Leto, ki se izteka, je bilo, vsaj kar se pravosodja tiče, v znamenju reševanja sodnih zaostankov, zapletanja okoli sodniških in tožilskih plač in poskusa novega vrednotenja dela tistih, ki delajo več in bolje. Veliko je bilo usmerjeno v količino in manj v kvaliteto. Kar se kvalitete tiče, smo se v iztekajočem letu srečevali z javno kritiko dela tožilcev pri najbolj zahtevnih ali pa najbolj odmevnih zadevah. Tudi sami smo se spraševali in skrbelo nas je, ali smo uspešni tudi kakovostno in ne le količinsko, saj državni tožilci nimamo zaostankov in praviloma zadeve rešujemo v predvidenih rokih. Veliko dela je bilo opravljenega v preteklem letu, pa smo bili vendarle v dvomih, ali delamo dovolj, ali delamo dovolj dobro. Reševanje problemov je bilo bolj kot kdaj prej povezano z delom drugih institucij – policije in sodišč, pa tudi z ukrepi zakonodajne in izvršilne veje oblasti. Ugotavljali smo, da uveljavitev nove vloge tožilca v sodobni demokratični družbi zahteva poleg zavedanja o tem tudi veliko energije in spremenjen način razmišljanja. Mogoče jo je uspešno odigrati le, če razpolagamo s potrebnim znanjem in širino duha ter osebno integriteto.

Naše sodelovanje z ministrstvom za pravosodje se je uspešno nadaljevalo tudi v letu 2006, najbolj očiten odraz tega pa je sprejem novele Zakona o državnem tožilstvu (ZDT), ki je prinesla spremembe na področju dela skupine državnih tožilcev za boj z organiziranim kriminalom in omogočila formiranje skupine na novo ter dodelitev tistih primerov, pri katerih je potrebna posebna usposobljenost in predvsem drugačna organizacija dela. Novela pa je tudi drugače ovrednotila delo tožilcev v skupini in določila, da imajo plačo vrhovnega državnega tožilca. Sprememba ZDT je bila v celoti namenjena bolj uspešnemu delu pri pregonu resnega kriminala in je zato uvedla tudi spremembe na področju dela SC, saj sedaj omogoča pritegnitev strokovnjakov k delu tožilcev z vseh mogočih področij in ne več le z ekonomskih.

Jeseni je bil dodeljen državni tožilec na ministrstvo za pravosodje (MP) zaradi predsedovanja Slovenije EU v letu 2008, pred tem je bila z MP sklenjena krovna pogodba o sodelovanju tožilcev z MP ob predsedovanju EU. Nadaljevalo pa se je tudi naše sodelovanje z MP pri pripravi zakonodaje.

Trenutno je v tožilski organizaciji zaposlenih 14 vrhovnih tožilcev (lani 12), 20 višjih tožilcev (enako lani), 139 okrožnih tožilcev (lani 140), 24 pomočnikov (lani 22) in 24 strokovnih sodelavcev (enako lani). Podporo njihovemu delu pa jim nudi še 151 administrativnih sodelavcev, brez katerih ne bi mogli opraviti našega tožilskega dela. Pri tem ne pozabljam naših pripravnikov, 38 jih je trenutno. Število zaposlenih in število funkcionarjev se v primeri s preteklim letom skoraj ni spremenilo, ob koncu poletja se je povečalo število članov skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, kar pa ne pomeni, da se je v celoti povečalo število vseh tožilcev, saj se člani skupne praviloma rekrutirajo izmed že zaposlenih tožilcev. Predvsem sama sem želela, da bi v skupino pritegnili kolege, ki imajo posebno ambicijo in motiviranost in čutijo predanost poklicu, ki je nujna za dobro delo pri obravnavi najbolj zahtevnih oblik kriminala in občutek ter željo za skupinsko delo. Za dobro delo na zahtevnih primerih je nujno timsko delo in s tem povezana pripadnost timu, ki mora prevevati vse člane skupine. Opazili pa smo, da je med tožilci premalo interesa in ambicij za delo v skupini, kar morda sovpada z ugotovitvijo naših ameriških kolegov, ki so bili naši gosti ob letu osorej in ki so se začudili, da v Sloveniji predstavlja delo na pomembni zadevi za tožilca kazen. Pri njih dodelitev takšne zadeve predstavlja nagrado in priložnost, da pokažejo, kaj znajo.

Tudi zadnjih enajst mesecev je zaznamoval trud izboljšati sodelovanje s policijo pri zahtevnih primerih, pri katerih imamo ambicijo odločilno prispevati v preiskavi v predkazenskem postopku. Skupaj poskušamo vzpostaviti odgovoren in resen odnos do zbiranja dokazov v tem delu postopka. Z rezultatom še nismo zadovoljni in veliko volje in truda bo potrebno na obeh straneh za dosego boljših rezultatov. Prav tako še nismo našli pot do učinkovitega in ekonomičnega reševanja primerov bagatelne kriminalitete, ki enim in drugim jemlje ogromno časa za pičel rezultat. Verjamem, da je te postopke mogoče tudi v okviru dane zakonodaje veliko bolj gospodarno reševati. Ob korektnem, dobro organiziranem delu obojih, ob uporabi zdrave pameti, je mogoče doseči, da so takšni primeri rešeni veliko hitreje in bolje. Zaradi boljšega tožilskega dela v prvih fazah postopka poudarjam tudi sodelovanje z drugimi institucijami – z Računskim sodiščem, Banko Slovenije, Davčno upravo RS, Agencijo za trg vrednostnih papirjev, Ljubljansko borzo, Uradom za preprečevanje pranja denarja – kjer je kljub vloženemu trudu treba storiti več in bolje. Rezultat tega truda je tudi aktivna udeležba predstavnikov Računskega sodišča in Banke Slovenije na naših tokratnih izobraževalnih dnevih.

Poseben problem za naše delo predstavlja povečevanje števila sodnikov zaradi reševanja sodnih zaostankov. Ne da bi ocenjevala tak način reševanju problema, ostaja dejstvo, da večanje števila sodnikov posledično pomeni problem tudi za tožilce. Predvsem na največjem tožilstvu v državi opozarjajo na problem povečevanja števila obravnavnih dni, kar tožilcem pušča premalo časa za pripravo obtožnic in sodelovanje v predkazenskem postopku. Večanje števila obravnavnih dni, ki samo po sebi še ne pomeni tudi večjega števila glavnih obravnav in dejstvo, da tožilstvo nima nobenega vpliva na urnik glavnih obravnav, na velikih tožilstvih še dodatno otežuje uresničitev naše namere, da državni tožilec svoj primer obravnava tudi ves čas sojenja. Tako se kar naprej odmika uresničitev cilja, da delo na obravnavah opravimo kvalitetno in racionalno in da po nepotrebnem ne izgubljamo časa večjega števila tožilcev za študij istega spisa. Nedopustno je, da bi zgolj zaradi zagotavljanja udeležbe tožilca na sojenjih trpela kvaliteta dela in bi prihajalo do tega, da bi isti primer na obravnavi enkrat zastopal en drugič pa drug tožilec. Tu bom vztrajala pri tem, da zagotovimo kvalitetno in ekonomično delo tako, da bo pri obsežnejših in zahtevnejših zadevah primer pred sodiščem zastopa isti tožilec. Zato smo že zbrali vse podatke o tem, koliko obravnav je tedensko na posameznih tožilstvih in kako jih razporejajo med tožilce. Na podlagi tega bomo pripravili usmeritve za dobro prakso, ki bodo pomagale vodstvom tožilstev, da omogočijo kvalitetno delo pri zastopanju obtožnic na obravnavah. Seveda brez sodelovanja s sodišči in skupne zavzetosti ne bo šlo. Zato bodo te ugotovitve osnova za našo ponudbo sodnikom, da skupaj rešimo problem.

V iztekajočem se letu je oddelek za državnotožilski strokovni nadzor pripravil splošni pregled dela treh okrožnih državnih tožilstev, pregled pa so opravili vrhovni in višji državni tožilci. Pregledanih je bilo 3512 spisov. Poleg tega je bil na podlagi nadzorstvenih pritožb ali drugih informacij opravljen pregled 24 konkretnih zadev. Ugotovitve vseh teh pregledov, ki so vsebinske in dajejo državnim tožilcem napotke, kako naj odpravijo napake, pomagajo pri dvigu kvalitete dela. Pregledi so pokazali, da so okrožni državni tožilci veliko dela opravili kvalitetno in zavzeto. Žal pa ni zanemarljivo število primerov, pri katerih so bile odločitve tožilca, da ne bo začel kazenskega postopka, sprejete lahkotno in brez ambicije primer res raziskati. Ugotovljeni so bili tudi primeri premalo skrbno pripravljenih tenorjev, zaradi česar je izpadel znak kaznivega dejanja, kar predstavlja največji problem predvsem pri zadevah gospodarskega kriminala.

Poleg rednega dela pri pripravi zahtev za varstvo zakonitosti, so se kolegi kazenskega oddelka na VDT RS zelo aktivno in resno lotili priprave pravnih mnenj glede zahtevnih pravnih vprašanja, ki so jim jih posredovali okrožni državni tožilci ali druge institucije (predvsem policija). Pri pripravi teh stališč je sodeloval okrožni državni tožilec, ki je bil v ta namen dodeljen na delo na VDT RS. Sprejeta pravna mnenja bodo v pomoč tožilcem na prvi stopnji. Kolegi na tem oddelku so v iztekajočem se letu pričeli tudi z rednim pregledom in pripravo izvlečkov odločb VS RS, ki predstavljajo pomemben pripomoček pri delu okrožnih državnih tožilcev. Sprejeta pravna mnenja in izvlečki odločb VS RS so v elektronski obliki redno posredovani vsem tožilcem, objavljena pa so tudi v Tožilskih obvestilih. Na ta način uresničujemo lanskoletno napoved, da bomo na VDT RS v pomoč okrožnim tožilcem pri njihovem delu.

Delo skupine se po uveljavitvi novele ZDT in sprejetju podzakonskih predpisov začenja na novih tirnicah. Člani skupine so bili letošnjo jesen vsaj v večini imenovani in resno so se lotili preiskovanja zahtevnih primerov, pri katerih rezultati ne bodo hitro tu. To je dolgotrajno in zahtevno delo in ni čarobne paličice, ki bi pripomogla k takojšnjim rezultatom. Z resnim in odgovornim delom pa bodo rezultati zagotovo prišli. Skupina je skupaj s policijo v predkazenskem postopku preiskala nekaj zahtevnih primerov gospodarskega kriminala, katerih preiskava se pred tem kar nekaj let ni premaknila z mrtve točke. Zdaj čakamo na potrditev naših stališč s strani preiskovalnih sodnikov, ki preverjajo naše ugotovitve v predkazenskem postopku.

V še ne preteklem letu so večino tožilskega dela opravili državni tožilci, njihovi pomočniki in strokovni sodelavci na okrožnih državnih tožilstvih. To delo pa bo v pravem obsegu predstavljeno šele v našem skupnem letnem poročilu, nekaj primerov njihovega dela pa bom na kratko omenila kasneje.

Spomladi in jeseni smo organizirali dve izobraževanji v okviru državnotožilske šole, kjer so bili prikazani primeri, pri katerih so se ob opravljanju državnotožilskega strokovnega nadzora ugotovile napake in še posebej delavnice za najmlajše, na katerih je bil poudarek na pripravi izrekov obtožb. Skupaj s tožilci, ki se udeležujejo teh šol ocenjujemo, da je to dobra praksa za odpravljanje napak in predstavlja povsem konkretno pomoč predvsem mlajšim tožilcem pri njihovem delu. Pri mlajših je ta šola tudi zelo dobro sprejeta, kar me še posebej veseli. Opazili pa smo, da se šole ne udeležujejo predvsem tisti tožilci, ki imajo že daljši staž, pa so na tožilski šoli obravnavani njihovi primeri, čeprav so primeri anonimizirani in udeleženci šole ne izvedo za čigav primer gre.

Jeseni smo pripravili dvodnevni posvet za vodje okrožnih državnih tožilstev, ker nosijo veliko odgovornost za zagotavljanje rednega in zakonitega dela tožilcev na svojih tožilstvih. Zato smo posvet namenili vprašanjem, ki se tičejo vodenja in funkcioniranja tožilstev in problemom v zvezi s sodelovanje tožilstev s policijo in izvajanjem Uredbe. Gosta tega posveta sta bila minister za javno upravo in predsednik Računskega sodišča ter vrhovni državni revizor s svojimi prispevki. S takšnimi posveti bomo nadaljevali.

VDT RS je gostilo letošnje srečanje SEEPAG, katerega predsedujoči v tem letu je naš kolega in moj namestnik Mirko Vrtačnik. Srečanje, ki se je ukvarjalo z aktualno temo zaščite prič, ki je sovpadala tudi s sprejemom zakona v naši državi, je bilo uspešno speljano.

Nadaljevali smo sodelovanje z ameriškimi kolegi, s katerimi smo ponovno analizirali konkreten primer, ob njihovem obisku v Sloveniji, pa so nam predstavili primer Enron, ki se je takrat v ZDA ravno zaključeval in kateremu je sledila obsodilna sodba glavnih dveh akterjev in vodilnih v Enronu. Naše sodelovanje se prav zdaj nadaljuje z analizo in diskusijo novega konkretnega primera zlorabe položaja. Naši mladi kolegi, pri čemer moram pohvaliti zavzetost strokovnih sodelavcev, ki šele začenjajo svojo strokovno kariero, so izrazito pripravljeni na to sodelovanje.

V letošnjem letu je potekalo tudi intenzivno sodelovanje z makedonskimi tožilci, katerim smo predstavili praktično delovanje slovenskega tožilstva, predvsem pa naše izkušnje z delom skupine za pregon organiziranega kriminala.

Na letošnji konferenci Eurojustice v Oslu, je bila Slovenija povabljena, da organizira drugo leto konferenco v Sloveniji. Po uspešni organizaciji konference SEEPAG verjamem, da to ne bo problem. Verjamem pa, da bo jesenska konferenca Eurojustice dobra uvertura v predsedovanje Slovenije EU v prvi polovici leta 2008.

Ob soočanju z zahtevnimi zadevami gospodarskega kriminala, smo bili predvsem v medijih deležni kritike, da nismo uspešni in da se vsi veliki procesi sfižijo. Čeprav imamo tudi na tem področju nekaj uspehov, pa vendarle tudi sami ugotavljamo, da z rezultati nismo zadovoljni, saj z gotovostjo že lahko rečem, da bo potrebno izboljšati opise kaznivih dejanj, da bodo jasni, koncizni in z vsem znaki kaznivega dejanja. Podatki bodo sicer bolj jasni, ko bo pripravljeno poročilo o delu za letošnje leto in ko bomo rezultat lahko analizirali. Pa vendar se ob javnih kritikah sprašujem, ali je res odgovornost za neuspeh konkretne zadeve v celoti tožilčeva,saj smo le del sistema, ki funkcionira kot pač funkcionira. In pri tem se ne sprašujem le o odgovornosti znotraj pravosodnega sistema, v katerem deluje več institucij, ne le tožilstvo, sprašujem se širše, kajti tožilstvo deluje v določenem prostoru ob določenih danostih v družbi, je le del evolucijskega stanja naše države.

Ne da bi se skušala izogniti tožilski odgovornosti za opravljeno delo in za rezultat kazenskega postopka, pa želim poudariti, da na naše delo neposredno ali posredno vpliva delovanje drugih institucij v državi. Zato naj opozorim na nekaj primerov, ki so negativno vplivali na vtis o kvaliteti našega dela, pa kljub zavedanju o naših napakah, po našem prepričanju ni šlo za slabo tožilsko delo ali pa vsaj ne za zgolj slabo tožilsko delo.

Na Vrhovnem državnem tožilstvu smo doživeli neuspeh in zavrnitev zahteve za preiskavo v edinem primeru poskusa preiskave dejanj enega najvišjih funkcionarjev komunistične Ozne v zvezi s povojnimi poboji in se ob takšni odločitvi sodišča počutili popolnoma nemočne ob prepričanju, da je bilo primer potrebno preiskati in tako tožilcu omogočiti odločitev, ali zbrani dokazi zadoščajo za vložitev obtožnice. Ocenili smo, da je sodišče za sodno preiskavo postavilo tako visok dokazni standard, da je preiskavo onemogočilo.

Ne dolgo tega smo se ponovno soočili s problemom, ali društvo oziroma ustanova, katere namen je splošno koristen oziroma dobrodelen, opravlja gospodarsko dejavnost, saj opravljanje gospodarske dejavnosti predstavlja znak kaznivega dejanja neupravičene uporabe po 246. členu KZ ter kaznivega dejanja zlorabe ali pravic po 244. členu KZ. V enem od teh primerov je sodišče pred kratkim pravnomočno razsodilo, da plasiranje sredstev ustanove, ki so se zbirala za splošno koristen namen, v nasprotju z določili zakona o ustanovah in v nasprotju s statutom ustanove, ne predstavlja gospodarske dejavnosti, saj gre pri delovanju ustanove za delovanje, ki ima splošno koristen in dobrodelen namen in tako v ravnanju obdolžencev sodišče ni zaznalo vseh znakov kaznivega dejanja neupravičene uporabe po 246. členu KZ. Šlo je torej za ravnanje v nasprotju s predpisi, formalno pa naj bi ne šlo za kaznivo dejanje, ker naj bi kljub gospodarskemu ravnanju ne šlo za gospodarsko dejavnost! Tožilci ocenjujemo, da je takšna razlaga pojma gospodarska dejavnost preozka in da je pojem gospodarske dejavnosti vezan na pooblastila in delo storilca in ne na status pravne osebe, ki je lahko povsem negospodarski in nepridobiten. Gre za gospodarjenje z velikim premoženjem, s katerim vodilni opravljajo finančna in gospodarska opravila, kakršno je tudi bilo v konkretnem primeru opisano plasiranje sredstev ustanove v nasprotju s predpisi, ko je šlo za posojilo oziroma depozit družbi, katere lastnik je bil obenem član uprave iste ustanove. Zakon in podzakonski predpisi pa so dovoljevali le plasiranje sredstev pooblaščenim bankam in hranilnicam, ki jih nadzira BS. Sprašujem se, ali je bil razlog za pravnomočno oprostitev res napačno razumevanje zakona s strani tožilca in če je temu res tako, kakšno zakonodajo pa imamo, da dopušča zlorabe položaja in neupravičene uporabe ogromnih sredstev, ki se sicer zbirajo za dobrodelne namene, njihovi vodilni pa z njimi nezakonito razpolagajo, pa to ni kaznivo, ker ne gre za gospodarsko dejavnost. In ali to ne pomeni, da država sistemsko omogoča nekaznovane zlorabe ogromnih zneskov, ki se zbirajo za splošno koristne namene? Ali je res mogoče, da je država pred zlorabami zaščitila le premoženje gospodarskih družb, za katere interese so že tako dolžni skrbeti tudi lastniki in kateri imajo možnost proti storilcu uporabiti delovno pravne sankcije? Ne verjamem, da gre za pravno praznino in verjamem, da so pravosodne institucije dolžne ob spoštovanju pravil postopka in ob ugotovljenem dejanskem stanju zoper takšno ravnanje ukrepati in ne iskati razloge za neukrepanje. V podkrepitev prepričanja, da je gospodarska dejavnost vezana na vsebino dejavnosti in ne na status pravne osebe, naj citiran tudi obrazložitev predloga za izdajo KZ RS (Poročevalec DZ 22, 19.7.1993) o pomenu izrazov v zakoniku. Takole pravi glede izraza gospodarska dejavnost: »Pri opisih posameznih kaznivih dejanj zoper gospodarstvo se pojavlja izraz »gospodarska dejavnost«. Z definicijo gospodarske dejavnosti v tem zakoniku se njen obseg razširja glede na opredelitev takšne dejavnosti v zakonu o podjetjih. V tem zakoniku je namreč obsežena vsaka gospodarska dejavnost v podjetjih, v zavodih, drugih pravnih osebah ali državnih organih, medtem ko se v podjetniški zakonodaji šteje za gospodarsko dejavnost le tista, ki se opravlja zaradi pridobivanja dohodka oziroma dobička. Takšna omejitev za kazenskopravno varstvo gospodarskega poslovanja ni potrebna, ker se gospodarska dejavnost opravlja tudi iz neprofitnih razlogov, zlorabe pri takšni dejavnosti pa prav tako utemeljeno lahko štejemo za kaznive.«

To so prav gotovo vprašanja, o katerih kot tožilka ne morem izreči dokončne sodbe, sem pa dolžna takšna stališča problematizirati in zvedeti dokončno mnenje.

Mediji so nas ves čas opozarjali, da smo neuspešni pri razreševanju najhujših primerov gospodarskega kriminala ter da je takšno neuspešno delo dobilo tudi moj blagoslov. Za letošnje leto je bilo značilno, da je bilo kritizirano tožilstvo in ne drugi akterji, ki odločajo v kazenskem postopku. Sama sem medijem po svoje hvaležna za kritiko, četudi kdaj neupravičeno. Pomaga mi, da ostajam budna, da se ne uspavam in da me ves čas skrbi, ali delo opravljamo dovolj kvalitetno. Ne domišljam si, da bi morali biti tožilci zaščiteni kot severni medvedje in da našega dela ni dovoljeno javno kritizirati. Ker pa ni bilo nobenih pohval in ker so bile vse napake pripisane tožilcem, pa je prav, da ob tej priliki opozorim na nekatere primere, ki so jih na področju gospodarskega kriminala uspešno rešili moji kolegi na okrožnih državnih tožilstvih.

Obdolžencu je bila na podlagi naše obtožnice izrečena pravnomočna obsodilna sodba za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 2. odstavku 244. člena, kjer je bila pridobljena premoženjska korist preko 18 mio SIT. V teku je sojenje na podlagi obtožnice za kaznivo dejanje goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ, kjer premoženjska korist znaša cca 360 mio SIT, v teku je sojenje davčnemu inšpektorju za kaznivo dejanje jemanja podkupnine po 1. odstavku 267. člena KZ, višina podkupnine pa znaša 800 tisoč SIT, v teku je sojenje zoper dva stečajna upravitelja zaradi nevestnega dela v službi po 262. členu KZ. Pravnomočna je obtožnica zoper dva obdolženca zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 2. odstavku 244. člena KZ s premoženjsko koristjo 27 mio SIT, vložena je obtožnica za kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po 2. odstavku 234. členu KZ z oškodovanjem upnikov za 150 mio SIT.

Moji kolegi so končno dosegli uspeh tudi pri pregonu storilcev kaznivega dejanja pranja denarja po 252. KZ, saj je bila v letu 2006 izrečena prva tudi že pravnomočna sodba za to kaznivo dejanje. Letošnjo jesen je bila na podlagi naše obtožnice za poslovno goljufijo po 234. a členu KZ in zlorabo položaja ali pravic po 2. odstavku 244. člena KZ, pri kateri je prišlo do škode v znesku preko 400 mio SIT izrečena obsodilna sodba in dolgoletne zaporne kazni. Vložena je bila obtožnica zoper obdolženca zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 2. odstavku 244. člena KZ in pranja denarja po 252. členu KZ v primeru, ko je bila pridobljena protipravna premoženjska korist v znesku preko 110 mio SIT. Okrožna državna tožilka je po opravljeni preiskavi vložila obtožnico zoper obdolžence zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 2. odstavku 244. člena KZ, v kateri je bila na škodo dobrodelne ustanove pridobljena premoženjska korist preko 19 mio SIT, sodna obravnava pa že poteka.

Čeprav s strani sodišča še nepotrjene, so nekatere naše zahtevne preiskave v zvezi z zlorabami državnih in javnih sredstev, kjer lahko premoženjsko škodo, ki je nastala državi in družbi, merimo v desetletnih mnogokratnikih naših plač. V te preiskave smo vložili znanje, energijo in predanost poklicu. Upamo, da se bo trud zadnjega leta obrestoval v uspešno speljanih postopkih.

Parlamentarna preiskovalna komisija je tudi nadaljevala z delom in zaslišala nekaj državnih tožilcev. Sama se ne bojim, da bi aktivnost te komisije posegla v samostojnost in neodvisnost državnih tožilcev in od svojih kolegov, ki nastopajo pred komisijo pričakujem suveren in korekten nastop, ki že sam po sebi prepreči morebitne posege v njihove pristojnosti. Tožilske pristojnosti pa sem vedno pripravljena zaščititi tudi sama, če bi se kdaj izkazalo, da poskuša politika poseči v njih.

Kljub veliko dobro opravljenega dela in kljub zgolj primeroma naštetim tožilskim odločitvam, tudi mi želimo, da postane naše delo bolj uspešno in se zavedamo, da je za dosego boljših rezultatov na področju pregona resnega gospodarskega kriminala potrebno spremeniti razumevanje vloge tožilca pri preiskovanju tovrstnega kriminala.

Sama vidim nov koncept vloge tožilca pri zahtevnih primerih, tudi ob upoštevanju aktualnih zakonskih okvirov, v tem, da ima zares vajeti v rokah že v predkazenskem postopku. To pa pomeni tudi drugačno organizacijo dela. Tožilec mora imeti možnost posvetiti se takšnemu primeru v celoti in ne sme biti obremenjen z veliki številom drugih zadev. Imeti mora možnost, da k sodelovanju povabi strokovnjake z drugih področij, ki so mu na razpolago ves čas postopka in dokler je to potrebno. Gre za koncept, pri katerem je nujno tudi tesno sodelovanje s policijo, pri čemer mora imeti tožilec vpliv na delo policije tudi v tem smislu, da v sodelovanju z njo določi časovni in vsebinski okvir reševanja zadeve v predkazenskem postopku, v katerem tudi policisti ne smejo biti obremenjeni z drugimi zadevami. Na začetku je potrebno zastaviti strategijo dela, delati je potrebno v timu, v katerem sodelujejo tožilci, policisti in potrebni strokovnjaki z drugih področij, delo mora biti dobro organizirano in vnaprej predvideni naslednji koraki, ki zasledujejo cilj, ki je določen že na začetku dela. Ko je predkazenski postopek končan in ovadba podana, to ne pomeni, da je delo policije opravljeno in njeno sodelovanje s tožilcem zaključeno. Zmotno prepričanje, da se tu delo policije konča in da je njeno delo uspešno zgolj zato, ker je tožilec ovadbo sprejel in začel kazenski postopek, je napačno ravno tako, kot je napačno prepričanje tožilca, da pravnomočna obtožnica že sama po sebi potrjuje, da je bilo njegovo delo uspešno. Delo policije in tožilca je uspešno zaključeno in potrjeno šele s pravnomočno obsodilno sodbo. Tak nov koncept vloge državnega tožilca, ki edini lahko pripelje do uspehov v zahtevnih kazenskih zadevah, pa zahteva suverenega in pogumnega tožilca, ki suverenost in pogum črpa iz znanja in zavedanja, da je naša naloga pregon resnega kriminala in ne iskanje razlogov, da takšnega kriminala ne bi preganjali.

Z zadnjimi mislimi mojega današnjega nagovora se obračam predvsem na vas, moji kolegi državni tožilci, pomočniki državnih tožilcev, strokovni sodelavci in pripravniki. Zahvaljujem se vam za vse dobro opravljeno delo, za vaš trud, voljo in energijo, ki je potrebna, da je naše delo uspešno.

V prepričanju, da bomo tudi prihodnje leto stvari premikali na bolje in ker se v takem številu letos ne bomo več zbrali, vam dragi kolegi in sodelavci, in tudi vam spoštovani gostje že zgodaj zaželim lep božič v krogu vaših družin, vesele in lepe novoletne praznike in srečno, uspešno in mirno novo leto.

Barbara Brezigar
Generalna državna tožilka