Udeležence so seznanili o osnovah področij, o katerih je tekla beseda. Za predstavnike pravosodja so bile tako zlasti poučne in zanimive predstavitve, ki so se nanašale na zakonitosti delovanj kompleksnih sistemov (kot je letalstvo), pri čemer je bila posebna pozornost posvečena razvoju principov odgovornosti za delovaje teh sistemov in kulturi varnosti (Just Culture).

Z razvojem kompleksnosti tovrstnih sistemov, ki vključujejo zelo zmogljive in zahtevne stroje, ter z večanjem potencialne škode, ki lahko nastane v primeru njihovega napačnega delovanja, se je razvijal tudi koncept varnosti in odgovornosti za varnost delovanja sistema. Tako se je od začetnega obdobja industrijske revolucije, ko so bila vprašanja varnosti usmerjena predvsem v zagotavljanje delovanja sistemov (torej pogojev, da so stroji nemoteno delovali). Kasneje so se vprašanja varnosti osredotočala predvsem na operaterje v teh sistemih (delavce, ki so neposredno izvajali naloge s temi stroji), najaktualnejši trendi (tako v tehnični stroki kot v sodnih postopkih ugotavljanja odgovornosti) pa odgovornost vzpostavljajo zlasti pri vodstvih, ki so dolžna zagotavljati pogoje za varno delovanje. Razlogov za takšen razvoj prenosa odgovornosti navzgor je več, eden pomembnejših pa je, da je ta, da ti sistemi zaradi svoje kompleksnosti delujejo na načine, ki jih ni mogoče v celoti vnaprej predvideti, po drugi strani pa zaradi njihove dovršenosti do nesreč in podobnih dogodkov ne prihaja zaradi posameznih odločilnih razlogov, ampak gre praviloma za splete cele vrste okoliščin, od katerih nobena sama zase ni napaka, njihova vsota pa privede do hudih posledic.

Kot odgovor na te pojave se je zlasti v letalstvu, ki je tipičen predstavnik izjemno kompleksnega in hkrati izredno varnega sistema, razvila tako imenovana kultura varnosti (Just Culture – JC). Zaradi zelo majhnega števila dejanskih nesreč, razvoja varnosti namreč ni mogoče graditi na podlagi tako pridobljenih izkušnjah. Rešitev predstavlja sistem JC, ki od vseh tistih, ki v takem sistemu delujejo, zahteva, da samoiniciativno sporočajo vse pomanjkljivosti in nepravilnosti, ki so jih pri svojem delu storili.

Na ta način se ustvarja baza potencialnih vzrokov za nesreče, ki jih je nato mogoče odpraviti pred nastankom same nesreče. Osnova za delovanje tega sistema pa je visoka zavest vseh delavcev, da dosledno prijavljajo svoje napake. Jasno je, da tega ni mogoče pričakovati, če jim hkrati ni nudena določena zaščita, da ti podatki ne bodo uporabljeni proti njim.

Izziv, ki se v tej zvezi kaže v razmerju do pravosodja, je očiten. JC zato predvideva tudi mehanizme, ki imajo za cilj zagotoviti nemoteno delovanje pravosodnih organov ob hkratnem varovanju sodelujočih v sistemu JC. Praviloma gre za to, da izjave, dane v okviru JC niso neposredno uporabljive v sodnih postopkih, kar pa ne pomeni, da sodna preiskava ne more teh istih okoliščin preiskovati sama, vendar po pravilih, ki veljajo za sodne preiskave in ne po pravilih JC.             

Predstavniki letalstva so bili v prezentacijah poučeni o temeljnih pravilih delovanja pravosodja. Pri tem je bilo precej pozornosti namenjene institutu malomarnosti v kazenskem pravu, ki je za njih posebej občutljivo vprašanje.

Uvodnim prezentacijam so sledile praktične delavnice, na katerih so udeležencem demonstrirali, kako hitro lahko med strokovnjaki letalstva in pravosodja pride do nesporazumov in nerazumevanja. Vzroki za to ležijo v nepoznavanju osnovnih pravil delovanja obeh sistemov. Po izvedbi delavnic, na katerih so udeleženci v mešanih skupinah obravnavali resnične primere posameznih incidentov in nesreč v letalstvu, se je izkazalo, da je vzroke za nerazumevanje mogoče v veliki meri omiliti, če strokovnjaki poznajo vsaj osnove delovanja drugega sistema.

Usposabljanje je bilo del projekta, ki ga vodi Eurocontrol z namenom zmanjševanja potencialnih nerazumevanj med strokovnjaki s področja letalstva in pravosodja, namenjeno pa je strokovnjakom obeh področij.