Aktualno
Govor generalnega državnega tožilca na konferenci delovanja ELI
Med aktualnimi vprašanji uveljavljanja evropskega prava na kazenskem področju je v tem trenutku, vsaj kar zadeva državno tožilstvo, med najbolj pomembnimi nedvomno ustanavljanje urada evropskega javnega tožilca.
Slovenska državnotožilska organizacija je zamisel o ustanovitvi evropskega javnega tožilca (EJT, EPPO v angl. jeziku) vseskozi podpirala. Začnemo lahko že s časi, ko se je ideja, po neuspehu ambicioznega poskusa s Corpusom Juris, začela oblikovati na novo. Ko je zamisel začela dobivati svojo vsebino in obliko, ni bilo sestanka, konference ali posveta, na katerem je bilo obravnavano to vprašanje, ki se ga ne bi udeležili.
Še več, naša udeležba je bila aktivna; tako smo se, poleg načelne podpore, vseskozi zavzemali za decentralizirano koncepcijo EJT, za double hat organiziranost in podobno. Obenem smo poudarjali potrebo po čimprejšnji določitvi kroga kaznivih dejanj, ki bi spadala v stvarno pristojnost EJT (PIF offences), in po enotni ureditvi tistih vprašanj postopka, ki so neizogibno potrebna za to, da bi EJT lahko učinkovito deloval in da ne bi prihajalo do sporov o pristojnosti z nacionalnimi organi pregona.
Tudi v nadaljevanju, ko so luč sveta ugledali konkretni dokumenti o EJT, zlasti imam v mislih osnutek uredbe, smo s takšnim angažmajem nadaljevali. Naša načelna podpora dokumentu ni sporna. Večina predvidene ureditve je ustrezna, medtem ko se za nekatera odprta vprašanja iščejo nove rešitve.
Kljub temu moramo opozoriti, da v tem trenutku prevladujoči koncept notranje organiziranosti EJT (to je ureditev razmerij med tožilci znotraj EJT) ni v skladu z našimi pričakovanji in tudi ne ustreza koncepciji tožilske organizacije, ki jo imamo uveljavljeno v naši državi. EJT naj bi bil, po uredbi, organiziran kot monokratski, notranje centraliziran in razmeroma močno birokratiziran organ pregona.
Takšen tip tožilske organizacije, ki ga sicer najdemo v nacionalnih pravnih redih, ni tak, kot je bil uveljavljen v našem pravu po osnovanju lastne države. Pri nas si že dve desetletji prizadevamo za samostojnega tožilca, ki je nosilec funkcije kazenskega pregona v njeni široki dimenziji, to je od smotrne selekcije zadev za kazenski pregon do izvajanja pregona pred sodiščem. Ko je Ustavno sodišče ne tako dolgo nazaj, v začetku 2013. leta, odločalo o nekaterih vidikih ureditve državnega tožilstva, je izrecno poudarilo, da mora biti vsak posamezni državni tožilec, ki je, kot rečeno, nosilec funkcije pregona, pri svojem delu visoko avtonomen.
Uveljavitev drugačne organiziranosti EJT, v kateri bi bili tožilci hierarhično strogo zavezani stališčem, ki bi bila sprejeta znotraj EJT, pa čeprav le pri pregonu storilcev kaznivih dejanj iz pristojnosti EJT, bi utegnila povzročati težave. Po drugi strani bi bilo popolnoma nesprejemljivo, če bi v Sloveniji zaradi obravnavanja zelo majhnega števila zadev iz pristojnosti EJT, morali spreminjati koncept razvoja slovenske tožilske organizacije. Ta sicer uspešno izvaja svoje naloge, posebej pri pregonu gospodarskega kriminala, ki je po sprejeti politiki pregona naša absolutno prednostna naloga.
K temu je treba dodati, da nobena še tako sofisticirana hierarhična ureditev organa pregona ne more zagotoviti tiste ustvarjalnosti, ki jo lahko doseže kvaliteten, izobražen, razgledan in inventiven državni tožilec, ki je - kot strokovnjak in ne kot politik, ker to ni - prepričan v pravilnost svojega početja in ki dela v organizaciji, ki mu zagotavlja varnost in neodvisnost.
V zvezi z EJT se poudarja, da je treba v prvi vrsti zagotoviti visoko stopnjo enotnosti in učinkovitosti pri pregonu. Neučinkovitost in neenak pristop pri pregonu kaznivih dejanj, ki prizadevajo interese EU, naj bi bila poglavitna slabost dosedanje ureditve in najpomembnejši argument za ustanovitev EJT. Takšna prizadevanja so razumljiva in legitimna, čeprav očitek glede neučinkovitosti za Slovenijo ni veljal. Prepričan sem, da je cilj mogoče doseči tudi na način, za katerega se zavzemamo mi. Znana so nam prizadevanja, da bi v EJT vpeljali kolegijsko sestavljene organe, ki bi sprejemali pomembnejše odločitve. Ideja pomeni korak naprej, vendar sama zase še ne zagotavlja, da tudi kolegijsko vodenje ne bo dušilo nezamenljive tožilske ustvarjalnosti in samoiniciativnosti pri izvajanju kazenskega pregona.
Nazaj
Govor generalnega državnega tožilca na konferenci delovanja ELI
Med aktualnimi vprašanji uveljavljanja evropskega prava na kazenskem področju je v tem trenutku, vsaj kar zadeva državno tožilstvo, med najbolj pomembnimi nedvomno ustanavljanje urada evropskega javnega tožilca.
Slovenska državnotožilska organizacija je zamisel o ustanovitvi evropskega javnega tožilca (EJT, EPPO v angl. jeziku) vseskozi podpirala. Začnemo lahko že s časi, ko se je ideja, po neuspehu ambicioznega poskusa s Corpusom Juris, začela oblikovati na novo. Ko je zamisel začela dobivati svojo vsebino in obliko, ni bilo sestanka, konference ali posveta, na katerem je bilo obravnavano to vprašanje, ki se ga ne bi udeležili.
Še več, naša udeležba je bila aktivna; tako smo se, poleg načelne podpore, vseskozi zavzemali za decentralizirano koncepcijo EJT, za double hat organiziranost in podobno. Obenem smo poudarjali potrebo po čimprejšnji določitvi kroga kaznivih dejanj, ki bi spadala v stvarno pristojnost EJT (PIF offences), in po enotni ureditvi tistih vprašanj postopka, ki so neizogibno potrebna za to, da bi EJT lahko učinkovito deloval in da ne bi prihajalo do sporov o pristojnosti z nacionalnimi organi pregona.
Tudi v nadaljevanju, ko so luč sveta ugledali konkretni dokumenti o EJT, zlasti imam v mislih osnutek uredbe, smo s takšnim angažmajem nadaljevali. Naša načelna podpora dokumentu ni sporna. Večina predvidene ureditve je ustrezna, medtem ko se za nekatera odprta vprašanja iščejo nove rešitve.
Kljub temu moramo opozoriti, da v tem trenutku prevladujoči koncept notranje organiziranosti EJT (to je ureditev razmerij med tožilci znotraj EJT) ni v skladu z našimi pričakovanji in tudi ne ustreza koncepciji tožilske organizacije, ki jo imamo uveljavljeno v naši državi. EJT naj bi bil, po uredbi, organiziran kot monokratski, notranje centraliziran in razmeroma močno birokratiziran organ pregona.
Takšen tip tožilske organizacije, ki ga sicer najdemo v nacionalnih pravnih redih, ni tak, kot je bil uveljavljen v našem pravu po osnovanju lastne države. Pri nas si že dve desetletji prizadevamo za samostojnega tožilca, ki je nosilec funkcije kazenskega pregona v njeni široki dimenziji, to je od smotrne selekcije zadev za kazenski pregon do izvajanja pregona pred sodiščem. Ko je Ustavno sodišče ne tako dolgo nazaj, v začetku 2013. leta, odločalo o nekaterih vidikih ureditve državnega tožilstva, je izrecno poudarilo, da mora biti vsak posamezni državni tožilec, ki je, kot rečeno, nosilec funkcije pregona, pri svojem delu visoko avtonomen.
Uveljavitev drugačne organiziranosti EJT, v kateri bi bili tožilci hierarhično strogo zavezani stališčem, ki bi bila sprejeta znotraj EJT, pa čeprav le pri pregonu storilcev kaznivih dejanj iz pristojnosti EJT, bi utegnila povzročati težave. Po drugi strani bi bilo popolnoma nesprejemljivo, če bi v Sloveniji zaradi obravnavanja zelo majhnega števila zadev iz pristojnosti EJT, morali spreminjati koncept razvoja slovenske tožilske organizacije. Ta sicer uspešno izvaja svoje naloge, posebej pri pregonu gospodarskega kriminala, ki je po sprejeti politiki pregona naša absolutno prednostna naloga.
K temu je treba dodati, da nobena še tako sofisticirana hierarhična ureditev organa pregona ne more zagotoviti tiste ustvarjalnosti, ki jo lahko doseže kvaliteten, izobražen, razgledan in inventiven državni tožilec, ki je - kot strokovnjak in ne kot politik, ker to ni - prepričan v pravilnost svojega početja in ki dela v organizaciji, ki mu zagotavlja varnost in neodvisnost.
V zvezi z EJT se poudarja, da je treba v prvi vrsti zagotoviti visoko stopnjo enotnosti in učinkovitosti pri pregonu. Neučinkovitost in neenak pristop pri pregonu kaznivih dejanj, ki prizadevajo interese EU, naj bi bila poglavitna slabost dosedanje ureditve in najpomembnejši argument za ustanovitev EJT. Takšna prizadevanja so razumljiva in legitimna, čeprav očitek glede neučinkovitosti za Slovenijo ni veljal. Prepričan sem, da je cilj mogoče doseči tudi na način, za katerega se zavzemamo mi. Znana so nam prizadevanja, da bi v EJT vpeljali kolegijsko sestavljene organe, ki bi sprejemali pomembnejše odločitve. Ideja pomeni korak naprej, vendar sama zase še ne zagotavlja, da tudi kolegijsko vodenje ne bo dušilo nezamenljive tožilske ustvarjalnosti in samoiniciativnosti pri izvajanju kazenskega pregona.
