Vselej sem si prizadeval za to, da bi bila politika čim dlje stran od kazenskega pregona.

Najprej zato, ker sem prepričan, da je tako prav na ustavnopravni ravni in po teoretični plati. Drugič, ker bi se iz tragičnih primerov v preteklosti morali naučiti, kaj se v kazenskem postopku lahko zgodi, če se politika vpleta vanj. In končno tudi zato, ker je neodvisno pravosodje, katerega nujen sestavni del sta neodvisno tožilstvo in neodvisen tožilec, velika pridobitev človeške kulture, znanja in duha.

Delitev funkcij v kazenskem postopku, po kateri eni organi odkrivajo, drugi, od njih neodvisni, odločajo o pregonu in tretji, od obeh prejšnjih neodvisni, odločajo o krivdi in kazni, je nujna ne samo za pošten postopek, temveč tudi za pravnost in pravičnost v družbi.

Stoletja dolgo so si veliki umi kazenskega postopka prizadevali za to, da bi o tem, kaj je pregona vredno in potrebno, odločala neodvisna institucija po strokovnih kriterijih. To je bilo v modernih demokratičnih državah doseženo in je sedaj zapisano v številnih dokumentih, nacionalnih in mednarodnih. Tudi v Ustavi Republike Slovenije, ki ureja državno tožilstvo skupaj z drugimi pravosodnimi organi; v tej smeri je že odločilo tudi slovensko Ustavno sodišče, vprašanje ustavnega položaja organa pregona pa je pred njim odprto tudi v tem trenutku.

Vključitev organa pregona v tisti organ, katerega naloga je odkrivanje kaznivih dejanj, je odločitev, ki ji ni primere v sodobnih državah. Za prenos ingerenc nad organom pregona na ministrstvo za notranje zadeve ni nobenih strokovnih argumentov, lahko so le politični. Gre torej za rešitev, ki je v vseh pogledih neprimerna in nedopustna in ki ima lahko le en namen, to je podrejanje državnega tožilstva.

Ob tej odločitvi, upoštevaje tudi dejstvo, da je bila sprejeta praktično brez poglobljene razprave, ne morem molčati, čeprav se držim vodila, da se kot generalni državni tožilec RS o političnih vprašanjih ne bom opredeljeval.

Zvonko Fišer

generalni državni tožilec RS