Aktualno
Pobuda generalnega državnega tožilca za oceno ustavnosti in zakonitosti 5. in 12.člena Uredbe o sodelovanju in 160. a člena ZKP
Generalni državni tožilec Drago Šketa je 9.3.2022 na Ustavno sodišče Republike Slovenije vložil pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti:
- petega odstavka 160.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v delu, v katerem določa, da državnemu tožilcu roke in način usmerjanja predpiše Vlada Republike Slovenije,
- prvega stavka drugega odstavka 5. člena Uredbe o sodelovanju državnega tožilstva, policije in drugih pristojnih državnih organov in institucij pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj ter delovanju specializiranih in skupnih preiskovalnih skupin (Uredba o sodelovanju) v delu, v katerem državnemu tožilcu nalaga obveznost pisnega dajanja navodil in predlogov policiji za ukrepanje v predkazenskem postopku, ter
- tretjega in četrtega odstavka 12. člena Uredbe o sodelovanju.
Pobuda je bila vložena s predlogom, da jo Ustavno sodišče obravnava prednostno in da zaradi možnosti nastanka težko popravljive škode v (pred)kazenskih postopkih zadrži izvrševanje spornih odločb.
Po mnenju generalnega državnega tožilca izpodbijane določbe omogočajo posege v pristojnost ter s tem v samostojnost in neodvisnost državnih tožilcev. Posledično tako vplivajo tudi na spoštovanje načel pravne države, varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter temeljnih procesnih jamstev v (pred)kazenskem postopku.
Neodvisnost in samostojnost državnih tožilcev je predpogoj za nepristransko opravljanje funkcije pregona, nepristranskost tožilca pa je eno izmed jamstev poštenega sojenja, ki se mora posameznikom zagotoviti že v fazi predkazenskega postopka. Da lahko državni tožilci svojo funkcijo opravljajo nepristransko, pa jim mora biti zagotovljena tudi samostojnost v razmerju do izvršilne veje oblasti.
V kolikor se izvršilni veji oblasti omogoči vpliv na odločitev državnega tožilca v zvezi s kazenskim pregonom, se s tem posega v njegovo funkcijo, znotraj katere kot organ pregona storilcev kaznivih dejanj predstavlja omejitev in nadzor te iste veje oblasti. Državni tožilec je dolžan začeti kazenski pregon, če je podan utemeljen sum, da je storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, tudi zoper predstavnike izvršilne veje oblasti. Dopuščanje možnosti vpliva izvršilne veje oblasti na odločanje državnega tožilca o tem, ali in kdaj bo sprožil kazenski pregon ter kako ga bo vodil, posledično ruši ravnovesje te oblasti do (predvsem) sodne in zakonodajne veje oblasti.
Na kakšen način in v kakšnih rokih bodo državni tožilci opravljali svoje pristojnosti, del katerih je tudi usmerjanje predkazenskega postopka, je lahko samo predmet zakonske ureditve. Določba, ki omogoča, da izvrševanje državnotožilskih pristojnosti predpisuje vlada s podzakonskim aktom, je zato v očitnem nasprotju z ustavnopravnim položajem državnega tožilstva in določbo drugega odstavka 135. člena Ustave.
Presojo skladnosti izpodbijanih določb Uredbe o sodelovanju z ustavo in zakonom pa je treba opraviti tudi v luči (spremenjenih) določb Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol), saj te urejajo tudi razmerje med policijo in državnim tožilstvom v predkazenskem postopku.
Z zadnjo spremembo ZODPol je bila črtana določba, v skladu s katero se je štelo, da je državni tožilec prevzel usmerjanje dela policije v predkazenskem postopku od trenutka, ko je bil obveščen o kaznivem dejanju. V tem trenutku usmerjanje policije preide iz ureditve po ZODPol v ureditev, ki jo določata ZKP in Zakon o državnem tožilstvu (ZDT-1), v skladu s katero je dominus litis predkazenskega postopka državni tožilec. S črtanjem navedene določbe ZODPol je razmejitev med pristojnostjo za usmerjanje policije v predkazenskih postopkih, ki jo smeta izvrševati minister ali državni tožilec, (p)ostala le še predmet urejanja podzakonskega akta.
Primerjava črtane določbe ZODPol in izpodbijane določbe Uredbe o sodelovanju, po kateri se šteje, da je tožilec prevzel usmerjanje šele od trenutka, ko poda pisne usmeritve policiji, jasno kaže, da slednja zmanjšuje pomen in vlogo državnega tožilca v predkazenskem postopku, povečuje pa vlogo policije in ministra, ter s tem njun vpliv na predkazenski postopek. Izpodbijane določbe Uredbe o sodelovanju dejansko omogočajo policiji, preko določb ZODPol o usmerjanju in nadzoru pa tudi političnemu delu izvršilne veje oblasti (ministru), da lahko sama odloča, kdaj bo državni tožilec prevzel usmerjanje. Trenutek prevzema usmerjanja dela policije v predkazenskem postopku se tako premika v sfero ministra, torej politično odvisnega akterja, s čimer se nedopustno posega v ustavnopravni položaj državnega tožilca.
Z veljavnimi določbami Uredbe o sodelovanju se tako odpravlja do sedaj uveljavljen način usmerjanja, birokratizira se operativno sodelovanje in - kar je bistveno - omogoča se vpliv politike na konkretne predkazenske postopke in delo državnega tožilca.
Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti
Nazaj
Pobuda generalnega državnega tožilca za oceno ustavnosti in zakonitosti 5. in 12.člena Uredbe o sodelovanju in 160. a člena ZKP
Generalni državni tožilec Drago Šketa je 9.3.2022 na Ustavno sodišče Republike Slovenije vložil pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti:
- petega odstavka 160.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v delu, v katerem določa, da državnemu tožilcu roke in način usmerjanja predpiše Vlada Republike Slovenije,
- prvega stavka drugega odstavka 5. člena Uredbe o sodelovanju državnega tožilstva, policije in drugih pristojnih državnih organov in institucij pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj ter delovanju specializiranih in skupnih preiskovalnih skupin (Uredba o sodelovanju) v delu, v katerem državnemu tožilcu nalaga obveznost pisnega dajanja navodil in predlogov policiji za ukrepanje v predkazenskem postopku, ter
- tretjega in četrtega odstavka 12. člena Uredbe o sodelovanju.
Pobuda je bila vložena s predlogom, da jo Ustavno sodišče obravnava prednostno in da zaradi možnosti nastanka težko popravljive škode v (pred)kazenskih postopkih zadrži izvrševanje spornih odločb.
Po mnenju generalnega državnega tožilca izpodbijane določbe omogočajo posege v pristojnost ter s tem v samostojnost in neodvisnost državnih tožilcev. Posledično tako vplivajo tudi na spoštovanje načel pravne države, varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter temeljnih procesnih jamstev v (pred)kazenskem postopku.
Neodvisnost in samostojnost državnih tožilcev je predpogoj za nepristransko opravljanje funkcije pregona, nepristranskost tožilca pa je eno izmed jamstev poštenega sojenja, ki se mora posameznikom zagotoviti že v fazi predkazenskega postopka. Da lahko državni tožilci svojo funkcijo opravljajo nepristransko, pa jim mora biti zagotovljena tudi samostojnost v razmerju do izvršilne veje oblasti.
V kolikor se izvršilni veji oblasti omogoči vpliv na odločitev državnega tožilca v zvezi s kazenskim pregonom, se s tem posega v njegovo funkcijo, znotraj katere kot organ pregona storilcev kaznivih dejanj predstavlja omejitev in nadzor te iste veje oblasti. Državni tožilec je dolžan začeti kazenski pregon, če je podan utemeljen sum, da je storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, tudi zoper predstavnike izvršilne veje oblasti. Dopuščanje možnosti vpliva izvršilne veje oblasti na odločanje državnega tožilca o tem, ali in kdaj bo sprožil kazenski pregon ter kako ga bo vodil, posledično ruši ravnovesje te oblasti do (predvsem) sodne in zakonodajne veje oblasti.
Na kakšen način in v kakšnih rokih bodo državni tožilci opravljali svoje pristojnosti, del katerih je tudi usmerjanje predkazenskega postopka, je lahko samo predmet zakonske ureditve. Določba, ki omogoča, da izvrševanje državnotožilskih pristojnosti predpisuje vlada s podzakonskim aktom, je zato v očitnem nasprotju z ustavnopravnim položajem državnega tožilstva in določbo drugega odstavka 135. člena Ustave.
Presojo skladnosti izpodbijanih določb Uredbe o sodelovanju z ustavo in zakonom pa je treba opraviti tudi v luči (spremenjenih) določb Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol), saj te urejajo tudi razmerje med policijo in državnim tožilstvom v predkazenskem postopku.
Z zadnjo spremembo ZODPol je bila črtana določba, v skladu s katero se je štelo, da je državni tožilec prevzel usmerjanje dela policije v predkazenskem postopku od trenutka, ko je bil obveščen o kaznivem dejanju. V tem trenutku usmerjanje policije preide iz ureditve po ZODPol v ureditev, ki jo določata ZKP in Zakon o državnem tožilstvu (ZDT-1), v skladu s katero je dominus litis predkazenskega postopka državni tožilec. S črtanjem navedene določbe ZODPol je razmejitev med pristojnostjo za usmerjanje policije v predkazenskih postopkih, ki jo smeta izvrševati minister ali državni tožilec, (p)ostala le še predmet urejanja podzakonskega akta.
Primerjava črtane določbe ZODPol in izpodbijane določbe Uredbe o sodelovanju, po kateri se šteje, da je tožilec prevzel usmerjanje šele od trenutka, ko poda pisne usmeritve policiji, jasno kaže, da slednja zmanjšuje pomen in vlogo državnega tožilca v predkazenskem postopku, povečuje pa vlogo policije in ministra, ter s tem njun vpliv na predkazenski postopek. Izpodbijane določbe Uredbe o sodelovanju dejansko omogočajo policiji, preko določb ZODPol o usmerjanju in nadzoru pa tudi političnemu delu izvršilne veje oblasti (ministru), da lahko sama odloča, kdaj bo državni tožilec prevzel usmerjanje. Trenutek prevzema usmerjanja dela policije v predkazenskem postopku se tako premika v sfero ministra, torej politično odvisnega akterja, s čimer se nedopustno posega v ustavnopravni položaj državnega tožilca.
Z veljavnimi določbami Uredbe o sodelovanju se tako odpravlja do sedaj uveljavljen način usmerjanja, birokratizira se operativno sodelovanje in - kar je bistveno - omogoča se vpliv politike na konkretne predkazenske postopke in delo državnega tožilca.
Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti
