Aktualno
Odziv generalnega državnega tožilca na sodbo vrhovnega sodišča v zadevi Farmacevtka
Odločbo v zvezi z zadevo farmacevtka vrhovno državno tožilstvo spoštuje.
Pomembna je tudi v delu, v katerem vrhovno sodišče pritrjuje vrhovnemu državnemu tožilcu mag. Andreju Ferlincu, da gre za pomembno pravno vprašanje in je bila zaradi zagotovitve enotne sodne prakse vložitev zahteve za varstvo zakonitosti upravičena.
Pravosodno prakso bo lahko olajšalo tudi izrecno stališče vrhovnega sodišča, da se dvoletni rok vedno šteje od konca izvajanja zadnjega ukrepa in je zato odločbo sodišča možno razlagati le na način, da prej odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi po preteku dveh let ne morejo vplivati tudi na izločitev kasneje odrejenih ukrepov, od katerih nekateri lahko trajajo celo tri leta, torej dalj časa kot traja rok za izločitev.
Resno zaskrbljenost pa povzročajo stališča vrhovnega sodišča ne le za vrhovno državno tožilstvo, pač predvsem za delo tistih državnih tožilstev, ki se ukvarjajo s številnimi obsežnimi zadevami, zlasti s področja gospodarskega kriminala in pri katerih se sicer znani storilci izmikajo organom pregona. Resno zaskrbljenost zato vzbujajo naslednje okoliščine:
- Vrhovno sodišče je povzročilo spremembo prej ustaljene sodne prakse, po kateri se PPU po preteku dveh let niso izločali. Če se sodna praksa preko vrhovnega ali ustavnega sodišča spreminja prav v zvezi z zadevami, pri katerih so v postopku določene osebe, v zvezi s katerimi je delu javnosti velik interes, da niso ali da so v kazenskem postopku, to sproža vprašanja o upoštevanju načela enakosti pred zakonom in enakopravnosti v kazenskem postopku kot ustavnem načelu.
Še bolj pomembna so to vprašanja v zvezi s starejšimi zadevami, če bi se ugotovilo, da je rok za izločitev in uničenje dokazov že potekel, pa storilci morda že prestajajo kazen in v obsežnih zadevah – tudi z mednarodnim elementom – pri katerih tožilci nimajo niti objektivne možnosti, da bi vložili kakšen tožilski akt že po dveh letih, niti se to od njih ne zahteva v nobeni primerljivi državi EU. Tudi v bodoče bi se tožilstva lahko srečala z umori, celo terorizmu, v katerih se državna ne more že po dveh letih odpovedati pregonu, da v takih primerih poseg v zasebnost nikakor ne more odtehtati najhujših prepovedanih posledic.
- Skrb vzbuja okoliščina, da je sodišče (v točki 17) PPU po preteku dveletnega roka izrecno proglasilo kot nedovoljene dokaze, čeprav gre za dokaze, pridobljene po odredbah sodišča brez kakršnekoli kršitve človekovih pravic. Ekskluzijsko pravilo glede na mednarodno že sprejete standarde na načelni ravni ni namenjeno takim dokazom.
- Zaskrbljenost vzbuja tudi okoliščina, da sedaj ekskluzijsko pravilo, ki je namenjeno izločitvi dokazov, ki so bili pridobljeni s kršitvijo temeljnih človekovih pravic, dokazov, ki sploh niso povezani s kazenskim postopkom in ki po doktrini sadeža zastrupljenega drevesa preprečujejo nadaljnja nezakonita ravnanja organov odkrivanja in pregona, z odločitvijo vrhovnega sodišča zajema dodatno še dokaze, ki z osnovnimi cilji ekskluzijskega pravila sploh niso neposredno povezani.
Na vprašanje, ali ima tožilstvo še kakšno možnost za pritožbo, je treba odgovoriti, da na državnem tožilstvu proučujemo možnost, ki jo imam kot generalni državni tožilec RS, da v primerih, kadar nastane vprašanje ustavnosti v zvezi z zadevo, ki jo obravnava, lahko z zahtevo začnem postopek za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa (23. a člen Zakona o ustavnem sodišču ZUstS), o katerem je že državni zbor že sprejel obvezno razlago, da je rok le instrukcijski, torej takšen, ki je izjemoma lahko tudi podaljšljiv. Sicer pa bomo v primeru vložitve tega pravnega sredstva upoštevali tudi primerjalnopravni vidik, da podobne ureditve ne pozna nobena država, članica EU.
Drago Šketa
Generalni državni tožilec RS
Nazaj
Odziv generalnega državnega tožilca na sodbo vrhovnega sodišča v zadevi Farmacevtka
Odločbo v zvezi z zadevo farmacevtka vrhovno državno tožilstvo spoštuje.
Pomembna je tudi v delu, v katerem vrhovno sodišče pritrjuje vrhovnemu državnemu tožilcu mag. Andreju Ferlincu, da gre za pomembno pravno vprašanje in je bila zaradi zagotovitve enotne sodne prakse vložitev zahteve za varstvo zakonitosti upravičena.
Pravosodno prakso bo lahko olajšalo tudi izrecno stališče vrhovnega sodišča, da se dvoletni rok vedno šteje od konca izvajanja zadnjega ukrepa in je zato odločbo sodišča možno razlagati le na način, da prej odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi po preteku dveh let ne morejo vplivati tudi na izločitev kasneje odrejenih ukrepov, od katerih nekateri lahko trajajo celo tri leta, torej dalj časa kot traja rok za izločitev.
Resno zaskrbljenost pa povzročajo stališča vrhovnega sodišča ne le za vrhovno državno tožilstvo, pač predvsem za delo tistih državnih tožilstev, ki se ukvarjajo s številnimi obsežnimi zadevami, zlasti s področja gospodarskega kriminala in pri katerih se sicer znani storilci izmikajo organom pregona. Resno zaskrbljenost zato vzbujajo naslednje okoliščine:
- Vrhovno sodišče je povzročilo spremembo prej ustaljene sodne prakse, po kateri se PPU po preteku dveh let niso izločali. Če se sodna praksa preko vrhovnega ali ustavnega sodišča spreminja prav v zvezi z zadevami, pri katerih so v postopku določene osebe, v zvezi s katerimi je delu javnosti velik interes, da niso ali da so v kazenskem postopku, to sproža vprašanja o upoštevanju načela enakosti pred zakonom in enakopravnosti v kazenskem postopku kot ustavnem načelu.
Še bolj pomembna so to vprašanja v zvezi s starejšimi zadevami, če bi se ugotovilo, da je rok za izločitev in uničenje dokazov že potekel, pa storilci morda že prestajajo kazen in v obsežnih zadevah – tudi z mednarodnim elementom – pri katerih tožilci nimajo niti objektivne možnosti, da bi vložili kakšen tožilski akt že po dveh letih, niti se to od njih ne zahteva v nobeni primerljivi državi EU. Tudi v bodoče bi se tožilstva lahko srečala z umori, celo terorizmu, v katerih se državna ne more že po dveh letih odpovedati pregonu, da v takih primerih poseg v zasebnost nikakor ne more odtehtati najhujših prepovedanih posledic.
- Skrb vzbuja okoliščina, da je sodišče (v točki 17) PPU po preteku dveletnega roka izrecno proglasilo kot nedovoljene dokaze, čeprav gre za dokaze, pridobljene po odredbah sodišča brez kakršnekoli kršitve človekovih pravic. Ekskluzijsko pravilo glede na mednarodno že sprejete standarde na načelni ravni ni namenjeno takim dokazom.
- Zaskrbljenost vzbuja tudi okoliščina, da sedaj ekskluzijsko pravilo, ki je namenjeno izločitvi dokazov, ki so bili pridobljeni s kršitvijo temeljnih človekovih pravic, dokazov, ki sploh niso povezani s kazenskim postopkom in ki po doktrini sadeža zastrupljenega drevesa preprečujejo nadaljnja nezakonita ravnanja organov odkrivanja in pregona, z odločitvijo vrhovnega sodišča zajema dodatno še dokaze, ki z osnovnimi cilji ekskluzijskega pravila sploh niso neposredno povezani.
Na vprašanje, ali ima tožilstvo še kakšno možnost za pritožbo, je treba odgovoriti, da na državnem tožilstvu proučujemo možnost, ki jo imam kot generalni državni tožilec RS, da v primerih, kadar nastane vprašanje ustavnosti v zvezi z zadevo, ki jo obravnava, lahko z zahtevo začnem postopek za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa (23. a člen Zakona o ustavnem sodišču ZUstS), o katerem je že državni zbor že sprejel obvezno razlago, da je rok le instrukcijski, torej takšen, ki je izjemoma lahko tudi podaljšljiv. Sicer pa bomo v primeru vložitve tega pravnega sredstva upoštevali tudi primerjalnopravni vidik, da podobne ureditve ne pozna nobena država, članica EU.
Drago Šketa
Generalni državni tožilec RS
