Na državnem tožilstvu nasprotno menimo, da sodelovanje med tema dvema institucijama pri reševanju konkretnih zadev ni bilo moteno.

S pojavom t. i. sektorskih nadzornikov v našem pravnem redu je nastalo - med drugim - vprašanje, kako urediti objektivno zapletena in večplastna razmerja med njimi, da bo, na eni strani, zagotovljeno njihovo učinkovito delovanje in sodelovanje z drugimi organi, ko je potrebno, ter da ne bo prihajalo do poseganj enega v drugega na drugi strani.

Vprašanje se v še večji meri zastavlja v zvezi z organi, ki so se z deloma podobnimi nalogami na področju nadzorovanja v družbi ukvarjali že poprej in se še vedno; zanje je značilno, da so njihove pristojnosti širše. Tipična predstavnika teh organov sta policija, predvsem kot organ odkrivanja kaznivih dejanj in državno tožilstvo, ki mu je v naši pravni ureditvi zaupana naloga organa pregona.

Razmerja so tako večplastna in zapletena, da jih ni mogoče na kratko in preprosto prikazati; vsakdo, ki nekoliko pozna ta področja, si jih zlahka predstavlja. V interesu pravne varnosti je, da so kvalitetno urejena in da v teh razmerjih ne prihaja niti do praznin niti do prekrivanj niti do situacij, ki so potencialno konfliktne.

Žal je naša pravna ureditev na tej točki zatajila, tako kot je, kakor poudarjajo člani KPK, zatajila pri urejanju nekaterih vprašanj statusa, pooblastil in postopkov pri tem organu.

Če se omejimo na razmerje med KPK in državnim tožilstvom, je generalni državni tožilec večkrat izrazil svoje pomisleke, slišan pa, žal, ni bil. Res je, da je bil v svojih opozorilih previden predvsem zaradi tega, da ne bi na ta način, v nenormalnih razmerah, ki vladajo pri ukrepanju zoper korupcijo pri nas, oviral prizadevanj KPK pri izvajanju njenih temeljnih funkcij, ki jih v državnem tožilstvu cenimo in ki jih je treba podpirati.

Kako zelo so lahko te relacije delikatne, kaže n. pr. komentar podpredsednika senata KPK v isti oddaji o konkretni odprti kazenski zadevi, v kateri javno ocenjuje delo državnega tožilca. Tudi to je nedopustno, nič manj kot pomenijo nedopusten pritisk izjave različnih nosilcev družbene moči, ki so se znašli v kazenskih postopkih in ki iz tega izhodišča napadajo državne tožilce. KPK ni družbeni nadnadzornik, ki bi imel takšne pravice do drugih samostojnih organov, ki delujejo in odločajo v različnih postopkih.

Kar zadeva delo v konkretnih zadevah lahko zagotovimo, da različni pogledi na nekatera odprta vprašanja delovanja KPK v ničemer niso ovirali sodelovanja med tem organom in državnimi tožilci. Kazenski pregon izvajajo pristojni državni tožilci povsem samostojno in so za svoje početje odgovorni; to velja tudi glede hitrosti in trajanja postopka.

Če sodelovanje med posameznimi institucijami v daljšem času in pod različnimi vodstvi »nekako ni steklo«, kot je za državno tožilstvo ocenil podpredsednik KPK, vzroka za to ne gre iskati v osebni sestavi vodstev, temveč v kompleksnosti razmerij, ki jim pravna ureditev ni bila kos. Vsaj za Vrhovno državno tožilstvo RS je gotovo tako.