Aktualno
V spomin Zdenki Cerar
Draga Zdenka,
ko smo izvedeli za tvojo bolezen, smo začeli upati in se hkrati bati. Bali smo se, ker smo vedeli, da gre za nevarno in hudo zahrbtno bolezen, ki ne prizanaša. Upali smo, ker smo računali na tvojo srčnost in borbeno športno naravo ter pogum in morda tudi na ščepec sreče. Ni se izšlo; smrt je neizprosno dejstvo in morali smo dati slovo upu in strahu, kot bi rekel pesnik.
Spoštovani,
ni preprosto spregovoriti na zadnjem slovesu od kolegice, ki je v javnem in državnem tožilstvu, skratka pri tožilskem delu, živela tako rekoč vso svojo aktivno dobo. Živela, in to mislim dobesedno, kajti tožilstvo je bilo njeno profesionalno žitje in bitje. Spisi in obravnave, pa zaslišanja in seje ter dežurstva, pa še marsikaj vmes: v treh desetletjih in pol tožilske kariere je Zdenka v prvi osebi doživela vse, kar lahko doživi tožilec. Mnogo dobrega, lepega in uspešnega, toda tudi neprijetnega, hudega in žalostnega.
V tožilski organizaciji je začela davno, konec šestdesetih let kot namestnica občinskega javnega tožilca, to je na funkciji, za katero večina mlajših najbrž niti ne ve, da je kdaj obstajala. Sledilo je uspešno osvajanje vedno zahtevnejših novih nalog, vse dokler ni na koncu, prav na prehodu v novo tisočletje postala generalna državna tožilka samostojne države. Prva ženska na tem položaju, to je treba poudariti.
Z marsičim se je bilo treba tedaj spopasti: z vsakodnevnim delom, ki je postajalo iz dneva v dan bolj zapleteno in zahtevno, pa z odpravljanjem zaostankov, ki so se nebodigatreba nabrali, z utrjevanjem tožilske organizacije v samostojni državi, pa z mednarodno prepoznavnostjo tožilstva, ki se dotlej še ni veliko pojavljalo na tej sceni in še in še. Delo je bilo uspešno opravljeno, o tem ne more biti nobenega dvoma.
Delo v tožilstvu nikoli ni bilo lahko, prijetno in preprosto. Pogosto je nerazumljeno, obremenjeno s pretiranimi pričakovanji in z nerealnimi zahtevami, hudo izpostavljeno - včasih tudi nezasluženi - javni kritiki. Prava pristna podpora je pri nas, žal, prej izjema kot pravilo. Pravijo, da kdor govori s tožilcem, ima ponavadi figo v žepu.
Prav zato je treba poudariti, da je Zdenka spadala med tiste, ki so se tožilskega dela lotevali z optimizmom in s prepričanjem, da delajo nekaj za družbo koristnega, še več, nujno potrebnega. Dobesedno z vero v tožilsko poslanstvo. S skoraj prislovično prijaznostjo in z lepo besedo, z vero v moč prepričevanja z argumenti, tudi tedaj ko so drugim že popuščali živci. Toda, na drugi strani, znala je biti ostra in neizprosna, ko je bilo treba jasno pokazati, kje je meja med dobrim in slabim delom.
Draga Zdenka,
prepričan sem, da te bomo ohranili v spominu kot svetlo in sončno osebnost, ki je vselej uspela najti lepo besedo za kolega, pa tudi druge, ki so bili v stiski. In tudi za tiste, ki niso bili. Tako si te bodo zapomnili sodelavci, pa mlajši kolegi, ki si jim z nasvetom priskočila na pomoč, ter številni pripravniki, ki si jim bila mentorica, pa čeprav so te včasih spraševali tisto, kar bi že zdavnaj morali vedeti sami. Ja, če so ti rekli tožilska mama, je že moral biti dober razlog za to.
Bila si prva predsednica društva državnih tožilcev. Saj ni imel nihče nič proti stanovskemu društvu, pa vendar se je pred natanko dvema desetletjema zdelo nekoliko nenavadno, da se v društvo združujejo predstavniki oblasti, tako rekoč oblast sama: pokazalo se je, da smo društvo potrebovali, in še vedno ga.
Pa vendar ni bilo samo tožilstvo v tvoji pravniški karieri: bila si pravnica s širokim zamahom, z mnogimi interesi, in si prevzemala pomembne dolžnosti tudi zunaj njega.
Spoštovani soprog Miroslav, otroci Miro, Alenka in Vesna, vnuki,
dovolite mi, da vam v imenu Državnega tožilstva republike Slovenije, organa, ki ga je Zdenka kot predstojnica močno zaznamovala, in v svojem imenu, izrečem iskreno sožalje ob njeni smrti. Naj ne izzveni kot poceni fraza, vendar sem popolnoma prepričan, da bo v tožilski organizaciji ostala v trajnem kolektivnem spominu, še posebej pa bo ostala v spominu vseh tistih, ki smo jo osebno poznali ter cenili in ki smo imeli privilegij, da smo delali z njo.
Nazaj
V spomin Zdenki Cerar
Draga Zdenka,
ko smo izvedeli za tvojo bolezen, smo začeli upati in se hkrati bati. Bali smo se, ker smo vedeli, da gre za nevarno in hudo zahrbtno bolezen, ki ne prizanaša. Upali smo, ker smo računali na tvojo srčnost in borbeno športno naravo ter pogum in morda tudi na ščepec sreče. Ni se izšlo; smrt je neizprosno dejstvo in morali smo dati slovo upu in strahu, kot bi rekel pesnik.
Spoštovani,
ni preprosto spregovoriti na zadnjem slovesu od kolegice, ki je v javnem in državnem tožilstvu, skratka pri tožilskem delu, živela tako rekoč vso svojo aktivno dobo. Živela, in to mislim dobesedno, kajti tožilstvo je bilo njeno profesionalno žitje in bitje. Spisi in obravnave, pa zaslišanja in seje ter dežurstva, pa še marsikaj vmes: v treh desetletjih in pol tožilske kariere je Zdenka v prvi osebi doživela vse, kar lahko doživi tožilec. Mnogo dobrega, lepega in uspešnega, toda tudi neprijetnega, hudega in žalostnega.
V tožilski organizaciji je začela davno, konec šestdesetih let kot namestnica občinskega javnega tožilca, to je na funkciji, za katero večina mlajših najbrž niti ne ve, da je kdaj obstajala. Sledilo je uspešno osvajanje vedno zahtevnejših novih nalog, vse dokler ni na koncu, prav na prehodu v novo tisočletje postala generalna državna tožilka samostojne države. Prva ženska na tem položaju, to je treba poudariti.
Z marsičim se je bilo treba tedaj spopasti: z vsakodnevnim delom, ki je postajalo iz dneva v dan bolj zapleteno in zahtevno, pa z odpravljanjem zaostankov, ki so se nebodigatreba nabrali, z utrjevanjem tožilske organizacije v samostojni državi, pa z mednarodno prepoznavnostjo tožilstva, ki se dotlej še ni veliko pojavljalo na tej sceni in še in še. Delo je bilo uspešno opravljeno, o tem ne more biti nobenega dvoma.
Delo v tožilstvu nikoli ni bilo lahko, prijetno in preprosto. Pogosto je nerazumljeno, obremenjeno s pretiranimi pričakovanji in z nerealnimi zahtevami, hudo izpostavljeno - včasih tudi nezasluženi - javni kritiki. Prava pristna podpora je pri nas, žal, prej izjema kot pravilo. Pravijo, da kdor govori s tožilcem, ima ponavadi figo v žepu.
Prav zato je treba poudariti, da je Zdenka spadala med tiste, ki so se tožilskega dela lotevali z optimizmom in s prepričanjem, da delajo nekaj za družbo koristnega, še več, nujno potrebnega. Dobesedno z vero v tožilsko poslanstvo. S skoraj prislovično prijaznostjo in z lepo besedo, z vero v moč prepričevanja z argumenti, tudi tedaj ko so drugim že popuščali živci. Toda, na drugi strani, znala je biti ostra in neizprosna, ko je bilo treba jasno pokazati, kje je meja med dobrim in slabim delom.
Draga Zdenka,
prepričan sem, da te bomo ohranili v spominu kot svetlo in sončno osebnost, ki je vselej uspela najti lepo besedo za kolega, pa tudi druge, ki so bili v stiski. In tudi za tiste, ki niso bili. Tako si te bodo zapomnili sodelavci, pa mlajši kolegi, ki si jim z nasvetom priskočila na pomoč, ter številni pripravniki, ki si jim bila mentorica, pa čeprav so te včasih spraševali tisto, kar bi že zdavnaj morali vedeti sami. Ja, če so ti rekli tožilska mama, je že moral biti dober razlog za to.
Bila si prva predsednica društva državnih tožilcev. Saj ni imel nihče nič proti stanovskemu društvu, pa vendar se je pred natanko dvema desetletjema zdelo nekoliko nenavadno, da se v društvo združujejo predstavniki oblasti, tako rekoč oblast sama: pokazalo se je, da smo društvo potrebovali, in še vedno ga.
Pa vendar ni bilo samo tožilstvo v tvoji pravniški karieri: bila si pravnica s širokim zamahom, z mnogimi interesi, in si prevzemala pomembne dolžnosti tudi zunaj njega.
Spoštovani soprog Miroslav, otroci Miro, Alenka in Vesna, vnuki,
dovolite mi, da vam v imenu Državnega tožilstva republike Slovenije, organa, ki ga je Zdenka kot predstojnica močno zaznamovala, in v svojem imenu, izrečem iskreno sožalje ob njeni smrti. Naj ne izzveni kot poceni fraza, vendar sem popolnoma prepričan, da bo v tožilski organizaciji ostala v trajnem kolektivnem spominu, še posebej pa bo ostala v spominu vseh tistih, ki smo jo osebno poznali ter cenili in ki smo imeli privilegij, da smo delali z njo.
