Aktualno
Govor generalnega državnega tožilca na posvetu Kriza - otrok - nasilje
"Spoštovani udeleženci posveta, posebej vse državne tožilke in tožilci, spoštovani ugledni gostje, predavatelji
V imenu slovenske tožilske organizacije in v svojem imenu toplo pozdravljam vse, ki ste se odločili, da se nam boste pridružili na posvetu, ki ga organizirata Društvo državnih tožilcev RS in Generalna policijska uprava, ob sodelovanju Centra za izobraževanje v pravosodju, letos že trinajstič po vrsti.
Spomladansko srečanje strokovnjakov, ki se ukvarjajo s problemi mladoletniškega prestopništva in z vprašanji, ki jih sproža udeležba mladoletnikov v kazenskem in drugih postopkih, nosi letos širok naslov (Kriza – otrok – nasilje). Kot razberem iz naslovov prispevkov in iz nabora predavateljev, bodo prevladovala vprašanja, ki v ožjem smislu niso vprašanja s področja prava, kaj šele, da bi šlo primarno za vprašanja s področja kazenskega prava.
Nič hudega, kajti ne glede na to sodijo obravnavana vprašanja v tisto zalogo ali zakladnico znanj, thesaurus, ki ga moramo imeti vsi tisti, ki se ukvarjamo ali se srečujemo z mladostniki in otroki v kazenskih in v vseh drugih pravnih postopkih. Penaliste bodo, razumljivo, v prvi vrsti zanimala vprašanja, ki se nam v kazenskih postopkih pojavljajo pogosteje. Mladostniki in otroci pa so marsikaj: so žrtve, neposredne ali posredne, in niti ne nujno samo kazenskopravne »žrtve«. Lahko so storilci kaznivih dejanj in prekrškov, pogosto pa so vir vednosti o tistem, kar se je zgodilo in zaradi česar je zadeva pristala na sodišču ali pri kakšnem drugem organu in še in še različnih situacij se pojavlja. V vsakem primeru jih je treba upoštevati in primerno obravnavati že če se mladostniki v kateremkoli postopku pojavijo v kakršnemkoli svojstvu.
Skratka, če je na ta način, skozi naslov in prispevke nakazana želja po zaokroženem obravnavanju mladostnikov v pravnih postopkih, postopkih, ki vselej sledijo neki kritični situaciji, ki je nastala v mladostnikovi ožji sredini ali okolju, gre za celovit pristop, ki je pravilen, in za katerega si je treba prizadevati, da bi obveljal in bi ga uporabili v vseh primerih. Obenem se moramo zavedati, da je takšen pristop zelo zahteven. Za takšen, recimo mu holistični, pristop do mladostnikov je treba še posebej veliko znanja.
Pravilno je treba ovrednotiti dejansko stanje, da sploh vemo, kaj se je zgodilo, jasni morajo biti cilji obravnave, treba je najti pravo ravnovesje med materialnim pravom in proceduro. Govorim z usti pravnika, seveda, to kar sem. Na nekaterih področjih in v nekaterih primerih, razmeroma številni so, brez prava ne gre. Pravo se lahko komu zdi neroden regulator, toda tamkaj, kjer gre za odločanje o pravicah in dolžnostih, staršev, mladostnikov, družbe, institucij, posledicah kršitev…je neizogiben mehanizem. Vsi drugi so lahko samo še slabši. Zato ne razumem tistih, ki se zavzemajo za to, da ga je treba izločiti, češ, da je pravo moteče in neprimerno orodje za poseganje v družbena razmerja. Ne, to ne bo šlo, treba pa ga je prilagoditi in tiste, ki odločajo, oborožiti z znanji, ki jim bodo omogočala kvalitetno delovanje. Da, seveda, ob njihovem siceršnjem strokovnem znanju in človeških kvalitetah in lastnostih ter vrlinah, ki jih niso dane vsakomur.
Obenem pa seveda ne mislim, da se pravo more in sme vmešavati v strokovne discipline, ki so samostojne. Zato me nikakor ne boste naši v vrstah tistih, ki menijo, da je treba juridizirati psihologijo ali psihiatrijo ali katerokoli drugo vedo, prav tako kot nobena od njih ne sme imeti ambicij, da bo lahko nadomestila pravno odločanje. Mejne situacije so lahko težavne in niso niti brez nevarnosti niti niso lahko rešljive.
V tem pogledu je škoda, da ne pride do reforme mladoletniškega kaznovalnega prava v naši državi, reforme, ki je bila napovedana že zdavnaj in ki je v poglavitnih obrisih, če ne še več, pripravljena. Ta uveljavlja prav tiste rešitve, o katerih pripovedujem, to je enovito obravnavanje mladoletnih prestopnikov ne glede na to, ali so izvršili kaznivo dejanje ali prekršek. Za naše razmere je takšen pristop nekaj novega, očitno tolikanj neobičajnega, da vzbuja nelagodje in pomisleke. Nobenega razloga pa ni, da vmesnega časa ne bi koristno izrabili za poglobljeno strokovno razpravo o predlaganih rešitvah brez časovne stiske, ki je sicer neredko spremljevalka odločanja o pomembnih vprašanjih.
Spoštovane udeleženke in udeleženci posveta: s temi besedami sem vas želel popeljati, kot radi rečemo, in medias res, torej v jedro stvari in k bistvu. Upam, da bo posvet izpolnil vaša pričakovanja, da ga boste izkoristili za poglobljeno strokovno razpravo, a obenem tudi, da ga boste izrabili za prijetno druženje med tistimi, ki se ukvarjate s podobnimi problemi."
Nazaj
Govor generalnega državnega tožilca na posvetu Kriza - otrok - nasilje
"Spoštovani udeleženci posveta, posebej vse državne tožilke in tožilci, spoštovani ugledni gostje, predavatelji
V imenu slovenske tožilske organizacije in v svojem imenu toplo pozdravljam vse, ki ste se odločili, da se nam boste pridružili na posvetu, ki ga organizirata Društvo državnih tožilcev RS in Generalna policijska uprava, ob sodelovanju Centra za izobraževanje v pravosodju, letos že trinajstič po vrsti.
Spomladansko srečanje strokovnjakov, ki se ukvarjajo s problemi mladoletniškega prestopništva in z vprašanji, ki jih sproža udeležba mladoletnikov v kazenskem in drugih postopkih, nosi letos širok naslov (Kriza – otrok – nasilje). Kot razberem iz naslovov prispevkov in iz nabora predavateljev, bodo prevladovala vprašanja, ki v ožjem smislu niso vprašanja s področja prava, kaj šele, da bi šlo primarno za vprašanja s področja kazenskega prava.
Nič hudega, kajti ne glede na to sodijo obravnavana vprašanja v tisto zalogo ali zakladnico znanj, thesaurus, ki ga moramo imeti vsi tisti, ki se ukvarjamo ali se srečujemo z mladostniki in otroki v kazenskih in v vseh drugih pravnih postopkih. Penaliste bodo, razumljivo, v prvi vrsti zanimala vprašanja, ki se nam v kazenskih postopkih pojavljajo pogosteje. Mladostniki in otroci pa so marsikaj: so žrtve, neposredne ali posredne, in niti ne nujno samo kazenskopravne »žrtve«. Lahko so storilci kaznivih dejanj in prekrškov, pogosto pa so vir vednosti o tistem, kar se je zgodilo in zaradi česar je zadeva pristala na sodišču ali pri kakšnem drugem organu in še in še različnih situacij se pojavlja. V vsakem primeru jih je treba upoštevati in primerno obravnavati že če se mladostniki v kateremkoli postopku pojavijo v kakršnemkoli svojstvu.
Skratka, če je na ta način, skozi naslov in prispevke nakazana želja po zaokroženem obravnavanju mladostnikov v pravnih postopkih, postopkih, ki vselej sledijo neki kritični situaciji, ki je nastala v mladostnikovi ožji sredini ali okolju, gre za celovit pristop, ki je pravilen, in za katerega si je treba prizadevati, da bi obveljal in bi ga uporabili v vseh primerih. Obenem se moramo zavedati, da je takšen pristop zelo zahteven. Za takšen, recimo mu holistični, pristop do mladostnikov je treba še posebej veliko znanja.
Pravilno je treba ovrednotiti dejansko stanje, da sploh vemo, kaj se je zgodilo, jasni morajo biti cilji obravnave, treba je najti pravo ravnovesje med materialnim pravom in proceduro. Govorim z usti pravnika, seveda, to kar sem. Na nekaterih področjih in v nekaterih primerih, razmeroma številni so, brez prava ne gre. Pravo se lahko komu zdi neroden regulator, toda tamkaj, kjer gre za odločanje o pravicah in dolžnostih, staršev, mladostnikov, družbe, institucij, posledicah kršitev…je neizogiben mehanizem. Vsi drugi so lahko samo še slabši. Zato ne razumem tistih, ki se zavzemajo za to, da ga je treba izločiti, češ, da je pravo moteče in neprimerno orodje za poseganje v družbena razmerja. Ne, to ne bo šlo, treba pa ga je prilagoditi in tiste, ki odločajo, oborožiti z znanji, ki jim bodo omogočala kvalitetno delovanje. Da, seveda, ob njihovem siceršnjem strokovnem znanju in človeških kvalitetah in lastnostih ter vrlinah, ki jih niso dane vsakomur.
Obenem pa seveda ne mislim, da se pravo more in sme vmešavati v strokovne discipline, ki so samostojne. Zato me nikakor ne boste naši v vrstah tistih, ki menijo, da je treba juridizirati psihologijo ali psihiatrijo ali katerokoli drugo vedo, prav tako kot nobena od njih ne sme imeti ambicij, da bo lahko nadomestila pravno odločanje. Mejne situacije so lahko težavne in niso niti brez nevarnosti niti niso lahko rešljive.
V tem pogledu je škoda, da ne pride do reforme mladoletniškega kaznovalnega prava v naši državi, reforme, ki je bila napovedana že zdavnaj in ki je v poglavitnih obrisih, če ne še več, pripravljena. Ta uveljavlja prav tiste rešitve, o katerih pripovedujem, to je enovito obravnavanje mladoletnih prestopnikov ne glede na to, ali so izvršili kaznivo dejanje ali prekršek. Za naše razmere je takšen pristop nekaj novega, očitno tolikanj neobičajnega, da vzbuja nelagodje in pomisleke. Nobenega razloga pa ni, da vmesnega časa ne bi koristno izrabili za poglobljeno strokovno razpravo o predlaganih rešitvah brez časovne stiske, ki je sicer neredko spremljevalka odločanja o pomembnih vprašanjih.
Spoštovane udeleženke in udeleženci posveta: s temi besedami sem vas želel popeljati, kot radi rečemo, in medias res, torej v jedro stvari in k bistvu. Upam, da bo posvet izpolnil vaša pričakovanja, da ga boste izkoristili za poglobljeno strokovno razpravo, a obenem tudi, da ga boste izrabili za prijetno druženje med tistimi, ki se ukvarjate s podobnimi problemi."
