Objavljamo mnenje generalne državne tožilke RS Barbare Brezigar, ki ga je Vrhovno državno tožilstvo RS 27. 1. 2010 posredovalo ministru za pravosodje.

Spoštovani gospod minister,

v zvezi s tretjim osnutkom obveznih navodil za uporabo Državnotožilskega reda (DTR), ki smo ga na VDT RS prejeli 21. 1. 2010, na podlagi četrtega odstavka 7. člena Zakona o državnem tožilstvu (ZDT) dajem svoje

odklonilno predhodno mnenje,

ker ugotavljam:

1. osnutek navodil posega v ZDT in spreminja ter dopolnjuje DTR, kar z obveznim navodilom ni dopustno storiti ter je zato nezakonit;
   2. osnutek navodil je škodljiv za redno, pravilno in učinkovito delo državnih tožilstev; 
   3. določbe osnutka navodil in njihova razlaga so dvoumne, zapletene in nejasne ter otežujejo delo;
   4. določbe osnutka navodil so v nasprotju z njegovo obrazložitvijo;
   5. razlaga različnih določb osnutka navodil je v nasprotju sama s seboj, ko v enem delu oži določbe 1. odstavka 77. člena DTR, v drugem pa širi določbo 6. odstavka 77. člena DTR in uvaja celo nove podlage za dodelitev zadeve (78., 179. člen DTR);
   6. osnutek navodil je v nasprotju z navedbami nadzorne skupine v Poročilu o opravljenem izrednem pravosodnem nadzoru nad ODT v Ljubljani.
2. Utemeljitev:
   
   Poslovanje državnih tožilstev je enako že vse od predpisanega začetka uporabe DTR, to je od 9. 1. 2005,seveda ob upoštevanju vseh kasnejših sprememb in dopolnitev tega predpisa. Tako je težko razumeti, zakaj kratki roki, ki bi jih lahko šteli v urah in ne v dnevih, da podam predhodno mnenje.

ZDT v četrtem odstavku 7. člena pooblašča ministra za pravosodje, da sprejema obvezna navodila za uporabo DTR, za kar potrebuje predhodno mnenje generalnega državnega tožilca. To zakonsko pooblastilo ministru ne dovoljuje spreminjanja ali dopolnjevanja DTR, še manj pa posegov v zakon.

Tudi tretji osnutek obveznih navodil posega v ZDT, ga razlaga in določa njegovo uporabo. Tako je v nasprotju z Ustavo, saj hoče urejati zakonsko materijo. Hkrati hoče nedopustno spreminjati in dopolnjevati veljavne določbe DTR.

Takšni posegi v zakon in v podzakonski predpis so še toliko bolj nedopustni, ker obvezna navodila po 4. odstavku 7. člena ZDT niso predpis (primerjaj 154. člen Ustave), pač pa le splošni akt, ki ga minister lahko (tudi v nasprotju z mnenjem generalnega državnega tožilca) sprejme za uporabo veljavnega DTR. Vsaka vsebina zunaj tako določenega zakonskega okvira pa je protipravna.

Ocenjujem, da gre tako pri tem osnutku navodil, kot tudi pri prejšnjih dveh osnutkih, za premalo domišljene odločitve o potrebnosti obveznih navodil za uporabo DTR in slabo vsebinsko domišljena navodila, ki delno temeljijo na navedbah Poročila o opravljenem izrednem pravosodnem nadzoru nad ODT v Ljubljani, delno pa so celo v nasprotju s tem poročilom. To in vsebina osnutka navodil ter popolno negiranje argumentov tožilstva ter odsotnost komunikacije ministrstva s tožilstvom pred odločitvijo o pripravi osnutkov obveznih navodil kažejo, da strokovni argumenti niso merilo za odločitev o sprejemu obveznih navodil.

II.

1.) K 74. členu

Ta točka je po vsebini enaka prvemu osnutku obveznih navodil. Tako se sklicujem na mnenje, ki sem ga podala k točki 1 prvega osnutka obveznih navodil.

Na sestanku pri ministru 20. 1. 2010 smo državni tožilci ponovno navedli argumente, ki prepričljivo utemeljujejo, da sme vodja dodeliti zadevo (pa naj gre za prvo dodelitev ali kasnejšo dodelitev spisa, ki je že bil dodeljen v delo) ne glede na oddelek, notranjo organizacijsko enoto ali pravno področje dela, kamor je razporejen državni tožilec, ki mu vodja tožilstva dodeli zadevo v delo.

Ne drži navedba v obrazložitvi osnutka, da letni razpored dela predstavlja pravno podlago za izvrševanje državnotožilskih pristojnosti. To podlago predstavlja zakon in dejstvo, da državni tožilec s prisego pridobi pristojnost izvrševanja državnotožilske funkcije. Teh pristojnosti mu letni razpored dela ne more dati, niti odvzeti. Dolžnost vročitve letnega razporeda dela je določena zaradi seznanitve tožilcev z organizacijo dela v tekočem letu in ne zaradi izvajanja funkcije državnega tožilca.

Državni tožilec opravlja svojo funkcijo pri državnem tožilstvu, za katero je imenovan (primerjaj prvi odstavek 4. člena ZDT). Pristojnosti, naloge in pooblastila državnega tožilca temeljijo izključno na Ustavi in zakonu, ne pa na podzakonskem predpisu ali celo na letnem razporedu dela, ki ga izda vodja državnega tožilstva (primerjaj drugi odstavek 1. člena ZDT).

Pooblastilo za razporejanje zadev med državne tožilce daje vodji državnega tožilstva zakon (primerjaj drugi odstavek 55. člena ZDT), na njegovi podlagi pa tudi DTR v poglavju »Dodeljevanje in odvzem zadev« (77. do 79. člen). Letni razpored dela je zgolj akt organizacijskega značaja, katerega edini (v zakonu določen) namen je v zagotavljanju rednega, pravilnega, vestnega in učinkovitega delovanja državnega tožilstva (66.a člen ZDT) z zavezo, da mora biti delo razporejeno tako, da so državni tožilci čim enakomerneje obremenjeni (55. člen ZDT).

Obrazložitev osnutka obveznih navodil se pri točki 1 sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča z dne 23. 2. 1995, št. U-I-209/93 (številka odločbe, navedena v obrazložitvi je napačna), ki pa ni uporabna za letni razpored dela po 74. členu DTR. Odločba Ustavnega sodišča ocenjuje določbe bivšega Sodnega poslovnika za redna sodišča, po katerih se je z razporedom dela sodnikov določil (tudi) način razdeljevanja zadev.

Po Sodnem poslovniku so se z razporedom dela, poleg razporeditve posameznih sodnikov na posamezna delovna oziroma pravna področja, določili na podlagi pooblastila iz zakona na splošen način tudi kriteriji, po katerih so se posamezne zadeve dodeljevale posameznim sodnikom oziroma senatu. Le v tem delu je pri Sodnem poslovniku šlo pri razporedu dela za akt, ki je (bil) nujen v verigi aktov (Ustava – zakon - poslovnik oziroma sedaj Sodni red - razpored dela), ki naj zagotovijo, da se posamezna sodna zadeva skladno z vnaprej določenimi objektiviziranimi merili dodeli posameznemu sodniku.

Ustava in ZDT ne zahtevata, da se posamezna tožilska zadeva dodeli posameznemu tožilcu »skladno z vnaprej določenimi objektiviziranimi merili«. Ta zahteva velja le za sodnike zaradi zagotavljanja pravice do »naravnega sodnika«. ZDT v 55. členu, ki ga je nujno razlagati v povezavi s 66.a členom (zgolj) zahteva, da dodeljevanje zadev posameznemu tožilcu zagotavlja enakomerno obremenjenost državnih tožilcev ob hkratnem zagotavljanju pogojev za redno, pravilno, vestno in učinkovito delovanje državnega tožilstva.

Ustava in zakon za opravljanje funkcije državnega tožilca pri izvajanju pregona storilcev kaznivih dejanj ne zagotavljata in ne določata »naravnega tožilca«, da bi morala biti zadeva dodeljena posameznemu tožilcu skladno z vnaprej določenimi objektiviziranimi merili. DTR v 77. členu pooblašča vodjo državnega tožilstva, da odloča o dodelitvah zadev posameznemu tožilcu. Merila, ki jih vodja tožilstva uporablja pri dodeljevanju zadev, opredeljujeta 2. in 3. odstavek 77. člena DTR z izrazoma »načeloma« in »praviloma«.

Državni tožilec (vključno z vodjo državnega tožilstva), ki je razporejen v določen oddelek oziroma organizacijsko enoto ali na določeno pravno področje dela, lahko zakonito opravlja svojo funkcijo državnega tožilca tudi v oddelku, organizacijski enoti ali na pravnem področju zunaj letnega razporeda dela.

Vodja tožilstva opravlja zadeve državnotožilske uprave (tretji odstavek 66.a člena ZDT), vendar mu to ne preprečuje, da opravlja tudi funkcijo državnega tožilca, če mu to omogoča obseg obveznosti na področju državnotožilske uprave. Če se vodji redno dodeljujejo zadeve (če torej prejema »redni pripad« novih zadev), je tudi vodja poimensko naveden med državnimi tožilci, ki se jim zadeve dodeljujejo v delo. Tako je v praksi ves čas, odkar se uporablja DTR in takšno obvezno navodilo za njegovo uporabo ni potrebno in od takšnega obveznega navodila ne bi bilo nobene koristi.

Pri izvajanju pooblastila za dodeljevanje in odvzem zadev po 77. členu DTR pa lahko vodja dodeli zadevo posameznemu tožilcu, čeprav vsebinsko ta zadeva spada v drug oddelek oziroma organizacijsko enoto ali na drugo pravno področje dela zunaj oddelka, enote ali pravnega področja dela, na katerega je z letnim razporedom dela razporejen tisti tožilec. Po ZDT in DTR tudi ni ovire, da se vodji ali tožilcu, ki ni razporejen na določeno področje, dodeli zadeva s tega področja z uporabo instituta dodelitve zadeve drugemu tožilcu.

ZDT in DTR omogočata vodji tožilstva in ga pooblaščata, da o dodelitvi zadeve posameznemu tožilcu ali o dodelitvi zadeve drugemu tožilcu odloči (ne glede na pravno podlago za takšen ukrep) ob uporabi meril iz 77. člena DTR s ciljem zagotavljanja enakomerne obremenjenosti tožilcev (drugi odstavek 55. člena ZDT) ter zagotavljanja pogojev za redno, pravilno, vestno in učinkovito delovanje državnega tožilstva (prvi odstavek 66.a člena ZDT).

Preglednost dodeljevanja in odvzema zadeve omogočajo podatki tožilskega spisa in vpisnika. To bo z informatizacijo vpisnikov v okviru projekta E-pravosodje izboljšano in bo iz vpisnika vedno razvidna tudi pravna podlaga tega ukrepa vodje tožilstva.

Osnutek točke 1 obveznih navodil je očitno posledica stališča nadzorne skupine, zapisanega v poročilu o opravljenem izrednem pravosodnem nadzoru nad ODT v Ljubljani, da za vodjo »zaradi lastne neuvrstitve v letni razpored dela ni podana podlaga, da bi ji bile posamezne zadeve dodeljene v delo, zato svojih pristojnosti, ki jih sicer kot državna tožilka ima, v praksi ne more izvrševati«.

To stališče nadzorne skupine je pravno zmotno. Na sestanku 20. 1. 2010 je bilo razumeti, da skupaj z državnim sekretarjem, ko smo zadevo ponovno osvetlili, soglašate z oceno, da gre za napačno stališče v poročilu. Zato toliko bolj preseneča navedba na peti strani obrazložitve tretjega osnutka obveznih navodil, »da vodji tožilstva, ki ni uvrščen v letni razpored dela, tožilske zadeve ne morejo biti dodeljene po 77. členu DTR, lahko pa jih prevzame v reševanje le na podlagi 65. in 66. člena ZDT«.

ZDT ne določa, da bi moral vodja tudi sebe razporediti z letnim razporedom dela, da bi lahko sam odločil o zadevi na podlagi 65. člena ZDT ali jo sam prevzel v reševanje na podlagi 66. člena ZDT. Temu očitno zdaj pritrjuje tudi obrazložitev tretjega osnutka obveznih navodil. To pa pomeni potrditev, da je zmotno poročilo nadzorne skupine o opravljenem izrednem pravosodnem nadzoru nad ODT v Ljubljani, ki na deveti strani trdi, da bi morala biti vodja ODT »vključena v letni razpored dela kot ena izmed tožilcev«, ker »celo ZDT (na pr. 66. člen ZDT) daje možnost vodji ODT, da je določena kot nosilec tožilske zadeve«.

V 7. členu ZDT je zapisano, da se z DTR določa »dodeljevanje in odvzem zadev državnim tožilcem«. Z izrazom »dodeljevanje« je zajeto dodeljevanje zadeve posameznemu tožilcu (»prva« dodelitev) kot tudi dodeljevanje zadev drugemu tožilcu (»kasnejša« dodelitev ali, kot jo imenuje poročilo o pravosodnem nadzoru: »predodelitev«).

ZDT v 7. členu ne omenja »dodeljevanja zadev drugim državnim tožilcem«. To pomeni, da je zakonodajalec z izrazom »dodeljevanje« upošteval (prvo) dodelitev zadeve državnemu tožilcu in dodelitev zadeve drugemu državnemu tožilcu (»predodelitev« zadeve). DTR v 1. členu ter v poglavju »Dodeljevanje in odvzem zadev« (77. do 79. člen) izraz dodeljevanje tudi tako uporablja.

Tako je 1., 2. in 3. odstavek 77. člena DTR mogoče razlagati samo tako, da urejajo tudi dodelitev zadeve drugemu tožilcu (»predodelitev«). Dodelitev zadeve in s tem tudi dodelitev zadeve drugemu tožilcu po 1., 2. in 3. odstavku 77. člena DTR pa je mogoča vsakemu državnemu tožilcu, torej tudi vodji državnega tožilstva (primerjaj 2. odstavek 1. člena in 1. odstavek 4. člena ZDT) in to ne glede na poimensko navedbo državnega tožilca v letnem razporedu dela.

Iz obrazložitve k točki 1 osnutka obveznih navodil izhaja, da gre za kršitev DTR, če se dodeli zadeva državnemu tožilcu iz oddelka, enote ali področja dela, za katero ni določen z letnim razporedom. Za takšno stališče ni opore v DTR. V praksi dodelitev zadev (in dodelitev zadev drugemu tožilcu) pogosto niti ni možna na način, da bi se strogo upošteval letni razpored dela. V primeru odhoda tožilca zaradi prenehanja funkcije je treba njegove zadeve dodeliti drugim tožilcem tudi zunaj letnega razporeda dela. Pravna podlaga za takšno dodelitev zadev drugim tožilcem je v 1., 2. in 3. odstavku 77. člena DTR.

Po stališču obrazložitve osnutka obveznih navodil bi vodja ne smel zadeve dodeliti samemu sebi ali drugim tožilcem, ki niso z letnim razporedom dela razporejeni na tistem oddelku, enoti ali področju dela, kjer je vpisana zadeva. Odhod tožilca je primer, ki odlično ilustrira, kakšne težave na področju učinkovitega dela državnega tožilstva lahko povzroči tako ozka razlaga 74. in 77. člena DTR.

Sprašujemo se, kakšen bi bil odgovor ministrstva na to, kaj se bo zgodilo s spisi, ki jih je tožilec, razporejen na gospodarski oddelek, reševal, ko je bil razporejen na gospodarski oddelek in jih še ni rešil v naslednjem letu, ko ga je vodja razporedil na mladoletniški oddelek.

Sprašujemo se, kako naj problem reši vodja tožilstva, s katerega so v začetku leta odšli trije tožilci (gre za resničen primer) in za seboj pustili 250 nerešenih spisov, ko že zaradi obsežnosti števila nerešenih zadev ni mogoče upoštevati zgolj letnega razporeda dela.

Že te okoliščine, ki kažejo, do kako absurdnih situacij bi pripeljala takšna zmotna razlaga pomena letnega razporeda dela, potrjujejo, da letni razpored dela nima namena, ki mu ga pripisuje osnutek obveznih navodil. Gre zgolj za organizacijski akt, ki okvirno določa razpored dela in ne določa pravne podlage za izvajanje državnotožilskih pristojnosti.

Takšno navodilo lahko privede le do tega, da bodo vodje v letnih razporedih dela določali vse državne tožilce za delo na vseh oddelkih, enotah in pravnih področjih dela, da bodo lahko opravljali delo in, da se jim ne bo očitalo, da ravnajo v nasprotju z obveznim navodilom. To pa pomeni nepreglednost in okoliščino, ki bo letnemu razporedu dela vzela pomen, ki ga ima – zagotavljanje dobre in učinkovite organizacije dela, ne pa formaliziranje, ki je samo sebi namen.

2.) K 77. členu

V točki 2 je tretji osnutek obveznih navodil za uporabo DTR novost, saj takšne vsebine v prvem osnutku ni bilo.

Besedilo prvega odstavka 2. točke osnutka vsebinsko ni sporno. Takšna je pogosto že sedaj praksa na okrožnih državnih tožilstvih. Kratka navedba (dejanskih) razlogov in pravna podlaga v odredbi za dodelitev zagotavlja večjo preglednost državnotožilskega poslovanja. Tako je bila za izdelavo programov elektronskih vpisnikov v projektu E pravosodje s strani državnega tožilstva že dana zahteva za posebno polje za vpis pravne podlage dodelitve. To bo zagotovilo, da bo ta dobra praksa uveljavljena na vseh tožilstvih.

Vendar pa zahteva iz osnutka, da mora biti v odredbi o dodelitvi zadeve drugemu tožilcu naveden kratek (dejanski) razlog in pravna podlaga, ne pomeni navodila za uporabo DTR, pač pa spremembo in dopolnitev veljavne določbe DTR.

V dopisu z dne 7. 1. 2010, št. Tu 138/09-1 sem opozorila, da bo ob zaključku informatizacije državnega tožilstva potrebno (obsežneje) novelirati DTR in takrat bo tudi najprimernejši čas za spremembe in dopolnitve tega podzakonskega predpisa. Tako bom ob zaključku informatizacije državnega tožilstva podala predlog za spremembo in dopolnitev DTR tudi glede vsebine, ki je predmet prvega odstavka točke 2 osnutka obveznih navodil.

Ni pa se moč strinjati z obrazložitvijo k prvemu odstavku točke 2 osnutka obveznih navodil, da je s tem izključena uporaba določbe 1. odstavka 77. člena DTR kot posebne podlage za dodelitev zadeve drugemu tožilcu. Ne samo, da takšna obrazložitev nima vsebinske ali logične povezave z vsebino prvega odstavka točke 2 osnutka, ampak je tudi v nasprotju z DTR. Že v komentarju obrazložitve k točki 1 osnutka obveznih navodil je podana utemeljitev, da 1. odstavek (skupaj z 2. in 3. odstavkom) 77. člena DTR ureja tudi dodelitev zadeve drugemu tožilcu. Takšno razumevanje predpisa temelji zlasti na logični in sistematični razlagi v povezavi s 7., 55. in 66.a členom ZDT. V obrazložitvi k prvemu odstavku točke 2 je navedeno, da je besedilo 1. odstavka 77. člena DTR možno razumeti le kot pooblastilo (pristojnost) vodje za dodeljevanje novih zadev (pripada), vendar je to stališče brez obrazložitve, saj razlogi zanj niso navedeni.

Tretji osnutek obveznih navodil ne vsebuje več točke, ki je določala dopustne primere dodelitve zadeve drugemu tožilcu. Prvi osnutek je v prvem odstavku točke 4 določal štiri takšne primere (po 5. in 6. odstavku 77. člena DTR ter po 65. in 66. členu ZDT). Prvi osnutek obveznih navodil je te štiri primere očitno povzel iz poročila nadzorne skupine o opravljenem izrednem pravosodnem nadzoru nad ODT v Ljubljani in to kljub opozorilu, da je takšen seznam dopustnih primerov dodelitve zadeve drugemu tožilcu netočen in nepopoln (spregleda možnost dodelitve zadeve drugemu državnemu tožilcu na podlagi 1. odstavka 77. člena DTR) in je zato tudi poročilo nadzorne skupine v delu, ko ugotavlja neustreznost »dodeljevanja in predodeljevanja« zadev tožilcem, pravno napačno in v nasprotju z veljavnimi predpisi.

Prvi osnutek obveznih navodil je v drugem odstavku točke 4 določal še en, torej peti primer dodelitve zadeve drugemu tožilcu in to v primeru, ko je zadeva dodeljena v nasprotju z letnim razporedom dela iz 1. odstavka 74. člena DTR. Tretji osnutek obveznih navodil nima več tega primera. 

Iz obrazložitve k točki 2 tretjega osnutka pa je slutiti, da želijo obvezna navodila uveljaviti še dve novi pravni podlagi za dodelitev zadeve drugemu tožilcu in sicer na podlagi 1. odstavka 78. člena DTR in 179. člena DTR. Tudi to je zmotno, saj ta dva člena ne določata podlage za dodelitev zadeve drugemu tožilcu. DTR v 78. členu le ureja pomagala vodji tožilstva, da zagotovi enakomerno obremenjenost državnih tožilcev, 179. členu pa določa ravnanje vpisničarja, ko je treba napačno vpisano zadevo prenesti v drug vpisnik.

Ministrstvo za pravosodje torej v poročilu nadzorne skupine o opravljenem pravosodnem nadzoru, kakor tudi v prvem in tretjem osnutku obveznih navodil, vsakokrat sporoča različne pravne podlage in različno število dopustnih primerov po DTR za dodelitev zadeve drugemu tožilcu. Značilno pa je, da dodeljevanja zadeve drugemu tožilcu na podlagi 1. odstavka 77. člena DTR (še vedno) ne šteje za dopustno, čeprav ta določba ureja tudi dodelitev drugemu tožilcu in je v praksi pogosto uporabljena.

Drugi odstavek točke 2 osnutka hoče določiti obvezno navodilo za uporabo 6. odstavka 77. člena DTR. Pri tem pa spregleda, da ta odstavek določa možnost dodelitve drugemu tožilcu, če državni tožilec zaradi daljše odsotnosti ne more pravočasno rešiti zadev, ki so mu dodeljene. Pooblastila vodji tožilstva, da v takšnem primeru dodeli zadeve drugim tožilcem, ni mogoče povezovati z odreditvijo izvršitve nujnega procesnega opravila (ali procesnega opravila, vezanega na rok) prostemu državnemu tožilcu. Osnutek obveznega navodila v drugem odstavku točke 2 hoče dati 6. odstavku 77. člena DTR vsebino in pomen, ki je ta nima. Tako osnutek nedopustno spreminja DTR.

Obrazložitev tega dela osnutka tudi zmotno razlaga besedno zvezo »daljša odsotnost«, ki je ni mogoče razlagati v razmerju do trajanja (roka) za opravo procesnega dejanja. DTR v 6. odstavku 77. člena namreč govori o daljši odsotnosti, v posledici katere državni tožilec ne more pravočasno rešiti dodeljenih zadev. Daljšo odsotnost povezuje z nepravočasnim reševanjem večjega števila dodeljenih zadev, ne pa zgolj ene, posamezne zadeve, pri kateri bi bilo treba zagotoviti pravočasno izvršitev procesnega opravila, vezanega na rok ali določenega nujnega procesnega opravila zaradi krajše odsotnosti državnega tožilca, ki mu je zadeva dodeljena.

Osnutek obveznega navodila za uporabo 6. odstavka 77. člena DTR pomeša dodelitve zadev drugim tožilcem zaradi daljše odsotnosti z odreditvijo izvršitve posameznega procesnega opravila zaradi krajše odsotnosti državnega tožilca, ki mu je zadeva dodeljena v delo ali zaradi drugih razlogov, ki terjajo učinkovito organizacijo delovanja državnega tožilstva.

Opozarjamo, da obrazložitev osnutka v prvem odstavku šeste strani nima prav, ko trdi, da pri izvrševanju opravil v dežurni službi in pri udeležbi na narokih ne gre za tožilsko odločanje.

3.) K 84.b členu

Točka 3 tretjega osnutka obveznih navodil je delno spremenjena in dopolnjena točka 2 prvega osnutka. Tako se sklicujem tudi na mnenje, ki sem ga podala k točki 2 prvega osnutka v dopisu z dne 18. 1. 2010.

V prvem odstavku točke 3 določa osnutek uporabo 84.b člena DTR v nasprotju z vsebino veljavnih določb tega člena. V resnici ne gre za navodilo za uporabo 84.b člena DTR, pač pa za njegovo nedopustno spreminjanje, kar je mogoče le z novelo po postopku, predpisanem v tretjem odstavku 7. člena ZDT. Ta del osnutka obveznega navodila je tako v nasprotju z zakonom.

V 1. odstavku 84.b člena DTR je jasno določeno, da mora državni tožilec osnutek svojega akta oziroma zapisa odredbe v dnevniku predložiti na vpogled vodji državnega tožilstva pred odločitvijo. Zato je pravno zmotna obrazložitev, da osnutek akta iz 1. odstavka 84.b člena DTR ni delovna različica besedila, temveč dokončna odločitev državnega tožilca.

Celotna obrazložitev k prvemu odstavku točke 3 osnutka je pravno zmotna, ker ne upošteva jasne določbe veljavnega 1. odstavka 84.b člena DTR. Državni tožilec, ki mu je zadeva dodeljena v delo, je zavezan predložiti osnutek svojega akta oziroma zapisa odredbe v dnevniku na vpogled vodji državnega tožilstva pred odločitvijo.

DTR v 2. in 3. odstavku 84.b člena zgolj predpisuje ravnanje državnega tožilca in vpisničarja v povezavi s podpisom vodje tožilstva na osnutku in v dnevniku ter jima prepoveduje opravo taksativno naštetih procesnih dejanj, dokler ni vodja tožilstva s podpisom označil, da je osnutek pregledal. Ravnanje vodje tožilstva, pristojnega državnega tožilca in vpisničarja v primeru uporabe 66. člena ZDT ni predmet urejanja v 84.b členu DTR in je tako odveč sklicevanje obrazložitve osnutka na 66. člen ZDT ali 79. člen DTR.

Drugi odstavek točke 3 osnutka obveznih navodil določa dejanski stan, ko mora vodja državnega tožilstva ravnati v skladu s 66. členom ZDT. Osnutek obveznega navodila za uporabo 84.b člena DTR je v tem delu nezakonit, saj ne vsebuje navodila za uporabo DTR, pač pa posega v 66. člen ZDT ter vodji državnega tožilstva določa, kdaj mora uporabiti to zakonsko normo. Vodja državnega tožilstva je zavezan sprejeti odločitev za ravnanje v skladu s 66. členom ZDT in uporabiti to zakonsko določbo le na podlagi Ustave in zakona, ne pa na podlagi določb DTR ali celo na podlagi obveznega navodila ministra za uporabo DTR.

Osnutek obveznega navodila v tem delu tudi nezakonito določa postopanje z uporabo instituta prevzema zadeve (66. člen ZDT), če »vodja ne želi sopodpisati zaradi strokovnega nesoglasja«. ZDT v 66. členu daje vodji tožilstva zgolj pooblastilo in pravico, ne pa tudi obveznosti, da zadevo ali opravilo sam prevzame v reševanje ali dodeli drugemu državnemu tožilcu. Zakon ne zavezuje vodje tožilstva, da prevzame posamezno zadevo ali opravilo in to ne glede na podpis na osnutku ali v dnevniku po 84.b členu DTR. ZDT daje v 66. členu pooblastilo za prevzem zadeve vodji tožilstva ne samo v primeru iz 84.b člena DTR, pač pa tudi v vseh drugih primerih izvrševanja njegovih pristojnosti in pooblastil po ZDT in DTR pri opravljanju zadev državnotožilske uprave.

Osnutek obveznih navodil v drugem odstavku točke 3 napoti na ravnanje »v skladu s 66. členom ZDT« le v primeru, če vodja tožilstva odkloni podpis, ker se ne strinja z odločitvijo državnega tožilca, ne pa tudi v primeru, če se ne strinja s »pomanjkljivo ali neustrezno obrazložitvijo ali nepravilno podlago«. Obrazložitev osnutka pojasni, da lahko vodja na navedeno v obrazložitvi opozori državnega tožilca. Obrazložitev z navedbo razlogov v dejanskem in pravnem pogledu je prav tako del odločitve državnega tožilca, pa osnutek obveznih navodil v tem primeru vendarle dopušča odklonitev podpisa in vrnitev zadeve pristojnemu tožilcu, kar je prav tako, po kriterijih ministrstva za sprejem tega navodila, moč razumeti kot pritisk na samostojnost državnega tožilca in poseg v njegovo že sprejeto odločitev.

Obrazložitev k drugemu odstavku točke 3 osnutka obveznih navodil zagotavlja, da ta del navodila »ne preprečuje vodji posvetovanja z državnim tožilcem v okviru razjasnitve dejanskih in pravnih okoliščin posamezne zadeve«. V poročilu o opravljenem izrednem pravosodnem nadzoru nad ODT v Ljubljani je nadzorna skupina ministrstva zapisala nasprotno - da je brez pravne podlage praksa vodje, da s tožilcem, če odkloni podpis na podlagi 84.b ali 86. člena DTR, opravi neformalen razgovor. Obrazložitev osnutka obveznih navodil torej potrjuje, da je takšna ocena poročila o opravljenem pravosodnem nadzoru zmotna. Tako je napačen tudi zaključek tega poročila, ki ocenjuje opravljanje zadev državnotožilske uprave na področju sopodpisa in evokacije za neustrezno.

4.) k 86. členu

Točka 4 tretjega osnutka obveznih navodil je enaka točki 3 prvega osnutka, zato se v celoti sklicujem na mnenje, navedeno v dopisu z dne 18. 1. 2010, št. Tu 138/09-1.

V obrazložitvi k točki 4 osnutka je zapisano, da pri podpisu vodje po četrtem odstavku 86. člena DTR ne gre za »varovalko«, pač pa le za seznanitev s konkretno prakso, ki omogoča vodji njeno spremljanje in ukrepanje z navodili, izobraževanjem, kolegijskim posvetovanjem, nikakor pa s prevzemanjem zadev z odklonitvijo (so)podpisa, ki pri tej določbi ni predviden. Takšno zmotno razumevanje 86. člena DTR onemogoča vodji tožilstva uporabo 66. člena ZDT.

Če bi bil namen podpisa po 4. odstavku 86. člena DTR zgolj v seznanitvi vodje s konkretno prakso, bi bil podpis določen za vse tožilske odločitve, ne pa samo za tiste, kjer ni zagotovljene možnosti sodnega preizkusa pravilnosti in zakonitosti sprejete tožilske odločitve. DTR v 4. odstavku 86. člena taksativno našteva odločitve tožilca, za katere zahteva podpis vodje tožilstva. Gre za tiste primere, kot je npr. zavrženje kazenske ovadbe, ko je odločitev sprejel samo tožilec, ne da bi dal odločitev v preizkus sodišču.

Če je vodja tožilstva dolžan podpisati vsako odločitev državnega tožilca iz 4. odstavka 86. člena DTR, mu je s tem v konkretnem primeru onemogočen nadzor nad zakonitostjo in strokovno pravilnostjo sprejete odločitve. Zoper takšno odločitev državnega tožilca tudi ni pravnega sredstva. Celo pri sodniku, kjer sta neodvisnost in samostojnost bolj poudarjeni, je za vse pomembnejše odločitve zagotovljeno pravno sredstvo, kar omogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve.

Uveljavitev obveznega navodila za uporabo četrtega odstavka 86. člena DTR, kot je navedeno v osnutku, bi pomenila, da v konkretni sprejeti odločitvi državnega tožilca (na primer, da ne začne kazenskega pregona) ni prav nobenega nadzora ali pravnega sredstva. Neodvisnost in samostojnost se tako lahko spremenita v neodgovornost.

III.

Iz osnutka obveznih navodil izhaja odsotnost temeljnega razumevanja sopodpisa in delovanja državnega tožilstva kot samostojnega državnega organa.

Odločitev tožilca, ki se odloči za pregon, preizkusi sodišče. Odločitev tožilca, da pregona ne bo začel, pa je skladno s predpisi podvržena določenemu notranjemu nadzoru, ki ga izvaja nadrejeni ali višji tožilec.

Odklonitev sopodpisa s strani vodje tožilstva ali pa ugotovitev nadzora s strani višjega tožilca imata skladno s predpisi lahko za posledico odločitev tožilca, da popravi ugotovljeno napako. Povsem jasno pa je, da ga v to ni mogoče prisiliti. Če tožilec vztraja pri odločitvi, je problem mogoče rešiti tudi s prevzemom zadeve po 66. členu ZDT.

S spoštovanjem,

Barbara Brezigar 
Generalna državna tožilka RS