Državni tožilci, pomočniki, strokovni sodelavci, pripravniki in drugi naši sodelavci smo se letos že petnajstič zbrali na zdaj že tradicionalnih izobraževalnih dnevih. Ti predstavljajo piko na i našemu izobraževanju skozi leto, ki je tako pomembno za pokončno in pogumno držo, za suvereno in profesionalno delo in za udejanjanje prisege, ki smo jo izrekli na začetku svojega mandata. Izobraževanje je temelj naše pozitivne samopodobe, ki je predpogoj za suverenost tožilca. Ti dnevi pa niso pomembni le zaradi izobraževanja, pač pa tudi zato, ker je za naše zahtevno delo pomemben tudi občutek pripadnosti timu, občutek, da z vsemi problemi, ki jih prinaša funkcija, nisi sam.

Tokratni tožilski dnevi se odvijajo v letu, ki ga je zaznamovalo veliko dogodkov pomembnih za našo državo in za našo državnotožilsko organizacijo. Za nami je uspešno polletno predsedovanje EU, česar si moja generacija v začetku naše službene kariere niti v sanjah ni predstavljala. Breme predsedovanja je bilo seveda na Vladi in Državnem zboru. Vesela pa sem, da smo kamenček v mozaik uspešnega predsedovanja položili tudi tožilci. Po dobro izpeljani deseti Eurojustice konferenci, katere gostitelj je bilo VDT RS jeseni 2007 v Portorožu, smo aprila 2008 na konferenco v Ljubljano povabili vse generalne državne tožilce držav članic EU. Vse države članice so se vabilu odzvale in prišli so praktično vsi generalni državni tožilci. Na konferenci so soglasno podprli moj predlog, da oblikujemo forum generalnih državnih tožilcev držav članic EU in se približamo procesu odločanja v EU na našem področju dela. Te konference, na kateri so sodelovali tudi predstavniki ministrstva za pravosodje, so se udeležili tudi Ivo Bizjak, generalni direktor za pravosodje in notranje zadeve pri Svetu EU in Hans Nilsson, vodja oddelka v Generalnem sekretariatu Sveta EU ter predsednik kolegija Eurojusta Jose Luis Lopez da Mota. Naše sklepe smo posredovali Svetu EU, moji francoski kolegi pod vodstvom Jean Marie Hueta so v okviru francoskega predsedovanja EU z v Ljubljani začetim delom nadaljevali in tako je bilo septembra letos v Parizu sklenjeno, da bi bil Eurojust lahko tisti, ki bi logistično pomagal pri organiziranju srečanj foruma generalnih državnih tožilcev EU. Na enajsti Eurojustice konferenci septembra letos v Edinburghu in ob robu srečanja generalnih državnih tožilcev in predsednikov vrhovnih sodišč oktobra letos na Dunaju, sem od evropskih kolegov prejela veliko priznanj za idejo o forumu generalnih državnih tožilcev ter za to da smo zanjo dosegli soglasje med predstavniki vseh držav članic EU. Prijeten je občutek, da so slovenska državnotožilska institucija in slovenski državni tožilci v Evropi in po svetu cenjeni in spoštovani in da evropski kolegi upoštevajo in cenijo naša stališča in jih tudi hočejo slišati. Še posebej tesno je postalo moje sodelovanje s španskim in avstrijskim generalnim državnim tožilcem ter francoskimi in škotskimi kolegi ter predstavniki Eurojusta. Skupaj nadaljujemo z našim trudom ustvariti forum generalnih državnih tožilcev, ki vsebinsko praktično že deluje. Ob vsem tem pa tudi ne pozabljamo na sodelovanje z našimi kolegi iz sosednjih držav – Hrvaške, Madžarske in Italije. Nadaljuje pa se tudi naše sodelovanje na izobraževalnem področju s kolegi tožilci v ZDA.

Dobro sodelovanje z ministrstvom za pravosodje na področju predsedovanja EU smo podkrepili z dodelitvijo enega od naših mlajših državnih tožilcev na ministrstvo za čas predsedovanja, ki je odlično opravil zahtevno delo pri vodenju delovnih skupin. Tudi na področju zagotavljanja prostorov za naše delo je bilo sodelovanje z ministrstvom odlično, saj se je v nove prostore letos preselilo VDT RS, ODT v Novi Gorici in ODT v Krškem. Hvaležni smo ministru prof. Šturmu in njegovi ekipi, ki je tudi na tem področju naredil vse, da imamo državni tožilci ustrezne pogoje za delo. Verjamem, da bo minister Zalar v prihodnjih letih enako dober in korekten sogovornik in da bo naše sodelovanje z ministrstvom za pravosodje tako dobro, kot je bilo do sedaj.

Na domačem terenu je ob javnih, pogosto neupravičenih očitkih in javnih ocenah nekaterih razvpitih primerov, ki so bile daleč od resničnih dejstev, ostalo preveč skrito, da so državni tožilci opravili veliko dela in da so bili tudi uspešni. Ne domišljam si, da bomo kdaj lahko dosegli, da bi se zares objektivno poročalo o našem delu. Vem, da bi pogosteje lahko svoja stališča in ukrepanja pojasnili javnosti in s tem morda dosegli malo bolj uravnoteženo sliko o našem delu. Vem pa tudi, da predkazenski postopki niso javni, da je državnemu tožilcu prvo vodilo interes postopka in da mora moč svojih argumentov preprosto prihraniti za nastop na sodišču in ne v javnosti. Tako ob upoštevanju naše vloge in obilici dela ter ob včasih upravičenemu javnemu opozorilu o naših napakah izgubljamo bitko za javno naklonjenost, ki si je pravzaprav v resnici niti ne želimo, saj to ni naš cilj. Naš cilj je uspešen kazenski pregon. Vse bolj jasno pa je, da bodo morali tožilci v bodoče bolj pogosto tudi javno nastopati, pri tem pa paziti, da tudi v javnosti skrbijo za interes postopka, varovanje zasebnosti in tajnosti podatkov. Tudi zato je morda danes priložnost, da opozorim na nekatere primere dobrega dela in na problem spoštovanja institucij lastne države.

Veliko smo slišali na račun policije, delno pa tudi na račun državnih tožilcev v zadevi Patria. Ker so očitki leteli predvsem s strani politikov, ki so ob nespoštovanju pristojnosti in dejstev brezprizivno kot nesposobne ocenili dve instituciji pravne države - policijo in tožilstvo - in trdili,da morajo priti v Slovenijo tuji preiskovalci, ker so slovenski nesposobni, da tujim preiskovalcem bolj zaupajo kot domačim, sem tudi na sejah odborov DZ poskušala razložiti, za kaj gre pri skupni preiskovalni skupini, ki je bila ustanovljena v tej zadevi in ki je instrument modernega mednarodnega prava, ki omogoča neposredno sodelovanje institucij različnih držav, ki so pristojne za preiskovanje in pregon čezmejnega kriminala. Skušala sem razložiti, da lahko državni tožilci injiciramo kazenski postopek šele, ko je podan utemeljen sum, da je konkretna oseba storila konkretno kaznivo dejanje. Žal nisem naletela na posluh in spoštovanje stališč stroke, pač pa na napuh in temeljno nespoštovanje institucij lastne države, tudi na nespoštovanje dostojanstva človeka. V teh napadih je šlo preprosto za poskus posega v naše pristojnosti, za pritisk, da bi ukrepali po določenih željah in ne bi upoštevali dejstev in zakona, ki edini usmerjajo tožilca pri njegovem delu. Žal ima ta nivo človeških odnosov in erozija cenjenosti institucij že predolgo domovinsko pravico v Sloveniji. Ko je bila afera na višku, je ena od anket pokazala, da več kot 60% anketiranih ne verjame v uspešno delo tožilstva in policije. Ali je ta odstotek realen? In kaj imajo politiki in anketarji v mislih z uspešnim delom – aretacijo in obtožbo za vsako ceno ali ugotovitve podkrepljene in v skladu z dejstvi? In kako naj bi bil ta odstotek drugačen ob takšnih medijsko podprtih trditvah nekaterih politikov? Morda je danes prava priložnost, da opozorim na ta problem, saj bi tisti, ki so takrat izrekali obsodbe brez dokazov in znanja, morali vedeti, da blatijo svojo državo, namesto da bi ljudem dajali vzgled za drugačno ravnanje. Noblesse oblige!

Ko so Antoniu di Pietru, ki je bil najprej zidar, nato policist in šele potem tožilec Čistih rok, očitali njegove odločitve v skupini Čistih rok, je odgovoril: Kot zidar sem poskušal zidati ravne stene, kot policist sem poskušal aretirati kriminalce, kot tožilec poskušam ljudi pripeljati pred sodišče, če so za to podani dokazi.

Ob zavedanju, da nismo nezmotljivi, da delamo tudi napake, je tak tudi naš odgovor na opisane očitke. Tudi zato je toliko bolj pomembno, da tožilci s svojim delom skrbimo za pozitivno samopodobo, da pokažemo spoštljiv odnos do svojega poklica in do vseh institucij slovenske države, da z znanjem in človeško integriteto opravljamo svojo funkcijo. Ob spoštljivi življenjski drži, strokovnosti in profesionalnosti bomo, v to trdno verjamem, na dolgi rok dosegli tudi spoštljiv odnos do naše funkcije. Zato veliko energije vlagamo v strokovno izobraževanje, ki redno poteka v okviru Strokovnega centra na VDT RS, katerega vodja tesno sodeluje s Centrom za izobraževanje v pravosodju pri ministrstvu za pravosodje. Tudi z rednim nadzorom nad delom državnih tožilcev skrbimo za bolj kakovostno delo. Zaradi dviga kvalitete tožilčevega dela je nadvse pomembno delo vodje oddelka za državnotožilski strokovni nadzor, ki ob sodelovanju pregledovalcev tožilce opozarja na ugotovljene napake in na potrebno širino pri presoji o pomembnosti zadev. Na morebitne napake opozarjajo tudi višji državni tožilci pritožbenega oddelka, če jih zaznajo ob reševanju zadev v pritožbenem postopku. Na VDT RS poskušamo državnim tožilcem na prvi stopnji pomagati tudi s posveti in pravnimi stališči, ki jih pripravlja naš kazenski oddelek. Pri zavzemanju pravnih stališč je neprecenljiva pomoč vrhovnih državnih tožilcev z našega civilno-upravnega oddelka, saj se tožilske odločitve vedno bolj pogosto prepletajo z vprašanji civilnopravne narave. Kolegom na prvi stopnji na VDT RS pomagamo tudi pri reševanju povsem konkretnih kazenskih primerov. Za to na področju gospodarskega kriminala posebej skrbi moj namestnik s še nekaterimi kolegi in na področju trgovine z ljudmi in cele palete kaznivih dejanj, s katerimi so prizadeti otroci, vodja našega pritožbenega oddelka.

K boljšemu delu v prihodnosti bo pripomogel tudi projekt e-pravosodje, pri katerem VDT RS na povabilo ministrstva za pravosodje že od vsega začetka aktivno sodeluje preko našega PIC, saj je namen tega projekta nemoteno in učinkovito delovanje celotnega pravosodnega sistema. Projekt hoče izkoristiti sodobne tehnološke možnosti na informacijsko-komunikacijskem področju za nadgradnjo informacijske podpore obstoječim pravosodnim poslovnim procesom ter za njihovo spreminjanje v cilju večje uporabnosti in učinkovitosti ob spoštovanju varnostnih standardov za varovanje osebnih podatkov.

Ob dejstvu, da je delo državnih tožilcev na določenih področjih mogoče in treba izboljšati, pa vendarle velja opozorilo, da tožilci nismo edini akter v kazenskih postopkih in tako ni vse odvisno le od nas. Delamo v določenem od drugje definiranem okolju in tudi ne drži, da bi bili v celoti neuspešni. Samo v letu, ki se izteka, smo pred sodišče pripeljali zadeve in tudi dosegli obsodbe v zahtevnih primerih organiziranega kriminala, najbolj brutalnih kaznivih dejanj zoper življenje in telo, trgovine z ljudmi, hudih kaznivih dejanj na škodo otrok in gospodarskega kriminala.

Naj bolj naključno, kot ne, predstavim nekaj primerov, ki so jih državni tožilci na prvi stopnji obravnavali v nekaj mesecih še ne minulega leta, ki so zahtevali poglobljen študij, resen in odgovoren pristop ter trezno presojo dokazov po pogosto dolgotrajnem preiskovalnem postopku.

Tako so mariborski tožilci pred kratkim vložili obtožnico zaradi davčne zatajitve, pri kateri je premoženjska škoda krepko presegla 700.000 evrov. Gradbenega inšpektorja in njegove komplice so obtožili za sprejemanje in dajanje podkupnin, sprejemanja daril pri nezakonitem posredovanju in ponarejanja listin, pri čemer se je tudi že začelo sojenje. Za poslovodečega gospodarske družbe, ki si je z zlorabo pridobil za skoraj milijon evrov premoženjske koristi, so dosegli pravnomočno obsodbo na 5 let zapora. Tudi obsodba zoper davčnega inšpektorja zaradi prejemanja podkupnine na leto in šest mesecev zapora je postala pravnomočna. Zaradi umora in nasilništva je bil storilec na podlagi mariborske obtožbe obsojen na 17 let in šest mesecev zapora. Zaradi spolnih zlorab otrok so v petih zadevah dosegli obsodbe na prvi stopnji, kjer so bili obdolženci obsojeni na 8 let zapora, 8 let in 6 mesecev zapora, na 3 leta in 6 mesecev zapora, na 1 leto in 6 mesecev in na 1 leto zapora.

V Skupini državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, ki praktično v vseh svojih primerih aktivno deluje v predkazenskem postopku, so v treh primerih t.i. gradbene zadeve vložili zahteve za preiskavo zaradi zlorab položaja s strani vodilnih oseb nekaterih gospodarskih družb, ena od teh je že v fazi odločanja o vložitvi obtožnice in še nadaljujejo z delom v predkazenskem postopku, ki poteka tudi na področju sodelovanja s policijami in tožilstvi drugih držav. Na podlagi njihove zahteve za preiskavo je bila uvedena preiskava zoper poslovodečega gospodarske družbe, ki je v nasprotju z interesi te družbe in v svojem interesu prevzel poroštva iz naslova kreditov za družbe kreditojemalke, ki kreditov niso poravnale in tako pridobil ogromno premoženjsko korist, gospodarsko družbo pa pripeljal na rob propada. Na predlog tožilke je bil v tej zadevi odrejeno tudi začasno zavarovanje odvzema premoženjske koristi na premoženju obdolženca in na deležih družb kreditojemalk, ki so z obdolžencem lastniško povezane. V fazi sojenja imajo zahteven primer organizirane trgovine z drogami, kjer je obtožba rezultat dolgotrajnega in intenzivnega dela državne tožilke in policije, sodelovanja s pravosodnimi organi tujih držav in zahtevnega zbiranje dokazov doma.

Tožilci v Celju so v sodelovanju s policijo in hrvaškim tožilstvom in ob uporabi prikritih preiskovalnih ukrepov pretrgali mrežo kriminalne združbe, ki je iz Makedonije preko Hrvaške v Slovenijo tihotapila heroin ter je sodišče v Sloveniji uvedlo preiskavo in priprlo štiri obdolžence, medtem ko sta dva v priporu na Hrvaškem. Z uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov ter v sodelovanju s policijo ter pristojnimi organi v nekaterih balkanskih državah je bila odkrita združba, ki je preprodajala orožje in eksploziv namenjen izvajanju terorističnih napadov v Evropi. Za kazniva dejanja umora, poskusa umora in lahke telesne poškodbe so celjski tožilci dosegli, da je pritožbeno sodišče potrdilo dvajsetletno zaporno kazen.

Ljubljanski tožilci so v preteklem letu uspešno pravnomočno zaključili tri postopke v zvezi s kaznivimi dejanji umora, pri katerih so bile izrečene 12 letna kazen zapora in dvakrat 10 letna kazen zapora. V primeru hudega kaznivega dejanja s področja spolne kriminalitete je postala pravnomočna 18 letna zaporna kazen izrečena storilcu tega kaznivega dejanja. Po dolgotrajni in zahtevni sodni preiskavi, ki je bila večkrat razširjena, je bila letos zoper direktorja hranilno-kreditne službe vložena obtožnica zaradi kaznivih dejanj povzročitve stečaja z nevestnim gospodarjenjem, preslepitve pri poslovanju z vrednostnimi papirji, oškodovanja upnikov in zlorabe položaja. Pravnomočna je postala obsodba bivšega državnega sekretarja in drugih zaradi zlorab uradnega položaja pri podeljevanju državnih subvencij gospodarskim družbam.

V Kranju so se v preteklih mesecih na prvi stopnji končali postopki z dolgoletnimi zapornimi kaznimi v primeru kaznivega dejanja umora in v primeru posilstva na grozovit način. V Kopru je bila spomladi vložena obtožba zoper 21 oseb iz organizirane združbe, ki se je ukvarjala s tatvinami avtomobilov. Tudi na tožilstvih v Murski Soboti, Novi Gorici, Slovenj Gradcu, Novem mestu, Ptuju in Krškem so državni tožilci uspešno preganjali podobne primere.

Specializirani oddelek, ki deluje v okviru Skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala in ki je pristojen za preiskovanje in pregon kaznivih dejanj, ki jih store uradne osebe s policijskimi pooblastili, je v začetku tega meseca praznoval svoj prvi rojstni dan. Ocenjujemo, da je njegovo delo dobro zastavljeno in da gre za izredno pomembno novost v našem sistemu, ko se je prvič zgodilo, da je preiskovanje v pristojnosti državnega tožilstva, preiskovalci pa so zaposleni na tožilstvu in tako v neposrednem stiku z državnimi tožilci. Ocenjujem, da tožilki in policisti na oddelku svoje delo resno in odgovorno opravljajo. Računam pa tudi, da bo s časom odpor, ki je spremljal začetek delovanja oddelka pojenjal in da bodo tako podani vsi potrebni pogoji za učinkovito delo.

Iz povedanega je razvidno, da tožilstvo kot institucija pravne države funkcionira. To pa ne pomeni, da je vse v redu. Zaradi različnih zunanjih in notranjih okoliščin nismo vedno dovolj uspešni, še posebej pri pregonu najbolj kompleksnih primerov gospodarskega kriminala. Vendar se tudi na tem področju stvari premikajo pri vseh institucijah, ki imajo vlogo v predkazenskem postopku.

Naše delo so letos zaznamovale tudi priprave na začetek uporabe novega Kazenskega zakonika, saj se zavedamo, da nismo zakonodajalec, pač pa je naša naloga, da v državnem zboru sprejete zakone izvajamo, takšna je tudi naša prisega. Smo profesionalci, z univerzitetno izobrazbo in pravosodnim izpitom ter določenimi izkušnjami. Začetek uporabe novega materialnega predpisa torej ne sme predstavljati nepremostljivega problema in vzbujati našega negodovanja. Nekateri smo bili pred skoraj desetletjem in pol že v situaciji, ko smo morali začeti uporabljati novo materialnopravno zakonodajo in ocenjevati, ali je morda nov zakon milejši od tistega, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Takrat smo brez večjih problemov speljali to prehodno obdobje. V preteklih letih je kar nekaj odločb Ustavnega sodišča najbrž vsaj tako močno, če ne bolj, zarezalo v obravnavo konkretnih zadev, kot bo morda to storil novi kazenski zakonik. Če bomo pri našem delu ocenili, da ima zakonik pomanjkljivosti, bomo na to opozorili ministrstvo za pravosodje. Morda ob tem ni odveč opozorilo, da nam marsikatera druga zakonodaja dela več preglavic, ko se spopadamo z zahtevnim gospodarskim kriminalom, pa ni naletela na toliko pozornosti. Tako smo od leta 1994 kar 18 krat doživeli spremembe ZGD, 7 krat spremembo Zakona o prevzemih (1997), 15 krat spremembo Zakona o trgu vrednostnih papirjev (1994) , 10 krat spremembo Zakona o bančništvu (1999) in podobno. Tako na začetku nedodelana in spreminjajoča se zakonodaja je bila kot naročen izgovor, da pred njeno spremembo določeno ravnanje pač ni bilo kaznivo. Ko temu dodamo še pisanje prijateljskih strokovnih mnenj pred in po izvršitvi dejanj, ki so po normalnih standardih kazniva, lahko mirno rečemo, da to predstavlja določeno oviro za preiskovanje in pregon gospodarskega kriminala. Vsekakor bi bilo delo državnih tožilcev lažje, če na sprejem zakonodaje ne bi vplival interes področnih lobijev, pač pa interes države na posameznem področju. Ob ustrezni zakonodaji, dovolj močni vlogi regulatorjev in ob nadzornih svetih, ki se zavedajo svoje nadzorne funkcije, ki zahteva, da v primeru sumov kaznivih dejanj ukrepajo zoper uprave nadziranih gospodarskih družb ter od njih zahtevajo pojasnila, bo na tem področju lažje tudi delo organov odkrivanja in pregona, torej policije in tožilstva, ki bosta morala svoje znanje poglobiti tudi z bolj intenzivnim sodelovanjem z DURS, UVK, ATVP, UPPD in drugimi organi.

V prihodnjih letih bomo državni tožilci nadaljevali s trudom, da postane naše delo vse bolj strokovno in profesionalno tudi na področjih, kjer temu še ni tako. Na VDT RS bomo pri izobraževanju spodbujali naše mlade kolege, da postanejo profesionalni državni tožilci z vso potrebno človeško integriteto, ki bodo zaradi svojega znanja in volje spopadati se z najbolj zahtevnimi oblikami kriminala uživali strokoven in človeški ugled. Zato se bomo trudili, da bi v svoje vrste dobili predvsem tiste mlade in ambiciozne ljudi, ki jim obravnavanje resnega in zahtevnega kriminala predstavlja izziv in ne nepotrebno obremenitev, ki bi se ji najraje izognili. Za tiste, ki nimajo potrebne ambicije in poguma za spopad z zahtevnim kriminalom, bo v vrstah tožilcev vse manj prostora. Z možnostjo intenzivnega izobraževanja doma in v tujini bomo nadaljevali, da bi tudi tako k delu na zahtevnih gospodarskih zadevah pritegnili ambiciozne tožilce. Delo na takšnih zadevah pogosto spremljajo hudi napadi, velika medijska izpostavljenost in razumljiva javna angažiranost zagovornikov in je za dobro delo potrebna osebna trdnost in pogum, ki imata svoje temelje v znanju in predanosti poklicu.

Ocenjujem, da je dobro, da je bila pred dvema letoma spremenjena zakonodaja, ki je omogočila, da se Skupina državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala ukvarja tudi z najbolj zahtevnimi primeri gospodarskega kriminala. Skupina ima za to potrebne pogoje, novo vodstvo in zaenkrat ustrezno število ambicioznih tožilcev. Delo Skupine bomo spodbujali še naprej in pričakujem, da bodo prihodnje generacije državnih tožilcev bolj zainteresirane za delo v Skupini, kot je to danes. Ne verjamem namreč, da je edino višina plače tisti moment, ki privabi ambiciozne in inteligentne ljudi v naše vrste in še posebej v skupino in med tiste, ki obravnavajo primere resnega gospodarskega kriminala. Veliko bolj pomembna je osebna zavzetost, občutek, da družba tako delo ceni, da obstaja splošni konsenz za pregon tega kriminala in da so podani pogoji za delo.

V preteklih letih in tudi v zadnjem času se pogosto dogaja, da državnim tožilcem jemljejo čas ovadbe, katerih namen je preko tožilcev in kazenskih postopkov doseči druge cilje in ne tiste ki se edini smejo in morajo zasledovati v kazenskem postopku. Gre za ovadbe, ki so pospremljene z mnogo javne pozornosti, vnaprej napovedane, v njih pa ni nobene vsebine ali dokazov, ki bi kazali na kaznivo dejanje. Pogosto gre za manipulacijo, s katero se poskuša doseči različne efekte, ki nimajo nobene zveze s kaznivimi dejanji. Gre za ovadbe, ki so po svojem bistvu krive, pri čemer kriva ovadba predstavlja kaznivo dejanje. Ob medijskem pompu takšne ovadbe predstavljajo pritisk na odločanje policije in državnih tožilcev in jim tudi jemljejo čas za delo na primerih resničnega kriminala. Državni tožilci imajo vso mojo podporo, ko bodo pri takih manipulacijah ohranili pokončno držo in ne bodo podlegli takim pritiskom in ne bodo dovolili zlorabe tožilstva. V nekaterih od teh primerov pa bo v bodoče potrebno tudi večkrat preveriti, ali niso morda pri takšnem ovaditelju podani znaki kaznivega dejanja krive ovadbe. Institucij pravne države namreč ni dovoljeno zlorabljati. Treba je vedeti, da samo dejstvo, da je kazenska ovadba vložena, ne pomeni, da je storjeno tudi kaznivo dejanje in da se je kakršenkoli uradni postopek že začel.

Od vodij okrožnih državnih tožilstev tako pričakujem ustrezno presojo takšnih in podobnih primerov. Od njih pričakujem aktivno vlogo pri organizaciji dela in zagotavljanju pogojev dela vsem in tudi tistim državnim tožilcem, ki obravnavajo najbolj zahtevne primere kriminala. Pričakujem njihovo sodelovanje s predsedniki sodišč, da bi končno dosegli racionalno in kvalitetno porabo časa namenjenega delu na glavnih obravnavah. Pred slabima dvema letoma smo ugotovili, da smo daleč od že pred leti zastavljenega cilja, da bi državni tožilci na sojenjih zastopali svoje obtožnice. Pravzaprav je stanje slabše, kot je bilo. Vse prevečkrat se zgodi, da se primer, ki bi moral biti zaključen na enem naroku, zaključi šele na petem ali šestem. Povečuje se število glavnih obravnav in zmanjšuje možnost zastopanje svoje obtožnice na sojenju. Prepričana sem, da je mogoče ob skupnem trudu doseči, da se število narokov v eni zadevi zmanjša, če je obtožnica kakovostna, če so vsi akterji na sojenje dobro pripravljeni, če obstaja suverenost odločanja, ki se po nepotrebnem ne prelaga v prihodnost ter če se doseže spoštljiv odnos do sodišča, ki se kaže tudi v tem, da se obdolženci in drugi vabljeni na vabilo sodišča odzovejo.

Vem, da sta se moja predhodnika na mestu generalnega državnega tožilstva trudila za suveren položaj in kakovostno delo državnih tožilcev, vemo tudi, da v mandatu prvega demokratično imenovanega generalnega državnega tožilca pogoji temu niso bili naklonjeni. Delo začeto v njegovem mandatu z vso svojo predanostjo poklicu s svojo ekipo nadaljujem od pomladi 2005 in ocenjujem, da se je v preteklih letih nekaj premaknilo tudi na področju splošnega konsenza v državi, ki je nujen za pregon zahtevnih oblik, predvsem gospodarskega kriminala. Moje opozarjanje na zunanje okoliščine in odgovornost drugih organov, ki vplivajo tudi na kakovost in uspešnost našega dela, ni imelo namen prelagati odgovornost na druge. Edini namen je bil povedati, da smo lahko uspešni le, če si zastavimo skupni cilj in tudi vsi delujemo za to, da ga bomo dosegli. Verjamem, da to zmoremo.

V preteklih dveh dneh tu na Bledu smo se pogovarjali o vlogi računovodskih, finančnih in revizijskih strokovnjakov pri preiskovanju ekonomskega kriminala, o aktualnih vprašanjih pri trgovini z ljudmi in nasilju nad otroki, o razmerju med carinskim in kazenskim postopkom, o davčnih vrtiljakih, o novostih v ZKP, ZIKS, o vprašanjih nastalih ob začetku uporabe KZ-1, o vlogi Eurojusta in odločbah Ustavnega sodišča. Moja ocena je, da so moji kolegi, ki so poleg zunanjih strokovnjakov pripravili referate, teme in odgovore, delo opravili odlično. Zato se vsem toplo zahvaljujem. Zahvaljujem se tudi našim sodelavcem v PIC za informacijsko podporo tu na Bledu. Še posebej se zahvaljujem organizatorju naših ITD kolegu Silviju Šinkovcu, ki je kot vsa leta doslej omogočil, da so se zgodili tokratni ITD. In seveda gre zahvala tudi ministrstvu za pravosodje in CIP, ki je tudi letos s finančno in siceršnjo pomočjo podprlo naše dneve.

Iustitia, rimska boginja pravičnosti, je alegorična personifikacija moralne sile, ki je osnova pravnega sistema. S tehtnico v levi roki tehta argumente za in proti, obojestranski meč v njeni desni roki simbolizira moč argumentov in pravice, zavezane oči pa njeno objektivnost, ne glede na ime, družbeno moč in vpliv posameznika.

Z mislijo na Pravico zaključujem svoj letošnji nagovor in se svojim kolegom zahvaljujem za vse opravljeno delo v iztekajočem se letu, našim gostom pa se zahvaljujem za njihov obisk in za dosedanje in bodoče sodelovanje.

Ker se v takem krogu letos ne bomo več srečali, vam dragi gostje in vam moji dragi kolegi in vašim družinam želim lep in vesel Božič ter srečno, zdravo ter uspešno novo leto.

Barbara Brezigar
Generalna državna tožilka