Aktualno
Vrhovno sodišče RS je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva RS, vloženi v prekrškovnem postopku
Vrhovno sodišče RS je s sodbo IV Ips 22/2025 z dne 19. 3. 2026 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva RS, vloženi v prekrškovnem postopku. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje kršilo 1. točko 156. člena Zakona o prekrških v zvezi z 8. členom Zakona o prekrških v zvezi s prvim odstavkom 32. člena Kazenskega zakonika.
Vrhovno državno tožilstvo RS je v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti nasprotovalo razlogom sodišča prve stopnje, ki se tičejo ugotovljene upravičljive skrajne sile, katero sodišče prve stopnje prepoznava v dejanju kršiteljice in zato njeno ravnanje ocenjuje, kot dejanje v skladu s pravom.
Vrhovno sodišče RS je v sodbi presodilo, da sodišče prve stopnje docela zmotno interpretira elemente skrajne sile. Pri tem je pojasnilo, da v obravnavanem primeru nevarnost v razlogih pravnomočne sodbe ni izkazana kot sočasna, realna in resna. Po presoji Vrhovnega sodišča RS zatrjevane nevarnosti tudi ni bilo mogoče preprečiti z ravnanji kršiteljice in zato ravnanje kršiteljice ni bilo primerno sredstvo niti nujen ukrep za odvračanje zatrjevane nevarnosti, prav tako njeno ravnanje ni bilo istočasno z zatrjevano nevarnostjo.
Vrhovno sodišče RS je s tem v celoti pritrdilo stališču, za katerega se je v zahtevi za varstvo zakonitosti zavzemalo Vrhovno državno tožilstvo RS.
Nazaj
Vrhovno sodišče RS je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva RS, vloženi v prekrškovnem postopku
Vrhovno sodišče RS je s sodbo IV Ips 22/2025 z dne 19. 3. 2026 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva RS, vloženi v prekrškovnem postopku. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje kršilo 1. točko 156. člena Zakona o prekrških v zvezi z 8. členom Zakona o prekrških v zvezi s prvim odstavkom 32. člena Kazenskega zakonika.
Vrhovno državno tožilstvo RS je v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti nasprotovalo razlogom sodišča prve stopnje, ki se tičejo ugotovljene upravičljive skrajne sile, katero sodišče prve stopnje prepoznava v dejanju kršiteljice in zato njeno ravnanje ocenjuje, kot dejanje v skladu s pravom.
Vrhovno sodišče RS je v sodbi presodilo, da sodišče prve stopnje docela zmotno interpretira elemente skrajne sile. Pri tem je pojasnilo, da v obravnavanem primeru nevarnost v razlogih pravnomočne sodbe ni izkazana kot sočasna, realna in resna. Po presoji Vrhovnega sodišča RS zatrjevane nevarnosti tudi ni bilo mogoče preprečiti z ravnanji kršiteljice in zato ravnanje kršiteljice ni bilo primerno sredstvo niti nujen ukrep za odvračanje zatrjevane nevarnosti, prav tako njeno ravnanje ni bilo istočasno z zatrjevano nevarnostjo.
Vrhovno sodišče RS je s tem v celoti pritrdilo stališču, za katerega se je v zahtevi za varstvo zakonitosti zavzemalo Vrhovno državno tožilstvo RS.
