Aktualno
Govor generalnega državnega tožilca na izobraževalnih tožilskih dnevih
"Spoštovani vsi, ki ste prišli, ugledni gostje in kolegi državni tožilci, ki vam je ta zbor v prvi vrsti namenjen. Prav vseh sem enako vesel, zato prisrčno pozdravljeni.
V posebno veselje in čast mi je, da se letošnjega zbora državnih tožilcev Slovenije udeležuje Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor. Odzval se je našemu vabilu, prvič je med nami kot Predsednik Republike, in bo naš osrednji govornik.
Tožilci, kakorkoli smo že organizirani in čeprav se celo različno imenujemo, izvršujemo v modernih demokratičnih državah funkcijo kazenskega pregona v javnem interesu. Na prvi pogled drobna naloga, vendar nepogrešljiva in nenadomestljiva v ukrepanju države zoper kriminaliteto. Organi odkrivanja morajo poskrbeti za to, da so kazniva dejanja in njihovi storilci odkriti, organ pregona odloči koga in za kaj ga je treba postaviti pred sodišče, sodnik pa razsodi, ali je obtoženi kriv ali ne. Presoja državnega tožilca je samostojna, saj ni nobenega drugega organa, ki bi smel posegati v odločanje o kazenskem pregonu. Naše odločitve temeljijo na Ustavi in na zakonu ter na strokovnih, pa nikarte na političnih merilih, da o kakršnikoli diskriminaciji, vse to se razume samo po sebi, niti ne govorimo.
Če tri temeljne procesne funkcije niso ločene in če vsakdo kvalitetno ne oddela svoje naloge, nimamo poštenega kazenskega postopka. Kratko, jasno in preprosto.
Vsakokratna pot do uresničitve tega cilja je pogosto bolj zapletena in ovinkasta. Tožilci odločamo o zahtevnih vprašanjih, dejanskih ter pravnih, in v okoliščinah, ki še zdaleč niso šolsko idealne. Naše delo se nanaša na žive ljudi in naše odločitve bolijo; nagrad mi ne delimo. Prav nasprotno, kazensko pravosodje mora povedati, kdaj je kdo prestopil tisti najnižji rob sobivanja v družbi, za katerega zakon določa, da je kazniv. Naše delo je kamenček v zagotavljanju reda v družbi, da, seveda, tudi morale in etike, vendar mi nismo inženirji človeških duš. Logika kazenskega prava ni logika, s katero bi bilo mogoče družbo upravljati.
Zaradi tega je naše delo zahtevno, naporno in odgovorno; ni jih veliko podobnih, ki bi se lahko primerjali z njim. Mi se tega dobro zavedamo, prav enako kot smo si popolnoma v svesti svojih slabosti. Konec koncev smo samo ljudje.
Tisto, kar od družbe, v imenu katere in za katero delamo, tožilci pričakujemo, je to, da nam bo zagotovila pogoje za normalno delo. Takoj zatem, da bo naše delo razumela in znala ceniti, ker z vso odgovornostjo trdim, da delamo dobro. Vendar tudi, da bo, če bo treba, povzdignila glas ter povedala, da stoji za nami in nas podpira - ne zato, da bi se opredeljevala do konkretne zadeve - temveč zaradi tega, ker na ta način, skupaj z nami samimi, ustvarja in krepi zaupanje v svoje pravosodje. Vladavino prava ali pravno državo, če hočete, je treba graditi, ne podirati in ji ne jemati avtoritete.
Za vse to in za to, da bi bili pri našem delu še boljši, si prizadevamo tožilci. Biti boljši za tožilca ne pomeni, da mora vložiti več obtožb in da mora z vsako izmed njih uspeti. Pomeni pa, da mora med dobrimi rešitvami znati odgovorno izbrati najboljšo in da si mora zanjo prizadevati v skladu z zakonom, strokovno, vztrajno in dosledno. V dobro vladavine prava, kajti samo za to gre."
Nazaj
Govor generalnega državnega tožilca na izobraževalnih tožilskih dnevih
"Spoštovani vsi, ki ste prišli, ugledni gostje in kolegi državni tožilci, ki vam je ta zbor v prvi vrsti namenjen. Prav vseh sem enako vesel, zato prisrčno pozdravljeni.
V posebno veselje in čast mi je, da se letošnjega zbora državnih tožilcev Slovenije udeležuje Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor. Odzval se je našemu vabilu, prvič je med nami kot Predsednik Republike, in bo naš osrednji govornik.
Tožilci, kakorkoli smo že organizirani in čeprav se celo različno imenujemo, izvršujemo v modernih demokratičnih državah funkcijo kazenskega pregona v javnem interesu. Na prvi pogled drobna naloga, vendar nepogrešljiva in nenadomestljiva v ukrepanju države zoper kriminaliteto. Organi odkrivanja morajo poskrbeti za to, da so kazniva dejanja in njihovi storilci odkriti, organ pregona odloči koga in za kaj ga je treba postaviti pred sodišče, sodnik pa razsodi, ali je obtoženi kriv ali ne. Presoja državnega tožilca je samostojna, saj ni nobenega drugega organa, ki bi smel posegati v odločanje o kazenskem pregonu. Naše odločitve temeljijo na Ustavi in na zakonu ter na strokovnih, pa nikarte na političnih merilih, da o kakršnikoli diskriminaciji, vse to se razume samo po sebi, niti ne govorimo.
Če tri temeljne procesne funkcije niso ločene in če vsakdo kvalitetno ne oddela svoje naloge, nimamo poštenega kazenskega postopka. Kratko, jasno in preprosto.
Vsakokratna pot do uresničitve tega cilja je pogosto bolj zapletena in ovinkasta. Tožilci odločamo o zahtevnih vprašanjih, dejanskih ter pravnih, in v okoliščinah, ki še zdaleč niso šolsko idealne. Naše delo se nanaša na žive ljudi in naše odločitve bolijo; nagrad mi ne delimo. Prav nasprotno, kazensko pravosodje mora povedati, kdaj je kdo prestopil tisti najnižji rob sobivanja v družbi, za katerega zakon določa, da je kazniv. Naše delo je kamenček v zagotavljanju reda v družbi, da, seveda, tudi morale in etike, vendar mi nismo inženirji človeških duš. Logika kazenskega prava ni logika, s katero bi bilo mogoče družbo upravljati.
Zaradi tega je naše delo zahtevno, naporno in odgovorno; ni jih veliko podobnih, ki bi se lahko primerjali z njim. Mi se tega dobro zavedamo, prav enako kot smo si popolnoma v svesti svojih slabosti. Konec koncev smo samo ljudje.
Tisto, kar od družbe, v imenu katere in za katero delamo, tožilci pričakujemo, je to, da nam bo zagotovila pogoje za normalno delo. Takoj zatem, da bo naše delo razumela in znala ceniti, ker z vso odgovornostjo trdim, da delamo dobro. Vendar tudi, da bo, če bo treba, povzdignila glas ter povedala, da stoji za nami in nas podpira - ne zato, da bi se opredeljevala do konkretne zadeve - temveč zaradi tega, ker na ta način, skupaj z nami samimi, ustvarja in krepi zaupanje v svoje pravosodje. Vladavino prava ali pravno državo, če hočete, je treba graditi, ne podirati in ji ne jemati avtoritete.
Za vse to in za to, da bi bili pri našem delu še boljši, si prizadevamo tožilci. Biti boljši za tožilca ne pomeni, da mora vložiti več obtožb in da mora z vsako izmed njih uspeti. Pomeni pa, da mora med dobrimi rešitvami znati odgovorno izbrati najboljšo in da si mora zanjo prizadevati v skladu z zakonom, strokovno, vztrajno in dosledno. V dobro vladavine prava, kajti samo za to gre."