Novice

Govor generalne državne tožilke na 14. Izobraževalnih tožilskih dnevih

Ko se oziram v skoraj že pretečeno leto in razmišljam o našem delu, gledam na ta že minuli čas širše v kontekstu celotnega družbenega in političnega življenja države. Državni tožilci namreč delujemo v določenem času in prostoru. Na naše delo vplivajo dogodki v državi in delovanje predstavnikov drugih institucij. Domišljam si, da tudi naše delovanje po teoriji metuljevega efekta vsaj malo vpliva na družbo.

V letu, ki je minilo od naših prejšnjih izobraževalnih dni, je bilo opravljenega veliko dela na okrožnih tožilstvih in na vrhovnem. V veliko postopkih, tudi gospodarskih, smo bili uspešni. Žal pa so veliko bolj odmevali naši neuspehi, tako tisti, ki so nam jih neupravičeno pripisali, kot tudi tisti pravi, ki so rezultat napačno zastavljenega dela, premajhne angažiranosti ali pa plod neznanja. Zato naj mi bo dovoljeno, da tokrat opozorim na primere dobrega dela na področju gospodarskega in organiziranega kriminala in še pred tem poudarim, da boj proti vsem mafijskim oblikam kriminala ni izolirano naš problem, to je boj za nacionalno enotnost in demokracijo, je boj vseh institucij države.

Moji kolegi na prvi stopnji so bili tako uspešni pri pregonu storilca, ki je na kolena spravil uspešno gospodarsko družbo, denar, ki ga je država namenila za prestrukturiranje, pa porabil za druge namene. Bil je obsojen in končal v zaporu. V tem letu so tožilci do obsodb na zaporne kazni pripeljali kar nekaj zahtevnih primerov obsežnih poslovnih goljufij, pri katerih se je premoženjska korist merila v stotisočih evrov. Nekajletna zaporna kazen je doletela storilca kaznivega dejanja velike davčne zatajitve. Državni tožilci so v kar nekaj primerih organiziranega in gospodarskega kriminala uspeli zbrati dokaze za začetek postopka s pomočjo Eurojusta. Začeli smo postopek zoper odgovorne v nadzornem odboru in upravah nekaterih velikih družb, ki so veljali za nedotakljive, danes pa jim tožilec očita resne zlorabe položaja. Državna tožilka je poleti zahtevala uvedbo preiskave zoper obdolženca, ki je po tožilskih ugotovitvah zlorabil svoj položaj direktorja javnega sklada in pridobil veliko premoženjsko korist privatni gospodarski družbi. Tožilec vodi postopek zoper direktorja hranilnokreditne službe zaradi povzročitve stečaja z nevestnim gospodarjenjem in oškodovanja upnikov. Zoper vodilne v banki je bila že pred dvemi leti vložena obtožnica zaradi zlorabe položaja in povzročitve stečaja z nevestnim gospodarjenjem, vendar še ni prišlo do sodnega epiloga. Zoper odgovorne v upravi in nadzornem svetu zavarovalnice je državni tožilec v začetku tega leta vložil obtožnico zaradi zlorab položaja in pridobitve velike premoženjske koristi.

Ob sodelovanju državnega tožilca je bil uspešno izpeljan predkazenski postopek zoper policista na visokem položaju, ki je proti plačilu osumljencem sporočal podatke o izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov. Odrejen je bil pripor in uvedena sodna preiskava. Ob nekaterih sicer neuspešno zaključenih postopkih za najhujše oblike klasičnih kaznivih dejanj, pri katerih so bile najprej izrečene najvišje zaporne kazni, smo bili tožilci uspešni v dveh primerih trojnega umora, kjer je postala odločitev sodišča o 30 letni zaporni kazni pravnomočna ter prestala tudi preizkus na vrhovnem sodišču. V sodelovanju s policijo je državna tožilka pretrgali organizirano trgovino z mamili na poti s Kosova, preko Slovenije do Italije in Švice. Uvedena je bila preiskava zoper 12 oseb, 9 jih je v priporu v Sloveniji, eden pa v Švici. Državna tožilka je sodelovala z Eurujstom, s protimafijskimi tožilci iz različnih krajev Italije, s švedskim, švicarskim in albanskim tožilcem. Zaseženo je bilo 120 kg heroina, preiskava pa se prav v teh dneh zaključuje.

To je le nekaj primerov, s katerimi sem želela pokazati, da državni tožilci delajo tudi dobro. Lahko bi še naštevala, vendar je bil moj namen le opozoriti, da je bilo veliko dobro opravljenega dela. To ne pomeni, da se ne zavedamo naših šibkih točk in da je vse dobro. Vsi rezultati kazenskih postopkov pa tudi niso odvisno le od dela državnih tožilcev. Pred tožilci svoje delo opravijo policisti, za tožilci so na vrsti sodniki. Predvsem brez korektnega sodelovanja s policisti, brez zavedanja, da morata tako policist kot tožilec odgovorno opraviti svoje delo ter da te odgovornosti ni mogoče brez škode za kakovost preložiti na tožilca, ni mogoče uspešno izpeljati postopka.

V letošnjem februarju sta bili objavljeni noveli ZKP in ZDT, ki sta ustanovili specializirani oddelek v okviru skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, ki je pristojen za preiskovanje in pregon vseh kaznivih dejanj, ki jih storijo uradne osebe s policijskimi pooblastili. V marcu smo z MP, MNZ in MO ustanovili projektno skupino, ki je poskrbela za vzpostavitev pogojev za začetek delovanja oddelka. Šlo je za izredno zahteven projekt, saj se je prvič v zgodovini slovenskega državnega tožilstva zgodilo, da je tožilstvo v določenem segmentu pristojno za odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in ne le za pregon. Na tožilstvu so se prvič zaposlili policisti. Formiranje oddelka je zaradi tega potegnilo za seboj cel kup organizacijskih, finančnih, prostorskih in materialnotehničnih sprememb. Oddelek bi moral začeti delovati sredi maja letošnjega leta. Ker fizično ni bilo mogoče v tako kratkem času pripraviti vsega potrebnega za delovanje oddelka, se je s spremembo zakona rok premaknil na 1.11.2007. Skupina z oddelkom se je preselila v center mesta in tako je tudi oddelek 1.11. lahko pričel z delom. Sodelavcem na tožilstvu in predstavnikom MP, MO in GPU se zahvaljujem za opravljeno delo, ki je omogočilo začetek dela oddelku. V oddelku delata dve tožilki in devet policistov, ki so danes med nami tudi tu na Bledu.

Z MP smo dobro sodelovali tudi na drugih področjih. Predvsem bi rada omenila veliko angažiranost ministrstva na področju zagotavljanja prostorov za tožilstva, ki so v lasti države. V kratkem bodo v take prostore preseljena tri okrožna državna tožilstva in kmalu verjetno tudi VDT RS. S tem bo odpadlo plačevanje visokih najemnin.

Tako kot smo v letu pred tem na vrhovnem državnem tožilstvu prevzeli v obravnavo primer suma kaznivih dejanj zoper človečnost in mednarodno pravo, smo tudi v tem letu v pregretem političnem ozračju prevzeli dva sklopa kazenskih ovadb, ki izvirajo iz problemov nakopičenih v preteklih letih povezanih z družino živečo v bližini Ambrusa in iz nakopičenih problemov v slovenski obveščevalno varnostni agenciji. Za takšno odločitev ima generalni državni tožilec osnovo v ZDT, ki v 66. členu takšno možnost dopušča. Odločitev o prevzemu zadev je tako utemeljena v zakonu in vsaka od teh odločitev je imela tudi konkretne zapisane razloge. Vsakršne drugačne interpretacije in manipulacije o takšni odločitvi nimajo nobene osnove v dejstvih in predstavljajo pritisk na delo državnega tožilca, ki v konkretnih zadevah odloča in pritisk na celotno državnotožilsko organizacijo, da se ne bi posluževali mehanizmov, ki nam jih zakon izrecno daje. Različne reakcije in kritike odločitve o zakonsko dovoljenem prevzemu zadev kažejo na izrazito nizko raven pravne kulture in na žaljiv in nekorekten odnos do državnega tožilca, ki na vrhovnem državnem tožilstvu obravnava takšno zadevo. Takšne reakcije predstavljajo poskus vplivati na delo državnega tožilca. Zaradi takšnih pritiskov je delo oteženo in je v eni od zadev že doseglo svoj namen, saj se je pokazalo, da usmerjanje s strani državnega tožilca ni mogoče.

Veliko svojega časa smo na vrhovnem tožilstvu posvetili našim mlajšim kolegom, da bi na ta način pomagali, da se iz njih razvijejo pokončni in suvereni tožilci s širino duha in znanjem, brez česar ni kvalitetnega tožilskega dela. Tudi mlajši strokovni sodelavci na vrhovnem tožilstvu rešujejo konkretne kazenske zadeve iz okrožne pristojnosti. Na ta način pomagamo kolegom na okrožnih tožilstvih in obenem poskrbimo za ustrezno usposobljenost bodoče tožilske ekipe. Vrhovna državna tožilka se enkrat tedensko srečuje s temi mladimi kolegi in z njimi obravnava konkretne probleme, s čimer tudi razbremeni njihove mentorje. Tudi pripravniki spadajo med mlajše kolege, na katere računamo v bodoče. Zato letos že tretje leto zapored sodelujejo na tožilskih izobraževalnih dnevih. Tokrat smo jim namenili poseben sklop predavanj in diskusije z njimi o položaju državnega tožilca in seznanitev z DTR. Izkazali so se kot razgledani, bistri in radovedni sogovorniki.

Na vrhovnem tožilstvu nismo pozabili na nadvse pomembno področje otroške internetne pornografije in zlorabe otrok, za katerega s svojim bogatim znanjem skrbi vrhovna državna tožilka, ki koordinira delo in sodeluje z okrožnimi državnimi tožilci, ki to svoje delo jemljejo resno in ga zavzeto opravljajo.

Pri zahtevnih oblikah gospodarskega kriminala moja kolega vrhovna državna tožilca z nasveti in diskusijo pogosto pomagata okrožnim tožilcem sprejeti pravo in dobro obrazloženo odločitev. Vrhovni državni tožilec v konkretnih zadevah gospodarskega kriminala pomaga tudi tako, da skrbi za sodelovanje z drugimi institucijami – od UPPD, DURS, RS, ATVP, borzo in drugimi. Tokrat smo na Bled medse povabili naše sogovornike z DURS, UPPD in Urada za nadzor iger na srečo ter policiste. Obravnavali smo temo o novih pojavnih oblikah kaznivih dejanj na škodo državnega proračuna in v z vezi s tem še probleme nedovoljenega prirejanja iger na srečo. Sama predavanja, izmenjava mnenj in diskusija, ki je sledila predavanjem, so pokazali, da obstaja volja in determiniranost, da se tovrstnih kaznivih dejanj lotimo interdisciplinarno in s skupnimi moči in znanjem. Veseli bom, če se nam bodo pri tovrstnem izobraževanju v bodoče pridružili tudi preiskovalni in drugi kazenski sodniki.

Na Bledu smo tudi tokrat gostili naše sogovornike iz CFP, s katerimi že dolgo zelo dobro sodelujemo in so nas s pomočjo njihovega ameriškega kolega seznanili z novimi spoznanji na področju DNK analiz in preiskovanja in identifikacije oseb v masovnih grobiščih.

Posebej smo bili veseli, da smo lahko iz ust avtorjev osnutka novega KZ slišali razlago koncepta novega zakonika in njihov komentar naših pripomb na ta osnutek, naš pogovor pa je potekal vsebinsko in brez predsodkov, pri čemer se posebej hvaležna kolegom na kazenskem oddelku našega tožilstva, ki so vsebinsko obravnavo omogočili s predhodno pripravljenimi pripombami, ki so jih posredovali avtorjem osnutka.

Na podlagi opravljenih strokovnih pregledov posameznih zadev je oddelek za nadzor dela državnih tožilcev prve stopnje kar v nekaj primerih opozoril na napake, ki so bile v preobilici drugega dela rezultat prenagljene odločitve, pa jih je bilo mogoče popraviti. Rezultati strokovnih pregledov in dobro vodenje oddelka tako dosega svoj namen – dvigati kvaliteto tožilskega dela.

SC je poskrbel za pripravo strokovnih mnenj strokovnjakov s področij, ki so tožilcem tuja, njihovo ekspertno zanje pa so tožilci potrebovali za dobro pripravo tožilske odločitve. SC ima dolžnost skrbeti za izobraževanje tožilskega in v sodelovanju z generalno sekretarko tudi strokovnotehničnega osebja. Tudi tokratni ITD se odvijajo na podlagi priprav vrhovnega državnega tožilca, ki vodi SC. Pri tem izrekam zahvalo MP, ki je tudi naše tokratno izobraževanje finančno podprlo.

Kazenski oddelek vrhovnega tožilstva poleg svojega rednega dela skrbi za pripravo pravnih mnenj ter za kompilacijo sodne prakse, ki je pomemben pripomoček pri vedno bolj zahtevnemu delu državnih tožilcev na prvi stopnji. Da so naši kolegi na prvi stopnji o tem pravočasno informirani, skrbi vrhovni državni tožilec, ki vodi oddelek. Ob tem je potrebno poudariti tudi delo višjih državnih tožilcev pritožbenega oddelka in vrhovnih državnih tožilcev civilno-upravnega oddelka, katerih ugotovitve pomagajo tožilcem prve stopnje pri njihovem delu.

Državno tožilska organizacija je aktivna tudi na področju mednarodnega sodelovanja in še posebej v okviru EU. Tako se je v začetku tega meseca naš kolega pridružil ministrstvu za pravosodje in sodeluje pri aktivnostih slovenske države za predsedovanje na področju pravosodnih zadev. V času predsedovanja bo vodil delovno skupino Copen. Pred dobrim mesecem je VDT RS organiziralo jubilejno 10. Eurojustice konferenco, na kateri so se zbrali evropski generalni državni tožilci. Vrhovno državno tožilstvo nima posebne službe za izpeljavo takšne mednarodne konference. Delo so opravili moji sodelavci vrhovna državna tožilka, zaposleni v uradu gdt, PIC in nekateri naši najmlajši kolegi. Konferenca, katere teme so bile: racionalizacija dela pri drobnem kriminalu, okoljevarstveni kriminal in bodoča organiziranost generalnih državnih tožilcev EU, je bila odlično pripravljena, odzivi gostov pa izrazito pozitivni. Sodelovanje z Eurojustom in našo nacionalno predstavnico v njem se je tudi letos nadaljevalo, tako pri izmenjavi informacij in koordinaciji dela pri povsem konkretnih zadevah, kot tudi na področju izobraževanja.

Nekaj našega dela je v skoraj že preteklem letu odpadlo na sodelovanje z DZ, predvsem z matičnim odborom, ki je potekalo dobro in v medsebojnem spoštovanju. Tudi sodelovanje s parlamentarnimi preiskovalnimi komisijami je praviloma potekalo korektno in v duhu medsebojnega spoštovanja. Zataknilo se je le pri komisiji z dolgom naslovom, ki preiskuje politično odgovornost nosilcev javnih funkcij pri nakupu pehotnih bojnih oklepnih vozil. Predsednik te komisije je brez podlage v dejstvih javno obtožil državno tožilstvo, da ovira delo preiskovalne komisije ter s to svojo trditvijo najprej seznanil medije, ki so prejeli v zvezi s tem tudi njegovo pismo naslovljeno na VDT, naslovnik pa je to pismo prejel šele dva dni za novinarji. Zato je prav, da tudi danes povem, da ni šlo za nobeno oviranje dela parlamentarne komisije, da so državna tožilstva posredovala komisiji podatke in bodo vedno upoštevala zakon, ki jim takšno sodelovanje tudi nalaga. Takšna reakcija kaže na dobršno mero intelektualne nepoštenosti, saj je podtikala nekaj, kar ni niti verjetno, kaj šele resnično. Javno obtoževanje s takšnega mesta, ne da bi obstajala želja morebitne nesporazume razčistiti, kaže na nespoštljiv odnos do institucij lastne države in krni ugled teh institucij v javnosti.

V preteklem letu smo opravili tudi interno analizo, ki poskuša dati odgovor na vprašanje, kako bolj racionalno organizirati razpisovanje in delo na glavnih obravnavah. Analiza je po našem mnenju pokazala, da bi bilo mogoče bolje in bolj racionalno organizirati delo na obravnavah ter da je število obravnav, ki se ne zaključijo, pač pa prelagajo, veliko. Ta problematika ni v celoti rešljiva znotraj tožilstva in želeli bi, da bi pri teh ugotovitvah naleteli na posluh pri sodiščih.

Veliko časa smo namenili sodelovanju s policijo in se z njenimi predstavniki tudi večkrat srečali. Skrbi me kvaliteta ovadb in preslaba racionalizacija ter premajhna koncentracija dela v predkazenskem postopku v zadevah, ki niso posebej zahtevne. Zato se prepogosto zadeve vračajo na policijo v dopolnitev. To po nepotrebnem zahteva dodaten čas. Prepričana sem, da je tu še ogromno rezerv. Več energije in večja koncentracija ter kontinuiteta dela bo potrebna pri obravnavanju najzahtevnejših oblik gospodarskega kriminala in pri tem tudi bolj suverena drža tistih, ki ta kriminal preiskujejo in preganjajo. In ob morebitni preobilici dela bo potrebno določiti prioritete in se jih tudi držati. Tu bo nujno nadaljevati s skupnim trudom obeh institucij in tak je tudi naš namen.

V prihodnjih mesecih in v prihodnjem letu se bomo poleg rednega dela, ki mora biti opravljeno, še bolj posvetili interdisciplinarnemu odkrivanju in preiskovanju zahtevnih oblik kriminala na škodo državnega proračuna. Pri tem bo vrhovno državno tožilstvo pomagalo pri sodelovanju pristojnih institucij in ga spodbujalo.

Naš cilj pa bo tudi uspešen zagon in uspešno delovanje specializiranega oddelka in še posebej uspešno delo policistov preiskovalcev v tem oddelku.

Tožilska organizacija se je danes sposobna sproti odzivati na potrebe, ki se na področju pregona pokažejo tudi med letom. Senzibilnost na tem področju obstaja in glede na to bomo tudi sproti usmerjali naše izobraževanje in delo.

Zavedam se, da nisem povedala vsega, kar se je dogajalo in kar smo počeli v letu, ki se izteka. Veliko je bilo še dobrega. Že to, kar sem danes omenila, pa kaže, da smo predani svojemu poklicu in želimo delati dobro. Če je kaj narobe, morda ni vedno problem pri tožilstvu. V kazenskem pravosodju deluje več institucij.. Morda je kakšen problem tudi na strani zakonodaje, pa v javnem življenju, ki v celotnem času obstoja demokratične države ni bilo naklonjeno suverenim in pokončnim tožilcem. Danes pač ni mogoče pričakovati, da se bodo stvari spremenile čez noč. Tožilci smo sposobni uvida v lastne napake, morda bi moral to storiti še kdo drug. Morda bi se kdo moral vprašati, kaj pomeni nepremišljeno in javno blatenje institucij lastne države. Pri tem opozarjam, da mislim na blatenje in ne na kritiko našega dela, ki je vedno dobrodošla, ker nam pomaga delati bolje in nas opozarja na napake. V vzdušju, ki bi kazalo na tisti minimalen skupen interes, ki mora vladati v družbi, da lahko funkcionira in obstane kot država, tudi tožilci lahko delajo bolje. Tudi zato mi dovolite, da zaključim z mislimi BMZ iz njegovega eseja O spoštovanju.

Citiram:
»Čustvo spoštovanja in drža spoštljivosti imata veliko opraviti z doseženo ravnijo dovzetnosti v neki družbi. Ker je po drugi strani mogoče spoštovati samo nekaj, s čimer se tudi sami istovetimo, je stopnja spoštovanja v neki družbi odvisna od tega, koliko si ljudje v njej delijo take in drugačne vrednote. Če je raven tega sosledja vrednot prenizka, potem posledično pomanjkanje spoštovanja do kogarkoli ali česarkoli pospešuje atomsko razdrobitev družbe na prah izoliranih posameznikov. Če stvar obrnemo, pridemo do sklepa, da je spoštovanje do soljudi, do družbenih institucij, do vrednot, ki jih te poosebljajo, pomemben dejavnik politične in vsakršne druge stabilnosti v družbi. Seveda se tu takoj postavi vprašanje, ali smo Slovenci na čustvo spoštovanja popolnoma pozabili – tudi glede na to na primer, da same besede niti ne uporabljamo več? Gre morda za vprašanje, ali nam je sploh še kaj sveto, ali sploh kaj jemljemo resno? So kakšne vrednote, ki smo jim zavezani? Katere? Morda mislimo, da se vsi spoznamo na vse? Izhajamo iz povsem nore predpostavke, da je vsak - kot je omenil nekoč neki tuji opazovalec – zmožen biti predsednik republike? Kako si predstavljamo, da bo družba oziroma točneje delitev dela in odgovornosti v njej delovala, če nas taka predpostavka opravičuje k sovraženemu in nevoščljivemu delovanju proti vsem in vsemu, kar je »nad« nami? Ne uvidimo, da smo kot posamezniki morda samo »nevoščljivi«, kot družba pa smo samouničevalni? Je to samo problem generacije, katere predstavnike gledamo v parlamentu? Kako se bo ta destruktivna psihodinamika izrazila na naslednji generaciji? Ta bo morala občevati z zahodnim svetom, ki prepozna spoštovanje kot nekaj vsakdanjega, normalnega in potrebnega…«
Konec citata.

Te misli že nekaj časa stojijo na papirju, pa niso izgubile na svoji aktualnosti. Zato z željo, da nam pridejo do živega in z zahvalo svojim sodelavcem za ves trud in vse kar so dobrega storili v korist naše skupne države zaključim svoj nagovor na 14. ITD.

Barbara Brezigar
Generalna državna tožilka

 

Nazaj