Aktualno
Odgovor na poročilo o kršitvah vodstvenih dolžnosti generalne državne tožilke
Objavljamo odgovor generalne državne tožilke RS Barbare Brezigar na Poročilo o kršitvah vodstvenih dolžnosti generalne državne tožilke, ki smo ga v petek, 9. 4. 2010 posredovali predsedniku Vlade RS.
Spoštovani gospod predsednik,
na spletni strani Ministrstva za pravosodje RS smo zasledili Poročilo o kršitvah vodstvenih dolžnosti generalne državne tožilke RS Barbare Brezigar (štev. 701-20/2010/5 z dne 29. 3. 2010). Po podatkih v medijih je Vlada RS poročilo obravnavala na svoji seji 1. 4. 2010.
Vrhovno državno tožilstvo RS in generalna državna tožilka RS s tem poročilom nista bila seznanjena, saj jima ga Ministrstvo za pravosodje RS ni posredovalo in nista imela možnosti Vladi RS predstaviti državnotožilska stališča in argumentov, povezanih s trditvami v tem poročilu. Zato po seznanitvi s poročilom na spletni strani ministrstva dajemo sledeča pojasnila in odgovore.
Odgovori na očitke poročila opisane pod točko I.
Opravljanje nadzorstvenih pregledov na okrožnih državnih tožilstvih (67. člen Zakona o državnem tožilstvu - ZDT)
Ne drži očitek v poročilu, da je generalna državna tožilka od imenovanja dalje neredno in nepravočasno izvrševala dolžnosti rednega spremljanja poslovanja tožilstev, kot ji to nalaga 67. člen ZDT. Ne drži tudi trditev o »razpoložljivih podatkih« iz poročila o opravljenih pregledih na okrožnih državnih tožilstvih. Poudariti je potrebno, da je določilo o zakonsko predvidenih časovnih razmakih (na tri leta) za opravo splošnih nadzorstvenih pregledih nad delom okrožnih državnih tožilstev v ZDT še iz časov pred ukinitvijo višjih državnih tožilstev (v juliju 2003), ko so nadzor nad delom okrožnih državnih tožilstev in Skupine poleg Vrhovnega državnega tožilstva RS opravljala še štiri višja državna tožilstva in da gre le za okvirno določen triletni rok.
Pravilni podatki, ki izhajajo iz vsakoletnih skupnih poročil o delu državnih tožilstev v RS pa so naslednji.
Od julija 2003 (čas, od katerega naprej ni bilo več višjih državnih tožilstev) do junija 2005 so bili opravljeni splošni nadzorstveni pregledi štirih okrožnih državnih tožilstev (po dve tožilstvi na leto). Pregledi so pri dveh tožilstvih zajemali obdobje šestmesečnega dela, pri enem tožilstvu enega leta in pri enem tožilstvu tri mesečnega dela. Zaradi napredovanj je bilo pregledano delo 32 tožilcev (16 na leto), bili so opravljeni štirje upravni nadzorstveni pregledi (dva na leto). V tem času je bilo opravljenih 28 nadzorstvenih pregledov posameznih zadev (14 na leto). Oddelek za državnotožilski strokovni nadzor je v letih 2003 in 2004 rešil 156 (povprečno 78 na leto) nadzorstvenih pritožb.
Od junija 2005 (Barbara Brezigar je maja 2005 prevzela vodenje državnotožilske organizacije) do konca 2009 so bili opravljeni splošni nadzorstveni pregledi dvanajstih okrožnih državnih tožilstev oziroma Skupine in specializiranega oddelka (2,6 tožilstva na leto). Pregledi so pri enem tožilstvu zajemali obdobje šestih mesecev, pri treh tožilstvih tri mesečno delo, pri sedmih tožilstvih enoletno delo in pri Skupini celo dveletno delo. Zaradi napredovanj je bilo pregledano delo 128 tožilcev in pomočnikov (28 na leto), opravljenih je bilo 15 delnih nadzorstvenih oziroma upravnih pregledov (več kot tri na leto). V tem času je bilo opravljenih 126 nadzorstvenih pregledov posameznih zadev (28 na leto). Oddelek za državnotožilski strokovni nadzor je v letih 2005-2009 reševal skupno 745 nadzorstvenih pritožb (povprečno 149 na leto).
Primerjava podatkov iz obdobja pred imenovanjem generalne državne tožilke in obdobjem po njenem imenovanju ne vzdrži očitka o nerednem in nepravočasnem izvrševanju dolžnosti rednega spremljanja poslovanja tožilstev. V tem mandatu so bila najmanj enkrat pregledana vsa državna tožilstva. Pri tem opozarjamo, da splošni pregledi trajajo več mesecev.
Prav zaradi nadzora in skrbi Vrhovnega državnega tožilstva RS za pravočasno in strokovno delo okrožnih državnih tožilstev smo v preteklih letih zaznali problem funkcioniranja Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju. Generalna državna tožilka je s postavitvijo začasnega vodje v letu 2007, ki je pred tem opravljal delo višjega državnega tožilca na zunanjem oddelku našega tožilstva v Celju ter s podporo in vzpodbudo njegovi kandidaturi za vodjo Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju poskrbela, da to tožilstvo danes uspešno funkcionira. Prav tako se je s postavitvijo novega vodstva Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani leta 2005, s takojšnjim pregledom dela tega državnega tožilstva, ki so ga vrhovni državni tožilci opravili na podlagi odredbe generalne državne tožilke ter z napotki za strokovno in zakonito delo, katerih izvajanje je Vrhovno državno tožilstvo RS preverilo, poskrbelo za vzpostavitev delovanja tega tožilstva.
Izdajanje splošnih navodil (64. člen ZDT)
V obdobju od leta 2005 do danes je generalna državna tožilka izdala nekaj splošnih navodil. Mnogo več pa je bilo usklajevanja in skrbi za enotno prakso v okviru rednih posvetov z vodji državnih tožilstev, ki potekajo večkrat na leto, v okviru obiskov na posameznih okrožnih državnih tožilstvih, v okviru tožilskih izobraževalnih dni in podobno. Tako je generalna državna tožilka samo v letu 2009 s svojim namestnikom obiskala vsa okrožna državna tožilstva. Na teh obiskih so potekali vsebinski pogovori o problemih, kakovosti kazenskih ovadb, gospodarskem kriminalu, alternativnih oblik pregona, gostote in učinkovitosti glavnih obravnav in drugo.
Generalna državna tožilka je v okviru opravljanja zadev državnotožilske uprave sprejela več navodil (npr. Navodilo za enotno uporabo zakona o tajnih podatkih in predpisov sprejetih na njegovi podlagi z dne 23. 3. 2007, Sprememba splošnega navodila za organizacijo dežurne službe z dne 10. 5. 2005, nekaj drugih navodil v zvezi z delovno uspešnostjo in finančnim poslovanjem).
V zvezi s preobremenjenostjo z obravnavanjem bagatelne kriminalitete so bili na predlog generalne državne tožilke s policijo organizirani posveti in sprejet sklep o poenostavljenem postopku obravnavanja kaznivih dejanj tatvin na škodo bencinskih servisov in samopostrežnih tatvin, ki je uvedel racionalizacijo postopkov ter zmanjšanje obremenjenosti policije in tožilcev na področju bagatelne kriminalitete. Kasneje smo za racionalizacijo dela poskrbeli tudi v primeru bagatelne kriminalitete neznanih storilcev.
V letih 2006 in 2007 je zaradi povečevanja števila narokov za glavne obravnave Vrhovno državno tožilstvo RS pripravilo analizo števila narokov, uspešnosti in ekonomičnosti razpisovanja narokov. S to analizo je bilo seznanjeno Ministrstvo za pravosodje RS in Vrhovno sodišče RS ter vsa okrožna državna tožilstva s predlogi, da se poskrbi za ekonomično in usklajeno razpisovanje narokov. V zvezi s tem problemom se je trud Vrhovnega državnega tožilstva RS nadaljeval tudi v naslednjih letih. Preobremenjenost z glavnimi obravnavami namreč vpliva na učinkovitost dela na drugih področjih tožilčevega dela in predvsem na učinkovitost obravnavanja najzahtevnejših oblik kriminala, tudi gospodarskega, ki zahtevajo kontinuirano delo, ki naj ne bo prekinjano z drugimi obveznostmi. Zaradi stalnega povečevanja števila narokov in večanja števila sodnikov ter s tem vse večje obremenjenosti tožilcev z glavnimi obravnavami, je Vrhovno državno tožilstvo RS tudi v letih 2008 in 2009 opozarjalo ministrstvo na problem usklajevanja razpisovanja glavnih obravnav ter potrebo po izvedbi s strani ministrstva zadržanih razpisov za državnotožilske funkcionarje.
Trditve ministrstva o neuspešnem pregonu gospodarske kriminalitete
Poročilo ministrstva v zvezi s tem na straneh od 6 do 9 je zavajajoče, čeprav uporablja podatke iz Poročila o delu državnih tožilstev v letu 2008. Ministrstvo je za potrebe poročila uporabilo in upoštevalo le del podatkov, ki jih je o delu na tem področju navedlo tožilstvo. Nobenega podatka ni navedlo za svojo trditev, da tožilstva niso poslovala pravočasno. V resnici so državni tožilci na področju gospodarskega kriminala rešili 391 zadev več, kot jih navaja ministrstvo, saj podatki, ki jih je upoštevalo ministrstvo, ne predstavljajo celotnega dela državnih tožilcev na tem področju. Teh 391 zadev predstavlja odločitve državnih tožilcev po opravljeni sodni preiskavi. Prav te zadeve so pomembnejše in zahtevnejše, saj praviloma zaradi zahtevnosti državni tožilec zahteva uvedbo sodne preiskave in se po izvedeni preiskavi odloča o vložitvi obtožnice. Navedba ministra, da so imela državna tožilstva v letu 2008 zaostanek skoraj polovice vseh gospodarskih zadev, pa predstavlja prikrojevanje podatkov na škodo tožilstva, ker minister ni upošteval, da so v tem istem obdobju državni tožilci tudi na področju gospodarskega kriminala zahtevali posamezna preiskovalna dejanja in dopolnitve kazenskih ovadb, kar je prikazano v drugih tabelah, ki so prav tako del Poročila o delu državnih tožilstev v letu 2008. Če bi minister upošteval dejansko opravljeno delo, ne bi moglo priti do zatrjevanega zaključka o deležu nerešenih zadev.
Nekritična trditev ministrstva o izjemnem številu zavrženih ovadb, zaradi česar naj bi delo policije ne dobilo sodnega preizkusa, ne pove ničesar o kakovosti dela državnih tožilcev. Pri tem je potrebno opozoriti, da so leta 2009 državni tožilci opozarjali Vrhovno državno tožilstvo RS, da pada kakovost kazenskih ovadb policije, zaradi česar smo v istem letu tudi organizirali sestanek z vodstvom policije. S problemom kakovosti kazenskih ovadb se bomo v bodoče še ukvarjali. V letnih poročilih smo v več preteklih letih opozarjali, da je predvsem na področju zlorab uradnega položaja ali uradnih pravic problem dejstvo, da prizadeti pogosto nekritično ovajajo vsakogar, ki v okviru svojih pristojnosti odloča o njihovih pravicah ter je tako tudi to ter pomanjkanje utemeljenih in kakovostnih ovadb eden od razlogov za visok odstotek zavrženih kazenskih ovadb. V klimi splošnega ovajanja, ko so na primer v eni ovadbi za korupcijo ovadeni dva župana, en podžupan in sedem ministrov, v drugi pa vsi tožilci in sodniki, ki so odločali o konkretni zadevi, je temu ustrezno potrebno ocenjevati tudi število zavrženih kazenskih ovadb. Zavrženjem kazenskih ovadb - kljub pravkar navedenim opozorilom – na Vrhovnem državnem tožilstvu RS posvečamo veliko pozornosti. Predvsem na področju gospodarskega kriminala je generalna državna tožilka v preteklih letih odredila nadzorstvene preglede primerov zavrženih kazenskih ovadb. Ko so bile odločitve o zavrženju neutemeljene, je državni tožilec dobil napotek, kako zakonito ravnati. Če je državni tožilec zavrnil ponovni premislek o svoji odločitvi, so vodje tožilstev poskrbeli, da je na podlagi določbe 66. člena ZDT o zadevi odločil drug državni tožilec in o tem obvestili Vrhovno državno tožilstvo RS. Tudi iz tega razloga smo nasprotovali sprejemu Obveznih navodil za uporabo Državnotožilskega reda (DTR) z dne 22. 2. 2010, ki vodjem državnih tožilstev onemogočajo, da preprečijo neutemeljeno zavrženje kazenske ovadbe, saj jim nalagajo, da ne glede na pravilnost odločitve o zavrženju obvezno sopodpišejo odločitev državnega tožilca. Posebej opozarjamo, da tu niso potrebna nobena obvezna navodila, pač pa skrb za zakonito, strokovno in pravočasno delo, kar vse je že določeno v zakonu.
Kar se tiče uspešnosti dela državnega tožilstva na področju pregona gospodarskega kriminala, ki v nasprotju s poenostavitvami ministrstva, ni odvisna le od dela državnih tožilcev, pač pa je bistveno odvisna tudi od dela policije v predkazenskem postopku, je za pravo sliko statističnih podatkov potrebno narediti primerjavo s kakšnim drugim letom. Tako smo na Vrhovnem državnem tožilstvu RS naredili primerjavo nekaterih podatkov v letnih poročilih za leto 2004 (t. j. leto pred prihodom sedanjega vodstva Vrhovnega državnega tožilstva RS) in leto 2008 (ki ga citira minister v svojem poročilu).
Primerjava pokaže, da se odstotki pri posameznih odločitvah v obeh primerjanih letih gibajo v približno enakem okviru z manjšimi nihanji, da pa je za kar 10 % naraslo število vseh rešenih zadev v letu 2008 v primerjavi z letom 2004 in v istih primerjanih obdobjih za kar 10 % upadlo število zavrženih kazenskih ovadb. Tudi glede gospodarskih kaznivih dejanj ni večjih odstopanj. Tudi okoliščina, da je skupno poročilo o delu državnih tožilstev za leto 2004 vsebovalo le eno stran in pol o gospodarskih kaznivih dejanjih, poročilo za leto 2008 pa deset strani, kaže, da se tudi ob pripravi in zbiranju podatkov za letno poročilo, Vrhovno državno tožilstvo RS s problematiko gospodarskega kriminala v zadnjih letih resno ukvarja.
Ob navedbah ministrovega poročila Vladi RS o kršitvah generalne državne tožilke, zaradi katerih naj bi bilo delo državnih tožilcev na področju gospodarskega kriminala slabo, je treba povedati, da je Ministrstvo za pravosodje RS v tezah za novi Zakon o državnem tožilstvu (ZDT) zapisalo nekaj povsem drugega. Tu je ocenilo, da zdajšnji ZDT ne omogoča učinkovitega obravnavanja zahtevnih kaznivih dejanj. Obravnavanje gospodarskih kaznivih dejanj pa je najbolj zahtevno. Državni tožilci, ki že dolgo let opravljamo svoje delo, vemo, da prav veljavni ZDT, ki ureja formiranje Skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, omogoča kakovostno delo državnih tožilcev pri najbolj zahtevnih primerih. Na ta način in v večji soodvisnosti z državnimi tožilci bi morali biti organizirani tudi organi odkrivanja kaznivih dejanj.
Nekorektna je tudi navedba ministrstva, da je tožilstvo šele na zahtevo ministra pripravilo poročilo o gospodarskem kriminalu ter da ni izvedlo nobene analize in ukrepov. Takrat je minister celo javno pohvalil to poročilo. Vrhovno državno tožilstvo RS ves čas spremlja in pospešuje ter koordinira delo državnih tožilcev na področju gospodarskega kriminala ter sodeluje pri koordinaciji dela med državnimi tožilci, policijo, regulatornimi in drugimi organi v predkazenskem postopku. Ob skrbi za kakovostno delo državnih tožilcev opozarja tudi na potrebo po kakovostnem delu policije, pravočasnosti opravljanja sodnih preiskav in ustrezno hitro sojenje. Vrhovno državno tožilstvo RS ves čas tudi skrbi za sodelovanje ustreznih strokovnjakov drugih področij za pomoč državnim tožilcem pri pregonu gospodarskega kriminala in ima za to vsako leto v svojem proračunu v okviru možnosti predvidena in zagotovljena posebna finančna sredstva. Na Vrhovnem državnem tožilstvu RS so posamezni vrhovni državni tožilci posebej zadolženi za spremljanje in sodelovanje z državnimi tožilci prve stopnje na področju pregona gospodarskega kriminala. Minister je v svojem dopisu z dne 1. 7. 2009 navedel le, da potrebuje podatke o stanju in številu zadev z navedbo kaznivega dejanja ter pristojnim tožilstvom ali sodiščem na dan 30. 6. 2009. In samo to smo mu tudi poslali. V primeru ocene, da prihaja pri posamezni zadevi do nepotrebnega odlašanja, pa je predlagal ustrezne ukrepe. Podatke je minister potreboval zaradi razprave na Svetu EU in zaradi ustanovitve specializiranega oddelka na sodiščih. V zelo kratkem času sredi sodnih počitnic smo za ministra vse zahtevane podatke zbrali na vseh enajstih okrožnih državnih tožilstvih in pri Skupini državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala. Očitek, da ni bila opravljena analiza, je tako v celoti nekorekten in neutemeljen, saj je minister niti ni zahteval. Vodje državnih tožilstev pa so že pred tem poročilom opozarjali sodišča na potek časa od vložitve obtožnice do naroka za glavno obravnavo ali na potek časa pri izvedbi sodnih preiskav in tudi spremljali ter nadzirali pravočasnost reševanja zadev na svojih tožilstvih. O tem so tudi obveščali Vrhovno državno tožilstvo RS. Na podlagi obvestil vodij tožilstev je zaradi nepravočasnega dela generalna državna tožilka v preteklih letih tudi zahtevala uvedbo disciplinskih postopkov zoper posamezne državne tožilce zaradi nevestnega, nepravočasnega ali malomarnega opravljanja službenih dolžnosti.
Ne samo v zvezi z uspešnim in pravočasnim pregonom gospodarskega kriminala, pač pa v zvezi z uspešnim in pravočasnim delom državnih tožilstev prve stopnje na vseh področjih, je pomembno poudariti, da so državna tožilstva v zadnjih letih delovala ves čas s približno enakim številom državnih tožilcev. In to kljub temu, da se je povečalo število zahtevnih kaznivih dejanj, aktivnih udeležb državnih tožilcev v predkazenskih postopkih, število narokov za glavne obravnave in aktivnost v dežurni službi, v zadnjem letu pa za kar deset odstotkov tudi število novih zadev. Na probleme povečanega obsega dela in manjšega števila državnih tožilcev je bilo Ministrstvo za pravosodje RS večkrat opozorjeno, saj je v letu 2009 za daljši čas kljub tem okoliščinam zadržalo več razpisov za mesta državnotožilskih funkcionarjev na okrožnih državnih tožilstvih. Takšno stanje ni moglo ugodno vplivati na učinkovitost državnega tožilstva.
Ob ministrovih očitkih o velikem številu zavrženj kazenskih ovadb je potrebno opozoriti, da so vodje tožilstev, ki so skladno z zakonskimi in podzakonskimi predpisi do sedaj sopodpisovali odločitve državnih tožilcev o zavrženju kazenske ovadbe, zaradi nestrokovne ali nezakonite odločitve tudi v kateri od gospodarskih zadev odklonili sopodpis in tako preprečili izdajo sklepa o zavrženju kazenske ovadbe. Glede na ministrova Obvezna navodila za uporabo DTR te možnosti ni več. Iz tez ministrstva za nov ZDT pa tudi izhaja, da bo nov zakon pripravil ustrezno podlago za odpravo sopodpisa, kar tudi kaže na to, da je imelo Vrhovno državno tožilstvo RS prav, ko je ob pripombah na osnutke obveznih navodil opozarjalo, da gre za materijo, ki jo je mogoče spremeniti in urediti le z zakonom in ne z navodili. Vsebinsko pa to pomeni, da pri zavrženjih kazenskih ovadb ne bo nad odločitvijo državnega tožilca nobene kontrole. Teze tudi dokazujejo, da je bila praksa vodij tožilstev do uvedbe obveznih navodil z uporabo sopodpisa zakonita, saj naj bi šele nov ZDT-1 zagotovil pravno podlago za odpravo sopodpisa. Takšna vsebina tez potrjuje naše stališče o nezakonitosti izdanih obveznih navodil.
Ocena Moneyval-a o delu na področju pregona kaznivih dejanj pranja denarja
Uvodoma je potrebno ugotoviti, da Odbor strokovnjakov za ocenjevanje ukrepov za preprečevanje pranja denarja (MONEYVAL) zaenkrat še ni objavil in poslal slovenskim organom dokončnega celotnega poročila (Report) o Republiki Sloveniji, na katerega se sicer sklicuje Ministrstvo za pravosodje. Trenutno je tako na spletni stani Sveta Evrope dostopen le povzetek poročila (Summary), iz katerega pa niso razvidni vsi očitki Ministrstva za pravosodje.
V resnici ocena Slovenije, kot je razvidna iz tabel povzetka poročila, v primerjavi s prejšnjim ocenjevanjem, ki je potekalo leta 2005, ni slabša, ampak iz skupne ocene izhaja napredek na tem področju. Slovenija tako v trenutnem ocenjevalnem obdobju ni prejela nobene ocene nezadovoljivo (NC), medtem ko sta bili leta 2005 s tako oceno ocenjeni dve področji. Za primerjavo velja izpostaviti, da je imela v zadnjem ocenjevalnem obdobju Republika Nemčija kar 5 področij, ocenjenih z oceno nezadovoljivo (NC).
Ocene Slovenije s strani MONEYVAL-a ni mogoče pripisati le delu tožilstva. Gre namreč za kompleksno ocenjevanje, ki obsega vse vidike preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma - poleg odkrivanja in pregona tovrstnih kaznivih dejanj, še celotno oceno pravne ureditve, preventivnih ukrepov, mednarodnega sodelovanja, idr. Ocena odbora strokovnjakov se tako nanaša na celotno pravno ureditev države na tem področju ter tudi na delovanje drugih državnih organov (policije, Urada za preprečevanje pranja denarja, in drugih).
Če pogledamo ocene področij, kjer je pomembno tudi delovanje državnega tožilstva, lahko ugotovimo, da se te glede na leto 2005 niso bistveno spremenile. Tako je ocenjevalno področje R27 (Law enforcement authorities) ocenjeno s povsem enako oceno kot leta 2005 – zadovoljivo (PC; Partially compliant). Pri tem iz povzetka izhaja, da se stanje oziroma rezultati na tem področju izboljšujejo, vendar je število primerov še vedno nizko. Taka obrazložitev kaže na jasen napredek glede na prejšnje obdobje, ko je bil očitek Sloveniji, da preiskave ne vodijo k uspešnemu pregonu. Ob ocenjevanju Slovenije leta 2005 namreč na tem področju ni bilo nobene pravnomočne sodbe, medtem ko ob sedanjem ocenjevanju obstajata dve pravnomočni obsodilni sodbi. K oceni je pripomogla tudi okoliščina, da Slovenija še nima v celoti urejenega zasega premoženjske koristi ter posledično ni zadostne prakse. V zvezi s tem je Vlada RS s sklepom št. 01201-9/2009/3 z dne 28. 5. 2009 ustanovila Medresorsko delovno skupino za ustanovitev urada za odvzem premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem (v nadaljevanju Medresorska delovna skupina), člana Medresorske delovne skupine pa sta tudi predstavnika Vrhovnega državnega tožilstva RS. Medresorska delovna skupina je na dosedanjih sestankih sprejela sklep, da je potrebno ustanoviti Urad kot samostojen organ. Ker pa se stališča o tem vprašanju med Medresorsko delovno skupino in Ministrstvom za pravosodje RS, razlikujejo, je odločitev o nadaljnjih korakih glede ustanavljanja Urada prepuščena Vladi RS.
Ministrstvo za pravosodje RS v svojem poročilu navaja, da je neustrezna praksa tožilcev glede vprašanja dokazanosti predhodnega kaznivega dejanja – dejanja, iz katerega izvira denar, ki je kasneje predmet kaznivega dejanja pranja denarja. Takšna trditev je posplošena in ne izhaja iz povzetka poročila MONEYVAL, ker je na strani 5 navedeno, da je sodna praksa (judicial practice) tista, ki zahteva visok dokazni standard glede predhodnega kaznivega dejanja. V zvezi s tem se tožilstvu, skupaj z drugimi pravosodnimi organi, očita, da je premalo obsodilnih pravnomočnih sodb. Vztrajanje Ministrstva za pravosodje RS pri ugotovitvah povzetka poročila MONEYVAL ter po uporabi izrednih pravnih sredstev v primeru, ko ni kršen zakon, ampak gre za neuspeh obtoževanja zaradi dejanskih vprašanj, je neutemeljeno, saj se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži le iz razloga kršitve materialnega ali procesnega zakona.
Vrhovno državno tožilstvo RS je odboru MONEYVAL tekom ocenjevanja pojasnilo, da imamo od zadnjega pregleda v postopku pred sodišči (v preiskavi ali po vložitvi obtožnice) bistveno več postopkov – skupno zoper 38 oseb - zaradi kaznivega dejanja pranja denarja. Glede na kompleksnost tovrstnih zadev pa je povsem nemogoče, da bi ti primeri v relativno kratkem času že dosegli fazo postopka z izrednimi pravnimi sredstvi. Opozorili smo tudi , da problem dokazanosti predhodnega kaznivega dejanja pogosto sodi v področje reševanja dejanskih vprašanj, ki pa ne morejo biti predmet postopka pred Vrhovnim sodiščem RS.
Glede očitka, da na podlagi ovadb policije državni tožilci ne nadaljujejo postopkov, lahko rečemo, da je tak očitek generalni državni tožilki neskladen z dosedanjimi stališči ministrstva glede samostojnosti in neodvisnosti tožilca pri odločanju ob obravnavi posamezne zadeve. Pri tem velja poudariti, da so prav državni tožilci prispevali k nastanku sodne prakse, ki je prinesla stališče, da je mogoče sklepati o storitvi predhodnega kaznivega dejanja, iz katerega izvira »umazan denar«, tudi na podlagi okoliščin, ki kažejo na storitev kaznivega dejanja, ne da bi pri tem obstajala pravnomočna sodba za predhodno kaznivo dejanje. Zgodovina uveljavljanja kaznivega dejanja pranja denarja v naši pravni praksi kaže na veliko aktivnost tožilcev, ki so končno le uveljavili stališče, da je predhodno kaznivo dejanje, iz katerega izvira »umazan denar«, tudi kaznivo dejanje davčne zatajitve. Na nasprotnem stališču so bila sodišča, ki so za tovrstna kazniva dejanja pred spremembo sodne prakse in zakonodaje, obdolžence oproščala.
Iz povzetka poročila MONEYVAL izhaja, da je odbor strokovnjakov Sloveniji znižal oceni v poglavju pravni sistem na področju 1 (Money laundering offence) ter področju 3 (Confiscation and provisional measures). Ti dve znižani oceni se ne nanašata le na delovanje državnega tožilstva, ampak tudi na policijo in sodišča. Prav tako je za področje 1 navedena pomanjkljivost zakonodaje in nizko število obsodb. Pod točko 3 pa gre med drugim tudi za očitek pomanjkanja podatkov o odvzemu premoženjske koristi. V zvezi s slednjim je Vrhovno državno tožilstvo RS za novi sistem e-pravosodja že pripravilo indikatorje, ki bodo omogočali spremljanje teh podatkov iz tožilskih evidenc. Medresorska delovna skupina, ki jo vodi Vrhovno državno tožilstvo RS, je Ministrstvu za pravosodje RS predlagala zbiranje podatkov tudi v evidencah drugih institucij (policija, sodišča).
Glede področja pranja denarja Vrhovno državno tožilstvo RS opozarja, da je eden od vrhovnih državnih tožilcev posebej zadolžen za to področje ter da Vrhovno državno tožilstvo RS ves čas vzpodbuja okrožna državna tožilstva, da vložijo vse napore v uspešen pregon na tem področju.
Alternativne oblike pregona (odložen pregon in poravnavanje)
Glede očitka, da gre za neenoten pristop državnih tožilstev do alternativnih oblik pregona ter da generalna državna tožilka v zvezi s tem ni izdala nobenega splošnega navodila, je potrebno sledeče pojasnilo. Za obe obliki alternativnega pregona sta izdani splošni navodili. To, da ju je izdalo prejšnje vodstvo državnega tožilstva, ne spreminja dejstva o obstoju navodil. Tako obstaja Splošno navodilo o pogojih in okoliščinah za odstopanje ovadb v postopek poravnavanja in Splošno navodilo za enotno uporabo določb 162. člena ZKP o odložitvi kazenskega pregona. Obe navodili natančneje določata kriterije in postopek obeh alternativnih oblik pregona.
V poročilu o delu državnih tožilstev za leto 2008, na katerega se sklicuje tudi minister v svojem poročilu Vladi RS, je ob ugotovitvi o zniževanju uporabe alternativnega pregona, zapisano tudi, da to problematiko Vrhovno državno tožilstvo RS pozorno spremlja. To je zapisano zato, ker smo zaznali problem in nanj ustrezno reagirali. Ob upoštevanju, da je eden od razlogov za zniževanje števila teh oblik pregona poleg nekaterih drugih vzrokov (problemi pri izvajanju dela v korist skupnosti zaradi neusklajenosti med ministrstvi, nov institut možnosti zavrženja zaradi nesorazmernosti, stališča, da strokovni sodelavci ne bi smeli izvajati narokov za odložen pregon in podobno) tudi preobremenjenost državnih tožilcev z drugim delom, smo vseeno pozorni na problem. Zato je Vrhovno državno tožilstvo RS po zaznavi vseh problemov v letu 2009 in delno še v letu 2010 organiziralo več medregijskih posvetov z državnimi tožilci in poravnalci. Tej problematiki pa je bilo namenjeno tudi lansko izobraževanje državnih tožilcev v okviru izobraževalnih tožilskih dni. V februarju leta 2010 pa je na našo izrecno pobudo Center za izobraževanje v pravosodju organiziral seminar za državne tožilce in poravnalce, ki ga je vodil vrhovni državni tožilec, zadolžen za spremljanje alternativnih oblik pregona.
Ob celostni analizi vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin bosta po potrebi ustrezno spremenjeni tudi obe omenjeni navodili. Vendar ostaja dejstvo, da so bila v zvezi s tem na podlagi 64. člena ZDT izdana navodila, ki omogočajo enotno uporabo zakona. Dejstvo tudi je, da je Vrhovno državno tožilstvo RS trend upadanja in razlike v uporabi alternativnih oblik pregona ugotovilo in na to tudi ustrezno reagiralo, kar izhaja iz gornjega zgoščenega prikaza, iz katerega seveda ni razviden celoten angažma Vrhovnega državnega tožilstva RS in generalne državne tožilke na tem področju.
Gornje navedbe, ki ne kažejo celotnega truda generalne državne tožilke in ostalih predstavnikov Vrhovnega državnega tožilstva RS, ki so s svojimi nasveti in posveti na razpolago državnim tožilcem na prvi stopnji, že same v celoti ovržejo trditve ministra o neizvajanju vodstvene funkcije generalne državne tožilke.
Odgovori na očitke poročila pod točko II.
V 1. točki II. razdelka poročila minister za pravosodje navaja, da je generalna državna tožilka kot vodja Vrhovnega državnega tožilstva RS s svojim ravnanjem »onemogočala in v določenih primerih celo izrecno zavračala« korektno sodelovanje z ministrom za pravosodje, ki je nujen predpogoj za njegovo izvajanje nalog pravosodne uprave po 66. c členu ZDT. Pri tem se sklicuje na odločbo št. Up-679/06-66 z dne 10. 10. 2007, s katero je po njegovih navedbah Ustavno sodišče RS sicer »presojalo nujnost sodelovanja med ministrom in predsednikom sodišča«, je pa to ugotovitev potrebno, glede na podobnost zakonsko definiranih razmerij, »upoštevati tudi pri razmerju med ministrom in vodjo državnega tožilstva.«
Ob tem opozarjamo na pomembno razliko med pristojnostmi in nalogami pravosodne uprave v razmerju do predsednikov sodišč in vodij državnih tožilstev. Generalni državni tožilec RS ni samo vodja enega od državnih tožilstev - Vrhovnega državnega tožilstva RS - pač pa tudi hierarhično »prvi« državni tožilec s številnimi pristojnostmi v razmerju do celotne državnotožilske službe. Te pristojnosti so odraz njene specifične organiziranosti, ki je zaradi ključnega načela učinkovitosti izvajanja ustavne funkcije pregona, za razliko od sodišč, tudi v smislu izvajanja nalog državnotožilske uprave hierarhična. Zato neposredno preslikavanje ministrovih pristojnosti in nalog pravosodne uprave s področja sodišč, zlasti glede načina njihovega izvajanja, na pristojnosti in naloge s področja državnega tožilstva, nima podlage v zakonu, ki določa ureditev in pristojnosti državnih tožilstev.
Generalna državna tožilka korektno in skladno z zakonom sodeluje z ministrstvom za pravosodje in ob upoštevanju zakonskih določb ministrstvu posreduje vse podatke.
Generalna državna tožilka z očitanimi ravnanji ni kršila nobene zakonske določbe, ki določa njene pristojnosti in pooblastila na področju državnotožilske uprave in v razmerju do ministrovih pristojnosti na področju pravosodne uprave. Nasprotno, s svojimi ravnanji je izvajala in ščitila državnotožilsko funkcijo, kot jo določajo Ustava RS in zakoni. Ob tem pa je ravnala tudi v skladu z vsemi drugimi vsebinskimi pomeni korektnosti v komuniciranju s pristojnim ministrom.
Minister je bil v zvezi z odstopom vodje specializiranega oddelka popolno in nemudoma obveščen o vseh tistih okoliščinah, ki so pomembne za nemoteno in uspešno delovanje (enote) državnega tožilstva v smislu njegovih pristojnosti za zagotavljanje splošnih pogojev za uspešno izvajanje tožilske funkcije.
Sklicevanje na »domnevno neustrezno sodelovanju med organi odkrivanja in pregona, ki ga je generalna državna tožilka omenila v svojem pismu predsedniku vlade v dopisu z opr. št. Tu 38/10-4 z dne 11. 3. 2010«, kot njenim drugim primerom »onemogočanja potrebnega sodelovanja z ministrom za pravosodje«, je neutemeljeno. S citiranim dopisom je generalna državna tožilka predsednika vlade obsežno opozorila na problematiko poseganja ministrstva za pravosodje v delo državnega tožilstva v dveh odprtih kazenskih zadevah (zadeva Berglund in zadeva Baričevič), posebej tudi na javno omenjanje in ocenjevanje obeh konkretnih odprtih zadev. Problematika pravočasnega obveščanja dežurnega preiskovalnega sodnika in dežurnega državnega tožilca je bila v trenutku pošiljanja pisma predsedniku v okviru koordinacijskih aktivnostih obravnave zadeve na obeh pristojnih tožilskih enotah (Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani in v Specializiranem oddelku Skupine pri Vrhovnem državnem tožilstvu RS) v fazi preverjanja dejstev, v javnosti pa že več dni predmet poročanja. Ker minister praviloma nemudoma odreagira na vse navedbe v javnosti o tožilskem delu in tako tudi redno sporoča svoje ugotovitve in ocene o tožilskem delu, je bilo logično sklepati, da je tudi o tej pomembni okoliščini v smislu zagotavljanja pogojev za učinkovito izvajanje funkcij odkrivanja in pregona seznanjen. Ne glede na navedeno pa tudi na 30. nujni seji Odbora Državnega zbora RS za notranjo politiko, javno upravo in pravosodje dne 23. 3. 2010, torej 12 dni po tem, ko naj bi bil prvič seznanjen s problemom, pa je še vedno »zbiral potrebna pojasnila in podatke«, hkrati pa zatrdil, da »ni nobenega dvoma da sta bila tako… dežurni preiskovalni sodnik kot tudi dežurna tožilka nemudoma obveščena« , kar pa dejansko ni bilo izpolnjeno.
Pač pa se še do danes, kljub večkratnim dopisom, minister ni z ničemer odzval na v istem pismu in v istem odstavku opozorjeno njegovo neizpolnjeno nalogo, da v okviru svojih pristojnosti za zagotavljanje materialnih in kadrovskih pogojev za delo državnih tožilstev, le tem zagotovi in jih obvesti o finančnih in kadrovskih pogojih, v katerih bodo poslovala v letu 2010. Po trenutnih izračunih namreč državnim tožilstvom primanjkuje samo za plače cca 910.000 EUR.
Kot posebno obliko zavračanja sodelovanja pa minister v Poročilu pod tč. II.4. očita ravnanje generalne državne tožilke v primeru poročila o opravljenem pravosodnem nadzoru nad opravljanjem zadev državnotožilske uprave nad Okrožnim državnim tožilstvom v Ljubljani. Očita ji, da ni upoštevala dolžnosti, ki ji jo nalaga peti odstavek 16. člena Pravilnika o pravosodnem nadzoru nad državnimi tožilstvi in poročala v zvezi z odpravo ugotovljenih nepravilnosti, pač pa je v odgovoru le polemizirala z ugotovitvami v poročilu in jim odrekala pravilnost. S tem naj bi ne upoštevala zakonskih dolžnosti, da odpravi ugotovljene pomanjkljivosti.
V oceni ugotovljenih pomanjkljivosti pri opravljanju zadev državnotožilske uprave na strani 25 Poročila o opravljenem izrednem pravosodnem nadzoru nad Okrožnim državnim tožilstvom v Ljubljani z dne 24. 12. 2009, je nadzorna skupina ocenila, da je bilo opravljanje zadev državnotožilske uprave v delu, ki se nanaša na institute poslovanja v primerih, ko tožilec predlaga svojo izločitev, pri dodeljevanju in predodeljevanju zadev tožilcem v delo in glede sopodpisa in evokacije, neustrezno.
V dopisu pod št. Tu 138/09-1 z dne 4. 1. 2010 je Vrhovno državno tožilstvo RS obširno obrazložilo svoja stališča v zvezi z ugotovitvami nadzora, na strani 4 in 5 pa tudi napovedalo takojšen predlog sprememb treh določb Državnotožilskega reda, druge pa še ob zaključku projekta e-pravosodja. Te smo ministrstvu poslali z dopisom št. 138/09 z dne 7. 1. 2010. Minister je na tak predlog generalne državne tožilke izdal spremembi Državnotožilskega reda, s katerimi je predlog deloma upošteval , v preostalem pa državnega tožilstva o svojem stališču do predloga sploh ni obvestil.
V nasprotju z dejanskim stanjem in zato nekorektna je navedba ministra v poročilu, da je generalna državna tožilka z ugotovitvami pregleda le polemizirala in jih zavračala. V zvezi z obravnavano problematiko je državno tožilstvo intenzivno sodelovalo tudi v nadaljnjem postopku sprejemanja Obveznih navodil, kar je razvidno iz obsežne dokumentacije, pobudo za vložitev zahteve za njihovo ustavno pravno presojo pa poslalo tudi vsem vlagateljem po 23.a členu Zakona o ustavnem sodišču.
Vse navedene aktivnosti generalne državne tožilke in Vrhovnega državnega tožilstva RS izkazujejo izključno spoštovanje vseh ustavnih in zakonskih določb, ki so podlaga za izvajanje državnotožilske službe in funkcije.
Očitki poročila opisani pod točko III.
Poročilo v tem delu zatrjuje »protiustavno in nezakonito« ravnanje generalne državne tožilke. Takšno zatrjevanje je brez dejanske in pravne podlage, nepravilno in zmotno.
V zadevi Specializiranega oddelka pod opr. št. Ktr-SO-28/10 obravnavajo tožilci in policisti tega oddelka isti življenjski (historični) dogodek, kot ga obravnavajo tudi tožilci Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani. Kot neposredni skupni vodja obeh tožilskih enot je generalna državna tožilka usklajevala njuno delovanje zaradi zagotavljanja učinkovitega, strokovno pravilnega in pravočasnega delovanja državnega tožilstva. Zadeva, ki jo obravnavata obe tožilski enoti, je širšega javnega pomena, o njeni vsebini je javnost že obveščena in ima posebno odmevnost. Za takšne zadeve pa ZDT v 61. členu izrecno določa dolžnost, da tožilska enota, ki zadevo obravnava, o tem nemudoma obvesti Vrhovno državno tožilstvo.
S komuniciranjem pri usklajevanju delovanja dveh tožilskih enot je generalna državna tožilka zgolj izvajala svoje pristojnosti, naloge in pooblastila, ki jih ima kot vodja tožilstva na področju državnotožilske uprave po 56. in 66. a členu ZDT. Na podlagi teh zakonskih določb ima vodja tožilstva ne le pravico, temveč tudi obveznost zagotavljati pogoje za redno, pravilno, vestno in učinkovito delovanje državnega tožilstva. Ta pristojnost in obveznost vodje tožilstva vključuje tudi zagotavljanje in nadzor nad zakonitostjo, strokovno pravilnostjo in pravočasnostjo dela samih tožilcev in še toliko bolj policistov – preiskovalcev Specializiranega oddelka, ki so javni uslužbenci. Generalna državna tožilka bi kot vodja tožilstva kršila zakon, če ne bi opravljala te z zakonom določene naloge. Tako je očitek o kršitvi ustave in zakona očitno neutemeljen, saj je generalna državna tožilka le opravljala svojo zakonsko obveznost.
Ni moč spregledati dvojnosti meril, uporabljenih v poročilu. Tako poročilo v točki I temelji na očitku, da je generalna državna tožilka opustila »svojo nadzorno dolžnost«, v točki III pa na nasprotnem očitku, da je z izvajanjem svojih pristojnosti, nalog in pooblastil vodje tožilstva kršila zakon in celo Ustavo RS.
Poročilo v točki III očita generalni državni tožilki kršitev 10. in 64. člena ZDT, 158. a člena ZKP ter 135. člena Ustave RS.
Očitek o kršitvi 10. člena ZDT temelji na četrtem odstavku tega člena, ki določa izključno krajevno in stvarno pristojnost Specializiranega oddelka za pregon kaznivih dejanj, ki jih storijo uradne osebe s pooblastili policije v predkazenskem postopku. Po stališču poročila je zaradi takšne izključne pristojnosti Specializiranega oddelka generalna državna tožilka »prekoračila svojo pristojnost«, saj ni dodeljena v Skupino državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, s tem pa tudi ne v sam Specializirani oddelek.
Takšna argumentacija poročila je že prima facie zmotna. Dejstvo, da generalna državna tožilka v Skupino državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala ali v sam Specializirani oddelek ni dodeljena, prav nič ne vpliva na njene pravice in obveznosti kot vodje tožilstva, da zagotavlja in nadzira zakonitost, strokovno pravilnost in pravočasnost dela.
Specializirani oddelek je zgolj ena od tožilskih enot in generalna državna tožilka ima kot vodja tožilstva enake pravice in obveznosti na podlagi 56. in 66. a člena ZDT v razmerju do prav vseh tožilskih enot. Specializirani oddelek ni pri tem prav nobena izjema in njegovo delovanje ne more biti zunaj zakona in s tem zunaj nadzora. V konkretnem primeru, ko dve tožilski enoti obravnavata isti življenjski dogodek, je nujnost takšnega komuniciranja in koordinacije dela še toliko večja, s tem pa je večja tudi odgovornost generalne državne tožilke za učinkovito izvajanje njenih vodstvenih nalog in pooblastil.
Opisani zmotni zaključki poročila izhajajo iz napačnega razumevanja izključne krajevne in stvarne pristojnosti Specializiranega oddelka za kazenski pregon kaznivih dejanj, ki jih storijo uradne osebe s policijskimi pooblastili. Izključna pristojnost Specializiranega oddelka, ki izključuje (le) vsa okrožna državna tožilstva in Skupino državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, je določena (zgolj) zato, ker ima Specializirani oddelek svoje policiste – preiskovalce za odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj oseb s policijskimi pooblastili. Tako zakon zagotavlja, da policisti ne preiskujejo samih sebe in, da je odkrivanje kaznivih dejanj teh storilcev zaupano neodvisnemu in nepristranskemu organu zunaj policije in MNZ, to je Specializiranemu oddelku pri Vrhovnem državnem tožilstvu RS.
V četrtem odstavku 10. člena ZDT uzakonjena izključna krajevna in stvarna pristojnost za pregon je torej določena zato, da je odkrivanje, preiskovanje in pregon kaznivih dejanj, ki jih storijo uradne osebe s policijskimi pooblastili, zunaj obravnavanja okrožnih državnih tožilstev in Skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, ki nimajo svojih lastnih policistov – preiskovalcev za odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj. Okrožna državna tožilstva in Skupina državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala so pri odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj v predkazenskem postopku vezana na policijo.
Tako določena izključna pristojnost Specializiranega oddelka seveda ne izključuje pristojnosti generalne državne tožilke in Vrhovnega državnega tožilstva RS na področju zagotavljanja in nadzora nad zakonitostjo, strokovno pravilnostjo in pravočasnostjo dela po 56. in 66.a členu ZDT, kot tudi ne izključuje siceršnjega strokovnega nadzora Vrhovnega državnega tožilstva RS nad delom tožilskih enot po 67. členu ZDT. Skratka, četrti odstavek 10. člena ZDT ne vpliva na naloge in pooblastila vodje tožilstva po splošnih določbah ZDT, ki v hierarhičnem sistemu državnega tožilstva nalagajo vodji tožilstva upravne in nadzorstvene pristojnosti.
Prav tako je neutemeljen očitek poročila o prekoračitvi zakonskih pooblastil iz 64. člena ZDT. Ta člen ureja izdajanje splošnih navodil v pisni obliki za ravnanje državnih tožilcev in državnega tožilstva. Generalna državna tožilka v zadevi Specializiranega oddelka pod opr. št. Ktr-SO-28/10 ni nikoli dala splošnih navodil in tako njenega ravnanja v konkretnem primeru ni mogoče povezovati s 64. členom ZDT. Tudi se generalna državna tožilka pri utemeljitvi pravne podlage svojega ravnanja na ta člen v zvezi s tem nikoli ni sklicevala.
Ravnanje generalne državne tožilke v zadevi Specializiranega oddelka pod opr. št. Ktr-SO-28/10 tudi ne predstavlja kršitve 158. a člena ZKP, kot to neutemeljeno očita poročilo. Ta člen namreč ureja zgolj postopkovni vidik razmerja med tožilcem in policistom - preiskovalcem Specializiranega oddelka ter oba zavezuje k takojšnjemu ukrepanju, če so podani razlogi za sum, da je kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, storila uradna oseba s pooblastili policije v predkazenskem postopku.
Tako prvi in drugi odstavek 158.a člena ZKP zahtevata učinkovito ukrepanje, ko je podana določna, že najnižja stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. To seveda terja drugačen pristop tožilca, kot sicer velja za delovanje državnega tožilstva, ki je praviloma samo organ pregona, ne pa tudi organ odkrivanja in preiskovanja. Določbe prvega, drugega in tretjega odstavka 158.a člena ZKP hočejo zagotoviti učinkovito, temeljito, profesionalno in pravočasno odkrivanje in preiskavo vseh dejstev in tako omogočiti, da se državni tožilec po zadostni preiskavi dejstev lahko odloči, ali naj se pregon začne ali ne (primerjaj člene 20, 45 in 161/2 ZKP). Gre za izvajanje pravice in dolžnosti državnega tožilca, ki pomeni zakonsko izvedbo ustavne norme, vsebovane v prvem odstavku 135. člena Ustave RS. Ratio legis 158.a člena ZKP je zagotoviti, da je postopek odkrivanja in preiskovanja kaznivega dejanja učinkovit ne le v teoriji, ampak tudi v praksi, tako da je odločitev tožilca, da začne pregon ali ne, pravilna in zakonita (utemeljena).
Določbe 158.a člena ZKP so posledica obsodbe Slovenije pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (v zadevi Matko proti Sloveniji). Ta sodba Evropskega sodišča za človekove pravice zahteva neodvisno in nepristransko preiskovanje kaznivih dejanj, ki jih storijo policisti, in to zunaj policije ter Ministrstva za notranje zadeve RS. S tem, ko državnega tožilca Specializiranega oddelka pooblašča za usmerjanje in nadzor predkazenskega postopka, hoče 158.a člen ZKP preprečiti stanje, ki ga je Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovilo in očitalo v zadevi Matko proti Sloveniji, ko državni tožilec ni storil nobenih neodvisnih korakov in se je odločal zgolj na gradivu in poročilih, ki sta jih predložila policija in Ministrstvo za notranje zadeve RS in, ko ni storil nobenih resnih korakov, da zagotovi zadostno preiskavo dejstev, da bi se lahko odločil, ali naj pregon začne ali ne.
Nobena določba 158.a člena ZKP ne posega v nadzorstvene pristojnosti, pooblastila in obveznosti vodje tožilstva po 56. in 66.a členu ZDT, ki imajo za cilj prav zagotavljanje učinkovitosti odkrivanja in preiskovanja ter nadzor nad zakonitostjo, strokovno pravilnostjo in pravočasnostjo dela tožilcev ter še toliko bolj policistov – preiskovalcev Specializiranega oddelka. Ravnanje generalne državne tožilke je bilo skladno z navedeno sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice, 158.a členom ZKP ter z njeno pristojnostjo, nalogami in pooblastili vodje tožilstva.
Pri stikih in komunikaciji s tožilci obeh tožilskih enot ter policisti Specializiranega oddelka je generalna državna tožilka zgolj opozarjala na informacije v medijih, ki bi jih bilo koristno preveriti, da se zagotovi zadostna preiskava vseh dejstev v skladu z zakonsko obveznostjo Specializiranega oddelka za učinkovito in temeljito preiskavo. Pri tem ni šlo za usmerjanje ali nadzor po tretjem odstavku 158.a člena ZKP. Generalna državna tožilka za takšno delovanje ni imela niti zadostnih informacij, saj sama na tej zadevi ne dela. Opozorila in poziv za temeljito zbiranje dokazov niso navodila. Vsak tožilec ima možnost in dolžnost vrednotiti posamezni podatek ali dokaz in se povem samostojno odločiti, ali dodatno pridobljeni podatek ali dokaz kaj prispeva k njegovi odločitvi. Povsem odveč se poročilo pri tem sklicuje še na 11. člen Uredbe o sodelovanju državnega tožilstva in policije pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj, saj ta uredba določa pravila sodelovanja zgolj med državnim tožilstvom in policijo kot organom v sestavi Ministrstva za notranje zadeve RS ter se ne nanaša in nima nič skupnega z razmerji med tožilci in policisti – preiskovalci v Specializiranem oddelku.
Vse usklajevanje in delovanje Vrhovnega državnega tožilstva RS ter generalne državne tožilke je bilo usmerjeno le v učinkovito in temeljito odkrivanje ter v preiskavo, da se ugotovi, preveri in preišče vsa dejstva ter da se tako omogoči pristojnemu državnemu tožilcu pravilno in zakonito odločitev, ali naj pregon začne ali ne. Generalna državna tožilka je s svojim ravnanjem vzpodbujala in omogočala, ne pa ovirala policista in državnega tožilca pri opravljanju njunih nalog pri učinkovitem izvajanju funkcijo kazenskega pregona. Generalna državna tožilka ni kršila 135. člena Ustave RS. Nasprotno, šlo je za ravnanje v podporo obtožni funkciji, na katero se sklicuje 135. člen Ustave RS.
Ob tem velja poudariti, da samostojnost ni privilegij samih državnih tožilcev, ampak obstaja le zaradi zagotavljanja pravne države, varnosti ljudi in premoženja: predvsem zaradi varstva žrtev, pa tudi storilcev kaznivih dejanj. Samostojnost državnih tožilcev je omejena z zahtevo po temeljitosti in učinkovitosti izvajanja tožilske funkcije kazenskega pregona po 135. členu Ustave RS.
Odstopa (bivše) vodje Specializiranega oddelka ni mogoče povezovati z izvajanjem pristojnosti, nalog in pooblastil generalne državne tožilke kot vodje tožilstva. Neumestna je tudi trditev poročila o »destabilizaciji« Skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala in »še posebej« Specializiranega oddelka, saj je učinek spremembe vodenja prej nasproten in je policistom – preiskovalcem zdaj omogočeno, da odgovorno opravljajo svoje naloge odkrivanja in preiskovanja.
S spoštovanjem,
Barbara Brezigar
generalna državna tožilka RS
Nazaj
Odgovor na poročilo o kršitvah vodstvenih dolžnosti generalne državne tožilke
Objavljamo odgovor generalne državne tožilke RS Barbare Brezigar na Poročilo o kršitvah vodstvenih dolžnosti generalne državne tožilke, ki smo ga v petek, 9. 4. 2010 posredovali predsedniku Vlade RS.
Spoštovani gospod predsednik,
na spletni strani Ministrstva za pravosodje RS smo zasledili Poročilo o kršitvah vodstvenih dolžnosti generalne državne tožilke RS Barbare Brezigar (štev. 701-20/2010/5 z dne 29. 3. 2010). Po podatkih v medijih je Vlada RS poročilo obravnavala na svoji seji 1. 4. 2010.
Vrhovno državno tožilstvo RS in generalna državna tožilka RS s tem poročilom nista bila seznanjena, saj jima ga Ministrstvo za pravosodje RS ni posredovalo in nista imela možnosti Vladi RS predstaviti državnotožilska stališča in argumentov, povezanih s trditvami v tem poročilu. Zato po seznanitvi s poročilom na spletni strani ministrstva dajemo sledeča pojasnila in odgovore.
Odgovori na očitke poročila opisane pod točko I.
Opravljanje nadzorstvenih pregledov na okrožnih državnih tožilstvih (67. člen Zakona o državnem tožilstvu - ZDT)
Ne drži očitek v poročilu, da je generalna državna tožilka od imenovanja dalje neredno in nepravočasno izvrševala dolžnosti rednega spremljanja poslovanja tožilstev, kot ji to nalaga 67. člen ZDT. Ne drži tudi trditev o »razpoložljivih podatkih« iz poročila o opravljenih pregledih na okrožnih državnih tožilstvih. Poudariti je potrebno, da je določilo o zakonsko predvidenih časovnih razmakih (na tri leta) za opravo splošnih nadzorstvenih pregledih nad delom okrožnih državnih tožilstev v ZDT še iz časov pred ukinitvijo višjih državnih tožilstev (v juliju 2003), ko so nadzor nad delom okrožnih državnih tožilstev in Skupine poleg Vrhovnega državnega tožilstva RS opravljala še štiri višja državna tožilstva in da gre le za okvirno določen triletni rok.
Pravilni podatki, ki izhajajo iz vsakoletnih skupnih poročil o delu državnih tožilstev v RS pa so naslednji.
Od julija 2003 (čas, od katerega naprej ni bilo več višjih državnih tožilstev) do junija 2005 so bili opravljeni splošni nadzorstveni pregledi štirih okrožnih državnih tožilstev (po dve tožilstvi na leto). Pregledi so pri dveh tožilstvih zajemali obdobje šestmesečnega dela, pri enem tožilstvu enega leta in pri enem tožilstvu tri mesečnega dela. Zaradi napredovanj je bilo pregledano delo 32 tožilcev (16 na leto), bili so opravljeni štirje upravni nadzorstveni pregledi (dva na leto). V tem času je bilo opravljenih 28 nadzorstvenih pregledov posameznih zadev (14 na leto). Oddelek za državnotožilski strokovni nadzor je v letih 2003 in 2004 rešil 156 (povprečno 78 na leto) nadzorstvenih pritožb.
Od junija 2005 (Barbara Brezigar je maja 2005 prevzela vodenje državnotožilske organizacije) do konca 2009 so bili opravljeni splošni nadzorstveni pregledi dvanajstih okrožnih državnih tožilstev oziroma Skupine in specializiranega oddelka (2,6 tožilstva na leto). Pregledi so pri enem tožilstvu zajemali obdobje šestih mesecev, pri treh tožilstvih tri mesečno delo, pri sedmih tožilstvih enoletno delo in pri Skupini celo dveletno delo. Zaradi napredovanj je bilo pregledano delo 128 tožilcev in pomočnikov (28 na leto), opravljenih je bilo 15 delnih nadzorstvenih oziroma upravnih pregledov (več kot tri na leto). V tem času je bilo opravljenih 126 nadzorstvenih pregledov posameznih zadev (28 na leto). Oddelek za državnotožilski strokovni nadzor je v letih 2005-2009 reševal skupno 745 nadzorstvenih pritožb (povprečno 149 na leto).
Primerjava podatkov iz obdobja pred imenovanjem generalne državne tožilke in obdobjem po njenem imenovanju ne vzdrži očitka o nerednem in nepravočasnem izvrševanju dolžnosti rednega spremljanja poslovanja tožilstev. V tem mandatu so bila najmanj enkrat pregledana vsa državna tožilstva. Pri tem opozarjamo, da splošni pregledi trajajo več mesecev.
Prav zaradi nadzora in skrbi Vrhovnega državnega tožilstva RS za pravočasno in strokovno delo okrožnih državnih tožilstev smo v preteklih letih zaznali problem funkcioniranja Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju. Generalna državna tožilka je s postavitvijo začasnega vodje v letu 2007, ki je pred tem opravljal delo višjega državnega tožilca na zunanjem oddelku našega tožilstva v Celju ter s podporo in vzpodbudo njegovi kandidaturi za vodjo Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju poskrbela, da to tožilstvo danes uspešno funkcionira. Prav tako se je s postavitvijo novega vodstva Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani leta 2005, s takojšnjim pregledom dela tega državnega tožilstva, ki so ga vrhovni državni tožilci opravili na podlagi odredbe generalne državne tožilke ter z napotki za strokovno in zakonito delo, katerih izvajanje je Vrhovno državno tožilstvo RS preverilo, poskrbelo za vzpostavitev delovanja tega tožilstva.
Izdajanje splošnih navodil (64. člen ZDT)
V obdobju od leta 2005 do danes je generalna državna tožilka izdala nekaj splošnih navodil. Mnogo več pa je bilo usklajevanja in skrbi za enotno prakso v okviru rednih posvetov z vodji državnih tožilstev, ki potekajo večkrat na leto, v okviru obiskov na posameznih okrožnih državnih tožilstvih, v okviru tožilskih izobraževalnih dni in podobno. Tako je generalna državna tožilka samo v letu 2009 s svojim namestnikom obiskala vsa okrožna državna tožilstva. Na teh obiskih so potekali vsebinski pogovori o problemih, kakovosti kazenskih ovadb, gospodarskem kriminalu, alternativnih oblik pregona, gostote in učinkovitosti glavnih obravnav in drugo.
Generalna državna tožilka je v okviru opravljanja zadev državnotožilske uprave sprejela več navodil (npr. Navodilo za enotno uporabo zakona o tajnih podatkih in predpisov sprejetih na njegovi podlagi z dne 23. 3. 2007, Sprememba splošnega navodila za organizacijo dežurne službe z dne 10. 5. 2005, nekaj drugih navodil v zvezi z delovno uspešnostjo in finančnim poslovanjem).
V zvezi s preobremenjenostjo z obravnavanjem bagatelne kriminalitete so bili na predlog generalne državne tožilke s policijo organizirani posveti in sprejet sklep o poenostavljenem postopku obravnavanja kaznivih dejanj tatvin na škodo bencinskih servisov in samopostrežnih tatvin, ki je uvedel racionalizacijo postopkov ter zmanjšanje obremenjenosti policije in tožilcev na področju bagatelne kriminalitete. Kasneje smo za racionalizacijo dela poskrbeli tudi v primeru bagatelne kriminalitete neznanih storilcev.
V letih 2006 in 2007 je zaradi povečevanja števila narokov za glavne obravnave Vrhovno državno tožilstvo RS pripravilo analizo števila narokov, uspešnosti in ekonomičnosti razpisovanja narokov. S to analizo je bilo seznanjeno Ministrstvo za pravosodje RS in Vrhovno sodišče RS ter vsa okrožna državna tožilstva s predlogi, da se poskrbi za ekonomično in usklajeno razpisovanje narokov. V zvezi s tem problemom se je trud Vrhovnega državnega tožilstva RS nadaljeval tudi v naslednjih letih. Preobremenjenost z glavnimi obravnavami namreč vpliva na učinkovitost dela na drugih področjih tožilčevega dela in predvsem na učinkovitost obravnavanja najzahtevnejših oblik kriminala, tudi gospodarskega, ki zahtevajo kontinuirano delo, ki naj ne bo prekinjano z drugimi obveznostmi. Zaradi stalnega povečevanja števila narokov in večanja števila sodnikov ter s tem vse večje obremenjenosti tožilcev z glavnimi obravnavami, je Vrhovno državno tožilstvo RS tudi v letih 2008 in 2009 opozarjalo ministrstvo na problem usklajevanja razpisovanja glavnih obravnav ter potrebo po izvedbi s strani ministrstva zadržanih razpisov za državnotožilske funkcionarje.
Trditve ministrstva o neuspešnem pregonu gospodarske kriminalitete
Poročilo ministrstva v zvezi s tem na straneh od 6 do 9 je zavajajoče, čeprav uporablja podatke iz Poročila o delu državnih tožilstev v letu 2008. Ministrstvo je za potrebe poročila uporabilo in upoštevalo le del podatkov, ki jih je o delu na tem področju navedlo tožilstvo. Nobenega podatka ni navedlo za svojo trditev, da tožilstva niso poslovala pravočasno. V resnici so državni tožilci na področju gospodarskega kriminala rešili 391 zadev več, kot jih navaja ministrstvo, saj podatki, ki jih je upoštevalo ministrstvo, ne predstavljajo celotnega dela državnih tožilcev na tem področju. Teh 391 zadev predstavlja odločitve državnih tožilcev po opravljeni sodni preiskavi. Prav te zadeve so pomembnejše in zahtevnejše, saj praviloma zaradi zahtevnosti državni tožilec zahteva uvedbo sodne preiskave in se po izvedeni preiskavi odloča o vložitvi obtožnice. Navedba ministra, da so imela državna tožilstva v letu 2008 zaostanek skoraj polovice vseh gospodarskih zadev, pa predstavlja prikrojevanje podatkov na škodo tožilstva, ker minister ni upošteval, da so v tem istem obdobju državni tožilci tudi na področju gospodarskega kriminala zahtevali posamezna preiskovalna dejanja in dopolnitve kazenskih ovadb, kar je prikazano v drugih tabelah, ki so prav tako del Poročila o delu državnih tožilstev v letu 2008. Če bi minister upošteval dejansko opravljeno delo, ne bi moglo priti do zatrjevanega zaključka o deležu nerešenih zadev.
Nekritična trditev ministrstva o izjemnem številu zavrženih ovadb, zaradi česar naj bi delo policije ne dobilo sodnega preizkusa, ne pove ničesar o kakovosti dela državnih tožilcev. Pri tem je potrebno opozoriti, da so leta 2009 državni tožilci opozarjali Vrhovno državno tožilstvo RS, da pada kakovost kazenskih ovadb policije, zaradi česar smo v istem letu tudi organizirali sestanek z vodstvom policije. S problemom kakovosti kazenskih ovadb se bomo v bodoče še ukvarjali. V letnih poročilih smo v več preteklih letih opozarjali, da je predvsem na področju zlorab uradnega položaja ali uradnih pravic problem dejstvo, da prizadeti pogosto nekritično ovajajo vsakogar, ki v okviru svojih pristojnosti odloča o njihovih pravicah ter je tako tudi to ter pomanjkanje utemeljenih in kakovostnih ovadb eden od razlogov za visok odstotek zavrženih kazenskih ovadb. V klimi splošnega ovajanja, ko so na primer v eni ovadbi za korupcijo ovadeni dva župana, en podžupan in sedem ministrov, v drugi pa vsi tožilci in sodniki, ki so odločali o konkretni zadevi, je temu ustrezno potrebno ocenjevati tudi število zavrženih kazenskih ovadb. Zavrženjem kazenskih ovadb - kljub pravkar navedenim opozorilom – na Vrhovnem državnem tožilstvu RS posvečamo veliko pozornosti. Predvsem na področju gospodarskega kriminala je generalna državna tožilka v preteklih letih odredila nadzorstvene preglede primerov zavrženih kazenskih ovadb. Ko so bile odločitve o zavrženju neutemeljene, je državni tožilec dobil napotek, kako zakonito ravnati. Če je državni tožilec zavrnil ponovni premislek o svoji odločitvi, so vodje tožilstev poskrbeli, da je na podlagi določbe 66. člena ZDT o zadevi odločil drug državni tožilec in o tem obvestili Vrhovno državno tožilstvo RS. Tudi iz tega razloga smo nasprotovali sprejemu Obveznih navodil za uporabo Državnotožilskega reda (DTR) z dne 22. 2. 2010, ki vodjem državnih tožilstev onemogočajo, da preprečijo neutemeljeno zavrženje kazenske ovadbe, saj jim nalagajo, da ne glede na pravilnost odločitve o zavrženju obvezno sopodpišejo odločitev državnega tožilca. Posebej opozarjamo, da tu niso potrebna nobena obvezna navodila, pač pa skrb za zakonito, strokovno in pravočasno delo, kar vse je že določeno v zakonu.
Kar se tiče uspešnosti dela državnega tožilstva na področju pregona gospodarskega kriminala, ki v nasprotju s poenostavitvami ministrstva, ni odvisna le od dela državnih tožilcev, pač pa je bistveno odvisna tudi od dela policije v predkazenskem postopku, je za pravo sliko statističnih podatkov potrebno narediti primerjavo s kakšnim drugim letom. Tako smo na Vrhovnem državnem tožilstvu RS naredili primerjavo nekaterih podatkov v letnih poročilih za leto 2004 (t. j. leto pred prihodom sedanjega vodstva Vrhovnega državnega tožilstva RS) in leto 2008 (ki ga citira minister v svojem poročilu).
Primerjava pokaže, da se odstotki pri posameznih odločitvah v obeh primerjanih letih gibajo v približno enakem okviru z manjšimi nihanji, da pa je za kar 10 % naraslo število vseh rešenih zadev v letu 2008 v primerjavi z letom 2004 in v istih primerjanih obdobjih za kar 10 % upadlo število zavrženih kazenskih ovadb. Tudi glede gospodarskih kaznivih dejanj ni večjih odstopanj. Tudi okoliščina, da je skupno poročilo o delu državnih tožilstev za leto 2004 vsebovalo le eno stran in pol o gospodarskih kaznivih dejanjih, poročilo za leto 2008 pa deset strani, kaže, da se tudi ob pripravi in zbiranju podatkov za letno poročilo, Vrhovno državno tožilstvo RS s problematiko gospodarskega kriminala v zadnjih letih resno ukvarja.
Ob navedbah ministrovega poročila Vladi RS o kršitvah generalne državne tožilke, zaradi katerih naj bi bilo delo državnih tožilcev na področju gospodarskega kriminala slabo, je treba povedati, da je Ministrstvo za pravosodje RS v tezah za novi Zakon o državnem tožilstvu (ZDT) zapisalo nekaj povsem drugega. Tu je ocenilo, da zdajšnji ZDT ne omogoča učinkovitega obravnavanja zahtevnih kaznivih dejanj. Obravnavanje gospodarskih kaznivih dejanj pa je najbolj zahtevno. Državni tožilci, ki že dolgo let opravljamo svoje delo, vemo, da prav veljavni ZDT, ki ureja formiranje Skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, omogoča kakovostno delo državnih tožilcev pri najbolj zahtevnih primerih. Na ta način in v večji soodvisnosti z državnimi tožilci bi morali biti organizirani tudi organi odkrivanja kaznivih dejanj.
Nekorektna je tudi navedba ministrstva, da je tožilstvo šele na zahtevo ministra pripravilo poročilo o gospodarskem kriminalu ter da ni izvedlo nobene analize in ukrepov. Takrat je minister celo javno pohvalil to poročilo. Vrhovno državno tožilstvo RS ves čas spremlja in pospešuje ter koordinira delo državnih tožilcev na področju gospodarskega kriminala ter sodeluje pri koordinaciji dela med državnimi tožilci, policijo, regulatornimi in drugimi organi v predkazenskem postopku. Ob skrbi za kakovostno delo državnih tožilcev opozarja tudi na potrebo po kakovostnem delu policije, pravočasnosti opravljanja sodnih preiskav in ustrezno hitro sojenje. Vrhovno državno tožilstvo RS ves čas tudi skrbi za sodelovanje ustreznih strokovnjakov drugih področij za pomoč državnim tožilcem pri pregonu gospodarskega kriminala in ima za to vsako leto v svojem proračunu v okviru možnosti predvidena in zagotovljena posebna finančna sredstva. Na Vrhovnem državnem tožilstvu RS so posamezni vrhovni državni tožilci posebej zadolženi za spremljanje in sodelovanje z državnimi tožilci prve stopnje na področju pregona gospodarskega kriminala. Minister je v svojem dopisu z dne 1. 7. 2009 navedel le, da potrebuje podatke o stanju in številu zadev z navedbo kaznivega dejanja ter pristojnim tožilstvom ali sodiščem na dan 30. 6. 2009. In samo to smo mu tudi poslali. V primeru ocene, da prihaja pri posamezni zadevi do nepotrebnega odlašanja, pa je predlagal ustrezne ukrepe. Podatke je minister potreboval zaradi razprave na Svetu EU in zaradi ustanovitve specializiranega oddelka na sodiščih. V zelo kratkem času sredi sodnih počitnic smo za ministra vse zahtevane podatke zbrali na vseh enajstih okrožnih državnih tožilstvih in pri Skupini državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala. Očitek, da ni bila opravljena analiza, je tako v celoti nekorekten in neutemeljen, saj je minister niti ni zahteval. Vodje državnih tožilstev pa so že pred tem poročilom opozarjali sodišča na potek časa od vložitve obtožnice do naroka za glavno obravnavo ali na potek časa pri izvedbi sodnih preiskav in tudi spremljali ter nadzirali pravočasnost reševanja zadev na svojih tožilstvih. O tem so tudi obveščali Vrhovno državno tožilstvo RS. Na podlagi obvestil vodij tožilstev je zaradi nepravočasnega dela generalna državna tožilka v preteklih letih tudi zahtevala uvedbo disciplinskih postopkov zoper posamezne državne tožilce zaradi nevestnega, nepravočasnega ali malomarnega opravljanja službenih dolžnosti.
Ne samo v zvezi z uspešnim in pravočasnim pregonom gospodarskega kriminala, pač pa v zvezi z uspešnim in pravočasnim delom državnih tožilstev prve stopnje na vseh področjih, je pomembno poudariti, da so državna tožilstva v zadnjih letih delovala ves čas s približno enakim številom državnih tožilcev. In to kljub temu, da se je povečalo število zahtevnih kaznivih dejanj, aktivnih udeležb državnih tožilcev v predkazenskih postopkih, število narokov za glavne obravnave in aktivnost v dežurni službi, v zadnjem letu pa za kar deset odstotkov tudi število novih zadev. Na probleme povečanega obsega dela in manjšega števila državnih tožilcev je bilo Ministrstvo za pravosodje RS večkrat opozorjeno, saj je v letu 2009 za daljši čas kljub tem okoliščinam zadržalo več razpisov za mesta državnotožilskih funkcionarjev na okrožnih državnih tožilstvih. Takšno stanje ni moglo ugodno vplivati na učinkovitost državnega tožilstva.
Ob ministrovih očitkih o velikem številu zavrženj kazenskih ovadb je potrebno opozoriti, da so vodje tožilstev, ki so skladno z zakonskimi in podzakonskimi predpisi do sedaj sopodpisovali odločitve državnih tožilcev o zavrženju kazenske ovadbe, zaradi nestrokovne ali nezakonite odločitve tudi v kateri od gospodarskih zadev odklonili sopodpis in tako preprečili izdajo sklepa o zavrženju kazenske ovadbe. Glede na ministrova Obvezna navodila za uporabo DTR te možnosti ni več. Iz tez ministrstva za nov ZDT pa tudi izhaja, da bo nov zakon pripravil ustrezno podlago za odpravo sopodpisa, kar tudi kaže na to, da je imelo Vrhovno državno tožilstvo RS prav, ko je ob pripombah na osnutke obveznih navodil opozarjalo, da gre za materijo, ki jo je mogoče spremeniti in urediti le z zakonom in ne z navodili. Vsebinsko pa to pomeni, da pri zavrženjih kazenskih ovadb ne bo nad odločitvijo državnega tožilca nobene kontrole. Teze tudi dokazujejo, da je bila praksa vodij tožilstev do uvedbe obveznih navodil z uporabo sopodpisa zakonita, saj naj bi šele nov ZDT-1 zagotovil pravno podlago za odpravo sopodpisa. Takšna vsebina tez potrjuje naše stališče o nezakonitosti izdanih obveznih navodil.
Ocena Moneyval-a o delu na področju pregona kaznivih dejanj pranja denarja
Uvodoma je potrebno ugotoviti, da Odbor strokovnjakov za ocenjevanje ukrepov za preprečevanje pranja denarja (MONEYVAL) zaenkrat še ni objavil in poslal slovenskim organom dokončnega celotnega poročila (Report) o Republiki Sloveniji, na katerega se sicer sklicuje Ministrstvo za pravosodje. Trenutno je tako na spletni stani Sveta Evrope dostopen le povzetek poročila (Summary), iz katerega pa niso razvidni vsi očitki Ministrstva za pravosodje.
V resnici ocena Slovenije, kot je razvidna iz tabel povzetka poročila, v primerjavi s prejšnjim ocenjevanjem, ki je potekalo leta 2005, ni slabša, ampak iz skupne ocene izhaja napredek na tem področju. Slovenija tako v trenutnem ocenjevalnem obdobju ni prejela nobene ocene nezadovoljivo (NC), medtem ko sta bili leta 2005 s tako oceno ocenjeni dve področji. Za primerjavo velja izpostaviti, da je imela v zadnjem ocenjevalnem obdobju Republika Nemčija kar 5 področij, ocenjenih z oceno nezadovoljivo (NC).
Ocene Slovenije s strani MONEYVAL-a ni mogoče pripisati le delu tožilstva. Gre namreč za kompleksno ocenjevanje, ki obsega vse vidike preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma - poleg odkrivanja in pregona tovrstnih kaznivih dejanj, še celotno oceno pravne ureditve, preventivnih ukrepov, mednarodnega sodelovanja, idr. Ocena odbora strokovnjakov se tako nanaša na celotno pravno ureditev države na tem področju ter tudi na delovanje drugih državnih organov (policije, Urada za preprečevanje pranja denarja, in drugih).
Če pogledamo ocene področij, kjer je pomembno tudi delovanje državnega tožilstva, lahko ugotovimo, da se te glede na leto 2005 niso bistveno spremenile. Tako je ocenjevalno področje R27 (Law enforcement authorities) ocenjeno s povsem enako oceno kot leta 2005 – zadovoljivo (PC; Partially compliant). Pri tem iz povzetka izhaja, da se stanje oziroma rezultati na tem področju izboljšujejo, vendar je število primerov še vedno nizko. Taka obrazložitev kaže na jasen napredek glede na prejšnje obdobje, ko je bil očitek Sloveniji, da preiskave ne vodijo k uspešnemu pregonu. Ob ocenjevanju Slovenije leta 2005 namreč na tem področju ni bilo nobene pravnomočne sodbe, medtem ko ob sedanjem ocenjevanju obstajata dve pravnomočni obsodilni sodbi. K oceni je pripomogla tudi okoliščina, da Slovenija še nima v celoti urejenega zasega premoženjske koristi ter posledično ni zadostne prakse. V zvezi s tem je Vlada RS s sklepom št. 01201-9/2009/3 z dne 28. 5. 2009 ustanovila Medresorsko delovno skupino za ustanovitev urada za odvzem premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem (v nadaljevanju Medresorska delovna skupina), člana Medresorske delovne skupine pa sta tudi predstavnika Vrhovnega državnega tožilstva RS. Medresorska delovna skupina je na dosedanjih sestankih sprejela sklep, da je potrebno ustanoviti Urad kot samostojen organ. Ker pa se stališča o tem vprašanju med Medresorsko delovno skupino in Ministrstvom za pravosodje RS, razlikujejo, je odločitev o nadaljnjih korakih glede ustanavljanja Urada prepuščena Vladi RS.
Ministrstvo za pravosodje RS v svojem poročilu navaja, da je neustrezna praksa tožilcev glede vprašanja dokazanosti predhodnega kaznivega dejanja – dejanja, iz katerega izvira denar, ki je kasneje predmet kaznivega dejanja pranja denarja. Takšna trditev je posplošena in ne izhaja iz povzetka poročila MONEYVAL, ker je na strani 5 navedeno, da je sodna praksa (judicial practice) tista, ki zahteva visok dokazni standard glede predhodnega kaznivega dejanja. V zvezi s tem se tožilstvu, skupaj z drugimi pravosodnimi organi, očita, da je premalo obsodilnih pravnomočnih sodb. Vztrajanje Ministrstva za pravosodje RS pri ugotovitvah povzetka poročila MONEYVAL ter po uporabi izrednih pravnih sredstev v primeru, ko ni kršen zakon, ampak gre za neuspeh obtoževanja zaradi dejanskih vprašanj, je neutemeljeno, saj se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži le iz razloga kršitve materialnega ali procesnega zakona.
Vrhovno državno tožilstvo RS je odboru MONEYVAL tekom ocenjevanja pojasnilo, da imamo od zadnjega pregleda v postopku pred sodišči (v preiskavi ali po vložitvi obtožnice) bistveno več postopkov – skupno zoper 38 oseb - zaradi kaznivega dejanja pranja denarja. Glede na kompleksnost tovrstnih zadev pa je povsem nemogoče, da bi ti primeri v relativno kratkem času že dosegli fazo postopka z izrednimi pravnimi sredstvi. Opozorili smo tudi , da problem dokazanosti predhodnega kaznivega dejanja pogosto sodi v področje reševanja dejanskih vprašanj, ki pa ne morejo biti predmet postopka pred Vrhovnim sodiščem RS.
Glede očitka, da na podlagi ovadb policije državni tožilci ne nadaljujejo postopkov, lahko rečemo, da je tak očitek generalni državni tožilki neskladen z dosedanjimi stališči ministrstva glede samostojnosti in neodvisnosti tožilca pri odločanju ob obravnavi posamezne zadeve. Pri tem velja poudariti, da so prav državni tožilci prispevali k nastanku sodne prakse, ki je prinesla stališče, da je mogoče sklepati o storitvi predhodnega kaznivega dejanja, iz katerega izvira »umazan denar«, tudi na podlagi okoliščin, ki kažejo na storitev kaznivega dejanja, ne da bi pri tem obstajala pravnomočna sodba za predhodno kaznivo dejanje. Zgodovina uveljavljanja kaznivega dejanja pranja denarja v naši pravni praksi kaže na veliko aktivnost tožilcev, ki so končno le uveljavili stališče, da je predhodno kaznivo dejanje, iz katerega izvira »umazan denar«, tudi kaznivo dejanje davčne zatajitve. Na nasprotnem stališču so bila sodišča, ki so za tovrstna kazniva dejanja pred spremembo sodne prakse in zakonodaje, obdolžence oproščala.
Iz povzetka poročila MONEYVAL izhaja, da je odbor strokovnjakov Sloveniji znižal oceni v poglavju pravni sistem na področju 1 (Money laundering offence) ter področju 3 (Confiscation and provisional measures). Ti dve znižani oceni se ne nanašata le na delovanje državnega tožilstva, ampak tudi na policijo in sodišča. Prav tako je za področje 1 navedena pomanjkljivost zakonodaje in nizko število obsodb. Pod točko 3 pa gre med drugim tudi za očitek pomanjkanja podatkov o odvzemu premoženjske koristi. V zvezi s slednjim je Vrhovno državno tožilstvo RS za novi sistem e-pravosodja že pripravilo indikatorje, ki bodo omogočali spremljanje teh podatkov iz tožilskih evidenc. Medresorska delovna skupina, ki jo vodi Vrhovno državno tožilstvo RS, je Ministrstvu za pravosodje RS predlagala zbiranje podatkov tudi v evidencah drugih institucij (policija, sodišča).
Glede področja pranja denarja Vrhovno državno tožilstvo RS opozarja, da je eden od vrhovnih državnih tožilcev posebej zadolžen za to področje ter da Vrhovno državno tožilstvo RS ves čas vzpodbuja okrožna državna tožilstva, da vložijo vse napore v uspešen pregon na tem področju.
Alternativne oblike pregona (odložen pregon in poravnavanje)
Glede očitka, da gre za neenoten pristop državnih tožilstev do alternativnih oblik pregona ter da generalna državna tožilka v zvezi s tem ni izdala nobenega splošnega navodila, je potrebno sledeče pojasnilo. Za obe obliki alternativnega pregona sta izdani splošni navodili. To, da ju je izdalo prejšnje vodstvo državnega tožilstva, ne spreminja dejstva o obstoju navodil. Tako obstaja Splošno navodilo o pogojih in okoliščinah za odstopanje ovadb v postopek poravnavanja in Splošno navodilo za enotno uporabo določb 162. člena ZKP o odložitvi kazenskega pregona. Obe navodili natančneje določata kriterije in postopek obeh alternativnih oblik pregona.
V poročilu o delu državnih tožilstev za leto 2008, na katerega se sklicuje tudi minister v svojem poročilu Vladi RS, je ob ugotovitvi o zniževanju uporabe alternativnega pregona, zapisano tudi, da to problematiko Vrhovno državno tožilstvo RS pozorno spremlja. To je zapisano zato, ker smo zaznali problem in nanj ustrezno reagirali. Ob upoštevanju, da je eden od razlogov za zniževanje števila teh oblik pregona poleg nekaterih drugih vzrokov (problemi pri izvajanju dela v korist skupnosti zaradi neusklajenosti med ministrstvi, nov institut možnosti zavrženja zaradi nesorazmernosti, stališča, da strokovni sodelavci ne bi smeli izvajati narokov za odložen pregon in podobno) tudi preobremenjenost državnih tožilcev z drugim delom, smo vseeno pozorni na problem. Zato je Vrhovno državno tožilstvo RS po zaznavi vseh problemov v letu 2009 in delno še v letu 2010 organiziralo več medregijskih posvetov z državnimi tožilci in poravnalci. Tej problematiki pa je bilo namenjeno tudi lansko izobraževanje državnih tožilcev v okviru izobraževalnih tožilskih dni. V februarju leta 2010 pa je na našo izrecno pobudo Center za izobraževanje v pravosodju organiziral seminar za državne tožilce in poravnalce, ki ga je vodil vrhovni državni tožilec, zadolžen za spremljanje alternativnih oblik pregona.
Ob celostni analizi vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin bosta po potrebi ustrezno spremenjeni tudi obe omenjeni navodili. Vendar ostaja dejstvo, da so bila v zvezi s tem na podlagi 64. člena ZDT izdana navodila, ki omogočajo enotno uporabo zakona. Dejstvo tudi je, da je Vrhovno državno tožilstvo RS trend upadanja in razlike v uporabi alternativnih oblik pregona ugotovilo in na to tudi ustrezno reagiralo, kar izhaja iz gornjega zgoščenega prikaza, iz katerega seveda ni razviden celoten angažma Vrhovnega državnega tožilstva RS in generalne državne tožilke na tem področju.
Gornje navedbe, ki ne kažejo celotnega truda generalne državne tožilke in ostalih predstavnikov Vrhovnega državnega tožilstva RS, ki so s svojimi nasveti in posveti na razpolago državnim tožilcem na prvi stopnji, že same v celoti ovržejo trditve ministra o neizvajanju vodstvene funkcije generalne državne tožilke.
Odgovori na očitke poročila pod točko II.
V 1. točki II. razdelka poročila minister za pravosodje navaja, da je generalna državna tožilka kot vodja Vrhovnega državnega tožilstva RS s svojim ravnanjem »onemogočala in v določenih primerih celo izrecno zavračala« korektno sodelovanje z ministrom za pravosodje, ki je nujen predpogoj za njegovo izvajanje nalog pravosodne uprave po 66. c členu ZDT. Pri tem se sklicuje na odločbo št. Up-679/06-66 z dne 10. 10. 2007, s katero je po njegovih navedbah Ustavno sodišče RS sicer »presojalo nujnost sodelovanja med ministrom in predsednikom sodišča«, je pa to ugotovitev potrebno, glede na podobnost zakonsko definiranih razmerij, »upoštevati tudi pri razmerju med ministrom in vodjo državnega tožilstva.«
Ob tem opozarjamo na pomembno razliko med pristojnostmi in nalogami pravosodne uprave v razmerju do predsednikov sodišč in vodij državnih tožilstev. Generalni državni tožilec RS ni samo vodja enega od državnih tožilstev - Vrhovnega državnega tožilstva RS - pač pa tudi hierarhično »prvi« državni tožilec s številnimi pristojnostmi v razmerju do celotne državnotožilske službe. Te pristojnosti so odraz njene specifične organiziranosti, ki je zaradi ključnega načela učinkovitosti izvajanja ustavne funkcije pregona, za razliko od sodišč, tudi v smislu izvajanja nalog državnotožilske uprave hierarhična. Zato neposredno preslikavanje ministrovih pristojnosti in nalog pravosodne uprave s področja sodišč, zlasti glede načina njihovega izvajanja, na pristojnosti in naloge s področja državnega tožilstva, nima podlage v zakonu, ki določa ureditev in pristojnosti državnih tožilstev.
Generalna državna tožilka korektno in skladno z zakonom sodeluje z ministrstvom za pravosodje in ob upoštevanju zakonskih določb ministrstvu posreduje vse podatke.
Generalna državna tožilka z očitanimi ravnanji ni kršila nobene zakonske določbe, ki določa njene pristojnosti in pooblastila na področju državnotožilske uprave in v razmerju do ministrovih pristojnosti na področju pravosodne uprave. Nasprotno, s svojimi ravnanji je izvajala in ščitila državnotožilsko funkcijo, kot jo določajo Ustava RS in zakoni. Ob tem pa je ravnala tudi v skladu z vsemi drugimi vsebinskimi pomeni korektnosti v komuniciranju s pristojnim ministrom.
Minister je bil v zvezi z odstopom vodje specializiranega oddelka popolno in nemudoma obveščen o vseh tistih okoliščinah, ki so pomembne za nemoteno in uspešno delovanje (enote) državnega tožilstva v smislu njegovih pristojnosti za zagotavljanje splošnih pogojev za uspešno izvajanje tožilske funkcije.
Sklicevanje na »domnevno neustrezno sodelovanju med organi odkrivanja in pregona, ki ga je generalna državna tožilka omenila v svojem pismu predsedniku vlade v dopisu z opr. št. Tu 38/10-4 z dne 11. 3. 2010«, kot njenim drugim primerom »onemogočanja potrebnega sodelovanja z ministrom za pravosodje«, je neutemeljeno. S citiranim dopisom je generalna državna tožilka predsednika vlade obsežno opozorila na problematiko poseganja ministrstva za pravosodje v delo državnega tožilstva v dveh odprtih kazenskih zadevah (zadeva Berglund in zadeva Baričevič), posebej tudi na javno omenjanje in ocenjevanje obeh konkretnih odprtih zadev. Problematika pravočasnega obveščanja dežurnega preiskovalnega sodnika in dežurnega državnega tožilca je bila v trenutku pošiljanja pisma predsedniku v okviru koordinacijskih aktivnostih obravnave zadeve na obeh pristojnih tožilskih enotah (Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani in v Specializiranem oddelku Skupine pri Vrhovnem državnem tožilstvu RS) v fazi preverjanja dejstev, v javnosti pa že več dni predmet poročanja. Ker minister praviloma nemudoma odreagira na vse navedbe v javnosti o tožilskem delu in tako tudi redno sporoča svoje ugotovitve in ocene o tožilskem delu, je bilo logično sklepati, da je tudi o tej pomembni okoliščini v smislu zagotavljanja pogojev za učinkovito izvajanje funkcij odkrivanja in pregona seznanjen. Ne glede na navedeno pa tudi na 30. nujni seji Odbora Državnega zbora RS za notranjo politiko, javno upravo in pravosodje dne 23. 3. 2010, torej 12 dni po tem, ko naj bi bil prvič seznanjen s problemom, pa je še vedno »zbiral potrebna pojasnila in podatke«, hkrati pa zatrdil, da »ni nobenega dvoma da sta bila tako… dežurni preiskovalni sodnik kot tudi dežurna tožilka nemudoma obveščena« , kar pa dejansko ni bilo izpolnjeno.
Pač pa se še do danes, kljub večkratnim dopisom, minister ni z ničemer odzval na v istem pismu in v istem odstavku opozorjeno njegovo neizpolnjeno nalogo, da v okviru svojih pristojnosti za zagotavljanje materialnih in kadrovskih pogojev za delo državnih tožilstev, le tem zagotovi in jih obvesti o finančnih in kadrovskih pogojih, v katerih bodo poslovala v letu 2010. Po trenutnih izračunih namreč državnim tožilstvom primanjkuje samo za plače cca 910.000 EUR.
Kot posebno obliko zavračanja sodelovanja pa minister v Poročilu pod tč. II.4. očita ravnanje generalne državne tožilke v primeru poročila o opravljenem pravosodnem nadzoru nad opravljanjem zadev državnotožilske uprave nad Okrožnim državnim tožilstvom v Ljubljani. Očita ji, da ni upoštevala dolžnosti, ki ji jo nalaga peti odstavek 16. člena Pravilnika o pravosodnem nadzoru nad državnimi tožilstvi in poročala v zvezi z odpravo ugotovljenih nepravilnosti, pač pa je v odgovoru le polemizirala z ugotovitvami v poročilu in jim odrekala pravilnost. S tem naj bi ne upoštevala zakonskih dolžnosti, da odpravi ugotovljene pomanjkljivosti.
V oceni ugotovljenih pomanjkljivosti pri opravljanju zadev državnotožilske uprave na strani 25 Poročila o opravljenem izrednem pravosodnem nadzoru nad Okrožnim državnim tožilstvom v Ljubljani z dne 24. 12. 2009, je nadzorna skupina ocenila, da je bilo opravljanje zadev državnotožilske uprave v delu, ki se nanaša na institute poslovanja v primerih, ko tožilec predlaga svojo izločitev, pri dodeljevanju in predodeljevanju zadev tožilcem v delo in glede sopodpisa in evokacije, neustrezno.
V dopisu pod št. Tu 138/09-1 z dne 4. 1. 2010 je Vrhovno državno tožilstvo RS obširno obrazložilo svoja stališča v zvezi z ugotovitvami nadzora, na strani 4 in 5 pa tudi napovedalo takojšen predlog sprememb treh določb Državnotožilskega reda, druge pa še ob zaključku projekta e-pravosodja. Te smo ministrstvu poslali z dopisom št. 138/09 z dne 7. 1. 2010. Minister je na tak predlog generalne državne tožilke izdal spremembi Državnotožilskega reda, s katerimi je predlog deloma upošteval , v preostalem pa državnega tožilstva o svojem stališču do predloga sploh ni obvestil.
V nasprotju z dejanskim stanjem in zato nekorektna je navedba ministra v poročilu, da je generalna državna tožilka z ugotovitvami pregleda le polemizirala in jih zavračala. V zvezi z obravnavano problematiko je državno tožilstvo intenzivno sodelovalo tudi v nadaljnjem postopku sprejemanja Obveznih navodil, kar je razvidno iz obsežne dokumentacije, pobudo za vložitev zahteve za njihovo ustavno pravno presojo pa poslalo tudi vsem vlagateljem po 23.a členu Zakona o ustavnem sodišču.
Vse navedene aktivnosti generalne državne tožilke in Vrhovnega državnega tožilstva RS izkazujejo izključno spoštovanje vseh ustavnih in zakonskih določb, ki so podlaga za izvajanje državnotožilske službe in funkcije.
Očitki poročila opisani pod točko III.
Poročilo v tem delu zatrjuje »protiustavno in nezakonito« ravnanje generalne državne tožilke. Takšno zatrjevanje je brez dejanske in pravne podlage, nepravilno in zmotno.
V zadevi Specializiranega oddelka pod opr. št. Ktr-SO-28/10 obravnavajo tožilci in policisti tega oddelka isti življenjski (historični) dogodek, kot ga obravnavajo tudi tožilci Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani. Kot neposredni skupni vodja obeh tožilskih enot je generalna državna tožilka usklajevala njuno delovanje zaradi zagotavljanja učinkovitega, strokovno pravilnega in pravočasnega delovanja državnega tožilstva. Zadeva, ki jo obravnavata obe tožilski enoti, je širšega javnega pomena, o njeni vsebini je javnost že obveščena in ima posebno odmevnost. Za takšne zadeve pa ZDT v 61. členu izrecno določa dolžnost, da tožilska enota, ki zadevo obravnava, o tem nemudoma obvesti Vrhovno državno tožilstvo.
S komuniciranjem pri usklajevanju delovanja dveh tožilskih enot je generalna državna tožilka zgolj izvajala svoje pristojnosti, naloge in pooblastila, ki jih ima kot vodja tožilstva na področju državnotožilske uprave po 56. in 66. a členu ZDT. Na podlagi teh zakonskih določb ima vodja tožilstva ne le pravico, temveč tudi obveznost zagotavljati pogoje za redno, pravilno, vestno in učinkovito delovanje državnega tožilstva. Ta pristojnost in obveznost vodje tožilstva vključuje tudi zagotavljanje in nadzor nad zakonitostjo, strokovno pravilnostjo in pravočasnostjo dela samih tožilcev in še toliko bolj policistov – preiskovalcev Specializiranega oddelka, ki so javni uslužbenci. Generalna državna tožilka bi kot vodja tožilstva kršila zakon, če ne bi opravljala te z zakonom določene naloge. Tako je očitek o kršitvi ustave in zakona očitno neutemeljen, saj je generalna državna tožilka le opravljala svojo zakonsko obveznost.
Ni moč spregledati dvojnosti meril, uporabljenih v poročilu. Tako poročilo v točki I temelji na očitku, da je generalna državna tožilka opustila »svojo nadzorno dolžnost«, v točki III pa na nasprotnem očitku, da je z izvajanjem svojih pristojnosti, nalog in pooblastil vodje tožilstva kršila zakon in celo Ustavo RS.
Poročilo v točki III očita generalni državni tožilki kršitev 10. in 64. člena ZDT, 158. a člena ZKP ter 135. člena Ustave RS.
Očitek o kršitvi 10. člena ZDT temelji na četrtem odstavku tega člena, ki določa izključno krajevno in stvarno pristojnost Specializiranega oddelka za pregon kaznivih dejanj, ki jih storijo uradne osebe s pooblastili policije v predkazenskem postopku. Po stališču poročila je zaradi takšne izključne pristojnosti Specializiranega oddelka generalna državna tožilka »prekoračila svojo pristojnost«, saj ni dodeljena v Skupino državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, s tem pa tudi ne v sam Specializirani oddelek.
Takšna argumentacija poročila je že prima facie zmotna. Dejstvo, da generalna državna tožilka v Skupino državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala ali v sam Specializirani oddelek ni dodeljena, prav nič ne vpliva na njene pravice in obveznosti kot vodje tožilstva, da zagotavlja in nadzira zakonitost, strokovno pravilnost in pravočasnost dela.
Specializirani oddelek je zgolj ena od tožilskih enot in generalna državna tožilka ima kot vodja tožilstva enake pravice in obveznosti na podlagi 56. in 66. a člena ZDT v razmerju do prav vseh tožilskih enot. Specializirani oddelek ni pri tem prav nobena izjema in njegovo delovanje ne more biti zunaj zakona in s tem zunaj nadzora. V konkretnem primeru, ko dve tožilski enoti obravnavata isti življenjski dogodek, je nujnost takšnega komuniciranja in koordinacije dela še toliko večja, s tem pa je večja tudi odgovornost generalne državne tožilke za učinkovito izvajanje njenih vodstvenih nalog in pooblastil.
Opisani zmotni zaključki poročila izhajajo iz napačnega razumevanja izključne krajevne in stvarne pristojnosti Specializiranega oddelka za kazenski pregon kaznivih dejanj, ki jih storijo uradne osebe s policijskimi pooblastili. Izključna pristojnost Specializiranega oddelka, ki izključuje (le) vsa okrožna državna tožilstva in Skupino državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, je določena (zgolj) zato, ker ima Specializirani oddelek svoje policiste – preiskovalce za odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj oseb s policijskimi pooblastili. Tako zakon zagotavlja, da policisti ne preiskujejo samih sebe in, da je odkrivanje kaznivih dejanj teh storilcev zaupano neodvisnemu in nepristranskemu organu zunaj policije in MNZ, to je Specializiranemu oddelku pri Vrhovnem državnem tožilstvu RS.
V četrtem odstavku 10. člena ZDT uzakonjena izključna krajevna in stvarna pristojnost za pregon je torej določena zato, da je odkrivanje, preiskovanje in pregon kaznivih dejanj, ki jih storijo uradne osebe s policijskimi pooblastili, zunaj obravnavanja okrožnih državnih tožilstev in Skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, ki nimajo svojih lastnih policistov – preiskovalcev za odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj. Okrožna državna tožilstva in Skupina državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala so pri odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj v predkazenskem postopku vezana na policijo.
Tako določena izključna pristojnost Specializiranega oddelka seveda ne izključuje pristojnosti generalne državne tožilke in Vrhovnega državnega tožilstva RS na področju zagotavljanja in nadzora nad zakonitostjo, strokovno pravilnostjo in pravočasnostjo dela po 56. in 66.a členu ZDT, kot tudi ne izključuje siceršnjega strokovnega nadzora Vrhovnega državnega tožilstva RS nad delom tožilskih enot po 67. členu ZDT. Skratka, četrti odstavek 10. člena ZDT ne vpliva na naloge in pooblastila vodje tožilstva po splošnih določbah ZDT, ki v hierarhičnem sistemu državnega tožilstva nalagajo vodji tožilstva upravne in nadzorstvene pristojnosti.
Prav tako je neutemeljen očitek poročila o prekoračitvi zakonskih pooblastil iz 64. člena ZDT. Ta člen ureja izdajanje splošnih navodil v pisni obliki za ravnanje državnih tožilcev in državnega tožilstva. Generalna državna tožilka v zadevi Specializiranega oddelka pod opr. št. Ktr-SO-28/10 ni nikoli dala splošnih navodil in tako njenega ravnanja v konkretnem primeru ni mogoče povezovati s 64. členom ZDT. Tudi se generalna državna tožilka pri utemeljitvi pravne podlage svojega ravnanja na ta člen v zvezi s tem nikoli ni sklicevala.
Ravnanje generalne državne tožilke v zadevi Specializiranega oddelka pod opr. št. Ktr-SO-28/10 tudi ne predstavlja kršitve 158. a člena ZKP, kot to neutemeljeno očita poročilo. Ta člen namreč ureja zgolj postopkovni vidik razmerja med tožilcem in policistom - preiskovalcem Specializiranega oddelka ter oba zavezuje k takojšnjemu ukrepanju, če so podani razlogi za sum, da je kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, storila uradna oseba s pooblastili policije v predkazenskem postopku.
Tako prvi in drugi odstavek 158.a člena ZKP zahtevata učinkovito ukrepanje, ko je podana določna, že najnižja stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. To seveda terja drugačen pristop tožilca, kot sicer velja za delovanje državnega tožilstva, ki je praviloma samo organ pregona, ne pa tudi organ odkrivanja in preiskovanja. Določbe prvega, drugega in tretjega odstavka 158.a člena ZKP hočejo zagotoviti učinkovito, temeljito, profesionalno in pravočasno odkrivanje in preiskavo vseh dejstev in tako omogočiti, da se državni tožilec po zadostni preiskavi dejstev lahko odloči, ali naj se pregon začne ali ne (primerjaj člene 20, 45 in 161/2 ZKP). Gre za izvajanje pravice in dolžnosti državnega tožilca, ki pomeni zakonsko izvedbo ustavne norme, vsebovane v prvem odstavku 135. člena Ustave RS. Ratio legis 158.a člena ZKP je zagotoviti, da je postopek odkrivanja in preiskovanja kaznivega dejanja učinkovit ne le v teoriji, ampak tudi v praksi, tako da je odločitev tožilca, da začne pregon ali ne, pravilna in zakonita (utemeljena).
Določbe 158.a člena ZKP so posledica obsodbe Slovenije pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (v zadevi Matko proti Sloveniji). Ta sodba Evropskega sodišča za človekove pravice zahteva neodvisno in nepristransko preiskovanje kaznivih dejanj, ki jih storijo policisti, in to zunaj policije ter Ministrstva za notranje zadeve RS. S tem, ko državnega tožilca Specializiranega oddelka pooblašča za usmerjanje in nadzor predkazenskega postopka, hoče 158.a člen ZKP preprečiti stanje, ki ga je Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovilo in očitalo v zadevi Matko proti Sloveniji, ko državni tožilec ni storil nobenih neodvisnih korakov in se je odločal zgolj na gradivu in poročilih, ki sta jih predložila policija in Ministrstvo za notranje zadeve RS in, ko ni storil nobenih resnih korakov, da zagotovi zadostno preiskavo dejstev, da bi se lahko odločil, ali naj pregon začne ali ne.
Nobena določba 158.a člena ZKP ne posega v nadzorstvene pristojnosti, pooblastila in obveznosti vodje tožilstva po 56. in 66.a členu ZDT, ki imajo za cilj prav zagotavljanje učinkovitosti odkrivanja in preiskovanja ter nadzor nad zakonitostjo, strokovno pravilnostjo in pravočasnostjo dela tožilcev ter še toliko bolj policistov – preiskovalcev Specializiranega oddelka. Ravnanje generalne državne tožilke je bilo skladno z navedeno sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice, 158.a členom ZKP ter z njeno pristojnostjo, nalogami in pooblastili vodje tožilstva.
Pri stikih in komunikaciji s tožilci obeh tožilskih enot ter policisti Specializiranega oddelka je generalna državna tožilka zgolj opozarjala na informacije v medijih, ki bi jih bilo koristno preveriti, da se zagotovi zadostna preiskava vseh dejstev v skladu z zakonsko obveznostjo Specializiranega oddelka za učinkovito in temeljito preiskavo. Pri tem ni šlo za usmerjanje ali nadzor po tretjem odstavku 158.a člena ZKP. Generalna državna tožilka za takšno delovanje ni imela niti zadostnih informacij, saj sama na tej zadevi ne dela. Opozorila in poziv za temeljito zbiranje dokazov niso navodila. Vsak tožilec ima možnost in dolžnost vrednotiti posamezni podatek ali dokaz in se povem samostojno odločiti, ali dodatno pridobljeni podatek ali dokaz kaj prispeva k njegovi odločitvi. Povsem odveč se poročilo pri tem sklicuje še na 11. člen Uredbe o sodelovanju državnega tožilstva in policije pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj, saj ta uredba določa pravila sodelovanja zgolj med državnim tožilstvom in policijo kot organom v sestavi Ministrstva za notranje zadeve RS ter se ne nanaša in nima nič skupnega z razmerji med tožilci in policisti – preiskovalci v Specializiranem oddelku.
Vse usklajevanje in delovanje Vrhovnega državnega tožilstva RS ter generalne državne tožilke je bilo usmerjeno le v učinkovito in temeljito odkrivanje ter v preiskavo, da se ugotovi, preveri in preišče vsa dejstva ter da se tako omogoči pristojnemu državnemu tožilcu pravilno in zakonito odločitev, ali naj pregon začne ali ne. Generalna državna tožilka je s svojim ravnanjem vzpodbujala in omogočala, ne pa ovirala policista in državnega tožilca pri opravljanju njunih nalog pri učinkovitem izvajanju funkcijo kazenskega pregona. Generalna državna tožilka ni kršila 135. člena Ustave RS. Nasprotno, šlo je za ravnanje v podporo obtožni funkciji, na katero se sklicuje 135. člen Ustave RS.
Ob tem velja poudariti, da samostojnost ni privilegij samih državnih tožilcev, ampak obstaja le zaradi zagotavljanja pravne države, varnosti ljudi in premoženja: predvsem zaradi varstva žrtev, pa tudi storilcev kaznivih dejanj. Samostojnost državnih tožilcev je omejena z zahtevo po temeljitosti in učinkovitosti izvajanja tožilske funkcije kazenskega pregona po 135. členu Ustave RS.
Odstopa (bivše) vodje Specializiranega oddelka ni mogoče povezovati z izvajanjem pristojnosti, nalog in pooblastil generalne državne tožilke kot vodje tožilstva. Neumestna je tudi trditev poročila o »destabilizaciji« Skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala in »še posebej« Specializiranega oddelka, saj je učinek spremembe vodenja prej nasproten in je policistom – preiskovalcem zdaj omogočeno, da odgovorno opravljajo svoje naloge odkrivanja in preiskovanja.
S spoštovanjem,
Barbara Brezigar
generalna državna tožilka RS
