Aktualno
Nagovor generalnega državnega tožilca na Izobraževalnih tožilskih dnevih
"Spoštovani gostje, drage tožilke in tožilci!
Leto je naokrog in tožilci smo se spet zbrali na naših tradicionalnih, tokrat že dvajsetih - lep jubilej je to - izobraževalnih dnevih. Tudi letos se bomo z različnih plati lotili strokovnih vprašanj, ki se odpirajo pri našem delu. Zgodbe za vsakdanjo rabo, bi lahko kdo rekel, toda vlaganja v izobraževanje, to ni fraza, prav zares ni nikoli dovolj. Prihajajo nove generacije državnih tožilcev, porajajo se vedno nova strokovna vprašanja, poiskati je treba nove rešitve in najti nove odgovore. Lepota našega poklica je, med drugim, prav v tem, da se v tožilstvu vedno dogaja kaj novega.
Letos, pa to sploh ne bo prvič, se bomo posvetili tudi temam, ki se tičejo osebnosti tožilcev. Tožilsko delo je zahtevno in terja trdno osebnost ter kompleksna znanja. Kdaj pa kdaj se lahko komu zamajejo tla pod nogami. Ni prijetno, vendar se zgodi in je človeško. Potruditi se moramo, da bomo obvladovali tudi najbolj zahtevne situacije.
Obenem bomo, kot vselej doslej, to priložnost, ko nas je veliko skupaj, izkoristili za tožilski zbor, na katerega smo povabili ugledne goste iz organov oblasti. Vsem tistim, ki so si vzeli čas in nas počastili s svojo prisotnostjo gre moja posebna zahvala.
Spoštovane tožilke in tožilci
Če rečem, da je bilo leto 2013 za državne tožilce razgibano leto, nikogar ne bom presenetil. Bilo je in to v vseh pogledih.
Mislim, da je moja dolžnost, ki mi je v posebno veselje, da na zboru slovenskih tožilcev že takoj na začetku zelo jasno povem, da smo s skupnimi močmi in z velikimi prizadevanji vseh nas dosegli pozitivne rezultate pri naši temeljni nalogi, to je pri izvajanju kazenskega pregona. To zlasti velja za pregon gospodarske kriminalitete, ki resno ogroža pomembne dobrine v družbi. Povedali smo, da bo pregon gospodarskega kriminala naša prednostna naloga, tako smo zapisali v dokument o politiki pregona in tega se držimo; enako bo v prihodnje.
Če moramo za številčne podatke počakati na letno statistiko, a tem trenutku že vemo, da so kvantitativni podatki pozitivni, je zlasti pomemben preboj, ki smo ga napravili s tem, da smo pred sodišče pripeljali primere in ljudi, za katere se je zdelo, da sodnega epiloga ne bodo doživeli. Še več, dosegli smo obsodilne sodbe in za nekatere tudi pravnomočne obsodbe: ogromno dela, truda in potrpežljivosti, strokovnega znanja in profesionalnega poguma je bilo vloženega v takšne rezultate. Tega danes ne more zanikati nihče in najbrž ne pričakujete, da bom o tem prepričeval tiste, ki ste to dosegli. Vzemite pohvalo za dosežene rezultate kot spodbudo za še boljše delo v prihodnje!
Ne gre samo za našo zaslugo, mi smo dobro naredili tisto, za kar smo. Organ pregona je procesni organ, odgovoren je za tisto, kar je njegovo delo, ne pa za tisto kar ni, čeprav kdo - zlobno ali v svoji nevednosti - misli tudi drugače. Spremenila se je družbena klima, tudi nekateri drugi organi v verigi kazenske represije so začeli delati hitreje in bolje, spremenili so se predpisi. Zlasti slednji sedaj omogočajo rešitve, za katere smo v preteklosti zavidali tistim, ki so jih že imeli in jih s pridom uporabljali. Ni dvoma, da smo z vsem tem dobili v jadra nekaj vetra, ki je prej manjkal.
Pozitiven premik nas ne bo uspaval, kajti naše delo je takšno, da nikoli ne smemo zaspati na lovorikah. Nikoli ni tako dobro, da ne bil lahko bilo še boljše. Tudi sami z njim nismo vedno zadovoljni. Nenehno smo na očeh, o naših obtožbah odločajo sodišča, o naših potezah sodi javnost, strokovna in splošna, pogosto zelo kritična. S tem ni prav nič narobe. Narobe pa je, če je kritika strokovno neutemeljena, ker ne razume, kdo smo tožilci, zakaj smo in kaj delamo. Prav tako ni sprejemljivo, če je kritika pristranska in celo pritlehno hudobna, še posebej, če jo vodijo nelegitimni interesi prizadetih, če je politično ali kako drugače interesno motivirana,…pa tudi če je preprosto neumna.
Popolnoma nedopustno pa je, če prihaja do napadov na delo državnih tožilcev ali žalitev s strani nosilcev družbene, še posebej pa politične moči; žal so bili negativna značilnost leta, ki se izteka. Takšni napadi, in še toliko bolj, če do njih pride v odprtih kazenskih postopkih, so vsakršne obsodbe vredni. Ni jih mogoče razumeti drugače, kot da gre za nedovoljen pritisk na naše delo. V teh primerih pričakujemo, da nas bo država, za katero delamo, vzela v bran. Ne zaradi naše odločitve v konkretnem primeru, zanjo nosimo odgovornost sami, temveč zaradi vloge in položaja organa pregona v pravnem redu. Če država ne ukrepa tako, seveda dela slabo uslugo organu, ki je zgolj opravljal svojo nalogo, saj zmanjšuje njegovo avtoriteto; še hujša posledica pa je ta, da prizadeva vladavino prava in s tem najhuje škoduje predvsem sama sebi!
Zato me zelo skrbi, ker do takšnih pojavov prihaja tudi v organih zakonodajne oblasti. Bili smo priče razpravam v parlamentarnih organih, ki je neženirano tekla o odprtih postopkih, tožilskih in sodnih, opozorilom navkljub, da to ni dopustno. Vsaj v tolikšni meri kot za nedopusten pritisk, gre v teh primerih za poseg v sistem delitve oblasti in za resen zdrs pravne države. Preseneča nezmožnost zakonodajne veje oblasti, da bi spoznala, da so tudi njene meje določene s predpisi in da je prestopanje teh meja poseg v vladavino prava. Nič manj me ne skrbi spomladansko dogajanje ob neki očitno instrumentalizirani aferi, z njenimi zahtevami po uveljavitvi politične odgovornosti v pravosodju. Politika je poskusila v pravosodje vpeljati pravila, ki veljajo v politiki, skratka, poskusila ga je politizirati.
Žal poteka diskurz o resnih družbenih in strokovnih vprašanjih - vprašanja, povezana s kazenskim pregonom so pogosto takšna - pri nas neredko na nizki in preveč poenostavljeni ravni, ki jo v večji meri agresivno krojijo tisti, ki vedo manj, namesto tistih, ki vedo več. S slednjimi se opravi na kratko, ponavadi tako, da se jim a priori odvzame verodostojnost. Mediji v tem, žal, niso izjema, nasprotno, medijski diskurz pri nas včasih ustvarja virtualno resničnost, ki lahko pride v precejšnje nasprotje z delom tožilcev in pravosodja nasploh, ki je neizogibno vezano na ugotovljena dejstva. Dejstva najprej, ocene in obsodbe potem. Ne moremo pa pristati na to, da bi nivo naše komunikacije z javnostjo in mediji padel na populizem, sodelovanje tožilstva v njej pa na služenje drugim interesom, ne tistim, ki jim mora slediti organ pregona.
Spoštovani!
Ko pravim, da bi bilo mogoče napraviti več in bolje, moram opozoriti, da so naše možnosti omejene. Čeprav se izpostavljam nevarnosti, da bo ponavljanje neprijetnih resnic spet koga zmotilo, moram ponoviti dvoje suhih dejstev. Za pametne dovolj. Tožilstva že leta delamo s 70% sistemizacije državnih tožilcev in sedaj z izjemno okrnjenim številom strokovnih sodelavcev ter praktično brez pripravnikov. Proračun za prihodnje leto nam ne omogoča preživetja niti pri tako skrčeni zasedbi. V tem trenutku kot generalni državni tožilec nimam niti toliko finančnega pokritja, da bi razpisal ali predlagal razpis za eno samo mesto, niti pripravniško ne.
Naloge pa se širijo: ko je bilo ustanovljeno Specializirano državno tožilstvo, nosilec pregona zahtevnega gospodarskega kriminala, zanj nismo prejeli prebitega eura ali enega samega dodatnega tožilca. Enako se je zgodilo, ko nam je zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora predpisal nove naloge na področju, ki stricto sensu ni naše pravo delovno področje. Seveda nam na kraj pameti ne pade, da zaradi tega zakona ne bi spoštovali, pa vendarle. Idej o tem, kaj vse bi še lahko počelo državno tožilstvo očitno nikoli ni konec.
Toda, in to je končno sporočilo, na tak način ni mogoče kvalitetno delati. In namesto akademskega spraševanja, ali je tožilstvo samostojno ali ne in seveda priseganja, da je, moram zastaviti retorično vprašanje: ali je res, ko pa nima zagotovljenega najbolj temeljnega pogoja za delo - denarja. Vem, država je v težavah, denarja manjka, novi davki pritiskajo, toda ključno vprašanje so prave prioritete, v času stiske bolj kot tedaj, ko stiske ni. Bo tudi pregon gospodarskega kriminala spet postal virtualna resničnost?
Spoštovane kolegice in kolegi, dragi gostje
Leto, ki se bliža koncu, se je sicer začelo obetavno, z informacijami, ki so nakazovale, da se bo državno tožilstvo v sistemu oblasti vrnilo tjakaj, kamor spada, v pravosodje. Epizoda z ministrstvom za notranje zadeve, bo ostala epizoda, za pravno zgodovino pa dokaz, da so čudaštva, ki jih zmore politika, brezmejna. Niso pa takšni eksperimenti brez posledic: zaupanje v politiko, ki stoji za njimi in ki je že tako ali tako omajano, se ob rešitvah, ki ne samo, da niso optimalne, temveč so včasih, recimo bobu bob, slabe, še dodatno zmanjšuje. Kako naj verjamemo, da so rešitve v drugih primerih boljše? Drugič, stroški, ki so zaradi tega šli v prazno, delajo družbo drago. In tretjič, šele tedaj, ko je bilo zgodbe konec, je postalo jasno, da so bili v tujini zaradi nje znatno bolj zaskrbljeni, kot so javno povedali, da se ne bi vmešavali v našo notranjo ureditev. Praktično ni bilo sogovornika, ki si ob novici, da je slovenskega pravnega incesta konec, ne bi vidno oddahnil.
Po drugi strani je ustavnosodna presoja zakona, ki je organ pregona prenesel v vladni resor, v katerega spada tudi policija, dala le polovičen rezultat. Ob izrazito poudarjenem zagotavljanju Ustavnega sodišča, da mora imeti državni tožilec pri odločanju o pregonu samostojen položaj, kar je nedvomno pomembno sporočilo te odločbe, umestitev tožilske organizacije v resor notranjih zadev sodišča z vidika ustavnosti ni zmotila. Morda tudi zaradi tega, ker je umanjkala natančna analiza, kaj vse so naloge našega tožilca v pravnem redu. Slovenski državni tožilec ni zgolj zastopnik obtožbe pred sodiščem, kot bi izhajalo iz površnega branja Ustave, temveč aktiven oblikovalec kazenskega pregona, selektor zadev za pregon in iskalec vsebinsko in procesno najbolj primernih rešitev kazenske zadeve. Prepričan sem, da je mogoče o umestitvi državnega tožilstva v sistem oblasti prepričljivo odločiti le, če se celovito upoštevajo vse tiste naloge, ki jih ima naš organ pregona.
Pričakovali smo, da bomo v nadaljevanju hitro nadoknadili zamujeno in odpravili probleme, ki so se medtem začeli nabirati. Glede nekaterih smo uspeli, drugje se pričakovanja niso uresničila. Postopki imenovanj tožilcev so se vlekli nespodobno dolgo, nekateri še vedno trajajo po leto in več. Prav zapleti v postopku imenovanja državnih tožilcev, so me navedli na razmišljanje, kako bi ta postopek uredili bolje. Vsi vemo, kakšne so trenutne rešitve, ki niso dobre prav zaradi prevelike teže, ki jo ima izvršna oblast. Pritisk izvršne oblasti na imenovanja tožilcev bi se znatno zmanjšal, če bi jih, prav tako na podlagi strokovnega izbora, ki ga opravi državnotožilski svet, namesto vlade, imenoval predsednik republike. Čisto preprosto, le v zakon je treba zapisati, ustavna podlaga je že podana.
Spoštovane tožilke in tožilci
Vsemu navkljub, ni dvoma, da ostaja angažirano delovanje pri izvajanju kazenskega pregona, posebej gospodarskega kriminala, naša prva naloga, ki je ni treba posebej poudarjati. Toda naš pogled mora biti usmerjen naprej. V tem kratkem pregledu se bom omejil samo na dvoje vprašanj.
Na ravni Evropske unije smo vključeni v nastajanje evropskega javnega tožilca. Idejo je na načelni ravni treba podpreti, čeprav to ne pomeni, da so nam blizu prav vse rešitve, ki v tem trenutku izhajajo iz osnutka evropske uredbe. Pri tem, po mojem prepričanju, sploh ne gre samo za vprašanje, ali bo evropski organ monokratski ali kolegijski, temveč predvsem za to, kakšna pooblastila za odločanje o kazenskem pregonu bo imel javni/državni tožilec, ki bo odločal v konkretni zadevi. Ali bo odločal samostojno v okvirih veljavnega prava, tako kot to počne naš državni tožilec vsak dan, ali pa bo v teh zadevah podaljšana roka in izvrševalec volje njegovega evropskega šefa? Ni dvoma, govorim v svojem imenu, po svojih izkušnjah in strokovnem prepričanju, da so moje simpatije na strani samostojnosti delegiranega tožilca. Čeprav zgleda takšna rešitev na prvi pogled manj učinkovita in bolj zapletena, je v končni posledici boljša: nobena oktroirana pamet še tako razgledanega predstojnika ne more nadomestiti znanja in angažiranosti strokovnjaka, ki je prepričan v to, kar počne.
Drugo vprašanje bi za podrobno obrazložitev zahtevalo obširnejši izlet v zgodovino našega kazenskega postopka, za katerega ob tej priložnosti nimamo časa in tudi utrujati z njim ne bi hotel. Dovolj časa in priložnosti bo za to. Toda: v kazensko procesni stroki ni sporno, da je tista funkcija v kazenskem postopku, ki doživlja največje spremembe, prav funkcija pregona. V precejšnji meri so spremembe povezane z aktualnimi reformami kazenskih postopkov, ne pa v celoti. Premiki nastajajo tudi pri nas, čeprav kazenskega postopka uradno nismo reformirali.
Pomik organa pregona v zgodnje faze kazenskega postopka, pri nas smo ga običajno opredeljevali kot usmerjanje organov odkrivanja, v novi shemi kazenskega postopka ni več zadosten. Ne samo zato, ker se tožilec pojavlja kot organ, ki neposredno izvaja predhodni postopek, temveč se težišče njegovega dela prenaša (časovno) v še bolj zgodnjo fazo neposredno po izvršitvi kaznivega dejanja. Od njega se pričakuje, da bo reagiral na prvo informacijo o kaznivem dejanju in zlasti, da bo že v izhodišču aktivno oblikoval zadevo, ki jo bo obravnaval. Seveda, in da ne bo nesporazuma, to velja za zahtevne zadeve, pri bagateli in pri malo pomembnem kriminalu ni nobene potrebe za kaj takega. Takole zapisano se vse skupaj sliši preprosto, toda takšen pristop zahteva premike v glavah tožilcev in - ne nazadnje - bistveno spremenjena razmerja med organi, ki delujejo v predhodnem postopku. Dosedanje teoretične in praktične izkušnje me opozarjajo, da ne bo šlo ne hitro ne zlahka. Za tiste, ki smo po svojem položaju, znanju in strokovnem interesu dolžni razmišljati o prihodnosti organa pregona nasploh in o njegovih nalogah v prihodnje, pa dileme ni, o tem moramo razmišljati tukaj in zdaj.
Z mislijo, ki mora biti vselej usmerjena v prihodnost in ki mora ambiciozno stremeti k bolje in več, drage kolegice in kolegi, se vam še enkrat zahvaljujem za vaše delo in sodelovanje v tem letu. Vsem skupaj pa želim veliko uspehov in profesionalnega zadovoljstva pri delu v prihodnje."
Nazaj
Nagovor generalnega državnega tožilca na Izobraževalnih tožilskih dnevih
"Spoštovani gostje, drage tožilke in tožilci!
Leto je naokrog in tožilci smo se spet zbrali na naših tradicionalnih, tokrat že dvajsetih - lep jubilej je to - izobraževalnih dnevih. Tudi letos se bomo z različnih plati lotili strokovnih vprašanj, ki se odpirajo pri našem delu. Zgodbe za vsakdanjo rabo, bi lahko kdo rekel, toda vlaganja v izobraževanje, to ni fraza, prav zares ni nikoli dovolj. Prihajajo nove generacije državnih tožilcev, porajajo se vedno nova strokovna vprašanja, poiskati je treba nove rešitve in najti nove odgovore. Lepota našega poklica je, med drugim, prav v tem, da se v tožilstvu vedno dogaja kaj novega.
Letos, pa to sploh ne bo prvič, se bomo posvetili tudi temam, ki se tičejo osebnosti tožilcev. Tožilsko delo je zahtevno in terja trdno osebnost ter kompleksna znanja. Kdaj pa kdaj se lahko komu zamajejo tla pod nogami. Ni prijetno, vendar se zgodi in je človeško. Potruditi se moramo, da bomo obvladovali tudi najbolj zahtevne situacije.
Obenem bomo, kot vselej doslej, to priložnost, ko nas je veliko skupaj, izkoristili za tožilski zbor, na katerega smo povabili ugledne goste iz organov oblasti. Vsem tistim, ki so si vzeli čas in nas počastili s svojo prisotnostjo gre moja posebna zahvala.
Spoštovane tožilke in tožilci
Če rečem, da je bilo leto 2013 za državne tožilce razgibano leto, nikogar ne bom presenetil. Bilo je in to v vseh pogledih.
Mislim, da je moja dolžnost, ki mi je v posebno veselje, da na zboru slovenskih tožilcev že takoj na začetku zelo jasno povem, da smo s skupnimi močmi in z velikimi prizadevanji vseh nas dosegli pozitivne rezultate pri naši temeljni nalogi, to je pri izvajanju kazenskega pregona. To zlasti velja za pregon gospodarske kriminalitete, ki resno ogroža pomembne dobrine v družbi. Povedali smo, da bo pregon gospodarskega kriminala naša prednostna naloga, tako smo zapisali v dokument o politiki pregona in tega se držimo; enako bo v prihodnje.
Če moramo za številčne podatke počakati na letno statistiko, a tem trenutku že vemo, da so kvantitativni podatki pozitivni, je zlasti pomemben preboj, ki smo ga napravili s tem, da smo pred sodišče pripeljali primere in ljudi, za katere se je zdelo, da sodnega epiloga ne bodo doživeli. Še več, dosegli smo obsodilne sodbe in za nekatere tudi pravnomočne obsodbe: ogromno dela, truda in potrpežljivosti, strokovnega znanja in profesionalnega poguma je bilo vloženega v takšne rezultate. Tega danes ne more zanikati nihče in najbrž ne pričakujete, da bom o tem prepričeval tiste, ki ste to dosegli. Vzemite pohvalo za dosežene rezultate kot spodbudo za še boljše delo v prihodnje!
Ne gre samo za našo zaslugo, mi smo dobro naredili tisto, za kar smo. Organ pregona je procesni organ, odgovoren je za tisto, kar je njegovo delo, ne pa za tisto kar ni, čeprav kdo - zlobno ali v svoji nevednosti - misli tudi drugače. Spremenila se je družbena klima, tudi nekateri drugi organi v verigi kazenske represije so začeli delati hitreje in bolje, spremenili so se predpisi. Zlasti slednji sedaj omogočajo rešitve, za katere smo v preteklosti zavidali tistim, ki so jih že imeli in jih s pridom uporabljali. Ni dvoma, da smo z vsem tem dobili v jadra nekaj vetra, ki je prej manjkal.
Pozitiven premik nas ne bo uspaval, kajti naše delo je takšno, da nikoli ne smemo zaspati na lovorikah. Nikoli ni tako dobro, da ne bil lahko bilo še boljše. Tudi sami z njim nismo vedno zadovoljni. Nenehno smo na očeh, o naših obtožbah odločajo sodišča, o naših potezah sodi javnost, strokovna in splošna, pogosto zelo kritična. S tem ni prav nič narobe. Narobe pa je, če je kritika strokovno neutemeljena, ker ne razume, kdo smo tožilci, zakaj smo in kaj delamo. Prav tako ni sprejemljivo, če je kritika pristranska in celo pritlehno hudobna, še posebej, če jo vodijo nelegitimni interesi prizadetih, če je politično ali kako drugače interesno motivirana,…pa tudi če je preprosto neumna.
Popolnoma nedopustno pa je, če prihaja do napadov na delo državnih tožilcev ali žalitev s strani nosilcev družbene, še posebej pa politične moči; žal so bili negativna značilnost leta, ki se izteka. Takšni napadi, in še toliko bolj, če do njih pride v odprtih kazenskih postopkih, so vsakršne obsodbe vredni. Ni jih mogoče razumeti drugače, kot da gre za nedovoljen pritisk na naše delo. V teh primerih pričakujemo, da nas bo država, za katero delamo, vzela v bran. Ne zaradi naše odločitve v konkretnem primeru, zanjo nosimo odgovornost sami, temveč zaradi vloge in položaja organa pregona v pravnem redu. Če država ne ukrepa tako, seveda dela slabo uslugo organu, ki je zgolj opravljal svojo nalogo, saj zmanjšuje njegovo avtoriteto; še hujša posledica pa je ta, da prizadeva vladavino prava in s tem najhuje škoduje predvsem sama sebi!
Zato me zelo skrbi, ker do takšnih pojavov prihaja tudi v organih zakonodajne oblasti. Bili smo priče razpravam v parlamentarnih organih, ki je neženirano tekla o odprtih postopkih, tožilskih in sodnih, opozorilom navkljub, da to ni dopustno. Vsaj v tolikšni meri kot za nedopusten pritisk, gre v teh primerih za poseg v sistem delitve oblasti in za resen zdrs pravne države. Preseneča nezmožnost zakonodajne veje oblasti, da bi spoznala, da so tudi njene meje določene s predpisi in da je prestopanje teh meja poseg v vladavino prava. Nič manj me ne skrbi spomladansko dogajanje ob neki očitno instrumentalizirani aferi, z njenimi zahtevami po uveljavitvi politične odgovornosti v pravosodju. Politika je poskusila v pravosodje vpeljati pravila, ki veljajo v politiki, skratka, poskusila ga je politizirati.
Žal poteka diskurz o resnih družbenih in strokovnih vprašanjih - vprašanja, povezana s kazenskim pregonom so pogosto takšna - pri nas neredko na nizki in preveč poenostavljeni ravni, ki jo v večji meri agresivno krojijo tisti, ki vedo manj, namesto tistih, ki vedo več. S slednjimi se opravi na kratko, ponavadi tako, da se jim a priori odvzame verodostojnost. Mediji v tem, žal, niso izjema, nasprotno, medijski diskurz pri nas včasih ustvarja virtualno resničnost, ki lahko pride v precejšnje nasprotje z delom tožilcev in pravosodja nasploh, ki je neizogibno vezano na ugotovljena dejstva. Dejstva najprej, ocene in obsodbe potem. Ne moremo pa pristati na to, da bi nivo naše komunikacije z javnostjo in mediji padel na populizem, sodelovanje tožilstva v njej pa na služenje drugim interesom, ne tistim, ki jim mora slediti organ pregona.
Spoštovani!
Ko pravim, da bi bilo mogoče napraviti več in bolje, moram opozoriti, da so naše možnosti omejene. Čeprav se izpostavljam nevarnosti, da bo ponavljanje neprijetnih resnic spet koga zmotilo, moram ponoviti dvoje suhih dejstev. Za pametne dovolj. Tožilstva že leta delamo s 70% sistemizacije državnih tožilcev in sedaj z izjemno okrnjenim številom strokovnih sodelavcev ter praktično brez pripravnikov. Proračun za prihodnje leto nam ne omogoča preživetja niti pri tako skrčeni zasedbi. V tem trenutku kot generalni državni tožilec nimam niti toliko finančnega pokritja, da bi razpisal ali predlagal razpis za eno samo mesto, niti pripravniško ne.
Naloge pa se širijo: ko je bilo ustanovljeno Specializirano državno tožilstvo, nosilec pregona zahtevnega gospodarskega kriminala, zanj nismo prejeli prebitega eura ali enega samega dodatnega tožilca. Enako se je zgodilo, ko nam je zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora predpisal nove naloge na področju, ki stricto sensu ni naše pravo delovno področje. Seveda nam na kraj pameti ne pade, da zaradi tega zakona ne bi spoštovali, pa vendarle. Idej o tem, kaj vse bi še lahko počelo državno tožilstvo očitno nikoli ni konec.
Toda, in to je končno sporočilo, na tak način ni mogoče kvalitetno delati. In namesto akademskega spraševanja, ali je tožilstvo samostojno ali ne in seveda priseganja, da je, moram zastaviti retorično vprašanje: ali je res, ko pa nima zagotovljenega najbolj temeljnega pogoja za delo - denarja. Vem, država je v težavah, denarja manjka, novi davki pritiskajo, toda ključno vprašanje so prave prioritete, v času stiske bolj kot tedaj, ko stiske ni. Bo tudi pregon gospodarskega kriminala spet postal virtualna resničnost?
Spoštovane kolegice in kolegi, dragi gostje
Leto, ki se bliža koncu, se je sicer začelo obetavno, z informacijami, ki so nakazovale, da se bo državno tožilstvo v sistemu oblasti vrnilo tjakaj, kamor spada, v pravosodje. Epizoda z ministrstvom za notranje zadeve, bo ostala epizoda, za pravno zgodovino pa dokaz, da so čudaštva, ki jih zmore politika, brezmejna. Niso pa takšni eksperimenti brez posledic: zaupanje v politiko, ki stoji za njimi in ki je že tako ali tako omajano, se ob rešitvah, ki ne samo, da niso optimalne, temveč so včasih, recimo bobu bob, slabe, še dodatno zmanjšuje. Kako naj verjamemo, da so rešitve v drugih primerih boljše? Drugič, stroški, ki so zaradi tega šli v prazno, delajo družbo drago. In tretjič, šele tedaj, ko je bilo zgodbe konec, je postalo jasno, da so bili v tujini zaradi nje znatno bolj zaskrbljeni, kot so javno povedali, da se ne bi vmešavali v našo notranjo ureditev. Praktično ni bilo sogovornika, ki si ob novici, da je slovenskega pravnega incesta konec, ne bi vidno oddahnil.
Po drugi strani je ustavnosodna presoja zakona, ki je organ pregona prenesel v vladni resor, v katerega spada tudi policija, dala le polovičen rezultat. Ob izrazito poudarjenem zagotavljanju Ustavnega sodišča, da mora imeti državni tožilec pri odločanju o pregonu samostojen položaj, kar je nedvomno pomembno sporočilo te odločbe, umestitev tožilske organizacije v resor notranjih zadev sodišča z vidika ustavnosti ni zmotila. Morda tudi zaradi tega, ker je umanjkala natančna analiza, kaj vse so naloge našega tožilca v pravnem redu. Slovenski državni tožilec ni zgolj zastopnik obtožbe pred sodiščem, kot bi izhajalo iz površnega branja Ustave, temveč aktiven oblikovalec kazenskega pregona, selektor zadev za pregon in iskalec vsebinsko in procesno najbolj primernih rešitev kazenske zadeve. Prepričan sem, da je mogoče o umestitvi državnega tožilstva v sistem oblasti prepričljivo odločiti le, če se celovito upoštevajo vse tiste naloge, ki jih ima naš organ pregona.
Pričakovali smo, da bomo v nadaljevanju hitro nadoknadili zamujeno in odpravili probleme, ki so se medtem začeli nabirati. Glede nekaterih smo uspeli, drugje se pričakovanja niso uresničila. Postopki imenovanj tožilcev so se vlekli nespodobno dolgo, nekateri še vedno trajajo po leto in več. Prav zapleti v postopku imenovanja državnih tožilcev, so me navedli na razmišljanje, kako bi ta postopek uredili bolje. Vsi vemo, kakšne so trenutne rešitve, ki niso dobre prav zaradi prevelike teže, ki jo ima izvršna oblast. Pritisk izvršne oblasti na imenovanja tožilcev bi se znatno zmanjšal, če bi jih, prav tako na podlagi strokovnega izbora, ki ga opravi državnotožilski svet, namesto vlade, imenoval predsednik republike. Čisto preprosto, le v zakon je treba zapisati, ustavna podlaga je že podana.
Spoštovane tožilke in tožilci
Vsemu navkljub, ni dvoma, da ostaja angažirano delovanje pri izvajanju kazenskega pregona, posebej gospodarskega kriminala, naša prva naloga, ki je ni treba posebej poudarjati. Toda naš pogled mora biti usmerjen naprej. V tem kratkem pregledu se bom omejil samo na dvoje vprašanj.
Na ravni Evropske unije smo vključeni v nastajanje evropskega javnega tožilca. Idejo je na načelni ravni treba podpreti, čeprav to ne pomeni, da so nam blizu prav vse rešitve, ki v tem trenutku izhajajo iz osnutka evropske uredbe. Pri tem, po mojem prepričanju, sploh ne gre samo za vprašanje, ali bo evropski organ monokratski ali kolegijski, temveč predvsem za to, kakšna pooblastila za odločanje o kazenskem pregonu bo imel javni/državni tožilec, ki bo odločal v konkretni zadevi. Ali bo odločal samostojno v okvirih veljavnega prava, tako kot to počne naš državni tožilec vsak dan, ali pa bo v teh zadevah podaljšana roka in izvrševalec volje njegovega evropskega šefa? Ni dvoma, govorim v svojem imenu, po svojih izkušnjah in strokovnem prepričanju, da so moje simpatije na strani samostojnosti delegiranega tožilca. Čeprav zgleda takšna rešitev na prvi pogled manj učinkovita in bolj zapletena, je v končni posledici boljša: nobena oktroirana pamet še tako razgledanega predstojnika ne more nadomestiti znanja in angažiranosti strokovnjaka, ki je prepričan v to, kar počne.
Drugo vprašanje bi za podrobno obrazložitev zahtevalo obširnejši izlet v zgodovino našega kazenskega postopka, za katerega ob tej priložnosti nimamo časa in tudi utrujati z njim ne bi hotel. Dovolj časa in priložnosti bo za to. Toda: v kazensko procesni stroki ni sporno, da je tista funkcija v kazenskem postopku, ki doživlja največje spremembe, prav funkcija pregona. V precejšnji meri so spremembe povezane z aktualnimi reformami kazenskih postopkov, ne pa v celoti. Premiki nastajajo tudi pri nas, čeprav kazenskega postopka uradno nismo reformirali.
Pomik organa pregona v zgodnje faze kazenskega postopka, pri nas smo ga običajno opredeljevali kot usmerjanje organov odkrivanja, v novi shemi kazenskega postopka ni več zadosten. Ne samo zato, ker se tožilec pojavlja kot organ, ki neposredno izvaja predhodni postopek, temveč se težišče njegovega dela prenaša (časovno) v še bolj zgodnjo fazo neposredno po izvršitvi kaznivega dejanja. Od njega se pričakuje, da bo reagiral na prvo informacijo o kaznivem dejanju in zlasti, da bo že v izhodišču aktivno oblikoval zadevo, ki jo bo obravnaval. Seveda, in da ne bo nesporazuma, to velja za zahtevne zadeve, pri bagateli in pri malo pomembnem kriminalu ni nobene potrebe za kaj takega. Takole zapisano se vse skupaj sliši preprosto, toda takšen pristop zahteva premike v glavah tožilcev in - ne nazadnje - bistveno spremenjena razmerja med organi, ki delujejo v predhodnem postopku. Dosedanje teoretične in praktične izkušnje me opozarjajo, da ne bo šlo ne hitro ne zlahka. Za tiste, ki smo po svojem položaju, znanju in strokovnem interesu dolžni razmišljati o prihodnosti organa pregona nasploh in o njegovih nalogah v prihodnje, pa dileme ni, o tem moramo razmišljati tukaj in zdaj.
Z mislijo, ki mora biti vselej usmerjena v prihodnost in ki mora ambiciozno stremeti k bolje in več, drage kolegice in kolegi, se vam še enkrat zahvaljujem za vaše delo in sodelovanje v tem letu. Vsem skupaj pa želim veliko uspehov in profesionalnega zadovoljstva pri delu v prihodnje."
