Aktualno
100 let tožilstva na Slovenskem
V letošnjem letu obeležujemo v pravosodju nekaj pomembnih obletnic, med drugim tudi stoletnico delovanja državnega tožilstva na Slovenskem.
Za formalni začetek institucionalnega delovanja vrhovnega pravdništva, kot se je tožilstvo sprva imenovalo, štejejo zgodovinarji 14. november 1918, pod nazivom »vrhovno tožilstvo« pa najdemo institucijo šele po povratku vrhovnega sodstva iz Zagreba v Ljubljano konec leta 1939.
V kraljevini SHS so obstajala državna pravdništva v Celju, Mariboru, Novem mestu in v Ljubljani, kjer je bilo tudi višje državno pravdništvo, ki je v prehodnem obdobju, do 15. januarja 1920, opravljalo tudi posle generalnega prokuratorja. Naziv »vrhovni državni odvetnik«, ki ga je uvedla kraljeva odredba leta 1919 na Slovenskem ni nikdar zaživel. Ves čas se je tudi v uradnih dokumentih uporabljal izraz »vrhovni državni pravdnik« oziroma »vrhovno državno pravdništvo«. Državne pravdnike je v novi državi sprva začasno imenovalo Poverjeništvo za pravosodje, ki je leta 1918 na jugoslovanskem delu slovenskega ozemlja prevzelo funkcijo pravosodnega ministrstva. Pozneje je, podobno kot v Avstriji, višje uradnike imenoval kralj, nižje pa pravosodno ministrstvo.
Leta 1929 je kraljevina Jugoslavija dobila nov, za vso državo enoten Zakon o državnem tožilstvu, ki je določal, da se pri okrožnih in apelacijskih sodiščih ter pri kasacijskem sodišču ustanovijo državna tožilstva. V ta namen so se dotedanja državna pravdništva v območju deželnega sodišča v Ljubljani preimenovala v državna tožilstva. Višje državno pravdništvo v Ljubljani se je preimenovalo v višje državno tožilstvo. Državne tožilce, višje državne tožilce in vrhovnega državnega tožilca ter njihove namestnike je z ukazom postavljal kralj na predlog pravosodnega ministra in v soglasju s predsednikom ministrskega sveta. Organizacija tožilstva je bila enovita in hierarhična. Nadzor nad vsemi državnimi tožilstvi je imel pravosodni minister, ki je nadziral tudi vrhovno in višje državno tožilstvo.
Delovanje državnega tožilstva v kazenskem postopku je določal Zakon o sodnem kazenskem postopku za kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev z dne 16. februarja 1929, ki je v skladu z legalitetnim načelom državnim tožilcem nalagal dolžnost, da v primeru kaznivega dejanja sprožijo kazenski postopek z dvema izjemama: kadar dejanje, po prepričanju tožilstva, ni bilo kaznivo dejanje oziroma ni bilo zadostnih dokazov.
Začetki nekdanjega javnega tožilstva v Sloveniji segajo v čas narodnoosvobodilnega boja. Predhodnik javnega tožilca je začel delovati 12. 3. 1944, ko je predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS) izdalo Odlok o postavitvi in pristojnosti glavnega javnega tožilca pri predsedstvu SNOS.
Leta 1945 je Predsedstvo AVNOJ za celotno državno območje ustanovilo javno tožilstvo, ki so mu je bile zaupane naloge, kot so kazenski pregon, nadzorstvo glede zakonitosti delovanja državne uprave in pravosodja ter skrb za pravilno in enako uporabo zakonov.
Ustavna načela je natančneje določal Zakon o javnem tožilstvu z dne 22. 7. 1946. Višji tožilci so bili nadrejeni nižjim, pri čemer jim je bil zaupan vsestranski nadzor nad zakonitostjo. Spremembe na tem področju je leta 1953 prinesla Ustavna reforma. Javno tožilstvo je začelo izgubljati naloge splošnega varuha zakonitosti in se čedalje bolj osredotočalo le še na kazenski postopek. To novo usmeritev tožilstva je še bolj poudarila ustavo iz leta 1963 in zvezni Zakonom o javnem tožilstvu iz leta 1965.
Zakonodaja
Ustava leta 1974 je bila podlaga prvemu republiškemu, slovenskemu zakonu o javnem tožilstvu, ki nosi letnico 1977. Z določbami, ki jih je prinesla omenjena ustava, sta se občutno spremenila organizacija in delovanje javnega tožilstva. Najpomembnejša novost je bila odprava predpisane enotne organizacije za celotno državo. Funkcije javnega tožilstva so v Sloveniji opravljali republiški, višji in temeljni javni tožilci. Odnosi nadrejenosti oziroma podrejenosti so se kazali predvsem v obveznih navodilih nižjim tožilcem v devolucijski pravici ter v pravici substitucije in delegacije. Javno tožilstvo je bilo še naprej državni organ s temeljno nalogo preganjati storilce kaznivih dejanj in gospodarskih prestopkov ter varovati zakonitost, pri tem pa tudi zaščititi interese družbene skupnosti, vendar v tej drugi vlogi le kot eden izmed organov in ne več kot edini organ.
Do konca leta 1994, ko je Državni zbor RS sprejel Zakon o državnem tožilstvu, so na področju državnega tožilstva v Sloveniji veljali predpisi iz Jugoslavije. V začetku leta 1995 so začeli veljati Zakon o državnem tožilstvu (ZDT), Zakon o sodniški službi, Kazenski zakonik in Zakon o kazenskem postopku.
Zakon o državnem tožilstvu je prinesel številne organizacijske spremembe. Javno tožilstvo se je preimenovalo v državno tožilstvo. Nosilec funkcije pregona je postal državni tožilec. Ta je izenačen s sodnikom, njegova funkcija pa je trajna.
Z naslednjo spremembo leta 2003 so bila ukinjena Višja državna tožilstva v Celju, Kopru, Mariboru in Ljubljani. Ustanovljeni so bili zunanji oddelki Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v Celju, Mariboru in Kopru. Državno tožilstvo Republike Slovenije se je preimenovalo v Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije.
Novi Zakon o državnem tožilstvu (ZDT-1) se je začel uporabljati 6. novembra 2011. Z zakonom so bili ukinjeni zunanji oddelki Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije. Namesto pomočnikov so bili uvedeni okrajni državni tožilci. Zakon je med drugim poudaril samostojnost državnih tožilcev pri opravljanju državnotožilske službe.
Ustanovitev skupine za pregon organiziranega kriminala
Pomemben mejnik v razvoju državnega tožilstva v Republiki Sloveniji je bila ustanovitev Skupine za pregon organiziranega kriminala, ki jo je leta 1996 ustanovil generalni državni tožilec Anton Drobnič, vodila pa jo je državna tožilka Barbara Brezigar. Sprememba Zakona o državnem tožilstvu leta 1999 je prinesla manjša pooblastila za delovanje skupine, ki je bila po novem pristojna zgolj za pregon organiziranega kriminala. Od leta 1999 je skupino vodila Jožica Boljte Brus. Sprememba Zakona o državnem tožilstvu leta 2006 je skupini ponovno omogočila, da obravnava primere vseh oblik zahtevnega kriminala, ne le organiziranega. Skupina je bila pristojna za kazniva dejanja na področju organiziranega klasičnega in gospodarskega kriminala, terorizma, korupcijskih in drugih kaznivih dejanj, katerih odkrivanje in pregon zahtevata posebno organiziranost in usposobljenost. Od avgusta 2008 jo je vodila Blanka Žgajnar.
Od 6. novembra 2011 je začelo z uveljavitvijo ZDT-1 delovati Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije, ki je postalo samostojno državno tožilstvo. Pristojno je za pregon tistih kaznivih dejanj, ki so opredeljena v ZDT-1. Vodi ga mag. Harij Furlan.
Pet generalnih državnih tožilcev
Prvi demokratično izvoljeni generalni državni tožilec je bil Anton Drobnič, ki je bil imenovan 25. oktobra 1990, funkcijo pa je nastopil 3. decembra 1990. Tožilstvo je vodil osem let, do 14. novembra 1998. Zdenka Cerar je bila izvoljena 12. marca 1999 in je funkcijo generalne državne tožilke opravljala do 19. aprila 2004. Barbara Brezigar je bila za generalno državno tožilko izvoljena 20. aprila 2005, funkcijo pa je nastopila 4. maja 2005. Prof. dr. Zvonko Fišer je bil izvoljen za generalnega državnega tožilca 4. maja 2011, ko je tudi zaprisegel pred Državnim zborom RS in nastopil svojo funkcijo. 5. maja 2017 je v Državnem zboru zaprisegel Drago Šketa, ki so ga poslanci 22. marca potrdili za novega Generalnega državnega tožilca Republike Slovenije. Njegov mandat se izteče leta 2023.
Nazaj
100 let tožilstva na Slovenskem
V letošnjem letu obeležujemo v pravosodju nekaj pomembnih obletnic, med drugim tudi stoletnico delovanja državnega tožilstva na Slovenskem.
Za formalni začetek institucionalnega delovanja vrhovnega pravdništva, kot se je tožilstvo sprva imenovalo, štejejo zgodovinarji 14. november 1918, pod nazivom »vrhovno tožilstvo« pa najdemo institucijo šele po povratku vrhovnega sodstva iz Zagreba v Ljubljano konec leta 1939.
V kraljevini SHS so obstajala državna pravdništva v Celju, Mariboru, Novem mestu in v Ljubljani, kjer je bilo tudi višje državno pravdništvo, ki je v prehodnem obdobju, do 15. januarja 1920, opravljalo tudi posle generalnega prokuratorja. Naziv »vrhovni državni odvetnik«, ki ga je uvedla kraljeva odredba leta 1919 na Slovenskem ni nikdar zaživel. Ves čas se je tudi v uradnih dokumentih uporabljal izraz »vrhovni državni pravdnik« oziroma »vrhovno državno pravdništvo«. Državne pravdnike je v novi državi sprva začasno imenovalo Poverjeništvo za pravosodje, ki je leta 1918 na jugoslovanskem delu slovenskega ozemlja prevzelo funkcijo pravosodnega ministrstva. Pozneje je, podobno kot v Avstriji, višje uradnike imenoval kralj, nižje pa pravosodno ministrstvo.
Leta 1929 je kraljevina Jugoslavija dobila nov, za vso državo enoten Zakon o državnem tožilstvu, ki je določal, da se pri okrožnih in apelacijskih sodiščih ter pri kasacijskem sodišču ustanovijo državna tožilstva. V ta namen so se dotedanja državna pravdništva v območju deželnega sodišča v Ljubljani preimenovala v državna tožilstva. Višje državno pravdništvo v Ljubljani se je preimenovalo v višje državno tožilstvo. Državne tožilce, višje državne tožilce in vrhovnega državnega tožilca ter njihove namestnike je z ukazom postavljal kralj na predlog pravosodnega ministra in v soglasju s predsednikom ministrskega sveta. Organizacija tožilstva je bila enovita in hierarhična. Nadzor nad vsemi državnimi tožilstvi je imel pravosodni minister, ki je nadziral tudi vrhovno in višje državno tožilstvo.
Delovanje državnega tožilstva v kazenskem postopku je določal Zakon o sodnem kazenskem postopku za kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev z dne 16. februarja 1929, ki je v skladu z legalitetnim načelom državnim tožilcem nalagal dolžnost, da v primeru kaznivega dejanja sprožijo kazenski postopek z dvema izjemama: kadar dejanje, po prepričanju tožilstva, ni bilo kaznivo dejanje oziroma ni bilo zadostnih dokazov.
Začetki nekdanjega javnega tožilstva v Sloveniji segajo v čas narodnoosvobodilnega boja. Predhodnik javnega tožilca je začel delovati 12. 3. 1944, ko je predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS) izdalo Odlok o postavitvi in pristojnosti glavnega javnega tožilca pri predsedstvu SNOS.
Leta 1945 je Predsedstvo AVNOJ za celotno državno območje ustanovilo javno tožilstvo, ki so mu je bile zaupane naloge, kot so kazenski pregon, nadzorstvo glede zakonitosti delovanja državne uprave in pravosodja ter skrb za pravilno in enako uporabo zakonov.
Ustavna načela je natančneje določal Zakon o javnem tožilstvu z dne 22. 7. 1946. Višji tožilci so bili nadrejeni nižjim, pri čemer jim je bil zaupan vsestranski nadzor nad zakonitostjo. Spremembe na tem področju je leta 1953 prinesla Ustavna reforma. Javno tožilstvo je začelo izgubljati naloge splošnega varuha zakonitosti in se čedalje bolj osredotočalo le še na kazenski postopek. To novo usmeritev tožilstva je še bolj poudarila ustavo iz leta 1963 in zvezni Zakonom o javnem tožilstvu iz leta 1965.
Zakonodaja
Ustava leta 1974 je bila podlaga prvemu republiškemu, slovenskemu zakonu o javnem tožilstvu, ki nosi letnico 1977. Z določbami, ki jih je prinesla omenjena ustava, sta se občutno spremenila organizacija in delovanje javnega tožilstva. Najpomembnejša novost je bila odprava predpisane enotne organizacije za celotno državo. Funkcije javnega tožilstva so v Sloveniji opravljali republiški, višji in temeljni javni tožilci. Odnosi nadrejenosti oziroma podrejenosti so se kazali predvsem v obveznih navodilih nižjim tožilcem v devolucijski pravici ter v pravici substitucije in delegacije. Javno tožilstvo je bilo še naprej državni organ s temeljno nalogo preganjati storilce kaznivih dejanj in gospodarskih prestopkov ter varovati zakonitost, pri tem pa tudi zaščititi interese družbene skupnosti, vendar v tej drugi vlogi le kot eden izmed organov in ne več kot edini organ.
Do konca leta 1994, ko je Državni zbor RS sprejel Zakon o državnem tožilstvu, so na področju državnega tožilstva v Sloveniji veljali predpisi iz Jugoslavije. V začetku leta 1995 so začeli veljati Zakon o državnem tožilstvu (ZDT), Zakon o sodniški službi, Kazenski zakonik in Zakon o kazenskem postopku.
Zakon o državnem tožilstvu je prinesel številne organizacijske spremembe. Javno tožilstvo se je preimenovalo v državno tožilstvo. Nosilec funkcije pregona je postal državni tožilec. Ta je izenačen s sodnikom, njegova funkcija pa je trajna.
Z naslednjo spremembo leta 2003 so bila ukinjena Višja državna tožilstva v Celju, Kopru, Mariboru in Ljubljani. Ustanovljeni so bili zunanji oddelki Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v Celju, Mariboru in Kopru. Državno tožilstvo Republike Slovenije se je preimenovalo v Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije.
Novi Zakon o državnem tožilstvu (ZDT-1) se je začel uporabljati 6. novembra 2011. Z zakonom so bili ukinjeni zunanji oddelki Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije. Namesto pomočnikov so bili uvedeni okrajni državni tožilci. Zakon je med drugim poudaril samostojnost državnih tožilcev pri opravljanju državnotožilske službe.
Ustanovitev skupine za pregon organiziranega kriminala
Pomemben mejnik v razvoju državnega tožilstva v Republiki Sloveniji je bila ustanovitev Skupine za pregon organiziranega kriminala, ki jo je leta 1996 ustanovil generalni državni tožilec Anton Drobnič, vodila pa jo je državna tožilka Barbara Brezigar. Sprememba Zakona o državnem tožilstvu leta 1999 je prinesla manjša pooblastila za delovanje skupine, ki je bila po novem pristojna zgolj za pregon organiziranega kriminala. Od leta 1999 je skupino vodila Jožica Boljte Brus. Sprememba Zakona o državnem tožilstvu leta 2006 je skupini ponovno omogočila, da obravnava primere vseh oblik zahtevnega kriminala, ne le organiziranega. Skupina je bila pristojna za kazniva dejanja na področju organiziranega klasičnega in gospodarskega kriminala, terorizma, korupcijskih in drugih kaznivih dejanj, katerih odkrivanje in pregon zahtevata posebno organiziranost in usposobljenost. Od avgusta 2008 jo je vodila Blanka Žgajnar.
Od 6. novembra 2011 je začelo z uveljavitvijo ZDT-1 delovati Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije, ki je postalo samostojno državno tožilstvo. Pristojno je za pregon tistih kaznivih dejanj, ki so opredeljena v ZDT-1. Vodi ga mag. Harij Furlan.
Pet generalnih državnih tožilcev
Prvi demokratično izvoljeni generalni državni tožilec je bil Anton Drobnič, ki je bil imenovan 25. oktobra 1990, funkcijo pa je nastopil 3. decembra 1990. Tožilstvo je vodil osem let, do 14. novembra 1998. Zdenka Cerar je bila izvoljena 12. marca 1999 in je funkcijo generalne državne tožilke opravljala do 19. aprila 2004. Barbara Brezigar je bila za generalno državno tožilko izvoljena 20. aprila 2005, funkcijo pa je nastopila 4. maja 2005. Prof. dr. Zvonko Fišer je bil izvoljen za generalnega državnega tožilca 4. maja 2011, ko je tudi zaprisegel pred Državnim zborom RS in nastopil svojo funkcijo. 5. maja 2017 je v Državnem zboru zaprisegel Drago Šketa, ki so ga poslanci 22. marca potrdili za novega Generalnega državnega tožilca Republike Slovenije. Njegov mandat se izteče leta 2023.
