Vrhovno sodišče RS je s sodbo IV Ips 81563/2025 z dne 2. 10. 2026 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva RS, vloženi v kazenskem postopku zoper mladoletnika. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje kršilo 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno državno tožilstvo RS je v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti nasprotovalo razlogom sodišča prve stopnje, da se kazenski postopek zoper mladoletnika ne uvede. Sodišče prve stopnje se namreč v razlogih izpodbijanega sklepa ni opredelilo do opisa mladoletnikovih ravnanj - kot izhaja iz zahteve oškodovanke za uvedbo postopka proti mladoletniku - zlasti ne do navedb, kakšen je bil njegov namen pri izvršitvi obravnavanega dejanja oziroma do navedba, da gre za kaznivo dejanje iz sovraštva (do LGTB skupnosti).

Vrhovno sodišče RS je v sodbi presodilo, da mora sodišče prve stopnje, pri presoji ali naj se uvede kazenski postopek, upoštevati historični dogodek, na katerega se nanaša sklep o zavrženju kazenske ovadbe, ne da bi bila pri tem odločilna pravna kvalifikacija državnega tožilca. Zaključilo je, da je preozka presoja sodišče prve stopnje, da je sodišče vezano na opis kaznivega dejanja iz sklepa o zavrženju kazenske ovadbe. Po mnenju Vrhovnega sodišča RS je tudi preozka presoja sodišča prve stopnje, ki je v razlogih izpodbijanega sklepa izhajalo izključno iz opisa in pravne opredelitve kaznivega dejanja, kot ga je navedla državna tožilka  v sklepu o zavrženju ovadbe in se ni opredelilo do oškodovankinih navedb oziroma zahtevka, da je potrebno postopek zoper mladoletnika uvesti zaradi »kaznivega dejanja iz sovraštva«. Zato so po mnenju Vrhovnega sodišča RS v obravnavanem primeru popolnoma izostali razlogi o navedbah glede kaznivega dejanja iz sovraštva, pri čemer se je sodišče dolžno opredeliti do vseh odločilnih dejstev, ki se nanašajo na dejanska in pravna vprašanja.

 Vrhovno sodišče RS je  s tem v celoti pritrdilo stališču, za katerega se je v zahtevi za varstvo zakonitosti zavzemalo Vrhovno državno tožilstvo RS