Aktualno
Izjava GDT v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča glede ravnanje z gradivom, ki je bilo zbrano z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov
Vrhovno državno tožilstvo RS se je seznanilo z odločbo Ustavnega sodišča o ugotovitvi, da sta četrti odstavek 153. člena in drugi odstavek 154. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki sta v obdobju do vključno 19. 7. 2019 urejala ravnanje z gradivom, ki je bilo zbrano z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov, če državni tožilec v roku dveh let ne začne kazenskega pregona zoper osumljenca - v neskladju z Ustavo RS.
Ustavno sodišče RS v tej zadevi priznalo državnemu tožilstvu pravni interes za vložitev zahteve, ugodilo predlogu za začasno zadržanje izpodbijanih zakonskih določb, kot tudi zahtevi za ugotovitev njihove neskladnosti s 34. členom Ustave RS. Ugotovilo je, da je dveletni rok po koncu izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov nesorazmerno oviral kazenski pregon in s tem nesorazmerno posegal v pravico do varnosti.
Pri svoji odločitvi je upoštevalo opozorila generalnega državnega tožilca, da v določenih primerih državnim tožilcem vložitev zahteve za uvedbo kazenskega postopka v dveh letih po koncu izvajanja ukrepov preprečujejo objektivne okoliščine, na katere nimajo vpliva. Gre za primere, ko na dolgotrajnost postopka vpliva zamudno mednarodno sodelovanje, oteženo zbiranje dokazov zaradi drugih objektivnih okoliščin, ali ko je vložitev zahteve za začetek kazenskega postopka zadržana zaradi odloženega razkritja obsežne kriminalne dejavnosti, ki zahteva zbiranje dokazov zoper druge storilce.
Posebej pomembna je odločitev ustavnega sodišča, da se omenjeni dveletni rok v zadevah, v katerih se je iztekel med 5. 1. in 19. 7. 2019 na predlog državnega tožilca lahko podaljša še največ za dve leti. To bo omogočilo državnim tožilcem, da ob predložitvi razlogov za objektivno nemožnost začetka pregona v dveletnem roku dosežejo odpečatenje zbranega gradiva in nadaljevanje kazenskega pregona.
Z odločbo ustavnega sodišča je bil dosežen namen vložene zahteve za oceno ustavnosti in potrjeno stališče državnega tožilstva, da z rokom za začetek postopka ni ustavno dopustno omejevati kazenskega pregona v razmerah, ko tega iz objektivnih razlogov ni mogoče začeti.
Z odločbo in predpisanim načinom izvršitve bodo odpravljeni negativni učinki dosedanje sodne prakse v zadevah, v katerih se je rok iztekel pred začetkom veljavnost novele Zakona o kazenskem postopku – ZKP-N. Z njeno uveljavitvijo (20. 7. 2019) je namreč za kasnejše obdobje pravni položaj glede ravnanja z gradivom že ustrezno urejen tako, da državnemu tožilcu daje zadostne možnosti za učinkovito vodenje postopka.
Generalni državni tožilec RS ocenjuje, da je z odločbo Ustavnega sodišča RS in pred tem sprejeto novelo ZKP-N pravna ureditev in njena uporabo v sodni praksi sedaj v celoti usklajena s potrebo po učinkovitem uveljavljanju kazenskega pregona. S tem so uveljavljena stališča, ki so jih državni tožilci zastopali že ves čas od spremembe sodne prakse, ki je dveletni rok v nasprotju s prejšnjim uveljavljenim načinom začela razlagati kot nepodaljšljiv prekluzivni rok.
Nazaj
Izjava GDT v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča glede ravnanje z gradivom, ki je bilo zbrano z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov
Vrhovno državno tožilstvo RS se je seznanilo z odločbo Ustavnega sodišča o ugotovitvi, da sta četrti odstavek 153. člena in drugi odstavek 154. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki sta v obdobju do vključno 19. 7. 2019 urejala ravnanje z gradivom, ki je bilo zbrano z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov, če državni tožilec v roku dveh let ne začne kazenskega pregona zoper osumljenca - v neskladju z Ustavo RS.
Ustavno sodišče RS v tej zadevi priznalo državnemu tožilstvu pravni interes za vložitev zahteve, ugodilo predlogu za začasno zadržanje izpodbijanih zakonskih določb, kot tudi zahtevi za ugotovitev njihove neskladnosti s 34. členom Ustave RS. Ugotovilo je, da je dveletni rok po koncu izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov nesorazmerno oviral kazenski pregon in s tem nesorazmerno posegal v pravico do varnosti.
Pri svoji odločitvi je upoštevalo opozorila generalnega državnega tožilca, da v določenih primerih državnim tožilcem vložitev zahteve za uvedbo kazenskega postopka v dveh letih po koncu izvajanja ukrepov preprečujejo objektivne okoliščine, na katere nimajo vpliva. Gre za primere, ko na dolgotrajnost postopka vpliva zamudno mednarodno sodelovanje, oteženo zbiranje dokazov zaradi drugih objektivnih okoliščin, ali ko je vložitev zahteve za začetek kazenskega postopka zadržana zaradi odloženega razkritja obsežne kriminalne dejavnosti, ki zahteva zbiranje dokazov zoper druge storilce.
Posebej pomembna je odločitev ustavnega sodišča, da se omenjeni dveletni rok v zadevah, v katerih se je iztekel med 5. 1. in 19. 7. 2019 na predlog državnega tožilca lahko podaljša še največ za dve leti. To bo omogočilo državnim tožilcem, da ob predložitvi razlogov za objektivno nemožnost začetka pregona v dveletnem roku dosežejo odpečatenje zbranega gradiva in nadaljevanje kazenskega pregona.
Z odločbo ustavnega sodišča je bil dosežen namen vložene zahteve za oceno ustavnosti in potrjeno stališče državnega tožilstva, da z rokom za začetek postopka ni ustavno dopustno omejevati kazenskega pregona v razmerah, ko tega iz objektivnih razlogov ni mogoče začeti.
Z odločbo in predpisanim načinom izvršitve bodo odpravljeni negativni učinki dosedanje sodne prakse v zadevah, v katerih se je rok iztekel pred začetkom veljavnost novele Zakona o kazenskem postopku – ZKP-N. Z njeno uveljavitvijo (20. 7. 2019) je namreč za kasnejše obdobje pravni položaj glede ravnanja z gradivom že ustrezno urejen tako, da državnemu tožilcu daje zadostne možnosti za učinkovito vodenje postopka.
Generalni državni tožilec RS ocenjuje, da je z odločbo Ustavnega sodišča RS in pred tem sprejeto novelo ZKP-N pravna ureditev in njena uporabo v sodni praksi sedaj v celoti usklajena s potrebo po učinkovitem uveljavljanju kazenskega pregona. S tem so uveljavljena stališča, ki so jih državni tožilci zastopali že ves čas od spremembe sodne prakse, ki je dveletni rok v nasprotju s prejšnjim uveljavljenim načinom začela razlagati kot nepodaljšljiv prekluzivni rok.
