Aktualno
Pisni odgovor Vrhovnega državnega tožilstva RS Ministrstvu za pravosodje v zvezi s poročilom nadzorne skupine
Spoštovani gospod minister,
v zvezi z vašim dopisom št. 701-27/2009 z dne 28.12.2009 in Poročilom o opravljenem izrednem pravosodnem nadzoru nad Okrožnim državnim tožilstvom v Ljubljani, ki smo ga prejeli 29.12.2009, vam posredujemo naš pisni odgovor in napovedujemo nekatere predloge za spremembe Državnotožilskega reda (DTR).
Peti odstavek 16. člena Pravilnika o pravosodnem nadzoru nad državnimi tožilstvi (Pravilnik) zavezuje generalnega državnega tožilca, da najpozneje v petih dneh posreduje pisni odgovor v zvezi z odpravo ugotovljenih nepravilnosti. Zaradi novoletnih praznikov so za pisni odgovor v petih dneh po prejemu poročila ministrstva na voljo le trije delovni dnevi (30. in 31. 12. 2009 ter 4. 1. 2010).
Nadzorna skupina ministrstva je izredni pravosodni nadzor opravila na podlagi odločbe ministra za pravosodje, št. 701-27/2009 z dne 2.9.2009 v zvezi s sklepom Vlade RS, št. 70100-2/2009/11 z dne 24.9.2009.
Vodja Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani je zavrnila izvajanje pravosodnega nadzora po navedeni odločbi ministra za pravosodje, ker je ocenila, da gre za nedovoljen poseg v samostojnost državnega tožilca. V tej zvezi je generalna državna tožilka podala mnenje Vladi RS, da je vodja utemeljeno zavrnila izvajanje pravosodnega nadzora, ker pravosodni nadzor v izreku odločbe ministra za pravosodje ni določno in konkretno opredeljen glede obsega nadzora (tudi glede časovnih okoliščin) in mandata nadzorne skupine ministrstva, imenovane s to odločbo. V svojem mnenju je generalna državna tožilka opozorila, da je odločba ministra za pravosodje o izrednem pravosodnem nadzoru v nosilnem elementu brez obrazložitve, saj ne navaja prav nobenega razloga v utemeljitev stališča, da je izreden nenapovedan nadzor nujno potreben zaradi ugotovitve o zatrjevani ali domnevni hujši nepravilnosti pri opravljanju zadev državnotožilske uprave, čeprav tretji odstavek 15. člena Pravilnika zahteva, da morajo v odločbi za opravljanje izrednega pravosodnega nadzora biti ti razlogi posebej navedeni.
Sklep Vlade RS je formalno sicer odločil, da se izredni pravosodni nadzor, uveden z odločbo ministra za pravosodje izvrši, vendar pa je hkrati v obsežni obrazložitvi in izreku določno in konkretno opredelil izredni pravosodni nadzor nad opravljanjem zadev državnotožilske uprave pri sedmih, taksativno naštetih institutih in za časovno točno določeno obdobje.
Poročilo o opravljenem izrednem pravosodnem nadzoru ocenjuje, da je bilo opravljanje zadev državnotožilske uprave na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani »neustrezno« v delu, ki se nanaša na tri institute od sedmih, ki so bili po sklepu Vlade RS predmet nadzora. Tako poročilo oceni, da je bilo »neustrezno« opravljanje zadev državnotožilske uprave v delu, ki se nanaša na institute »poslovanja tožilstva v primerih, ko tožilec predlaga svojo izločitev, dodeljevanja in predodeljevanja zadev tožilcem v delo, sopodpisa in evokacije«.
Zaključna ocena poročila, da je bilo opravljanje zadev državnotožilske uprave »neustrezno« v delu, ki se nanaša na te tri institute, omogoča sklep, da izredni pravosodni nadzor ni ugotovil hujših nepravilnosti pri opravljanju zadev državnotožilske uprave in ni ugotovil nezakonitosti.
Glede navedb nadzorne skupine, da vodja v konkretnih dveh zadevah (Kt 5347/08 in Kt 4463/08) ni ravnala pravilno, ko pobude tožilke za dodelitev zadev drugemu ni štela za zahtevo za izločitev oziroma ni odločila o prevzemu zadeve po 66. členu Zakona o državnem tožilstvu (ZDT) dajemo sledeča pojasnila.
Po veljavnih predpisih obstaja več možnosti, da se posamezni spis dodeli drugemu tožilcu. To se lahko zgodi, ker obstajajo izločitveni razlogi po Zakonu o kazenskem postopku (ZKP), ker gre za odvezo nadaljnjega dela na zadevi (65. člen ZDT), za prevzem zadeve (66. člen ZDT) ali dodelitev drugemu tožilcu pri izvajanju vodstvene funkcije in funkcije dodeljevanja zadev (77. člen DTR v zvezi s 50. členom DTR).
Če izhajamo iz konkretnih dveh primerov, ki sta navedena v Poročilu, lahko rečemo, da je šlo v teh primerih za slednjo možnost. Ocena primernosti ali neprimernosti odločanja vodje v teh zadevah je odvisna tudi od dejanskega stanja. »Odredba za predodelitev spisa«, ki bi se pravilneje imenovala »Odredba za dodelitev spisa drugemu tožilcu«, je lahko sporen akt le v primeru, če ne temelji na utemeljenem razlogu, kar pa ni mogoče reči za navedena primera. Ni šlo za samovoljo vodje tožilstva, ampak za dodelitev po 77. členu DTR drugemu tožilcu zaradi pisno navedenih zadržkov državne tožilke, ki je obravnavala zadevi. Šlo je za specifični situaciji, ko je tožilka, ki sta ji bili zadevi dodeljeni, v eni od zadev najprej sprejela nezakonito odločitev, po opozorilu vodje, da gre za nezakonito odločitev, pa sprejela ugotovitev o nezakonitosti svoje odločitve, nato pa predlagala »prevzem oziroma predodelitev« zadeve drugemu tožilcu. V svojem predlogu je državna tožilka izrazila zadržke, da bi z delom nadaljevala. Glede teh zadržkov, ki sicer najverjetneje ne bi privedli do izločitve, pa je vodja tožilstva, ki je pristojna za dodeljevanje zadev, ravnala ustrezno, upoštevala je zadržke in voljo tožilke, da iz osebnih razlogov ne bi več reševala zadev. Zadeva je tudi pregledna, saj se v spisu nahaja zapis, iz katerega izhaja, da spis tožilki ni bil odvzet proti njeni volji in odredba o dodelitvi zadeve drugemu tožilcu. Vodja pa je ravnala tudi ekonomično, ko je spis dodelila sebi, ker ga je zaradi odločanja o sopodpisu dobro poznala. Postopanje vodje tožilstva, ko je spis dodelila sebi v delo, ni bilo v neskladju s predpisi, saj je vodja pooblaščena za dodeljevanje spisov, tožilka, ki ji je bila zadeva prvotno dodeljena, pa je predlagala spremembo nosilca zadeve.
V primerjavi z ugotovitvami nadzorne skupine v zadevah Kt 5347/08 in Kt 4463/08 in njenimi drugačnimi stališči od naših je bistveno, da je v obeh primerih zagotovljena transparentnost v enaki meri in je tudi končni rezultat povsem enak.
Glede dodeljevanja zadev drugim tožilcem naj v ilustracijo primeroma navedemo, da večkrat prihaja do primerov, ko je zaradi prvotne kvalifikacije kaznivega dejanja s področja gospodarstva zadeva dodeljena državnemu tožilcu na gospodarskem oddelku, ko pa se kasneje ugotovi, da gre za zadevo klasičnega kriminala, je na predlog nosilca zadeve dodeljena državnemu tožilcu na splošnem oddelku. Podobni so primeri, ko se določen obdolženec obravnava kot polnoletni storilec na splošnem oddelku, pa se po dodelitvi ugotovi, da je obdolženec mladoleten in se zadeva dodeli državnemu tožilcu na mladoletniškem oddelku in obratno. Takšni primeri s potrebo po dodelitvi drugemu tožilcu nastopajo tudi v dežurni službi ali v primeru, ko je državni tožilec kot nosilec zadeve na dopustu, pa se priporna zadeva vrne iz sodne preiskave in mora obtožnico vložiti drug tožilec. V takih in podobnih primerih je prav tako na mestu uporaba 1. odst. 77. člena DTR, kar je bilo s primeri predstavljeno tudi nadzorni skupini ob njenem obisku na tožilstvu.
Glede na neštete možne situacije, ko se stvari v postopku preminjajo, so to najbolj pogosti primeri dodeljevanja drugim tožilcem. Ozko tolmačenje, kot ga zastopa nadzorna skupina, bi onemogočilo dodelitev zadev v zgoraj opisanih in podobnih primerih, če bi takšno tolmačenje predpisa držalo.
Trditev nadzorne skupine, da bi morala biti vodja vključena v letni razpored dela ter da zaradi svoje nevključitve v letni razpored dela v praksi tako ne more izvrševati tožilskih pristojnosti, ne vzdrži.
DTR v 74. členu določa, da vodja državnega tožilstva z letnim razporedom dela razporedi tožilce in pomočnike v oddelke, določi njihovo pravno področje dela, razporedi dežurstva ter čas izrabe letnega dopusta ter tudi imenuje vodje notranjih oddelkov. Iz te določbe jasno izhaja, da vodja državnega tožilstva razporeja druge državne tožilce in pomočnike, ker vodi tožilstvo. Sam vodja kot državni tožilec lahko izvaja vse pristojnosti državnega tožilca svojega tožilstva. Omemba vodje tožilstva v letnem razporedu bi bila zaradi preglednosti potrebna in smiselna le, če bi bil vodja posebej zadolžen za določeno pravno področje dela (specializacija). Opozoriti je potrebno, da je letni razpored dela organizacijski akt tožilstva in ne predstavlja pravne podlage za izvrševanje državnotožilskih pristojnosti. Te pristojnosti daje državnemu tožilcu le zakon in jih pridobi s prisego po imenovanju na funkcijo državnega tožilca. Zato ocenjujemo, da letnega razporeda dela ni potrebno spreminjati.
Trditev nadzorne skupine, da zakonodaja vodji ne daje pravice, da od državnega tožilca ob svojem odločanju o sopodpisu tožilčeve odločitve (84. b člen DTR) zahteva ustna pojasnila ali z njim sooča strokovne poglede, ni pravilna.
Vodja državnega tožilstva ima na podlagi 56. člena ZDT upravne in nadzorstvene pristojnosti v zvezi z delovanjem državnega tožilstva. Na podlagi določb 66. a člena ZDT pa vodja državnega tožilstva med drugim izvaja tudi nadzor nad zakonitostjo, strokovno pravilnostjo in pravočasnostjo dela (primerjaj tudi 50. in 53. člen DTR). Če vodja tako ugotovi, da je odločitev državnega tožilca, ki je npr. pripravil sklep o zavrženju kazenske ovadbe, strokovno nepravilna in v nasprotju z zakonom, je na to dolžan opozoriti državnega tožilca in mu dati možnost, da svojo napako popravi. Takšno opozorilo ne more predstavljati posega v suverenost državnega tožilca, pač pa pravico in dolžnost vodje, da opozori na napako, ki jo je mogoče še popraviti. Če bi držala trditev nadzorne skupine, bi bilo potrebno črtati tudi določbe DTR, ki govore o sopodpisu državnotožilskih odločitev, ki jih ne preverja sodišče (84. b člen in 86. člen DTR). Vodji preprosto ni mogoče odreči pravice (in tega tudi ni moč oceniti kot nezakonito ali neustrezno), da pred ali v zvezi z institutom sopodpisa povabi pristojnega tožilca na pogovor ali ga sprejme na pogovor na njegovo prošnjo. Pri tem ne gre za to, da bi višji tožilec nižjemu »in concreto vsiljeval svoja stališča«, pač pa za pogovor, ki naj osvetli vse dejanske in pravne vidike zadeve.
V primeru zadeve pod opr. št. Kt 4463/08, je šlo pri odločitvi državne tožilke za nezakonito odločitev, ki je bila strokovno očitno napačna. Državna tožilka je namreč odločila vsebinsko napačno (izdelala osnutek sklepa o zavrženju ovadbe) in to utemeljila s (prav tako zmotno) oceno o krajevni nepristojnosti. Krajevna nepristojnost je lahko podlaga za odstop zadeve pristojnemu tožilcu, nikakor pa ne za zavrženje kazenske ovadbe. Dejstva, da je vodja ob takšnem osnutku akta morebiti povabila državno tožilko na pogovor, ni moč šteti za nezakonito ali neustrezno ravnanje, pač pa prej za utemeljeno prizadevanje vodje, da državna tožilka (ponovno) preizkusi pravilnost in zakonitost osnutka akta, ki ga je izdelala in predložila v sopodpis.
Glede navedbe nadzorne skupine o razmisleku, da bi bilo potrebno spremeniti DTR, ki ne predvideva sopodpisa vodje (prvi odstavek 84. b člena DTR), ko državni tožilec umakne obtožni akt na glavni obravnavi, poudarjamo, da ne gre za spregled določene situacije, pač pa za zadevo, ki je že na sodišču in v fazi sojenja, ko ni potrebno in tudi ni mogoče prekiniti glavne obravnave zaradi pridobitve soglasja vodje. Zato menimo, da tu sprememba DTR ni potrebna.
Trditev nadzorne skupine, da zakonodaja ne daje pravne podlage, da bi postopek odloženega pregona vodili strokovni sodelavci, drži. Odločitve glede odloženega pregona sprejema državni tožilec in po naših podatkih ne drži navedba, da bi postopek odloženega pregona na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani vodil strokovni sodelavec. Strokovni sodelavec v okviru odloženega pregona opravlja le posamezna dejanja po navodilih državnega tožilca. Državni tožilec sprejme tako odločitev o začetku postopka odloženega pregona, vabi stranke na narok za odložen pregon, kot tudi sprejme odločitev o odloženem pregonu ter po uspešno izvedenem postopku izda sklep o zavrženju kazenske ovadbe. Zato ocenjujemo, da je sklepanje nadzorne skupine, da državno tožilstvo ravna v nasprotju z zakonom, neutemeljeno. Če pa ministrstvo meni, da tudi posameznih opravil znotraj odloženega pregona, ne smejo opravljati strokovni sodelavci, predlagamo, da se razmisli o ustrezni spremembi zakonodaje. Ob tem pripominjamo, da smo z dopisom štev. Tu 38/09-28 z dne 2.12.2009 že predlagali, da se prouči možnost spremembe zakonodaje, ki bi omogočala, da na narokih za zaslišanja izven glavne obravnave in na narokih za glavne obravnave v zadevah iz okrajne pristojnosti tožilstvo zastopa strokovni sodelavec (možnost, ki jo daje strokovnim sodelavcem na sodiščih Zakon o sodiščih). Na ta dopis smo 11.12.2009 tudi prejeli odgovor ministra, ki je zapisal, da bo ministrstvo to možnost proučilo (dopis štev. 701-46/2009/2 z dne 9.12.2009). Tudi na tem mestu menimo, da je pomembno opozoriti, da se glede na vse večje število narokov za zaslišanja, za glavne obravnave in v dežurni službi ter odloženem pregonu, pregledano tožilstvo sooča s problemi zadostnega števila državnotožilskih funkcionarjev.
MOREBITNE SPREMEMBE DTR
Vrhovno državno tožilstvo RS bo v prihodnjih dneh pripravilo predlog spremembe sledečih določb DTR.
V prvem odstavku 80. člena DTR bomo predlagali spremembo določila, da rok 90 dni teče od dodelitve zadeve posameznemu tožilcu (in ne več od prejema zadeve na državno tožilstvo). Tako bomo v določbe DTR prelili prakso, ki že velja, saj se 90 dnevi rok državnim tožilcem že sedaj šteje od dodelitve zadeve, datum dodelitve pa je zaveden tudi v vpisniku.
V tretjem odstavku 84. b člena DTR bomo s predlogom spremembe popravili napako, da je potreben sopodpis vodje tudi » v vpisniku« in ti besedi nadomestili s tekstom »v dnevniku«.
Pri 86. členu DTR pa bomo dodali sedaj manjkajoči odstavek :
Vpisničar ne sme izvršiti odredbe državnega tožilca iz četrtega odstavka tega člena dokler v dnevniku ni podpisa vodje tožilstva ali državnega tožilca, ki ga je vodja za to pooblastil.
S spoštovanjem,
Barbara Brezigar
generalna državna tožilka RS
Nazaj
Pisni odgovor Vrhovnega državnega tožilstva RS Ministrstvu za pravosodje v zvezi s poročilom nadzorne skupine
Spoštovani gospod minister,
v zvezi z vašim dopisom št. 701-27/2009 z dne 28.12.2009 in Poročilom o opravljenem izrednem pravosodnem nadzoru nad Okrožnim državnim tožilstvom v Ljubljani, ki smo ga prejeli 29.12.2009, vam posredujemo naš pisni odgovor in napovedujemo nekatere predloge za spremembe Državnotožilskega reda (DTR).
Peti odstavek 16. člena Pravilnika o pravosodnem nadzoru nad državnimi tožilstvi (Pravilnik) zavezuje generalnega državnega tožilca, da najpozneje v petih dneh posreduje pisni odgovor v zvezi z odpravo ugotovljenih nepravilnosti. Zaradi novoletnih praznikov so za pisni odgovor v petih dneh po prejemu poročila ministrstva na voljo le trije delovni dnevi (30. in 31. 12. 2009 ter 4. 1. 2010).
Nadzorna skupina ministrstva je izredni pravosodni nadzor opravila na podlagi odločbe ministra za pravosodje, št. 701-27/2009 z dne 2.9.2009 v zvezi s sklepom Vlade RS, št. 70100-2/2009/11 z dne 24.9.2009.
Vodja Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani je zavrnila izvajanje pravosodnega nadzora po navedeni odločbi ministra za pravosodje, ker je ocenila, da gre za nedovoljen poseg v samostojnost državnega tožilca. V tej zvezi je generalna državna tožilka podala mnenje Vladi RS, da je vodja utemeljeno zavrnila izvajanje pravosodnega nadzora, ker pravosodni nadzor v izreku odločbe ministra za pravosodje ni določno in konkretno opredeljen glede obsega nadzora (tudi glede časovnih okoliščin) in mandata nadzorne skupine ministrstva, imenovane s to odločbo. V svojem mnenju je generalna državna tožilka opozorila, da je odločba ministra za pravosodje o izrednem pravosodnem nadzoru v nosilnem elementu brez obrazložitve, saj ne navaja prav nobenega razloga v utemeljitev stališča, da je izreden nenapovedan nadzor nujno potreben zaradi ugotovitve o zatrjevani ali domnevni hujši nepravilnosti pri opravljanju zadev državnotožilske uprave, čeprav tretji odstavek 15. člena Pravilnika zahteva, da morajo v odločbi za opravljanje izrednega pravosodnega nadzora biti ti razlogi posebej navedeni.
Sklep Vlade RS je formalno sicer odločil, da se izredni pravosodni nadzor, uveden z odločbo ministra za pravosodje izvrši, vendar pa je hkrati v obsežni obrazložitvi in izreku določno in konkretno opredelil izredni pravosodni nadzor nad opravljanjem zadev državnotožilske uprave pri sedmih, taksativno naštetih institutih in za časovno točno določeno obdobje.
Poročilo o opravljenem izrednem pravosodnem nadzoru ocenjuje, da je bilo opravljanje zadev državnotožilske uprave na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani »neustrezno« v delu, ki se nanaša na tri institute od sedmih, ki so bili po sklepu Vlade RS predmet nadzora. Tako poročilo oceni, da je bilo »neustrezno« opravljanje zadev državnotožilske uprave v delu, ki se nanaša na institute »poslovanja tožilstva v primerih, ko tožilec predlaga svojo izločitev, dodeljevanja in predodeljevanja zadev tožilcem v delo, sopodpisa in evokacije«.
Zaključna ocena poročila, da je bilo opravljanje zadev državnotožilske uprave »neustrezno« v delu, ki se nanaša na te tri institute, omogoča sklep, da izredni pravosodni nadzor ni ugotovil hujših nepravilnosti pri opravljanju zadev državnotožilske uprave in ni ugotovil nezakonitosti.
Glede navedb nadzorne skupine, da vodja v konkretnih dveh zadevah (Kt 5347/08 in Kt 4463/08) ni ravnala pravilno, ko pobude tožilke za dodelitev zadev drugemu ni štela za zahtevo za izločitev oziroma ni odločila o prevzemu zadeve po 66. členu Zakona o državnem tožilstvu (ZDT) dajemo sledeča pojasnila.
Po veljavnih predpisih obstaja več možnosti, da se posamezni spis dodeli drugemu tožilcu. To se lahko zgodi, ker obstajajo izločitveni razlogi po Zakonu o kazenskem postopku (ZKP), ker gre za odvezo nadaljnjega dela na zadevi (65. člen ZDT), za prevzem zadeve (66. člen ZDT) ali dodelitev drugemu tožilcu pri izvajanju vodstvene funkcije in funkcije dodeljevanja zadev (77. člen DTR v zvezi s 50. členom DTR).
Če izhajamo iz konkretnih dveh primerov, ki sta navedena v Poročilu, lahko rečemo, da je šlo v teh primerih za slednjo možnost. Ocena primernosti ali neprimernosti odločanja vodje v teh zadevah je odvisna tudi od dejanskega stanja. »Odredba za predodelitev spisa«, ki bi se pravilneje imenovala »Odredba za dodelitev spisa drugemu tožilcu«, je lahko sporen akt le v primeru, če ne temelji na utemeljenem razlogu, kar pa ni mogoče reči za navedena primera. Ni šlo za samovoljo vodje tožilstva, ampak za dodelitev po 77. členu DTR drugemu tožilcu zaradi pisno navedenih zadržkov državne tožilke, ki je obravnavala zadevi. Šlo je za specifični situaciji, ko je tožilka, ki sta ji bili zadevi dodeljeni, v eni od zadev najprej sprejela nezakonito odločitev, po opozorilu vodje, da gre za nezakonito odločitev, pa sprejela ugotovitev o nezakonitosti svoje odločitve, nato pa predlagala »prevzem oziroma predodelitev« zadeve drugemu tožilcu. V svojem predlogu je državna tožilka izrazila zadržke, da bi z delom nadaljevala. Glede teh zadržkov, ki sicer najverjetneje ne bi privedli do izločitve, pa je vodja tožilstva, ki je pristojna za dodeljevanje zadev, ravnala ustrezno, upoštevala je zadržke in voljo tožilke, da iz osebnih razlogov ne bi več reševala zadev. Zadeva je tudi pregledna, saj se v spisu nahaja zapis, iz katerega izhaja, da spis tožilki ni bil odvzet proti njeni volji in odredba o dodelitvi zadeve drugemu tožilcu. Vodja pa je ravnala tudi ekonomično, ko je spis dodelila sebi, ker ga je zaradi odločanja o sopodpisu dobro poznala. Postopanje vodje tožilstva, ko je spis dodelila sebi v delo, ni bilo v neskladju s predpisi, saj je vodja pooblaščena za dodeljevanje spisov, tožilka, ki ji je bila zadeva prvotno dodeljena, pa je predlagala spremembo nosilca zadeve.
V primerjavi z ugotovitvami nadzorne skupine v zadevah Kt 5347/08 in Kt 4463/08 in njenimi drugačnimi stališči od naših je bistveno, da je v obeh primerih zagotovljena transparentnost v enaki meri in je tudi končni rezultat povsem enak.
Glede dodeljevanja zadev drugim tožilcem naj v ilustracijo primeroma navedemo, da večkrat prihaja do primerov, ko je zaradi prvotne kvalifikacije kaznivega dejanja s področja gospodarstva zadeva dodeljena državnemu tožilcu na gospodarskem oddelku, ko pa se kasneje ugotovi, da gre za zadevo klasičnega kriminala, je na predlog nosilca zadeve dodeljena državnemu tožilcu na splošnem oddelku. Podobni so primeri, ko se določen obdolženec obravnava kot polnoletni storilec na splošnem oddelku, pa se po dodelitvi ugotovi, da je obdolženec mladoleten in se zadeva dodeli državnemu tožilcu na mladoletniškem oddelku in obratno. Takšni primeri s potrebo po dodelitvi drugemu tožilcu nastopajo tudi v dežurni službi ali v primeru, ko je državni tožilec kot nosilec zadeve na dopustu, pa se priporna zadeva vrne iz sodne preiskave in mora obtožnico vložiti drug tožilec. V takih in podobnih primerih je prav tako na mestu uporaba 1. odst. 77. člena DTR, kar je bilo s primeri predstavljeno tudi nadzorni skupini ob njenem obisku na tožilstvu.
Glede na neštete možne situacije, ko se stvari v postopku preminjajo, so to najbolj pogosti primeri dodeljevanja drugim tožilcem. Ozko tolmačenje, kot ga zastopa nadzorna skupina, bi onemogočilo dodelitev zadev v zgoraj opisanih in podobnih primerih, če bi takšno tolmačenje predpisa držalo.
Trditev nadzorne skupine, da bi morala biti vodja vključena v letni razpored dela ter da zaradi svoje nevključitve v letni razpored dela v praksi tako ne more izvrševati tožilskih pristojnosti, ne vzdrži.
DTR v 74. členu določa, da vodja državnega tožilstva z letnim razporedom dela razporedi tožilce in pomočnike v oddelke, določi njihovo pravno področje dela, razporedi dežurstva ter čas izrabe letnega dopusta ter tudi imenuje vodje notranjih oddelkov. Iz te določbe jasno izhaja, da vodja državnega tožilstva razporeja druge državne tožilce in pomočnike, ker vodi tožilstvo. Sam vodja kot državni tožilec lahko izvaja vse pristojnosti državnega tožilca svojega tožilstva. Omemba vodje tožilstva v letnem razporedu bi bila zaradi preglednosti potrebna in smiselna le, če bi bil vodja posebej zadolžen za določeno pravno področje dela (specializacija). Opozoriti je potrebno, da je letni razpored dela organizacijski akt tožilstva in ne predstavlja pravne podlage za izvrševanje državnotožilskih pristojnosti. Te pristojnosti daje državnemu tožilcu le zakon in jih pridobi s prisego po imenovanju na funkcijo državnega tožilca. Zato ocenjujemo, da letnega razporeda dela ni potrebno spreminjati.
Trditev nadzorne skupine, da zakonodaja vodji ne daje pravice, da od državnega tožilca ob svojem odločanju o sopodpisu tožilčeve odločitve (84. b člen DTR) zahteva ustna pojasnila ali z njim sooča strokovne poglede, ni pravilna.
Vodja državnega tožilstva ima na podlagi 56. člena ZDT upravne in nadzorstvene pristojnosti v zvezi z delovanjem državnega tožilstva. Na podlagi določb 66. a člena ZDT pa vodja državnega tožilstva med drugim izvaja tudi nadzor nad zakonitostjo, strokovno pravilnostjo in pravočasnostjo dela (primerjaj tudi 50. in 53. člen DTR). Če vodja tako ugotovi, da je odločitev državnega tožilca, ki je npr. pripravil sklep o zavrženju kazenske ovadbe, strokovno nepravilna in v nasprotju z zakonom, je na to dolžan opozoriti državnega tožilca in mu dati možnost, da svojo napako popravi. Takšno opozorilo ne more predstavljati posega v suverenost državnega tožilca, pač pa pravico in dolžnost vodje, da opozori na napako, ki jo je mogoče še popraviti. Če bi držala trditev nadzorne skupine, bi bilo potrebno črtati tudi določbe DTR, ki govore o sopodpisu državnotožilskih odločitev, ki jih ne preverja sodišče (84. b člen in 86. člen DTR). Vodji preprosto ni mogoče odreči pravice (in tega tudi ni moč oceniti kot nezakonito ali neustrezno), da pred ali v zvezi z institutom sopodpisa povabi pristojnega tožilca na pogovor ali ga sprejme na pogovor na njegovo prošnjo. Pri tem ne gre za to, da bi višji tožilec nižjemu »in concreto vsiljeval svoja stališča«, pač pa za pogovor, ki naj osvetli vse dejanske in pravne vidike zadeve.
V primeru zadeve pod opr. št. Kt 4463/08, je šlo pri odločitvi državne tožilke za nezakonito odločitev, ki je bila strokovno očitno napačna. Državna tožilka je namreč odločila vsebinsko napačno (izdelala osnutek sklepa o zavrženju ovadbe) in to utemeljila s (prav tako zmotno) oceno o krajevni nepristojnosti. Krajevna nepristojnost je lahko podlaga za odstop zadeve pristojnemu tožilcu, nikakor pa ne za zavrženje kazenske ovadbe. Dejstva, da je vodja ob takšnem osnutku akta morebiti povabila državno tožilko na pogovor, ni moč šteti za nezakonito ali neustrezno ravnanje, pač pa prej za utemeljeno prizadevanje vodje, da državna tožilka (ponovno) preizkusi pravilnost in zakonitost osnutka akta, ki ga je izdelala in predložila v sopodpis.
Glede navedbe nadzorne skupine o razmisleku, da bi bilo potrebno spremeniti DTR, ki ne predvideva sopodpisa vodje (prvi odstavek 84. b člena DTR), ko državni tožilec umakne obtožni akt na glavni obravnavi, poudarjamo, da ne gre za spregled določene situacije, pač pa za zadevo, ki je že na sodišču in v fazi sojenja, ko ni potrebno in tudi ni mogoče prekiniti glavne obravnave zaradi pridobitve soglasja vodje. Zato menimo, da tu sprememba DTR ni potrebna.
Trditev nadzorne skupine, da zakonodaja ne daje pravne podlage, da bi postopek odloženega pregona vodili strokovni sodelavci, drži. Odločitve glede odloženega pregona sprejema državni tožilec in po naših podatkih ne drži navedba, da bi postopek odloženega pregona na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani vodil strokovni sodelavec. Strokovni sodelavec v okviru odloženega pregona opravlja le posamezna dejanja po navodilih državnega tožilca. Državni tožilec sprejme tako odločitev o začetku postopka odloženega pregona, vabi stranke na narok za odložen pregon, kot tudi sprejme odločitev o odloženem pregonu ter po uspešno izvedenem postopku izda sklep o zavrženju kazenske ovadbe. Zato ocenjujemo, da je sklepanje nadzorne skupine, da državno tožilstvo ravna v nasprotju z zakonom, neutemeljeno. Če pa ministrstvo meni, da tudi posameznih opravil znotraj odloženega pregona, ne smejo opravljati strokovni sodelavci, predlagamo, da se razmisli o ustrezni spremembi zakonodaje. Ob tem pripominjamo, da smo z dopisom štev. Tu 38/09-28 z dne 2.12.2009 že predlagali, da se prouči možnost spremembe zakonodaje, ki bi omogočala, da na narokih za zaslišanja izven glavne obravnave in na narokih za glavne obravnave v zadevah iz okrajne pristojnosti tožilstvo zastopa strokovni sodelavec (možnost, ki jo daje strokovnim sodelavcem na sodiščih Zakon o sodiščih). Na ta dopis smo 11.12.2009 tudi prejeli odgovor ministra, ki je zapisal, da bo ministrstvo to možnost proučilo (dopis štev. 701-46/2009/2 z dne 9.12.2009). Tudi na tem mestu menimo, da je pomembno opozoriti, da se glede na vse večje število narokov za zaslišanja, za glavne obravnave in v dežurni službi ter odloženem pregonu, pregledano tožilstvo sooča s problemi zadostnega števila državnotožilskih funkcionarjev.
MOREBITNE SPREMEMBE DTR
Vrhovno državno tožilstvo RS bo v prihodnjih dneh pripravilo predlog spremembe sledečih določb DTR.
V prvem odstavku 80. člena DTR bomo predlagali spremembo določila, da rok 90 dni teče od dodelitve zadeve posameznemu tožilcu (in ne več od prejema zadeve na državno tožilstvo). Tako bomo v določbe DTR prelili prakso, ki že velja, saj se 90 dnevi rok državnim tožilcem že sedaj šteje od dodelitve zadeve, datum dodelitve pa je zaveden tudi v vpisniku.
V tretjem odstavku 84. b člena DTR bomo s predlogom spremembe popravili napako, da je potreben sopodpis vodje tudi » v vpisniku« in ti besedi nadomestili s tekstom »v dnevniku«.
Pri 86. členu DTR pa bomo dodali sedaj manjkajoči odstavek :
Vpisničar ne sme izvršiti odredbe državnega tožilca iz četrtega odstavka tega člena dokler v dnevniku ni podpisa vodje tožilstva ali državnega tožilca, ki ga je vodja za to pooblastil.
S spoštovanjem,
Barbara Brezigar
generalna državna tožilka RS
