Objavljamo govor generalnega državnega tožilca dr. Zvonka Fišerja na letošnjih tradicionalnih izobraževalnih tožilskih dnevih, že 23. po vrsti. Letošnji izobraževalni tožilski dnevi so bili v Portorožu, udeležil se jih je tudi predsednik vlade RS gospod Miro Cerar.

Nagovor generalnega državnega tožilca RS dr. Zvonka Fišerja

Drage kolegice tožilke, dragi kolegi tožilci, prisrčno pozdravljeni. Vam je namenjen ta zbor in zato gre moja dobrodošlica najprej vsem vam.

Posebej pozdravljam varuhinjo človekovih pravic, tožilsko kolegico, če smem tako reči, Vlasto Nusdorfer, drugim cenjenim gostom se opravičujem, ker vseh ne morem pozdraviti po imenu.

Nenazadnje pozdravljam g. Mira Cerarja, Predsednika Vlade Republike Slovenije, ki je prevzel nalogo, da bo osrednji govornik na našem letošnjem srečanju. Za Predsednikom Republike pred dvema letoma in Predsednikom Državnega zbora Republike Slovenije lani, se nadaljuje krog najvišjih predstavnikov države, ki so državnim tožilcem spregovorili pred polnim avditorijem. Zelo smo počaščeni.

Leto je naokrog in tako smo se slovenske državne tožilke in tožilci sešli na našem tradicionalnem zboru. Njegov poglavitni namen je izobraževanje, letos poudarjeno usmerjeno v prihodnost, v kibernetsko kriminaliteto.

Nič manj pa ni zbor namenjen druženju med kolegicami in kolegi. Vsak na svojem koncu države in v svojih zadevah delamo tisto, kar je naša naloga v vladavini prava, to je kazenski pregon. Delamo v splošno korist, kajti tožilstvo, čeprav državni organ in se imenuje državno, je javni servis, ki mora v polni enakopravnosti upoštevati interese vseh, ki se v katerikoli vlogi znajdejo v kazenskem postopku. Zbor je pika na i našega celoletnega truda, saj nimamo vsak dan priložnosti, da bi odložili delo in se pogovorili o tem, kar smo dosegli in o tem, kar nas teži.

Za leto, ki se izteka, moram reči, drage kolegice in kolegi tožilci, da ste bili dobri. Ponosen sem na vas, na vse skupaj in na vsakega posebej, ki je prispeval k dobrim rezultatom našega skupnega truda. Tudi na mlajše kolege, pravosodne svetovalce. Prepričan sem, da bo tako tudi prihodnje leto, pravzaprav ne, še bolje bo. Tožilci, čeprav ne samo mi, živimo z napornim paradoksom. Nikoli ne moremo reči, da smo naredili vse, kar bi morali in tako, da bolje ne bi mogli. Vselej je mogoče več in bolje. Mi se tega zavedamo, mnogi pa mislijo, da imajo zaradi tega pravico do nenehnega kritiziranja.

Za sodobne tožilce pravijo, da so svobodni duhovi, ustvarjalni individualci, včasih nerazumljeni in nikoli zadovoljni samotni jezdeci, ki težko prenašajo spone organizacije, če so preveč toge. To niso birokrati s plašnicami na očeh in črnimi narokavniki. La plume est serve, mais la parole est libre znajo vzklikniti francoski kolegi, če se najde kdo, ki bi rad tožilcu zaprl usta ali mu naročal, kaj naj dela in kako naj dela. Pripravljeni smo prisluhniti argumentom drugih, vendar smo tudi prepričani v svoj prav; tako, kot je treba, odločno in včasih trmasto.

Naloga tožilske organizacije pa je, da državnemu tožilcu zagotovi trden okvir, v katerem se lahko varno giblje, brez pritiskov in v miru (kolikor je to sploh mogoče) opravlja svoje delo in pri kolegih ter predpostavljenih najde razumevanje in podporo, ko ju potrebuje. Pa tudi kolegialno kritiko, ko jo zasluži.

Zato sem vesel, da imamo tožilsko organizacijo, ki je ambiciozna in intelektualno živahna. To je pot, po kateri moramo naprej. Če je bilo tožilstvo nekdaj, ko sem še jaz hodil v šolo, monokratsko, hierarhično in centralizirano, to danes ni več. Danes učim, da je organizacija decentralizirana, ne po napaki ali naključju, temveč zato, da se je ni lahko polastiti. Tožilci so samostojni nosilci funkcije, ki delajo po ustavi in zakonu, nobenih političnih usmeritev ne samo, da ne potrebujejo, temveč niso dopustne. Obvezna navodila so preteklost. Tiste, ki tega morda še niso opazili ali so preslišali, moram opozoriti, da je tako povedala slovenska Ustava pred četrt stoletja, kasneje pa Ustavno sodišče še večkrat.

Z zadovoljstvom ugotavljam, da sta se na razpisano mesto generalnega državnega tožilca prijavila dva kandidata, dva izkušena in razgledana predstojnika okrožnih državnih tožilstev. Možnost izbire za pomembno funkcijo je zagotovljena. Toda ne samo to, dva kandidata je tožilstvo dalo tudi v postopku za izvolitev sodnikov Ustavnega sodišča Republike Slovenije. To se doslej ni zgodilo še nikoli in dokazuje, da imamo v tožilski organizaciji ljudi, ki niso zazrti zgolj v tožilske spise in omejeni na kazenske paragrafe, temveč kažejo voljo, da bi aktivno posegli v dogajanje v družbi v znatno širšem obsegu.

Tisto, kar me ob tem veliko bolj skrbi, so postopki za imenovanja ali volitve. Ne v obeh omenjenih primerih, ki sta se komaj začela in kjer se ni zgodilo še nič takega, na kar bi bilo treba opozoriti. Skrbi me, da se ne bi zgodilo tisto, kar se je zgodilo v postopku volitev sodnikov. Skrbi me vdiranje politike v prostor, v katerem bi politika morala molčati. O stroki in strokovnosti politiki niso sposobni soditi in ne smejo soditi. Pa ne gre samo za nespodoben prestop meje, ki se ga nekateri morda niti ne zavedajo, misleč, da je pravna podlaga za to zadostna. Tisto, kar se morebiti zdi zakonito, ni legitimno. In ker se kaj podobnega lahko zgodi tudi ob odločanju o tožilskih funkcijah, kot rečeno, imam kot generalni državni tožilec pravico, še več, dolžnost, da na pojav opozorim.

Vendar to še ni najhujše. Skrbi me, ker so se ob dogajanju v zvezi z volitvami v sodstvu, oglasili le predstavniki s tiste strani, nosilci drugih vej oblasti pa ne. Opravičujem se, če sem koga morebiti spregledal, očitno ni bil dovolj glasen, mislim pa, da ga nisem. In mediji, ki znajo biti peklensko kritični do pravosodja, so o postopku sicer poročali, komaj kateri pa je opozoril na bistvene in globlje dimenzije problema.

Toda molk, ko bi bilo treba spregovoriti, jasno in glasno, odločno ter brez oklevanja, in povedati, kar je treba povedati, da gre za povampirjeno politiko, je oportunistični molk, je krivi molk. Da, spregovoriti je treba, celo če ni popularno in čeprav utegne škoditi uvrstitvi na lestvicah popularnosti. Ta molk je zame znak, da je populizem prav zares postal tisti izem sedanjega časa, ki že globoko najeda sodobno družbo. Ko bomo ugotavljali, da je bilo narobe, ker se mu nismo postavili po robu, ko je bil še čas, bo morda prepozno.

Za pravosodje gre, za njegov položaj ter delovanje, ki je v interesu ljudi; tako je treba gledati na stvar. Kolega iz sosednje države je pred dnevi dejal nekako takole, kratko in jasno: za začetek bi bilo treba vzpostaviti zaupanje v pravosodje. Začenši s politiko bi bilo treba pravosodje razumeti kot priložnost in ne kot problem. Žal še nismo na tej točki. In čeprav je kolega mislil na razmere v svoji državi, se misel imenitno prilega naši stvarnosti

Tudi tožilstvo je del te oblasti. Institucije pravne države in njihovo avtoriteto pa je treba ščititi in braniti. Same se ne morejo, ker niso branjevke na tržnici. Seveda se s tem ne branijo niti konkretne osebe, še manj njihovo delo, kaj šele odločitve v posamičnih zadevah. Na ta način se ustvarja demokratična tradicija in običaji, tisto dragoceno tkivo, ki je za sobivanje v družbi vsaj enako pomembno, kot je tisto, ki je zapisano v predpisih.

Če nosilci družbene moči s kritiko pravosodja sprožijo plaz, ki kot blisk šine skozi medije in oblikuje javno mnenje, pa se potem takšno mnenje vrne kot povod ali razlog za še hujšo kritiko, moram povedati, da sem, vsaj kar se mene tiče, to igro spregledal. Gre za nevarno igro. Ne morem reči, da me ne prizadene, še veliko huje pa mi je za sodelavke in sodelavce, ki se, malo ali nič krivi, v nemoči in jezi sprašujejo, kaj jim je storiti, vztrajati ali se umakniti v varnejši konformizem. Je bil to torej cilj? Kot nepopravljiv optimist vendarle upam na prvo, na vztrajanje.

To je bil, spoštovani, politični nagovor. Lahko ga vržete čez ramo, ker pač nisem politik in nimam pravice deliti naukov. Potem vam lahko prihranim tudi vljudnostno ploskanje. Morda bi ga bilo dobro vzeti zares, ker veste, da imam prav.