ustavnih in zakonskih varovalk za pravice obdolžencev, žrtev in prič, spoštovati morajo človekove pravice, natančno in z vso potrebno občutljivostjo moraj bedeti nad zakonitostjo policijskih preiskav in policiji pomagati z nasveti in navodili, skrbeti morajo za enakost pred zakonom, ne smejo diskriminirati in ne smejo zahtevati ali nadaljevati postopka, če za to ni utemeljenega razloga. Vse to lahko počne le človek z integriteto.
V preteklih mesecih se je začelo tesno sodelovanje z ministrstvom za pravosodje, zlasti na področju razmisleka o zakonodaji. Kolegom z ministrstva smo predstavili naše ideje o potrebnih spremembah ZDT, predvsem glede pristojnosti Skupine državnih tožilcev za posebne zadeve in dodeljevanja zadev Skupini. Minister in njegovi sodelavci so pokazali posluh za naš predlog, da je potrebno generalnemu državnemu tožilcu omogočiti odločitev, da Skupini dodeli tudi primer resnega in zahtevnega gospodarskega kriminala in ne zgolj tiste s področja organiziranega kriminala. Na ta način bi se omogočila večja in takojšnja odzivnost tožilstva na pojave zahtevnih primerov, ki naj jih obravnavajo specializirani in izkušeni tožilci, ki niso obremenjeni z velikim številom manj zahtevnih primerov. Opozorili smo, da bi bila spremembe potrebna tudi določba ZDT glede Strokovnega centra, saj je v aktualnem zakonu predvideno, da se državnim tožilcem zagotavlja strokovna pomoč le na področju davčne, finančne in računovodske stroke. Ocenjujemo, da ni pametno to pomoč omejevati le na strogo ekonomska področja, saj obstaja potreba tudi za pomoč strokovnjakov z različnih drugih področij (npr. gradbenega, zgodovinskega itd). Predstavnik VDT RS pa sodeluje tudi v skupini, ki jo je formiralo ministrstvo za pripravo novega ZKP. Vesela sem, da imamo v ministru in njegovi ekipi sogovornike, ki razumejo probleme in ideje stroke in upam, da bo predlagana sprememba zakona o državnem tožilstvu kvalitetno pripravljena.
S svojimi kolegi na VDT RS sem se aktivno vključila v pogajanja o plačnem sistemu in o Odloku o o uvrščanju funkcij v plačne razrede. Vse kaže, da smo uspeli doseči, da bo Vlada upoštevala pomembnost enakosti položaja sodnika in državnega tožilca tudi, kar se tiče plač. Tudi pri zagovarjanju naših stališč pri plačah smo imeli podporo in razumevanje kolegov na ministrstvu za pravosodje.
Zaradi prepričanja, da je treba izboljšati sodelovanje s policijo smo zbrali pripombe in oceno izvajanja nesrečne Uredbe o sodelovanju med državnim tožilstvom in policijo pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj. Ugotovili smo, da uredba ni čarobna paličica in da ni prinesla rezultatov, ki so jih napovedovali njeni botri, pač pa obilo nejevolje na eni in drugi strani, prelaganja odgovornosti za rezultat in ogromno administriranja. Zavedati se je treba, da nobena uredba, noben predpis ne more nadomestiti profesionalnosti tožilcev in policistov, ki so vedno odgovorni za rezultate svojega dela. Prenormiranost vsekakor ne pomaga, pomaga le trdo in resno delo ter zavedanje o pristojnosti posameznih služb. Še velikokrat bomo morali poudariti, da pri zahtevnih primerih ne zadošča znanje tožilcev, če ni podprto z znanjem policistov in obratno in če enim niso jasne pristojnosti drugih. Problemi v zvezi z uredbo in na splošno v zvezi s sodelovanjem med tožilci in policijo so tako pogosto tema naših pogovorov s kolegi na policiji. Še bolj pa postaja pomembno sodelovanje med policijo in tožilstvom tudi z zadnjo spremembo zakona o kazenskem postopku ZKP-G, ki je ravno pričela veljati in ki v zadevi, ki je predmet postopka v eni ali več državah, omogoča formiranje skupnih preiskovalnih skupin, sporazum o ustanovitvi in delovanju take skupine pa bo na slovenski strani sklenil generalni državni tožilec po pridobitvi mnenja generalnega direktorja policije. Ob upoštevanju problemov, ki smo jih zaznali pri izvajanju Uredbe o sodelovanju, bo vsekakor potrebno na obeh straneh napeti vse sile, da bo sodelovanje v skupnih preiskovalnih skupinah, pa tudi sicer, dobro. Predvsem bomo vsi skupaj morali izboljšati sodelovanje in kvaliteto delo na področju odkrivanja in pregona zahtevnih oblik gospodarskega kriminala, ker z rezultati na tem področju ne moremo biti zadovoljni.
Zaradi zavedanja, da je delo državnih tožilcev nujno povezano tudi z delom sodnikov in ne le z delom policistov, smo pozornost posvetili tudi odločanju sodnikov o naših predlogih, zahtevah in obtožbah. V zvezi s tem ugotavljam, da je z naše strani veliko mogoče popraviti pri pripravi tenorjev obtožb in utemeljevanju naših zahtev. Posebej se mi zdi pomembno opozoriti, kako pomemben je trening in mentorstvo predvsem pri skrbnosti priprave tenorjev, ki morajo vsebovati vse konkretne odslikave abstraktne norme določenega kaznivega dejanja in obenem nič več ko to. Nekateri temu malce grobo pravijo tožilska obrt, ki se jo je vsekakor potrebno naučiti v najbolj prefinjeni obliki. Krona tožilčevega dela je predstavitev tožilske teze na sojenju in njegova zaključna beseda. Tudi na tem področju ne moremo biti povsem zadovoljni. Bolj se bo potrebno zavedati pomembnosti primernega in profesionalnega nastopa na glavni obravnavi, kjer je pomembna tako vsebina našega dela, kot tudi spoštljiv odnos do sodišča in strank ter govorica telesa, zunanja urejenost tožilca in spoštljiv način nošenja tožilske toge. S svojim nastopom na potrebnem nivoju bomo pripomogli tudi k temu, da bo nastop drugih udeležencev na sojenju prav tako na ustreznem nivoju. Nočem ocenjevati dela sodnikov, želim pa opozoriti na problem, ki sem ga zaznala. Vse pogosteje se nam pri preiskovanju zahtevnih primerov dogaja, da je dokazni standard, v nasprotju s tistim pri enostavnih in nezahtevnih primerih, zelo visok in tožilcu onemogoča zbiranje dokazov za njegovo odločitev o začetku ali pa ustavitvi pregona. Pri tem pa gre za primere, ko lahko državni tožilec pridobi dokaze le s pomočjo sodišča. Državni tožilec se tako znajde v brezizhodni situaciji, ko ne more preiskovati, da bi se lahko odločil o nadaljevanju postopka. Odločitev o začetku postopka naj bi bila njegova, nima pa v svojih rokah škarij in platna, ki bi mu takšno odločitev omogočala.
Iztekajoče se leto je imelo ob vseh nalogah in zastavljenih ciljih, ob vsem, kar je potrebno storiti, premalo dni in dnevi premalo ur. Veliko dela, ki bi že moralo biti opravljeno, bo ostalo za prihodnje leto. Veliko naših ciljev pa je dolgoročnih, pri čemer posebej opozarjam na izobraževanje in graditev tožilske integritete. Temu bomo svoj čas posvetili tudi v prihodnjih letih. V današnji potrošniški družbi ob prevladujoči mentaliteti rumenega tiska, ko smo vsakodnevne žrtve reality showov in sanjskih osebkov, v potrošniški družbi, ki v naši državi ni bila cepljena na osnovo dolgih let demokracije, pač pa ji je podlago predstavljala enotna oblast bivšega režima, ni lahko biti državni tožilec, pa tudi kaj drugega ne. Vsi v pravosodju se bomo morali poleg strokovnosti naučiti tudi malo ponižnosti. Časi so se namreč spremenili za vse, ne le za nas. Zato bomo morali postaviti človeka v središče. Tudi tožilci bomo morali to storiti – le ljudje s srčnostjo, občutkom za pravičnost, znanjem in profesionalnostjo lahko dobro opravljajo tožilsko delo. Starejši kolegi z izkušnjami ter pripadnostjo svoji profesiji in mlajši s svojim entuziazmom in novo energijo bomo skupaj to zmogli. Navkljub problemom, katerim smo ob posnetku stanja seveda posvetili največ časa, ker želimo odpraviti napake in se bomo zato z njimi tudi v prihodnosti resno spopadali, hočem poudariti, da so okrožni državni tožilci uspešno rešili veliko primerov klasičnega, maldoletniškega, pa tudi organiziranega in gospodarskega kriminala. Resno so se ukvarjali tudi z vsemi instrumenti odvračanja kazenskega pregona. Prepričana sem, da med slovenskimi tožilci ni apatije in da pri večini obstaja resnična volja in potrebna energija za spopad tudi z najhujšimi oblikami zahtevnega gospodarskega kriminala, torej resnična volja delati dobro tudi tam, kjer v preteklosti nismo bili najbolj uspešni.
Ob jasnem zavedanju odgovornosti, ki jo nosim kot prva med slovenskimi tožilci, pa naj poudarim, da državni tožilci svoje delo opravljamo v določenem času in prostoru. Evolucijsko stanje v naši državi kaže na splošno vzdušje, ki še ni naklonjeno spoštovanju zakonov in v katerem se kar naprej postavljajo diagnoze stanja, ne da bi se pričelo tudi ukrepati. Takšno stanje predstavlja tudi dobro podlago za zlorabo vlaganja kazenskih ovadb enih zoper druge zaradi različnih medsebojnih neporavnanih računov. Na koncu poti vseh mogočih nepravilnosti pa je državni tožilec, ki naj bi presekal gordijski vozel medsebojnih obračunavanj in sporov ter dolgoletnih nakopičenih nepravilnosti in v zadovoljstvo vseh odločil. Takšnega stanja ne bodo rešile tožilske odločitve, to presega moč in pristojnosti tožilcev. Zato si kot državljanka in kot državna tožilka želim, da postane vendarle že enkrat jasno, kaj je poštena uporaba prava, da je resnica vrednota in da je osnova pravnega reda v državi poštenost. Vem, da pravno državo lahko dosežemo z dobrim delom le skupaj, z dialogom, z delovanjem in sodelovanjem vseh odgovornih v tej državi. Zato sem vesela, da takšen namen s svojo prisotnostjo na tožilskem srečanju potrjujejo tudi predsednik vlade in drugi naši visoki gostje.
Barbara Brezigar
Generalna državna tožilka
Nazaj
Govor generalne državne tožilke na 12. Izobraževalnih tožilskih dnevih
Petnajst let je minilo od takrat, ko smo slovenski tožilci dobili na čelo svoje organizacije prvega demokratično izvoljenega generalnega državnega tožilca, pokončnega in srčnega moža, ki je zaupal kolegom in s prefinjenim občutkom za takrat še nerazumljeno neodvisnost pravosodja preprečeval vpliv politke na tožilsko delo. Po izteku njegovega zaradi neučakanosti nekaterih celo malce skrajšanega mandata, smo skoraj pol leta čakali na novega predstojnika, tokrat prvič v zgodovini na žensko. In po zaključku njenega mandata je trajalo kar leto dni, da je slovenska državnotožilska organizacija letošnjo pomlad dobila svoje tretje vodstvo v demokratični državi.
Iztekajoče se leto je zato pomembno za državnotožilsko organizacijo, saj smo po dobrem letu začasnega vodenja v maju lahko zastavili na novo. Dobili smo nov zagon po nekajletnem upadanju ugleda tožilstva, katerega razlog je bil delno tudi znotraj naše organizacije, saj so sicer redki tožilci pozabljali, kaj je odgovorno delo, nekateri med nami so pozabili na varovanje ugleda tožilskega poklica, na moralni in etični kodeks, na srčno kulturo in vsebino tožilske prisege. In tako se nam je zgodilo, da je državni tožilec zlorabil razpravno dvorano za obračun z njemu neljubo politično opcijo, odmevalo je ravnanje drugega, ki je v celoti pozabil, kaj je njegovo delo. Ob tem je ostalo skrito, da je večina državnih tožilcev delala resno, dobro in skladno z etiko svojega poklica.
Takšno stanje je sovpadlo s sodnimi odločitvami v odmevnih zadevah, ki so bile drugačne od napovedovanih in pričakovanih. Dogodilo se je, da smo ob komaj podani kazenski ovadbi zaradi povojnih pobojev, katere vsebina je bila poznana le policiji in tožilcu, že dobili tudi javni poduk, kaj smemo in kaj ne in to kljub pristojnosti, ki jo zakon daje tožilcu, da odloči, ali bo zahteval uvedbo kazenskega postopka in sodniku, da oceni utemeljenost tožilčeve zahteve. Doživeli smo odločitev o uvedbi parlamentarne preiskave o delu tožilstva v preteklih letih. In soočali smo se s kompleksnimi primeri, ki zahtevajo poglobljeno znanje in študij zahtevnih gospodarskih področij in pri katerih so naše odločitve naletele na javno kritiko drugih strokovnih inštitucij.
V iztekajočem se letu smo ugotavljali, da tudi stanje zakonodaje ni v celoti ustrezno za optimalno delo državnih tožilcev. Če se osredotočim le na ZDT, je treba reči, da je neustrezna ureditev glede skupine državnih tožilcev za posebne zadeve, ki že od leta 1999, ko je bil zakon prav v tem segmentu noveliran, povzroča veliko težav in onemogoča, da bi skupina obravnavala poleg organiziranega kriminala tudi druge zahtevne primere. Neobčutljivost za to, kako pomembna je stabilnost takšne skupine in kako škodljivi so nepremišljeni posegi v njeno organiziranost, strukturo in pristojnosti, so poleg že prej obstoječega notranjega nelagodja in notranje nenaklonjenosti obstoju nove tožilske tvorbe, pripeljali do tega, da med člani skupine ni tiste pripadnosti teamu, enotnosti, entuziazma in zagona, ki je obstajal v prvih letih dela skupine pred spremembo zakonodaje, med tožilci pa ni interesa za delo v skupini. Druga novela ZDT v letu 2002 pa je nesistemsko in nekritično ukinila višja državna tožilstva in porušila primerljivost tožilske organizacije z organizacijo sodišč ter povzročila probleme povezane z umestitvijo višjih državnih tožilcev na Vrhovnem državnem tožilstvu RS. Tudi v letu 2003 sprejeta Uredba o sodelovanju državnega tožilstva in policije pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj ni olajšala sodelovanja med policijo in državnimi tožilci ter ni omogočila vsebinskega usmerjanja dela policije s strani državnih tožilcev. Povzročila je le veliko administriranja, nejasnosti in prelaganje odgovornosti za delo organov odkrivanja na državne tožilce brez resnične možnosti za vplivanje in odločanje.
Ugotovili smo tudi, da se državnotožilska organizacija srečuje s problemi na področju informacijske tehnologije. Zgolj del problema predstavlja pomanjkanje sredstev in komplicirani postopki za nabavo strojne opreme. Zaznali smo pomanjkljivo seznanjenost vodstva največjega tožilstva v državi s programi, ki omogočajo kontrolo stanja rešenih zadev in to tudi tistih, ki so le delno rešene, saj sicer ne bi prihajalo do zatrjevanj o pomanjkljivih programih, ki onemogočajo kontrolo. Tako bo potrebno v prihodnosti temu področju posvetiti več truda in časa. Veliko premalo smo se zavedali pomena informacijske tehnologije za delo tožilstva in zdi se, da tu tožilska organizacija ni imela vizije.
Največje tožilstvo prve stopnje se je v preteklih letih soočalo s krizo vodenja, ki je dosegla vrhunec v tem letu ter s hudim udarcem za ugled tega tožilstva, ki pa je prizadel celotno državnotožilsko organizacijo in ki ga je predstavljal primer našega bivšega kolega, ki je v celoti pozabil, kaj od njega zahteva njegov poklic in pri katerem so bili odkriti številni nerešeni primeri. Na žalost do tega odkritja ni prišla naša organizacija sama, pač pa je moral impulz za reakcijo priti iz medijev.
Brez vodje sta sredi mandata ostali ljubljansko in novogoriško tožilstvo, katerega vodja je postala druga slovenska predstavnica v Eurojustu. Enemu od namestnikov vodje okrožnega državnega tožilstva se je iztekel mandat.
V letu 2005 na slovenskih tožilstvih dela 12 vrhovnih državnih tožilcev, 20 višjih državnih tožilcev, 140 okrožnih državnih tožilcev, 22 pomočnikov, 24 strokovnih sodelavcev, in 148 javnih uslužbencev. Od leta 2004 pa imamo državni tožilci tudi svoje pripravnike (kar 37 jih je), izmed katerih bomo lahko izbrali tudi naše bodoče strokovne sodelavce in tožilce.
V takšnem stanju je nova ekipa na Vrhovnem državnem tožilstvu v maju letošnjega leta prevzela vodenje in pričela z delom.
Vesela sem, da je v tem kratkem času največje okrožno tožilstvo v državi že dobilo novo vodjo, prav tako tudi novogoriško tožilstvo, kranjsko tožilstvo pa je dobilo novo namestnico vodje.
Zaradi prepričanja, da državni tožilci ne morejo biti birokrati skromnega intelektualnega dometa in omejene vednosti in ker je suveren in in neodvisen le državni tožilec, ki ima znanje, smo takoj dali velik poudarek izobraževanju državnih tožilcev. Vodenje Strokovnega centra in tožilskega izobraževanja sem zato zaupala eni osebi. Odločili smo se, da poleg različnih oblik izobraževanja, ki so že potekale, pričnemo tudi z analizo izgubljenih primerov, da bi tako ugotovili vzroke za neuspeh in definirali napake ter s predstavitvijo analize državnim tožilcem dosegli, da teh napak ne bi ponavljali. Za tokratne ITD smo tako pripravili primer, pri katerem ni prišlo do uvedbe kazenskega postopka. Primer je obravnavan v okviru delavnice, pri obravnavi pa poleg državnih tožilcev sodelujejo tudi predstavniki Agencije za trg vrednostnih papirjev, Ljubljanske borze in policije. Z razpravo in analizo v delavnici želimo odgovoriti na vprašanje, zakaj ni prišlo do uvedbe kazenskega postopka, čeprav so bili predstavniki nekaterih drugih institucij prepričani, da bi do tega moralo priti.
V preteklih mesecih smo se dogovorili za sodelovanje pri izobraževanju slovenskih tožilcev na področju pregona hudih oblik gospodarskega kriminala s kolegi iz ZDA. Zelo sem hvaležna njegovi ekselenci Thomasu Robertsonu, veleposlaniku ZDA v Sloveniji, njegovi namestnici ga. Maryruth Colmann in njunim kolegom na veleposlaništvu, ki so neverjetno hitro in učinkovito poskrbeli, da je to sodelovanje steklo, pri tem pa sta z vso potrebno občutljivostjo prisluhnila našim željam glede oblik sodelovanja. Vsebina letošnjih ITD že kaže prve rezultate tega sodelovanja. Ga Judith Kozlowski, g. Patrick Donley in Patric Carroll nam bodo tu na Bledu predstavili, kako se v ZDA spopadajo z zahtevnimi kazenskimi primeri. Ameriški kolegi pa sodelujejo tudi na delavnici, ki sem jo omenila. To bo dragocena izkušnja za naše bodoče delo. Skupno delo se bo nadaljevalo in prepričana sem, da bo dolgoročno sodelovanje, ki ga načrtujemo z našimi ameriškimi kolegi na področju trgovanja z notranjimi informacijami in različnih zlorab znotraj gospodarskih korporacij, pomagalo slovenskim tožilcem pri njihovem delu.
Malo pred našim srečanjem na Bledu smo se zelo konkretno in natančno dogovorili za sodelovanje z Računskim sodiščem, katerega poročila in ugotovitve so pogosto dobra osnova za delo in preiskovanje sumov kaznivih dejanj pri uporabi proračunskih sredstev. Naše in njihovo delo se dopolnjuje in zato je sodelovanje nujno.
V mesecu oktobru in prvih dneh novembra smo nadaljevali z izvajanjem državnotožilske šole, kot to predvideva 71. člen DTR. Naj vas spomnim, da je državnotožilska šola oblika rednega strokovnega izobraževanja, ki jo organizira VDT RS in ki temelji na ugotovitvah opravljenih pregledov dela v okviru državnotožilskega nadzora. V štirih skupinah smo 120 kolegom predstavili tri različne primere, v katerih smo ugotovili strokovne napake in posebej primere neetičnega ravnanja. Naš vtis je, da je bila predstavitev pri strokovnih sodelavcih, pomočnikih in državnih tožilcih dobro sprejeta. Kolegica, ki vodi oddelek za državnotožilski nadzor in ki je na podlagi odrejenih in opravljenih nadzorstvenih pregledov zbrala primere za državnotožilsko šolo, se je v preteklih mesecih v celoti posvetila zahtevnemu delu na področju strokovnega nadzora. Poudariti žewlim, da mora biti strokovni nadzor opravljen strokovno in z vso potrebno akrbnostjo. Rezultati nadzorstvenih pregledov predstavljajo namreč kontrolo kvalitete dela, pomoč okrožnim državnim tožilcem pri njihovem delu, pa tudi osnovo DTS za odločitve o napredovanju državnih tožilcev. Zato je delo, predvsem pa vodenje tega oddelka nadvse zahtevno, pomembno in odgovorno. Vodja tega oddelka je tudi organizirala in vodila splošni nadzorstveni pregled dela in poslovanja Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, ki sem ga odredila skladno s 67. členom ZDT, opravili pa so ga vrhovni in višji državni tožilci. Pregled največjega državnega tožilstva v državi je bil po obsegu in vsebini zahtevno delo in zadovoljna sem, da je zaključen, da so bili rezultati že predstavljeni ljubljanskim kolegom in da sva dokončno poročilo oba z ministrom že prejela. Ugotovitve tega poročila naj bodo v pomoč okrožnim državnim tožilcem pri njihovem bodočem delu in pri odpravljanju napak, ugotovitve nadzornikov glede vodenja in upravljanja tega tožilstva pa bodo pomagale novemu vodstvu tožilstva pri njegovem delu.
Zaradi prepričanja, da za integriteto tožilca ne zadošča le znanje, pač pa mora biti tožilec zavezan etičnim normam in vrednotam okolja, v katerem dela, smo se v teh nekaj mesecih posvetili tudi skrbi za vzpodbujanje etičnega ravnanja državnih tožilcev in poudarku, da mora tožilec za ugled svojega poklica skrbeti tudi v zasebnem življenju. Tudi zato se ena od predstavitev na letošnjih ITD ukvarja s problemom etike. Zato naj ob tej priložnosti le na kratko opozorim na nekaj bistvenih sporočil iz Priporočila št. 19 SE o vlogi državnih tožilcev v kazenskem pravosodju iz leta 2000: izobraževanje je dolžnost in pravica tožilcev, tožilci morajo upoštevati etična pravila službe, zavedati se morajo pomena ustavnih in zakonskih varovalk za pravice obdolžencev, žrtev in prič, spoštovati morajo človekove pravice, natančno in z vso potrebno občutljivostjo moraj bedeti nad zakonitostjo policijskih preiskav in policiji pomagati z nasveti in navodili, skrbeti morajo za enakost pred zakonom, ne smejo diskriminirati in ne smejo zahtevati ali nadaljevati postopka, če za to ni utemeljenega razloga. Vse to lahko počne le človek z integriteto.
V preteklih mesecih se je začelo tesno sodelovanje z ministrstvom za pravosodje, zlasti na področju razmisleka o zakonodaji. Kolegom z ministrstva smo predstavili naše ideje o potrebnih spremembah ZDT, predvsem glede pristojnosti Skupine državnih tožilcev za posebne zadeve in dodeljevanja zadev Skupini. Minister in njegovi sodelavci so pokazali posluh za naš predlog, da je potrebno generalnemu državnemu tožilcu omogočiti odločitev, da Skupini dodeli tudi primer resnega in zahtevnega gospodarskega kriminala in ne zgolj tiste s področja organiziranega kriminala. Na ta način bi se omogočila večja in takojšnja odzivnost tožilstva na pojave zahtevnih primerov, ki naj jih obravnavajo specializirani in izkušeni tožilci, ki niso obremenjeni z velikim številom manj zahtevnih primerov. Opozorili smo, da bi bila spremembe potrebna tudi določba ZDT glede Strokovnega centra, saj je v aktualnem zakonu predvideno, da se državnim tožilcem zagotavlja strokovna pomoč le na področju davčne, finančne in računovodske stroke. Ocenjujemo, da ni pametno to pomoč omejevati le na strogo ekonomska področja, saj obstaja potreba tudi za pomoč strokovnjakov z različnih drugih področij (npr. gradbenega, zgodovinskega itd). Predstavnik VDT RS pa sodeluje tudi v skupini, ki jo je formiralo ministrstvo za pripravo novega ZKP. Vesela sem, da imamo v ministru in njegovi ekipi sogovornike, ki razumejo probleme in ideje stroke in upam, da bo predlagana sprememba zakona o državnem tožilstvu kvalitetno pripravljena.
S svojimi kolegi na VDT RS sem se aktivno vključila v pogajanja o plačnem sistemu in o Odloku o o uvrščanju funkcij v plačne razrede. Vse kaže, da smo uspeli doseči, da bo Vlada upoštevala pomembnost enakosti položaja sodnika in državnega tožilca tudi, kar se tiče plač. Tudi pri zagovarjanju naših stališč pri plačah smo imeli podporo in razumevanje kolegov na ministrstvu za pravosodje.
Zaradi prepričanja, da je treba izboljšati sodelovanje s policijo smo zbrali pripombe in oceno izvajanja nesrečne Uredbe o sodelovanju med državnim tožilstvom in policijo pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj. Ugotovili smo, da uredba ni čarobna paličica in da ni prinesla rezultatov, ki so jih napovedovali njeni botri, pač pa obilo nejevolje na eni in drugi strani, prelaganja odgovornosti za rezultat in ogromno administriranja. Zavedati se je treba, da nobena uredba, noben predpis ne more nadomestiti profesionalnosti tožilcev in policistov, ki so vedno odgovorni za rezultate svojega dela. Prenormiranost vsekakor ne pomaga, pomaga le trdo in resno delo ter zavedanje o pristojnosti posameznih služb. Še velikokrat bomo morali poudariti, da pri zahtevnih primerih ne zadošča znanje tožilcev, če ni podprto z znanjem policistov in obratno in če enim niso jasne pristojnosti drugih. Problemi v zvezi z uredbo in na splošno v zvezi s sodelovanjem med tožilci in policijo so tako pogosto tema naših pogovorov s kolegi na policiji. Še bolj pa postaja pomembno sodelovanje med policijo in tožilstvom tudi z zadnjo spremembo zakona o kazenskem postopku ZKP-G, ki je ravno pričela veljati in ki v zadevi, ki je predmet postopka v eni ali več državah, omogoča formiranje skupnih preiskovalnih skupin, sporazum o ustanovitvi in delovanju take skupine pa bo na slovenski strani sklenil generalni državni tožilec po pridobitvi mnenja generalnega direktorja policije. Ob upoštevanju problemov, ki smo jih zaznali pri izvajanju Uredbe o sodelovanju, bo vsekakor potrebno na obeh straneh napeti vse sile, da bo sodelovanje v skupnih preiskovalnih skupinah, pa tudi sicer, dobro. Predvsem bomo vsi skupaj morali izboljšati sodelovanje in kvaliteto delo na področju odkrivanja in pregona zahtevnih oblik gospodarskega kriminala, ker z rezultati na tem področju ne moremo biti zadovoljni.
Zaradi zavedanja, da je delo državnih tožilcev nujno povezano tudi z delom sodnikov in ne le z delom policistov, smo pozornost posvetili tudi odločanju sodnikov o naših predlogih, zahtevah in obtožbah. V zvezi s tem ugotavljam, da je z naše strani veliko mogoče popraviti pri pripravi tenorjev obtožb in utemeljevanju naših zahtev. Posebej se mi zdi pomembno opozoriti, kako pomemben je trening in mentorstvo predvsem pri skrbnosti priprave tenorjev, ki morajo vsebovati vse konkretne odslikave abstraktne norme določenega kaznivega dejanja in obenem nič več ko to. Nekateri temu malce grobo pravijo tožilska obrt, ki se jo je vsekakor potrebno naučiti v najbolj prefinjeni obliki. Krona tožilčevega dela je predstavitev tožilske teze na sojenju in njegova zaključna beseda. Tudi na tem področju ne moremo biti povsem zadovoljni. Bolj se bo potrebno zavedati pomembnosti primernega in profesionalnega nastopa na glavni obravnavi, kjer je pomembna tako vsebina našega dela, kot tudi spoštljiv odnos do sodišča in strank ter govorica telesa, zunanja urejenost tožilca in spoštljiv način nošenja tožilske toge. S svojim nastopom na potrebnem nivoju bomo pripomogli tudi k temu, da bo nastop drugih udeležencev na sojenju prav tako na ustreznem nivoju. Nočem ocenjevati dela sodnikov, želim pa opozoriti na problem, ki sem ga zaznala. Vse pogosteje se nam pri preiskovanju zahtevnih primerov dogaja, da je dokazni standard, v nasprotju s tistim pri enostavnih in nezahtevnih primerih, zelo visok in tožilcu onemogoča zbiranje dokazov za njegovo odločitev o začetku ali pa ustavitvi pregona. Pri tem pa gre za primere, ko lahko državni tožilec pridobi dokaze le s pomočjo sodišča. Državni tožilec se tako znajde v brezizhodni situaciji, ko ne more preiskovati, da bi se lahko odločil o nadaljevanju postopka. Odločitev o začetku postopka naj bi bila njegova, nima pa v svojih rokah škarij in platna, ki bi mu takšno odločitev omogočala.
Iztekajoče se leto je imelo ob vseh nalogah in zastavljenih ciljih, ob vsem, kar je potrebno storiti, premalo dni in dnevi premalo ur. Veliko dela, ki bi že moralo biti opravljeno, bo ostalo za prihodnje leto. Veliko naših ciljev pa je dolgoročnih, pri čemer posebej opozarjam na izobraževanje in graditev tožilske integritete. Temu bomo svoj čas posvetili tudi v prihodnjih letih. V današnji potrošniški družbi ob prevladujoči mentaliteti rumenega tiska, ko smo vsakodnevne žrtve reality showov in sanjskih osebkov, v potrošniški družbi, ki v naši državi ni bila cepljena na osnovo dolgih let demokracije, pač pa ji je podlago predstavljala enotna oblast bivšega režima, ni lahko biti državni tožilec, pa tudi kaj drugega ne. Vsi v pravosodju se bomo morali poleg strokovnosti naučiti tudi malo ponižnosti. Časi so se namreč spremenili za vse, ne le za nas. Zato bomo morali postaviti človeka v središče. Tudi tožilci bomo morali to storiti – le ljudje s srčnostjo, občutkom za pravičnost, znanjem in profesionalnostjo lahko dobro opravljajo tožilsko delo. Starejši kolegi z izkušnjami ter pripadnostjo svoji profesiji in mlajši s svojim entuziazmom in novo energijo bomo skupaj to zmogli. Navkljub problemom, katerim smo ob posnetku stanja seveda posvetili največ časa, ker želimo odpraviti napake in se bomo zato z njimi tudi v prihodnosti resno spopadali, hočem poudariti, da so okrožni državni tožilci uspešno rešili veliko primerov klasičnega, maldoletniškega, pa tudi organiziranega in gospodarskega kriminala. Resno so se ukvarjali tudi z vsemi instrumenti odvračanja kazenskega pregona. Prepričana sem, da med slovenskimi tožilci ni apatije in da pri večini obstaja resnična volja in potrebna energija za spopad tudi z najhujšimi oblikami zahtevnega gospodarskega kriminala, torej resnična volja delati dobro tudi tam, kjer v preteklosti nismo bili najbolj uspešni.
Ob jasnem zavedanju odgovornosti, ki jo nosim kot prva med slovenskimi tožilci, pa naj poudarim, da državni tožilci svoje delo opravljamo v določenem času in prostoru. Evolucijsko stanje v naši državi kaže na splošno vzdušje, ki še ni naklonjeno spoštovanju zakonov in v katerem se kar naprej postavljajo diagnoze stanja, ne da bi se pričelo tudi ukrepati. Takšno stanje predstavlja tudi dobro podlago za zlorabo vlaganja kazenskih ovadb enih zoper druge zaradi različnih medsebojnih neporavnanih računov. Na koncu poti vseh mogočih nepravilnosti pa je državni tožilec, ki naj bi presekal gordijski vozel medsebojnih obračunavanj in sporov ter dolgoletnih nakopičenih nepravilnosti in v zadovoljstvo vseh odločil. Takšnega stanja ne bodo rešile tožilske odločitve, to presega moč in pristojnosti tožilcev. Zato si kot državljanka in kot državna tožilka želim, da postane vendarle že enkrat jasno, kaj je poštena uporaba prava, da je resnica vrednota in da je osnova pravnega reda v državi poštenost. Vem, da pravno državo lahko dosežemo z dobrim delom le skupaj, z dialogom, z delovanjem in sodelovanjem vseh odgovornih v tej državi. Zato sem vesela, da takšen namen s svojo prisotnostjo na tožilskem srečanju potrjujejo tudi predsednik vlade in drugi naši visoki gostje.
Barbara Brezigar
Generalna državna tožilka