Aktualno
Izjava za javnost generalnega državnega tožilca
Začelo se je s pritiskom na spremembe Zakona o državnem tožilstvu, ki je takrat šele dobro stopil v veljavo in o učinkih katerega takrat ni bilo še prav nobenih analiz. Ministrstvo je zelo aktivno narekovalo tempo priprave sprememb tega zakona, kar je od tožilstva zahtevalo veliko dela in naporov, na koncu pa nismo bili seznanjeni ne z izidom tega postopka ne z usodo naših predlogov in pripomb, niti z usodo samega zakona, ki do tega trenutka po nam znanih podatkih še ni bil obravnavan na Vladi RS.
Pritiski na tožilsko organizacijo, zlasti pa name, kot generalnega državnega tožilca, so se nadaljevali v domala vsaki izjavi ministra, ki ni zamudil nobene priložnosti, da ne bi s številnimi neprimernimi komentarji in občasno tudi z neresnicami, komentiral in ocenjeval dela državnega tožilstva in mene osebno.
Ti pritiski se stopnjujejo in se v tem trenutku kažejo v obliki nezakonitih nadzorov, ki jih Ministrstvo za notranje zadeve RS izvaja zlasti do Vrhovnega državnega tožilstva RS.
Konec lanskega leta je minister odredil posredni pravosodni nadzor nad opravljanjem zadev državnotožilske uprave na Vrhovnem državnem tožilstvu RS. Ta nadzor, ki ga je minister utemeljeval z oceno obsežne reorganizacije, ki jo je prinesel novi ZDT-1, smo na Vrhovnem državnem tožilstvu RS izvedli. O tem smo ministru posredovali tudi poročilo, kot to nalaga zakonodaja. Minister pa se s prejemom poročila ni zadovoljil, ampak je brez zakonske podlage zahteval dopolnitve poročila, ter celo zahteval izročitev določene dokumentacije Vrhovnega državnega tožilstva RS. Za nobeno izmed teh zahtev minister ni imel zakonske podlage, na kar smo ga vseskozi opozarjali.
Poleg opisanega posrednega nadzora, je Ministrstvo za notranje zadeve nato pričelo tudi z izvajanjem nekakšnih »kvazi nadzorov« v zadevi imenovanja generalnega direktorja Vrhovnega državnega tožilstva RS. Naj spomnim, da gre za postopek izpred enega leta, v katerem sta odločali tako takratno ministrstvo za pravosodje kot tudi sedanje ministrstvo za notranje zadeve, poleg njiju pa tudi sedanje Vlada RS in Upravno sodišče RS, ki je o zadevi pravnomočno razsodilo. Vlada RS je odločbo takratnega pravosodnega ministra o imenovanju višjega državnega tožilca Boštjana Škrleca za generalnega direktorja Vrhovnega državnega tožilstva RS razveljavila, sedanji minister pa je moj predlog za njegovo imenovanje nato zavrnil.
Ministrstvo je v tej zadevi najprej nezakonito zahtevalo, da Vrhovno državno tožilstvo RS delavki ministrstva omogoči pregled in kopiranje dokumentacije v prostorih Vrhovnega državnega tožilstva RS, ker takšni nezakoniti zahtevi nismo sledili, pa je minister odredil neposredni nadzor nad Vrhovnim državnim tožilstvom RS, ki naj bi se po nadzorni skupini delavcev ministrstva začel izvajati danes.
Ministra smo obvestili, da za izvedbo tega nadzora niso podani zakonski pogoji, saj še ni zagotovljena navzočnost vseh tistih, ki jim zakon to dovoljuje. Gre za predstavnike Državnotožilskega sveta, ki je organ tožilske samouprave in čigar predstavniki med nadzorom varujejo samostojnost državnega tožilstva v razmerju do ministrstva kot organa izvršilne veje oblasti. Kljub našim opozorilom o nezakonitosti tega nadzora in podobnim opozorilom, ki jim jih je poslal tudi Državnotožilski svet, ministrstvo z izvedbo tega nadzora hiti in je že danes hotelo začeti z izvajanjem nadzora, kar smo morali zavrniti.
Izpostavljamo, da po naši oceni v tem primeru sploh ni pogojev za pravosodni nadzor, saj gre za zadevo, v kateri je ministrstvo svojo nadzorno funkcijo odigralo že v postopku imenovanja, ko je zavrnilo predlog generalnega državnega tožilca za imenovanje višjega državnega tožilca za generalnega direktorja Vrhovnega državnega tožilstva RS. Poleg tega gre v tej zadevi tudi za konkretno upravno zadevo pred drugim državnim organom, zato nadzor v tem primeru že iz tega razloga ni mogoč.
Poleg pritiska, ki se kaže v izvajanju nezakonitih nadzorov, pa Ministrstvo za notranje zadeve RS ovira delovanje državnega tožilstva tudi na druge načine in tega ni mogoče razumeti drugače kot posredni pritisk.
Poleg nerazumnih in neutemeljenih zahtev v zvezi s predlogi, ki jih ima generalni državni tožilec do pristojnega ministrstva (na primer v zadevah dodeljevanja državnih tožilcev in v zvezi s spreminjanjem Odredbe o številu mest državnih tožilcev), in poleg popolne neaktivnosti v postopku sprejemanja proračuna za letošnje in naslednje leto, ki je za tožilstva nezadosten, kot smo že večkrat javno opozarjali, je treba zlasti izpostaviti kadrovske postopke v zvezi z imenovanji državnih tožilcev na dve pomembni državni tožilstvi.
V primeru imenovanja dveh državnih tožilcev na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani, ki je največje v državi in kjer je kadrovska stiska znana že več let, Vlada še danes ni odločila o imenovanjih, čeprav postopek traja že eno leto in so že nekaj mesecev podani vsi pogoji za imenovanje, kar je Vladi znano. Vmes so bili zaključeni celo nekateri postopki, ki so bili začeti kasneje. Pojasnila za zastoj nismo dobili, čeprav smo zanj zaprosili tako ministra kot Vlado RS. Enako ostaja nepojasnjen zastoj v postopku imenovanja vrhovne državne tožilke na Vrhovnem državnem tožilstvu RS, ki je najvišje tožilstvo v državi, ki se prav tako sooča s kadrovsko stisko. Čeprav sta vzporedno potekala dva postopka imenovanj vrhovnih državnih tožilcev in so bili podani vsi pogoji za obe imenovanji, je Vlada opravila imenovanje le v enem izmed njiju, o drugem pa iz enako nepojasnjenih razlogov do danes še ni odločila. Gre za odločanje z neodločanjem.
Ministrstvo z vsem navedenim ustvarja okolje, zaradi katerega je na državnih tožilstvih težko normalno delati. Kot generalni državni tožilec skušam te pritiske, ki so v precejšnji meri usmerjeni tudi vame osebno, amortizirati in jih ne prenašati na državne tožilce, ampak jih pred njimi zaščiti. Žal to zaradi njihovih dimenzij in intenzitete ni več mogoče in sem prisiljen o tem seznaniti tako državne tožilce kot tudi javnost.
Javnosti, vsem državnim tožilcem, pa tudi pristojnemu ministru želim sporočiti, da bomo samostojnost državnih tožilcev in državnih tožilstev branili. S pristojnim ministrstvom smo bili in bomo tudi v bodoče vedno pripravljeni sodelovati, ampak izključno znotraj pristojnosti in razmerij, ki jih obema organoma določa zakon. Državna tožilstva so znotraj pravosodja samostojni državni organi, zato nam že načelo delitve oblasti nalaga, da smo do teh vprašanj posebej občutljivi in pozorni. Nezakonitim nadzorom, ki jih odreja ali jih bo v bodoče odrejal minister za notranje zadeve, bomo zato nasprotovali z uporabo vseh pravnih sredstev, ki so nam na razpolago, vključno s sodnim varstvom.
Nazaj
Izjava za javnost generalnega državnega tožilca
Začelo se je s pritiskom na spremembe Zakona o državnem tožilstvu, ki je takrat šele dobro stopil v veljavo in o učinkih katerega takrat ni bilo še prav nobenih analiz. Ministrstvo je zelo aktivno narekovalo tempo priprave sprememb tega zakona, kar je od tožilstva zahtevalo veliko dela in naporov, na koncu pa nismo bili seznanjeni ne z izidom tega postopka ne z usodo naših predlogov in pripomb, niti z usodo samega zakona, ki do tega trenutka po nam znanih podatkih še ni bil obravnavan na Vladi RS.
Pritiski na tožilsko organizacijo, zlasti pa name, kot generalnega državnega tožilca, so se nadaljevali v domala vsaki izjavi ministra, ki ni zamudil nobene priložnosti, da ne bi s številnimi neprimernimi komentarji in občasno tudi z neresnicami, komentiral in ocenjeval dela državnega tožilstva in mene osebno.
Ti pritiski se stopnjujejo in se v tem trenutku kažejo v obliki nezakonitih nadzorov, ki jih Ministrstvo za notranje zadeve RS izvaja zlasti do Vrhovnega državnega tožilstva RS.
Konec lanskega leta je minister odredil posredni pravosodni nadzor nad opravljanjem zadev državnotožilske uprave na Vrhovnem državnem tožilstvu RS. Ta nadzor, ki ga je minister utemeljeval z oceno obsežne reorganizacije, ki jo je prinesel novi ZDT-1, smo na Vrhovnem državnem tožilstvu RS izvedli. O tem smo ministru posredovali tudi poročilo, kot to nalaga zakonodaja. Minister pa se s prejemom poročila ni zadovoljil, ampak je brez zakonske podlage zahteval dopolnitve poročila, ter celo zahteval izročitev določene dokumentacije Vrhovnega državnega tožilstva RS. Za nobeno izmed teh zahtev minister ni imel zakonske podlage, na kar smo ga vseskozi opozarjali.
Poleg opisanega posrednega nadzora, je Ministrstvo za notranje zadeve nato pričelo tudi z izvajanjem nekakšnih »kvazi nadzorov« v zadevi imenovanja generalnega direktorja Vrhovnega državnega tožilstva RS. Naj spomnim, da gre za postopek izpred enega leta, v katerem sta odločali tako takratno ministrstvo za pravosodje kot tudi sedanje ministrstvo za notranje zadeve, poleg njiju pa tudi sedanje Vlada RS in Upravno sodišče RS, ki je o zadevi pravnomočno razsodilo. Vlada RS je odločbo takratnega pravosodnega ministra o imenovanju višjega državnega tožilca Boštjana Škrleca za generalnega direktorja Vrhovnega državnega tožilstva RS razveljavila, sedanji minister pa je moj predlog za njegovo imenovanje nato zavrnil.
Ministrstvo je v tej zadevi najprej nezakonito zahtevalo, da Vrhovno državno tožilstvo RS delavki ministrstva omogoči pregled in kopiranje dokumentacije v prostorih Vrhovnega državnega tožilstva RS, ker takšni nezakoniti zahtevi nismo sledili, pa je minister odredil neposredni nadzor nad Vrhovnim državnim tožilstvom RS, ki naj bi se po nadzorni skupini delavcev ministrstva začel izvajati danes.
Ministra smo obvestili, da za izvedbo tega nadzora niso podani zakonski pogoji, saj še ni zagotovljena navzočnost vseh tistih, ki jim zakon to dovoljuje. Gre za predstavnike Državnotožilskega sveta, ki je organ tožilske samouprave in čigar predstavniki med nadzorom varujejo samostojnost državnega tožilstva v razmerju do ministrstva kot organa izvršilne veje oblasti. Kljub našim opozorilom o nezakonitosti tega nadzora in podobnim opozorilom, ki jim jih je poslal tudi Državnotožilski svet, ministrstvo z izvedbo tega nadzora hiti in je že danes hotelo začeti z izvajanjem nadzora, kar smo morali zavrniti.
Izpostavljamo, da po naši oceni v tem primeru sploh ni pogojev za pravosodni nadzor, saj gre za zadevo, v kateri je ministrstvo svojo nadzorno funkcijo odigralo že v postopku imenovanja, ko je zavrnilo predlog generalnega državnega tožilca za imenovanje višjega državnega tožilca za generalnega direktorja Vrhovnega državnega tožilstva RS. Poleg tega gre v tej zadevi tudi za konkretno upravno zadevo pred drugim državnim organom, zato nadzor v tem primeru že iz tega razloga ni mogoč.
Poleg pritiska, ki se kaže v izvajanju nezakonitih nadzorov, pa Ministrstvo za notranje zadeve RS ovira delovanje državnega tožilstva tudi na druge načine in tega ni mogoče razumeti drugače kot posredni pritisk.
Poleg nerazumnih in neutemeljenih zahtev v zvezi s predlogi, ki jih ima generalni državni tožilec do pristojnega ministrstva (na primer v zadevah dodeljevanja državnih tožilcev in v zvezi s spreminjanjem Odredbe o številu mest državnih tožilcev), in poleg popolne neaktivnosti v postopku sprejemanja proračuna za letošnje in naslednje leto, ki je za tožilstva nezadosten, kot smo že večkrat javno opozarjali, je treba zlasti izpostaviti kadrovske postopke v zvezi z imenovanji državnih tožilcev na dve pomembni državni tožilstvi.
V primeru imenovanja dveh državnih tožilcev na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani, ki je največje v državi in kjer je kadrovska stiska znana že več let, Vlada še danes ni odločila o imenovanjih, čeprav postopek traja že eno leto in so že nekaj mesecev podani vsi pogoji za imenovanje, kar je Vladi znano. Vmes so bili zaključeni celo nekateri postopki, ki so bili začeti kasneje. Pojasnila za zastoj nismo dobili, čeprav smo zanj zaprosili tako ministra kot Vlado RS. Enako ostaja nepojasnjen zastoj v postopku imenovanja vrhovne državne tožilke na Vrhovnem državnem tožilstvu RS, ki je najvišje tožilstvo v državi, ki se prav tako sooča s kadrovsko stisko. Čeprav sta vzporedno potekala dva postopka imenovanj vrhovnih državnih tožilcev in so bili podani vsi pogoji za obe imenovanji, je Vlada opravila imenovanje le v enem izmed njiju, o drugem pa iz enako nepojasnjenih razlogov do danes še ni odločila. Gre za odločanje z neodločanjem.
Ministrstvo z vsem navedenim ustvarja okolje, zaradi katerega je na državnih tožilstvih težko normalno delati. Kot generalni državni tožilec skušam te pritiske, ki so v precejšnji meri usmerjeni tudi vame osebno, amortizirati in jih ne prenašati na državne tožilce, ampak jih pred njimi zaščiti. Žal to zaradi njihovih dimenzij in intenzitete ni več mogoče in sem prisiljen o tem seznaniti tako državne tožilce kot tudi javnost.
Javnosti, vsem državnim tožilcem, pa tudi pristojnemu ministru želim sporočiti, da bomo samostojnost državnih tožilcev in državnih tožilstev branili. S pristojnim ministrstvom smo bili in bomo tudi v bodoče vedno pripravljeni sodelovati, ampak izključno znotraj pristojnosti in razmerij, ki jih obema organoma določa zakon. Državna tožilstva so znotraj pravosodja samostojni državni organi, zato nam že načelo delitve oblasti nalaga, da smo do teh vprašanj posebej občutljivi in pozorni. Nezakonitim nadzorom, ki jih odreja ali jih bo v bodoče odrejal minister za notranje zadeve, bomo zato nasprotovali z uporabo vseh pravnih sredstev, ki so nam na razpolago, vključno s sodnim varstvom.
