Generalna državna tožilka Barbara Brezigar je najprej predstavila razloge, ki so privedli do odločbe ministrstva za pravosodje o izvedbi izrednega pravosodnega nadzora: »17. 7. 2009 smo na Vrhovnem državnem tožilstvu RS dobili javno vprašanje vodje poslanske skupine Zares Cvete Zalokar Oražem 'Zakaj država Slovenija kazensko preganja finskega novinarja.' 20. 7. 2009 je bilo na to vprašanje odgovorjeno. 4. 8. 2009 je ministrstvo za pravosodje na podlagi prejetega poslanskega vprašanja prosilo za pojasnilo zaradi priprave odgovora na poslansko vprašanje, v katerem je bilo zatrjevano, da poslanka odgovora z državnega tožilstva ni dobila. V času od 10. do 26. 8. 2009 je Vrhovno državno tožilstvo RS ministru posredovalo tri odgovore s pojasnili o postopku zoper finskega novinarja ter zapisalo opozorilo, da je poslanka upravičena le do odgovora o stanju oz. fazi zadeve.«

Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani je 3.9.2009 prejelo odločbo o odreditvi izrednega pravosodnega nadzora s strani ministrstva za pravosodje. Vodja Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani ima v skladu z zakonom tak nadzor pravico zavrniti, če oceni, da gre za nedopusten poseg v samostojnost državnega tožilca. To je tudi storila in o tem skladno s predpisi obvestila vlado in generalno državno tožilko. Vodja je razloge za zavrnitev nadzora posredovala predstavnikom ministrstva za pravosodje, ki so njene razloge zapisali v zapisnik z dne 3. 9. 2009.

Generalna državna tožilka je poudarila, da ima po predpisih minister pravico odrediti pravosodni nadzor. Vendar pa mora biti odločba o uvedbi nadzora zakonita. Konkretna odločba pa je v nasprotju z zakonskimi določbami. Izrek odločbe o izrednem pravosodnem nadzoru na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani, ki pravi: »Uvede se izredni pravosodni nadzor nad Okrožnim državnim tožilstvom v Ljubljani,« je namreč tako splošen in ohlapen, da omogoča zlorabo in nedopusten poseg izvršilne veje oblasti v državno tožilstvo, ki je kot del pravosodja samostojen državni organ. Izrek odločbe nima opredelitve obdobja, na katerega se nanaša nadzor in nima določenega časa, v katerem mora biti nadzor opravljen. Takšen izrek omogoča zlorabo pravosodnega nadzora za nadzor zadev izven državnotožilske uprave in omogoča sklep, da minister ne bi uvedel nadzora, če ne bi bilo poslanskega vprašanja. Na to sklepanje nakazuje tudi pisna obljuba ministra v odgovoru na poslansko vprašanje poslanske skupine Zares, da bo uvedel nadzor nad ljubljanskim državnim tožilstvom in ji potem posredoval dopolnitev odgovora.

Pomanjkljiva je tudi obrazložitev odločbe, ki ne navaja nobenih razlogov, zakaj je izredni pravosodni nadzor nujno potreben in ne pove, katere so »zatrjevane ali domnevno hujše nepravilnosti«, ki so pogoj, da se sploh lahko opravi izredni nadzor. Ne navaja namreč nobenega razloga za utemeljitev trditve v obrazložitvi, da iz odgovorov generalne državne tožilke izhaja »domneva možnih hujših nepravilnosti«. Ta domneva iz odgovorov ne izhaja, odločba pa je tako brez obrazložitve in zato arbitrarna in samovoljna.

Dne 31. 7. 2009 je generalna državna tožilka odredila nadzor nad poslovanjem s spisom v zadevi zoper finskega novinarja, da bi se ugotovilo, kako je dokument iz državnotožilskega spisa v nasprotju s predpisi prišel v javnost ter kako je potekalo poslovanje s tem spisom. Nadzor je bil zaključen 3. 9. 2009 in je pokazal, da je bilo poslovanje s spisom zakonito, ni pa se z zanesljivostjo ugotovilo, kako je prišel dokument v javnost.

Vrhovni državni tožilec Aleš Butala je podrobneje pojasnil pomanjkljivosti odločbe o odreditvi izrednega nenapovedanega pravosodnega nadzora na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani. Izrek odločbe mora natančno opredeliti obseg nadzora in mandat trajanja. Izrek, zapisan v odločbi pravosodnega ministrstva o odreditvi omenjenega nadzora pa omogoča, da po besedah Aleša Butale preiskovalci »pregledajo vsak dokument na okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani, vsak vpisnik, odprejo vsak predal, vse omare, vstopijo v vse prostore na tožilstvu, in to časovno neomejeno.« V obrazložitvi odločbe pa manjka utemeljitev, zakaj je potreben nenapovedan pravosodni nadzor. Ta je dopusten zgolj zaradi domneve možnih hujših nepravilnosti. V obrazložitvi odločbe pravosodnega ministrstva pa ni nobenega argumenta, ki bi utemeljeval potrebnost nenapovedanega nadzora iz tega razloga. Aleš Butala je povzel, da »odločba pravosodnega ministrstva nima nosilnih argumentov za odreditev izrednega nenapovedanega pravosodnega nadzora.«

Vrhovna državna tožilca Mirko Vrtačnik in Sanja Javor Pajenk sta predstavila rezultate internega upravnega nadzora o poslovanju Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani v zadevi zoper finskega novinarja zaradi dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve. Mirko Vrtačnik je povedal, da je ob pregledu pravilnosti poslovanja ugotovil, da je vodja Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani ob prejemu zadevo skladno z državnotožilskimi predpisi označila z oznako »posebej pomembno« in jo v skladu z letnim razporedom dela odredila v delo državni tožilki. Ta državna tožilka je izdelala osnutek sklepa o zavrženju kazenske ovadbe, ki je bil strokovno napačen. Okolišcina, ki jo je državna tožilka navedla kot razlog za zavrženje kazenske ovadbe, to je, da Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani ni krajevno pristojno za obravnavanje zadeve, ni okoliščina, ki bi lahko predstavljala zakonit razlog za zavrženje kazenske ovadbe. Morebitna krajevna nepristojnost Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani za obravnavanje konkretne kazenske ovadbe lahko povzroči le, da državni tožilec spis posreduje pristojnemu državnemu tožilcu in ne more rezultirati v zavrženju kazenske ovadbe in šele nato odstopu zadeve pristojnemu državnemu tožilcu. Napačna pa je bila tudi trditev državne tožilke o krajevni nepristojnosti ljubljanskega tožilstva, saj je to tožilstvo krajevno pristojno za pregon v tej zadevi.

Zadevo, ki je označena kot »posebej pomembna«, pa mora v skladu z državnotožilskimi predpisi, ob predlogu za zavrženje ovadbe, sopodpisati vodja okrožnega državnega tožilstva. Vodja Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani je prav zaradi omenjene strokovno napačne odločitve državne tožilke upravičeno in zakonito zavrnila sopodpis.

Vrhovni državni tožilec Mirko Vrtačnik je pojasnil, da je vodja Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani v skladu z državnotožilskimi predpisi zatem predodelila spis sebi.

Vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk je pojasnila, da je po pooblastilu generalne državne tožilke opravila pregled o odtekanju osnutka tožilske odločitve v javnost. Pregledovana zadeva je bila namreč v fazi postopka, ki ni javen, skladno z zakonom o državnem tožilstvu pa so državni tožilci zase ohraniti vse, kar so pri delu na zadevi izvedeli in varovati vse podatke, do katerih javnost nima dostopa. V skladu s tem je opravila razgovor z več osebami na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani, vendar ni bilo zanesljivo ugotovljeno, kako je prišel osnutek državnotožilske odločitve v javnost.

mag. Marjetka Raušl Lesjak,
svetovalka za odnose z javnostmi