Novice

Generalni državni tožilec na strokovnem posvetu z naslovom: Otrok v primežu preteklosti in prihodnosti

Generalni državni tožilec Drago Šketa se je udeležil otvoritve medresorskega tradicionalnega posveta na Brdu pri Kranju, ki sta ga,  v sodelovanju s Centrom za izobraževanje v pravosodju, letos osemnajstič zapored, pripravila policija in Društvo državnih tožilcev Slovenije, Posvet je namenjen strokovnjakom z različnih področij, ki se pri svojem delu srečujejo z otroki.  Razpravljalci bodo letos največ časa posvetili razpravam o otrokih, žrtvah migrantske krize, otrokih staršev, ki prestajajo zaporno kazen ter o prisilnih porokah romskih deklic.

 

 

V nadaljevanju objavljamo govor generalnega državnega tožilca Draga Škete:

 

Spoštovane udeleženke, spoštovani udeleženci posveta.

Spoštovane predavateljice in predavatelji, cenjeni gostje iz tujine, kolegice in kolegi, lepo pozdravljeni.

 

Teme letošnjega  18. posveta kriminalistov, tožilcev, sodnikov in zagovornikov  otrok so aktualne in zahtevne, saj obravnavajo otroka v situacijah, v katerih se ne bi smelo znajti nikogaršnje otroštvo.

Po podatkih Evropske komisije  je bil v Evropi otrok do nedavnega že vsak tretji prosilec za azil.  Njihova  zaščita ni zgolj naša moralna, ampak je tudi naša pravna odgovornost. Ker so otroci  v procesu migracij izpostavljeni raznim oblikam nasilja, trgovini z ljudmi, izkoriščanju, izginotju ali ločitvi od družine, je zanje potrebna posebna skrb v skladu z evropsko zakonodajo, vključno z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah in mednarodno zakonodajo o pravicah otroka.

Načelo otrokove najboljše koristi, ki naj bi ga upoštevali, je pogosto spregledano -  In kako pravzaprav, v tako ekstremnih razmerah kot je migrantska kriza, ravnati v otrokovem najboljšem interesu?

Ne gre zgolj za retorično vprašanje - konkretne težave so znane in niso zgolj slovenska posebnost. Otroci se znajdejo v dolgih postopkih za pridobitev statusa begunca, čakajo v negotovosti, največkrat v azilnih domovih in centrih za tujce, številni so brez nadzora skrbnikov. Gre za mladoletne osebe, ki so posebno ranljive, in še dodatno travmatizirane, ker prihajajo z območij, kjer je so bili preganjani v vojni.  Za seboj imajo pretresljive zgodbe. Mnogi so pretrpeli nepredstavljivo: v ekstremnih razmerah so premagovali neskončno dolge poti, nekateri so v državo vstopili nelegalno, s tihotapci.

Ne le v času migrantske krize, tudi v mirnih obdobjih, v katerih so nekateri otroci izpostavljeni travmatičnim okoliščinam, ki presegajo prag njihove doraslosti in sposobnosti njihovega razumevanja, bi morala biti največja korist otrok  univerzalno vodilo pri vseh ukrepih in odločitvah v zvezi z njimi.

Svet Evrope je pred dobrim letom dni objavil nove smernice za države članice glede zaščite in pravice več kot  2 milijona otrok zapornikov, kolikor jih - po zadnjih podatkih - živi v Evropi.  Glede na statistiko bo vsak drugi izmed teh otrok izgubil stik s svojimi starši, ki prestajajo zaporno kazen. Še posebej to velja, če gre za očeta. In večina staršev na prestajanju zaporne kazni je očetov.

Ameriški sociolog in kriminalist Gersham Sykes je že v šestdesetih letih v knjigi Družba zaprtih, v prelomnem delu s področja obravnave fenomena zapora ugotovil, da je zapor za vsakega posameznika veliko več od časa, ki je omejen na prestajanje zaporne kazni.

Družina in zapor sta nezdružljiva, vendar o življenju mater, ki prestajajo zaporno kazen, z njihove osebne perspektive še danes vemo bore malo. Kljub temu, da njihovo število, tudi v Sloveniji, iz leta v leto, narašča. Kakšne posledice za starše in njihove otroke imajo stiske, ki se rojevajo v tako ekstremnih okoliščinah kot so izguba svobode, omejenost bivanja v represivnem okolju in življenje  v okviru totalitarne institucije – to so vprašanja, na katera še danes nimamo dokončnih odgovorov. 

 Pomen ustreznega ravnanja z zapornicami je določen v več mednarodnih dokumentih. Leta 2008 je Evropski parlament sprejel Resolucijo o posebnem položaju zapornic in o vplivu prestajanja zaporne kazni staršev na družbeno in družinsko življenje. Dve leti pozneje so bila potrjena Pravila za ravnanje z zapornicami, t.i. Bangkok Rules, ki izpostavljajo potrebo po posebnih programih za delo z ženskami, ki prestajajo zaporno kazen. Navkljub vsemu pa ostaja v slovenskem pravnem sistemu ta tema bolj kot ne prezrta; izjema je določilo Zakona o izvajanju kazenskih sankcij glede nosečnosti.

Za otroke zapornikov pomeni dejstvo, da je moral eden od staršev na prestajanje zaporne kazni pomembno travmo in stigmatizacijo, še zlasti, če otroci živijo v manjših, bolj omejenih okoljih. Izpostavljeni so različnim tveganjem, ki lahko vplivajo na razvoj vedenjskih in razvojnih motenj. Običajno so žrtve  življenjskih pogojev kot so revščina ter nestabilni in negotovi družinski odnosi, kar vse, že samo po sebi, predstavlja določeno tveganje.

Podobno marginaliziran, kot je  problemi otrok, katerih starši prestajajo zaporno kazen, je problem prisilnih porok otrok. Kot je znano, v revnejših romskih skupnostih v zakon prisilijo že 12 in 13 let stare deklice, ki so nato prisiljene zapustiti šolanje.

Svet Evrope je že leta 2009 definiral, da spadajo poroke otrok med prisilne poroke, ki jih slovenska zakonodaja posebej ne opredeljuje. Te sodijo v eno od oblik trgovine z ljudmi, ki so povezane z izkoriščanjem oziroma s suženjstvom. Posamezni elementi prisilnih porok  so sicer posredno zajeti v členih kazenskega zakonika, ki  opredeljujejo trgovino z ljudmi, ter določajo spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let. Gre tudi za kršitve, ki jih kazenski zakonik opredeljuje kot  kršitev osebnega dostojanstva in varnosti, zanemarjanje in surovo ravnanje z otroki, ter kaznivo dejanje prisiljenja v primeru nastanitve mladoletnega dekleta proti njeni volji, pri čemer gre v teh primerih tudi za kršitev svobode gibanja, ki je ustavno zagotovljena pravica.  

Žal je med ljudmi še vedno močno zakoreninjeno tudi prepričanje, da so poroke romskih deklic legitimni del romske kulture, kar je pomembna okoliščina, ki v Sloveniji preprečuje prenehanje prakse prisilnih porok otrok.

Z zanimanjem sem prebral, da bo ena od letošnjih panelistk tudi ustanoviteljica spletnega časopisa za otroke, novinarka in urednica, ki si v času t.i. lažnih novic zastavlja aktualna vprašanja o iskanju resnice  v svetu, ki ga obvladujejo raznovrstne medijske manipulacije. Z lahkoto si lahko predstavljamo zagate  novodobnih staršev in pedagogov, ki se spopadajo  s predstavami   o življenju,  s katerim se njihovi otroci seznanjajo na You Tubu, Instagramu in Snapchatu.  V njihovi percepciji je verodostojnost nekega dogodka pretežno odvisna od števila všečkov na družabnih omrežjih. Slednje je dejstvo, ki žal vse bolj zaznamuje tudi življenja nas odraslih - in mene osebno, kot predstavnika državnega tožilstva  lahko upravičeno skrbi - … nenazadnje, kot vemo, se pravosodja ne lajka prav pogosto.

Dovolite mi za konec, da se vam zahvalim za vašo pozornost. Želim vam uspešno delo in prijetno druženje.

 

 

 

 

 

Nazaj