Aktualno
Govor generalnega državnega tožilca na posvetu "Otrok in pasti sodobnega časa"
"Spoštovane udeleženke in spoštovani udeleženci posveta, posebej vse državne tožilke in tožilci, spoštovani ugledni gostje, predavatelji
V imenu slovenske tožilske organizacije, enega izmed soorganizatorjev srečanja, in v svojem imenu, vas prisrčno pozdravljam na spomladanskem strokovnem posvetu o problematiki mladoletniškega prestopništva in neprilagojenega vedenja, ki letos poteka pod naslovom Otrok in pasti sodobnega časa.
Letos smo se zbrali štirinajstič, kar že dolgo pomeni, da je srečanje postalo tradicionalno in si na ta način nesporno pridobilo mesto, ki mu gre med srečanji strokovnjakov, ki se ukvarjajo s problematiko neprilagojenih mladostnikov in otrok. Pozitivna značilnost tudi letošnjega posveta je ta, da ni ozek ali zaprt v omejene kategorije problemov mladoletniške kriminalitete, temveč je odprt za široko paleto udeležencev, širok spekter pogledov in idej. Če vse ne bodo šle v klasje, nič hudega, še nikoli niso, ker so nekatere boljše, druge manj in jih povozita čas ali razvoj dogodkov. Pomembno je, da se slišimo, da se znamo pogovarjati in se tam, kjer je treba, tudi dogovoriti ob polnem spoštovanju dejstva, da so naši položaji in naloge različne. O aktualnosti teme pa ni da bi govoril, saj je pravzaprav večna: ni bilo časa, ki s sabo ne bi prinašal, ob vseh drugih, tudi novih pasti, problemov in vprašanj.
V sklop tistih, ki se ukvarjamo z mladoletniško kriminaliteto, spadamo tudi državni tožilci, ki imamo nalogo izvajati kazenski pregon mladoletnih storilcev kaznivih dejanj. Naša naloga je pomembna, v tem delu nenadomestljiva, saj ima naš državni tožilec monopol nad kazenskim pregonom mladoletnih storilcev kaznivih dejanj. V tem delu moramo prevzeti odgovornost za to, da bo naše delo dobro opravljeno. Od te odgovornosti ne bežimo, nasprotno, dobro se je zavedamo. Toda obenem pričakujemo, da bo to v enaki meri veljalo za vse udeležence v procesu obravnavanja mladoletnih storilcev kaznivih dejanj. Problematika neprilagojenih otrok in mladostnikov je izrazito multidisciplinarna, izjemno zahtevna celo če vsi staknemo glave in stopimo skupaj ter opravimo svoje naloge v polni meri in kvalitetno. In, dovolite mi parafrazo: naše delo ni vnaprej “obsojeno” na uspeh, ker preži na vsakem koraku veliko več nevarnosti, da bo šlo kaj narobe, kot je možnosti, da bo šlo prav. A to ni razlog, da bi vrgli puško v koruzo in obupali, naprotno, truditi se je treba vse bolj in bolj. To je izziv modernega časa.
Spoštovani,
dovolite mi zato, da se na tej točki navežem na svoj pozdravni nagovor na lanskem posvetu, ko sem na koncu izrazil obžalovanje, da ne pride do reforme mladoletniškega kazenskega prava v naši državi. Če koga moti izraz reforma, tudi prav, lahko se dogovorimo za kateregakoli drugega (ali za nobenega): meni gre za vsebino in ne za prerekanje o besedah. Toda prva ugotovitev je že tu: še eno leto je minilo, zgodilo se ni nič.
O prenovi mladoletniškega kazenskega prava se govori že vrsto let, desetletij pravzaprav. Dobro bi se bilo spomniti, da so temeljne rešitve našega mladoletniškega kazenskega prava, materialnega in procesnega, v tem trenutku stare že skoraj šestdeset let, saj segajo tja v sredo prejšnjega stoletja. Vmes je prišlo do omejenih posegov v sistem mladoletniškega kazenskega prava, kvalitativno najpomembnejši so bili tisti, ki so sledili slovenski osamosvojitvi. Toda tudi odtlej sta minili že več kot dve desetletji in, za povrh, že ko smo jih delali, nam je bilo jasno, da spremembe niso celovite in zaokrožene.
Vse omenjeno zadnje obdobje so vzporedno tekla razmišljanja o drugi potrebni prenovi, namreč o celoviti prenovi družinskega prava, zlasti pa o preureditvi odločanja in načina odločanja v takšnih zadevah. Več kot jasno se je pokazalo, da so zahteve po specializaciji vseh tistih, ki delajo z mladostniki in odločajo o njih, nekaj, česar ne moremo več potiskati vstran. A je zgolj specializacija znatno premalo. Odločanje v teh zadevah mora biti drugačno, še bolj multidisciplinarno kot je v večinidrugih zadev iz sodne pristojnosti in še bolj prilagojeno specifični problematiki.
Če to ni bilo sporno v stroki v ožjem smislu, mislim na psihologijo, pedagogiko, socialno delo in številne specialne stroke, ki obravnavajo otroke in mladostnike, se kaznovalni segment - pomemben, čeprav le redko odločilen - presenetljivo močno upira. Pravzaprav bi težko rekel, kdo se upira, toda dejstvo je, da je pravna ureditev prestopništva mladostnikov, stagnira, zaostaja. Ostajamo pri tradicionalnem sodniku za mladoletnike, s čimer seveda ni nič narobe, toda, če si mislimo, da smo s tem za vselej rešili vse probleme, ne morem reči nič drugega, kot da je danes to premalo, dosti dosti premalo.
Vmes je prišlo do še enega premika, tudi na splošno ne nepomembnega, ki pa je šel mimo mladoletniškega kaznovalnega prava skoraj tako neopazno, kot bi se nanašal na avstralske Aborigine in ne na naše otroke, ki imajo težave. Preuredili smo namreč prekrškovno pravo: pri mladoletnikih je to povzročilo, da smo dobili še en povsem ločen postopek proti delinkventnim mladoletnikom, tistega, ki ga vodi sodnik okrajnega sodišča. Presenetljivo je, da izrazito nelogična rešitev nikogar ni motila.
Temeljna ideja prenove mladoletniškega kaznovalnega prava je zagotoviti enovito obravnavanje mladoletnih prestopnikov, ne glede na to, ali so storili prekršek ali kaznivo dejanje. Ideja je podprta s študijo, ki jo je izdelal Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. V skupini, ki jo je pripravila, so bili ugledni teoretiki in praktiki s tega področja in ker sem bil tudi sam eden izmed njih, vam lahko iz prve roke zagotovim, da so bile tudi tiste rešitve, ki izgledajo najbolj radikalne, temeljito prediskutirane in premišljene. Zavedali smo se, da so zahtevne, da utegnejo naleteti na odpor, tako značilen za pravniško (sodniško in tožilsko) srenjo, ki zlepa nikoli ničesar ne bi spremenila. Jasno nam je bilo, da imajo pozitivne in negativne posledice, vendar smo na koncu ocenili, da prve toliko prevladajo nad drugimi, da smo šli v tak predlog. Po skrbni presoji in v dobri veri.
Ni logično in zlasti ni pametno, da imamo dva kaznovalna postopka proti mladoletnikom. Na eni strani je nesporno, da so prekrški, eni bolj kot drugi, prav tako znak mladostnikove neprilagojenosti in morda prvi korak v kriminal. In, ali res kdo misli, da naš mulec in frklja hodita naokoli z zakonom v žepu ter gledata, kdaj sta izvršila prekršek in kdaj kaznivo dejanje? Oprostite, tu gre za tipičen pravniški nateg: te kategorije smo si izmislili mi, odrasli, t. i. profesionalci, življenje pa gre svojo, znatno bolj logično pot. Če je torej prekršek znak mladostnikove problematičnosti, ukrepajmo takoj, z vsem primernim arzenalom, ne čakajmo na to, kdaj bo preskočil v novo (kriminalno) kvaliteto (spet logika, ki smo si jo izmislili pravniki, ne življenje). In zato medklic: ali najdete kaj srca v tej logiki?
Vse to postane še bolj jasno, če na problem pogledamo z nasprotnega konca. Ogromna večina prekrškovnih postopkov proti mladoletnikom se konča z ustavitvijo postopka, od ukrepov pa z ukorom. Torej se v tej sferi ukvarjamo z navideznimi problemi, ali pa pravih, ker nismo dobro organizirani, ne zaznamo. Ali se je že kdo resno vprašal, zakaj neki v postopku proti mladoletnim storilcem prekrškov ni mogoče uporabiti modernih institutov odvračanja postopka, ki so se dobro izkazali v sferi kazenskopravnega reagiranja na storilce manj pomembnih kaznivih dejanj. Ker preprosto niso predvideni in ker je postopek zastavljen tako, da tega ne dovoli. Sami smo si krivi, nihče drug.
Pristop bi moral biti povsem drugačen. Če mladoletnik ni problematičen, potem se z njim nima smisla ukvarjati, pa najsi je storil kaznivo dejanje ali prekršek. Če pa je, ali je na tem da postane, potem je treba strniti sile in ne odkrivati Amerike vsak po svoje, temveč vsi skupaj z usklajenimi ukrepi. Če mi ob tem kdo reče, da pa to res ne gre, ker sta posredi dve različni sodni stvarni pristojnosti, je moj odgovor en sam, namreč, da tisti, ki to trdi, pač nima pojma o postopkih mladoletniškega kaznovalnega prava. Pristojnost pač nikoli ne sme delati sile pravim in pravilnim vsebinskim rešitvam. Seveda to velja tudi nasploh, toliko zgolj mimogrede, moj zastonjski nasvet tudi akademskega procesualista. Tisti, ki kaj takega pravi, problematičnim mladoletnikom pač ne želi dobro.
Boljše rešitve na področju materialnega in procesnega kaznovalnega prava mladoletnikov bi bilo treba učinkovito in ustvarjalno povezati še z organizacijskimi posegi na področju ureditve družinskih sodišč in tako bi morda prišli do ureditve, ki bi bila vsaj približno na ravni primerljivih v drugih državah. Morda pravim zaradi tega, ker je treba posodo napolniti še z vsebino. Na vrhu, tako kot smo bili pred pol stoletja, žal, nismo več.
Naj mi bo oproščeno, če sem si kot slavnostni uvodni govornik vzel pravico, da sem povedal nekaj besed o problematiki, ki mi leži na duši že nekaj časa. Očitno imamo naše mladostnike na jeziku bolj tedaj, ko so lahko izhodišče za lepe parole, kot tedaj, ko je treba kaj resnega napraviti. Velja za vse, za včasih okostenelo in uspavano oblastno strukturo, kot tudi za kakšno civilno družbeno gibanje, ki si je sposobno izmisliti vsak dan kakšno novo “terapijo” ali primer bombastično pripeljati v medije, po načelu kolikor slabše toliko bolje. In se skriti v mišjo luknjo, ko je treba rešiti ali pomagati rešiti težavo, pri kateri gre zares za nohte. Ni popularno.
Ne glede na to upam, da s temi svojimi ne ravno prazničnimi besedami nisem zmotil vaše zbranosti in ustvarjalnosti, ki sta potrebni za seminar. Če sem zasejal nekaj ustvarjalnega nemira, bom še bolj zadovoljen. Opravičilo, če sem vam morda vzel več časa, kot ste mi ga nameravali nakloniti, pa boste iz mojih ust slišali samo, če boste moje misli z argumenti zavrnili. Morebiti pa bi se bilo tudi o njih treba kdaj pogovarjati na takem ali podobnih srečanjih. Iztočnica za uvodni nagovor za prihodnje leto, torej?
Želim vam srečno pri vašem zahtevnem in napornem delu v prihodnje!"
Nazaj
Govor generalnega državnega tožilca na posvetu "Otrok in pasti sodobnega časa"
"Spoštovane udeleženke in spoštovani udeleženci posveta, posebej vse državne tožilke in tožilci, spoštovani ugledni gostje, predavatelji
V imenu slovenske tožilske organizacije, enega izmed soorganizatorjev srečanja, in v svojem imenu, vas prisrčno pozdravljam na spomladanskem strokovnem posvetu o problematiki mladoletniškega prestopništva in neprilagojenega vedenja, ki letos poteka pod naslovom Otrok in pasti sodobnega časa.
Letos smo se zbrali štirinajstič, kar že dolgo pomeni, da je srečanje postalo tradicionalno in si na ta način nesporno pridobilo mesto, ki mu gre med srečanji strokovnjakov, ki se ukvarjajo s problematiko neprilagojenih mladostnikov in otrok. Pozitivna značilnost tudi letošnjega posveta je ta, da ni ozek ali zaprt v omejene kategorije problemov mladoletniške kriminalitete, temveč je odprt za široko paleto udeležencev, širok spekter pogledov in idej. Če vse ne bodo šle v klasje, nič hudega, še nikoli niso, ker so nekatere boljše, druge manj in jih povozita čas ali razvoj dogodkov. Pomembno je, da se slišimo, da se znamo pogovarjati in se tam, kjer je treba, tudi dogovoriti ob polnem spoštovanju dejstva, da so naši položaji in naloge različne. O aktualnosti teme pa ni da bi govoril, saj je pravzaprav večna: ni bilo časa, ki s sabo ne bi prinašal, ob vseh drugih, tudi novih pasti, problemov in vprašanj.
V sklop tistih, ki se ukvarjamo z mladoletniško kriminaliteto, spadamo tudi državni tožilci, ki imamo nalogo izvajati kazenski pregon mladoletnih storilcev kaznivih dejanj. Naša naloga je pomembna, v tem delu nenadomestljiva, saj ima naš državni tožilec monopol nad kazenskim pregonom mladoletnih storilcev kaznivih dejanj. V tem delu moramo prevzeti odgovornost za to, da bo naše delo dobro opravljeno. Od te odgovornosti ne bežimo, nasprotno, dobro se je zavedamo. Toda obenem pričakujemo, da bo to v enaki meri veljalo za vse udeležence v procesu obravnavanja mladoletnih storilcev kaznivih dejanj. Problematika neprilagojenih otrok in mladostnikov je izrazito multidisciplinarna, izjemno zahtevna celo če vsi staknemo glave in stopimo skupaj ter opravimo svoje naloge v polni meri in kvalitetno. In, dovolite mi parafrazo: naše delo ni vnaprej “obsojeno” na uspeh, ker preži na vsakem koraku veliko več nevarnosti, da bo šlo kaj narobe, kot je možnosti, da bo šlo prav. A to ni razlog, da bi vrgli puško v koruzo in obupali, naprotno, truditi se je treba vse bolj in bolj. To je izziv modernega časa.
Spoštovani,
dovolite mi zato, da se na tej točki navežem na svoj pozdravni nagovor na lanskem posvetu, ko sem na koncu izrazil obžalovanje, da ne pride do reforme mladoletniškega kazenskega prava v naši državi. Če koga moti izraz reforma, tudi prav, lahko se dogovorimo za kateregakoli drugega (ali za nobenega): meni gre za vsebino in ne za prerekanje o besedah. Toda prva ugotovitev je že tu: še eno leto je minilo, zgodilo se ni nič.
O prenovi mladoletniškega kazenskega prava se govori že vrsto let, desetletij pravzaprav. Dobro bi se bilo spomniti, da so temeljne rešitve našega mladoletniškega kazenskega prava, materialnega in procesnega, v tem trenutku stare že skoraj šestdeset let, saj segajo tja v sredo prejšnjega stoletja. Vmes je prišlo do omejenih posegov v sistem mladoletniškega kazenskega prava, kvalitativno najpomembnejši so bili tisti, ki so sledili slovenski osamosvojitvi. Toda tudi odtlej sta minili že več kot dve desetletji in, za povrh, že ko smo jih delali, nam je bilo jasno, da spremembe niso celovite in zaokrožene.
Vse omenjeno zadnje obdobje so vzporedno tekla razmišljanja o drugi potrebni prenovi, namreč o celoviti prenovi družinskega prava, zlasti pa o preureditvi odločanja in načina odločanja v takšnih zadevah. Več kot jasno se je pokazalo, da so zahteve po specializaciji vseh tistih, ki delajo z mladostniki in odločajo o njih, nekaj, česar ne moremo več potiskati vstran. A je zgolj specializacija znatno premalo. Odločanje v teh zadevah mora biti drugačno, še bolj multidisciplinarno kot je v večinidrugih zadev iz sodne pristojnosti in še bolj prilagojeno specifični problematiki.
Če to ni bilo sporno v stroki v ožjem smislu, mislim na psihologijo, pedagogiko, socialno delo in številne specialne stroke, ki obravnavajo otroke in mladostnike, se kaznovalni segment - pomemben, čeprav le redko odločilen - presenetljivo močno upira. Pravzaprav bi težko rekel, kdo se upira, toda dejstvo je, da je pravna ureditev prestopništva mladostnikov, stagnira, zaostaja. Ostajamo pri tradicionalnem sodniku za mladoletnike, s čimer seveda ni nič narobe, toda, če si mislimo, da smo s tem za vselej rešili vse probleme, ne morem reči nič drugega, kot da je danes to premalo, dosti dosti premalo.
Vmes je prišlo do še enega premika, tudi na splošno ne nepomembnega, ki pa je šel mimo mladoletniškega kaznovalnega prava skoraj tako neopazno, kot bi se nanašal na avstralske Aborigine in ne na naše otroke, ki imajo težave. Preuredili smo namreč prekrškovno pravo: pri mladoletnikih je to povzročilo, da smo dobili še en povsem ločen postopek proti delinkventnim mladoletnikom, tistega, ki ga vodi sodnik okrajnega sodišča. Presenetljivo je, da izrazito nelogična rešitev nikogar ni motila.
Temeljna ideja prenove mladoletniškega kaznovalnega prava je zagotoviti enovito obravnavanje mladoletnih prestopnikov, ne glede na to, ali so storili prekršek ali kaznivo dejanje. Ideja je podprta s študijo, ki jo je izdelal Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. V skupini, ki jo je pripravila, so bili ugledni teoretiki in praktiki s tega področja in ker sem bil tudi sam eden izmed njih, vam lahko iz prve roke zagotovim, da so bile tudi tiste rešitve, ki izgledajo najbolj radikalne, temeljito prediskutirane in premišljene. Zavedali smo se, da so zahtevne, da utegnejo naleteti na odpor, tako značilen za pravniško (sodniško in tožilsko) srenjo, ki zlepa nikoli ničesar ne bi spremenila. Jasno nam je bilo, da imajo pozitivne in negativne posledice, vendar smo na koncu ocenili, da prve toliko prevladajo nad drugimi, da smo šli v tak predlog. Po skrbni presoji in v dobri veri.
Ni logično in zlasti ni pametno, da imamo dva kaznovalna postopka proti mladoletnikom. Na eni strani je nesporno, da so prekrški, eni bolj kot drugi, prav tako znak mladostnikove neprilagojenosti in morda prvi korak v kriminal. In, ali res kdo misli, da naš mulec in frklja hodita naokoli z zakonom v žepu ter gledata, kdaj sta izvršila prekršek in kdaj kaznivo dejanje? Oprostite, tu gre za tipičen pravniški nateg: te kategorije smo si izmislili mi, odrasli, t. i. profesionalci, življenje pa gre svojo, znatno bolj logično pot. Če je torej prekršek znak mladostnikove problematičnosti, ukrepajmo takoj, z vsem primernim arzenalom, ne čakajmo na to, kdaj bo preskočil v novo (kriminalno) kvaliteto (spet logika, ki smo si jo izmislili pravniki, ne življenje). In zato medklic: ali najdete kaj srca v tej logiki?
Vse to postane še bolj jasno, če na problem pogledamo z nasprotnega konca. Ogromna večina prekrškovnih postopkov proti mladoletnikom se konča z ustavitvijo postopka, od ukrepov pa z ukorom. Torej se v tej sferi ukvarjamo z navideznimi problemi, ali pa pravih, ker nismo dobro organizirani, ne zaznamo. Ali se je že kdo resno vprašal, zakaj neki v postopku proti mladoletnim storilcem prekrškov ni mogoče uporabiti modernih institutov odvračanja postopka, ki so se dobro izkazali v sferi kazenskopravnega reagiranja na storilce manj pomembnih kaznivih dejanj. Ker preprosto niso predvideni in ker je postopek zastavljen tako, da tega ne dovoli. Sami smo si krivi, nihče drug.
Pristop bi moral biti povsem drugačen. Če mladoletnik ni problematičen, potem se z njim nima smisla ukvarjati, pa najsi je storil kaznivo dejanje ali prekršek. Če pa je, ali je na tem da postane, potem je treba strniti sile in ne odkrivati Amerike vsak po svoje, temveč vsi skupaj z usklajenimi ukrepi. Če mi ob tem kdo reče, da pa to res ne gre, ker sta posredi dve različni sodni stvarni pristojnosti, je moj odgovor en sam, namreč, da tisti, ki to trdi, pač nima pojma o postopkih mladoletniškega kaznovalnega prava. Pristojnost pač nikoli ne sme delati sile pravim in pravilnim vsebinskim rešitvam. Seveda to velja tudi nasploh, toliko zgolj mimogrede, moj zastonjski nasvet tudi akademskega procesualista. Tisti, ki kaj takega pravi, problematičnim mladoletnikom pač ne želi dobro.
Boljše rešitve na področju materialnega in procesnega kaznovalnega prava mladoletnikov bi bilo treba učinkovito in ustvarjalno povezati še z organizacijskimi posegi na področju ureditve družinskih sodišč in tako bi morda prišli do ureditve, ki bi bila vsaj približno na ravni primerljivih v drugih državah. Morda pravim zaradi tega, ker je treba posodo napolniti še z vsebino. Na vrhu, tako kot smo bili pred pol stoletja, žal, nismo več.
Naj mi bo oproščeno, če sem si kot slavnostni uvodni govornik vzel pravico, da sem povedal nekaj besed o problematiki, ki mi leži na duši že nekaj časa. Očitno imamo naše mladostnike na jeziku bolj tedaj, ko so lahko izhodišče za lepe parole, kot tedaj, ko je treba kaj resnega napraviti. Velja za vse, za včasih okostenelo in uspavano oblastno strukturo, kot tudi za kakšno civilno družbeno gibanje, ki si je sposobno izmisliti vsak dan kakšno novo “terapijo” ali primer bombastično pripeljati v medije, po načelu kolikor slabše toliko bolje. In se skriti v mišjo luknjo, ko je treba rešiti ali pomagati rešiti težavo, pri kateri gre zares za nohte. Ni popularno.
Ne glede na to upam, da s temi svojimi ne ravno prazničnimi besedami nisem zmotil vaše zbranosti in ustvarjalnosti, ki sta potrebni za seminar. Če sem zasejal nekaj ustvarjalnega nemira, bom še bolj zadovoljen. Opravičilo, če sem vam morda vzel več časa, kot ste mi ga nameravali nakloniti, pa boste iz mojih ust slišali samo, če boste moje misli z argumenti zavrnili. Morebiti pa bi se bilo tudi o njih treba kdaj pogovarjati na takem ali podobnih srečanjih. Iztočnica za uvodni nagovor za prihodnje leto, torej?
Želim vam srečno pri vašem zahtevnem in napornem delu v prihodnje!"
