V zvezi z odločitvijo Višjega sodišča v Ljubljani, ki je potrdilo odločitev sodišča 1. stopnje o izločitvi dokazov v zadevi, ki je v javnosti znana kot "Farmacevtka," sporočamo, da se z odločitvijo ne strinjamo. Ocenjujemo namreč, da posledično spreminja dosedanjo sodno prakso, pri čemer upamo, da bo takšno naše stališče sprejel tudi Državni zbor RS, ki bo odločal o avtentični razlagi 153. in 154. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Prepričani smo, da je določbo četrtega odstavka 153. in 154. člena ter drugega odstavka 154. člena ZKP treba razumeti tako, da je rok dveh let po koncu izvajanja ukrepov instrukcijski in ne prekluzivni rok.

V obravnavani zadevi je bilo iz aktivnosti državne tožilke, ki je potekala znotraj instrukcijskega roka jasno, da namerava nadaljevati kazenski pregon. Zato smo v konkretni zadevi prepričani, da se gradivo, pridobljeno z zakonito izvedenimi preiskovalnimi ukrepi, sme uporabljati kot dokaz v kazenskem postopku. 

Poudarjamo, da je postopek v tej kazenski zadevi še odprt in da je v kasnejših fazah še možna tudi uporaba različnih pravnih sredstev. 

Ne le zaradi jasnih določb ZKP, ki omogočajo uporabo dokazov pridobljenih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi tudi po izteku dveletnega instrukcijskega roka, ampak tudi zaradi ustavnega načela enakosti pred zakonom, takšna odločitev ne bi smela obveljati.