Iz poročila nadzorne skupine ministrstva za pravosodje ne izhaja, da so pri pregledu ugotovili hujše nepravilnosti ali nezakonitosti. Ocena, zapisana v poročilu, da gre za »neustrezno poslovanje«, pa temelji na zmotni razlagi Državnotožilskega reda.

Način, da tožilstvo za stališča ministra za pravosodje in ukrepe v zvezi s tožilstvom izve iz medijev, je nedopustno.

V poročilu nadzorne skupine ni trditve, da vodje okrožnih državnih tožilstev zlorabljajo inštitut sopodpisa, ko se ne strinjajo s tožilčevo odločitvijo. Sopodpis je izvrševanje pristojnosti, ki jih ima vodja tožilstva, ki je odgovoren za zakonito in strokovno delo svojega tožilstva. Ravnanje vodje je bilo tudi v konkretnem primeru (Berglund) v skladu z zakonom in Državnotožilskim redom. V primerih, ko tožilčeve odločitve ne preverja sodišče, ker se je tožilec odločil, da ne bo preganjal storilca, mora skladno s predpisi pridobiti podpis vodje za to odločitev. Sopodpis je varovalka za preprečitev nezakonite in nestrokovne odločitve. Ne gre za poseg v samostojnost. Državnega tožilca ni mogoče prisiliti v odločitev, s katero se ne strinja.

Trditev, da med vodjo tožilstva in tožilci ne sme biti strokovnega posvetovanja, je absurdna. V obravnavanem primeru pa je bila vodja dolžna preprečiti očitno nezakonito in nestrokovno odločitev.