Novice

Govor generalne državne tožilke na 16. izobraževalnih tožilskih dnevih

V zadnjih tednih sem obiskala kar nekaj okrožnih državnih tožilstev. Pogovarjala sem se s kolegi, poslušala njihova razmišljanja o težavah in uspehih, o sodelovanju z drugimi, o njihovem trudu za uspešno delo. Do konca leta bom obiskala vsa tožilstva.

Kolegi na kranjskem tožilstvu so mi prejšnji teden povedali, kako hudo je bilo, ko je zaradi medijskih napadov v letu 2006 trpel ugled tega tožilstva, saj so na njih leteli očitki, da so najbolj sposobni odšli, iz česar ni bilo daleč do sklepa, da so tisti, ki so ostali nesposobni in leni. S trdim in resnim delom so si uspeli v dveh letih ponovno pridobiti neupravičeno okrnjen ugled. Sodelovanje s policijo in nastopi na sodišču kažejo, da spoštujejo njihovo delo in odločitve. Vztrajnost, sledenje strokovnim merilom in zavezanost temeljnim človeškim vrednotam so se kljub napornim situacijam obrestovali.

Tudi sicer se za celotno državnotožilsko organizacijo zaključuje naporno leto - zaradi vse večje zahtevnosti primerov, ki jih obravnavamo, zaradi pritiskov na naše delo, zaradi javno izraženega nezadovoljstva politikov s tožilskimi odločitvami in zaradi vzbujanja pričakovanja javnosti, da je probleme v družbi mogoče rešiti le in predvsem z represijo, ki pa je v resnici ultima ratio. Izjave politikov na naš račun pa osredotočajo vse nezadovoljstvo na pravosodne institucije, kar lahko pripelje tudi do nepredvidljivih reakcij. Soočali smo se z vse večjimi obremenitvami tožilcev, predvsem na prvi stopnji. Morda je zato še bolj pomembno, da se naša vsakoletna izobraževalna srečanja nadaljujejo. Državni tožilci tudi iz takšnih srečanj črpamo moč za delo in za vztrajanje pri profesionalnosti, človeški integriteti in etičnem ravnanju, kar ni vedno lahko. Državno tožilstvo je vendarle le del sistema, ki praviloma deluje približno tako kakovostno kot ostali deli.

Opravili smo veliko dela – pri zadevah klasičnega kriminala in pri reševanju primerov gospodarskega kriminala. Kljub tej trditvi, poudarjam, da tudi državni tožilci z vsem nismo vedno zadovoljni – ne s svojim delom, ne s pogoji, v katerih opravljamo delo. Kar se tiče kakovosti in predanosti poklicu, je pomembno izobraževanje in zavedanje, da gre pri tožilskem delu več kot le za poklic. Tu z opozarjanjem na napake, z izobraževanjem in kolegialnostjo stvari premikamo na bolje.

Na naše delo vpliva tudi okolje in pogoji, v katerih delujemo, ni torej vse odvisno od nas samih. V manjši meri pri delu čutimo vpliv dogodkov v svetu, povezanih z gospodarsko recesijo. Kar tri desetletja je bila rast finančnega sektorja glavni razlog za višino oz. rast bruto domačega proizvoda, razglašala se je vztrajna zahteva po ekonomski deregulaciji, dogajali so se odkupi in prevzemi gospodarskih družb s strani vodstev in z visokimi zadolžitvami, delovanje trga je doživelo pospešek z izpeljanimi finančnimi instrumenti, na to pa se je cepila aroganca elite o tem, da trgi izražajo voljo navadnih ljudi, saj tudi ti vlagajo (tržni populizem) in sprijenost pohlepa.

V domačem okolju se ob še nedokončani tranziciji soočamo s problemi nedodelane, spreminjajoče se in lobistično pisane in interpretirane zakonodaje tako na gospodarsko pravnem področju kot tudi drugje, kar državnim tožilcem povzroča velike probleme, ker služi za izgovor, da pred določeno spremembo neko ravnanje ni bilo protipravno, povzroča zamegljevanje in prikrivanje temeljnih načel, ki od pristojnih zahtevajo odgovorno in gospodarno ravnanje v korist gospodarskih družb, ki jih vodijo. Pretirani pravni pozitivizem, prenormiranost, kazuistično pisanje in noveliranje zakonov do nepreglednosti, ki lahko pelje le v dodatne novele in v popolno nesposobnost pristojnih, da bi aplicirali splošno zakonsko normo na konkretno situacijo, ni v korist našemu delu in preglednosti sistema. Zakonska norma bi morala biti nujno splošna in razumljiva, da bi bila uporabna za vrsto konkretnih situacij. Nabuhlost pravnega sistema, ko se najmanjša domnevna praznina zapolnjuje s predpisi, pripelje do nesposobnosti razsojanja tistih, katerih naloga je razsojanje. In ob vsem tem vemo, da je ustrezno urejen pravni sistem eden glavnih temeljev stabilnosti gospodarstva vsake države. Zato ni odveč ponoviti, da morajo biti zakoni napisani jasno, imeti relativno stalnost in ne smejo zapovedovati nemogočega. Zakoni so vendar zato, da ustvarjajo red in predvidljivost pri funkcioniranju države. Soočali smo se z govorjenjem o koristnih malverzacijah in nacionalnem interesu, kot da bi bila to pojma, ki izključujeta kazensko ali drugo odgovornost. V družbi smo pozabili ali pa nikoli zares upoštevali, kakšna je pomembnost nadzorne funkcije nad delom gospodarskih družb. Dobra praksa od nadzornih svetov zahteva, da v primerih sumov kaznivih dejanj ukrepajo in od uprav družb zahtevajo pojasnila in dokumentacijo, da bi preverili sume, v njihovih rokah je možnost razrešitve uprav, vložitev tožb in podobno. Glede na vlogo nadzornikov bi bilo v ekscesnih primerih na mestu njihovo sodelovanje z organi odkrivanja in pregona. Pri preiskovanju sumov resnega gospodarskega kriminala se soočamo s pisanjem prijateljskih strokovnih mnenj, ki naj vnaprej onemogočijo uspešnost morebitnega pregona. Ob vsem tem se v javnosti ustvarja vtis, da so za situacijo v družbi krivi vsi menedžerji povprek, pa nobeden konkretno za določeno situacijo. Vse to so ugodna tla za moralni hazard, ko tisti krivi računajo, da jim ne bo potrebno nositi posledic lastnih dejanj.

Zaradi nezadovoljstva politične stranke s tožilkino odločitvijo, da začne pregon v konkretni kazenski zadevi, je ljubljansko tožilstvo doživelo izredni pravosodni nadzor s strani ministrstva za pravosodje, ki kljub temu, da se je začel že 25.9.2009, še danes ni zaključen. Minister je upravičen odrediti nadzor nad delom državnotožilske uprave in temu nikoli nismo nasprotovali. Tak nadzor je lahko za nas celo dobrodošel, če ima cilj doprinesti k uspešnemu poslovanju tožilstev in ni odrejen zaradi političnega in medijskega efekta. Zelo narobe pa je, če se z vnaprejšnjimi javnimi napovedmi in javnimi ocenami o domnevnih nepravilnostih, ki naj bi jih nadzor, ki še ni zaključen, pokazal in o katerih tožilci niso obveščeni, kritizira delo tožilstva. Pokazalo se je, da je vodja ravnala prav, ko je nadzor, ki je bil v ministrovi odločbi v celoti nedefiniran, zavrnila. Vladna odločba je nato vendarle vsebinsko in časovno opredelila nadzor in tako sledila našim argumentom. Ni pa upoštevala naše zahteve, da se časovno zameji rok, v katerem mora biti nadzor opravljen in tako še danes ni zaključen in tudi ne vemo, kdaj bo.

V takšnih razmerah je toliko bolj pomembno znanje in pogum za preiskovanje in to da z avtoriteto stroke zastavimo pravo strategijo in ustrezen tempo pri preiskovanju zahtevnih gospodarskih kaznivih dejanj v predkazenskem postopku, ko se vse prepogosto dogaja, da se postopki začnejo, potem pa se vlečejo v nedogled in preden so končani, se odpirajo novi zahtevni postopki z obsežno dokumentacijo in zahtevnimi vprašanji, za katere ni na voljo dovolj strokovno usposobljenih ljudi. Kot da bi želeli, da nobene stvari ne pripeljemo do konca in jo uspešno zaključimo. Delo v zgodnjih fazah predkazenskega postopka je potrebno vsebinsko in taktično bolje načrtovati, kot je bila to praksa do sedaj. Državni tožilci bomo v bodoče morali imeti večji vpliv na to, kaj in kako intenzivno se preiskuje v predkazenskem postopku in če ni dovolj ljudi in dovolj sredstev, bodo morale biti določene prioritete in ne bo se smelo več zgoditi, da predkazenski postopek, ki se je začel že jeseni 2007, še danes ni v celoti zaključen. To bo od nas zahtevalo večjo angažiranost in več znanja ter potrebno avtoriteto, s katero bomo dosegli rezultate. Zavedam se odgovornosti, ki jo takšna naloga nosi s seboj. Zavedati se je moramo vsi tožilci. Nujno je, da se tega problema zavedajo tudi drugi akterji v predkazenskem postopku, predvsem policija. Povsem preprosto velja : if you fail to plan, you plan to fail.

Od politike pričakujemo, da ne postavlja vprašanj, zakaj preganjamo določene storilce določenih kaznivih dejanj na škodo določenih oškodovancev. Takšna vprašanja, kot smo jih doživeli letos, predstavljajo grob pritisk na neodvisen in strokoven organ slovenske države in kažejo na nespoštljiv odnos do tožilske institucije. Državni tožilci ne delamo razlik med storilci ali oškodovanci, glede na njihovo raso, spol, politično opredelitev ali ime in se pri pregonu ne odločamo na podlagi političnih preferenc politične stranke. Zaradi napačnih predstav, ki so bile posredovane v javnost ob konkretni tožilski odločitvi v zvezi s tožilkino zahtevo za preiskavo zaradi žaljive obdolžitve prvega ministra naše države, je treba zelo jasno poudariti, da ima takšna tožilska odločitev osnovo v zakonodaji in ugotovljenem dejanskem stanju. Tudi mnoge druge evropske zakonodaje z uradnim pregonom ščitijo čast in dobro ime svojih uradnih oseb. Tožilsko odločitev pa preverja le sodnik in ne politik. Le sodišče lahko odloči, da državni tožilec nima prav. Zato imajo državni tožilci vso mojo podporo za odgovorno in resno delo tudi pri vlaganju zahtev za uvedbo kazenskega postopka pri tovrstnih kaznivih dejanjih. Politiki pa imajo vso možnost, da spremenijo zakonodajo in tudi v takšnih primerih naložijo prizadetim uradnim osebam, da same sprožijo pregon. Dokler pa bo zakon določal, da pregon zoper čast in dobro ime uradnih oseb izvajamo državni tožilci, če prejmemo predlog uradne osebe za pregon, bomo državni tožilci to svojo zakonsko pristojnost tudi izvajali, četudi bi politiki želeli drugače. Iz nekaterih komentarjev predstavnikov političnih strank tudi v zadnjih dneh slišimo, da jih moti, da tožilci opravljajo svoje delo, saj ocenjujejo, da v določenih postopkih tožilci ne bi smeli ukrepati. Do pred kratkim res nismo bili vajeni, da nam očitajo, če začnemo postopek, če opravljamo svoje delo. Veliko bolj logični so bili očitki, če postopka nismo začeli.

Tudi to leto ni minilo brez komentiranja predkazenskega postopka v zadevi Patria in ocenjevanja dela državnega tožilstva v tej zadevi in raznih namigovanj o nesposobnosti državnih tožilcev. Če državni tožilci javno ne ocenjujemo dela naših finskih sodelavcev v skupni preiskovalni skupini in o vsebini predkazenskega postopka ne dajemo izjav, to ne pomeni, da dela ne opravljamo. To lahko pomeni le, da svojo funkcijo opravljamo profesionalno. Nihče od tistih, ki so negativno ocenjevali to delo, ne pozna ne postopkov, ne vsebine opravljenega dela. Javni nastopi pač niso tisto merilo, ki bi kazalo na kvalitetno preiskovanje. Že ob začetku formiranja skupne preiskovalne skupine je bil predlog slovenske strani, da se v skupino vključi Eurojust in Avstrija. Žal finski kolegi tega predloga niso sprejeli. Morda je razlog tudi v tem, da s finske strani v skupni preiskovalni skupini sodelujejo le policisti in ne tudi tožilci. Tožilci vemo, kako postopek – če do njega pride – poteka naprej na sodišču in imamo zato širši vpogled v problematiko preiskovanja. Od slovenskih politikov in drugih, ki doma ali v tujini komentirajo delo tožilcev v tej zadevi, pričakujemo, da ne blatijo svoje države tako, da brez strokovnega znanja in poznavanja vsebine dela, izrekajo vrednostne sodbe o delu slovenskih tožilcev. Naredili so škodo, ki jo je težko popraviti.

V javnosti so bile izrečene trditve, iz katerih je izhajalo, da naj bi bilo narobe, če je generalni državni tožilec obveščen o pomembnejših zadevah, ki jih rešujejo posamezni državni tožilci ter se je takšne situacije politiziralo ter namigovalo na slabe namene. Zato naj glasno in jasno povem – generalni državni tožilec je upravičen biti seznanjen s posameznimi zadevami, v strokovni debati s kolegi je upravičen povedati svoje stališče in mnenje tudi o posamezni zadevi. Ne pristajamo na to, da bi morebitnim strokovnim stališčem in poznavanju zadev s strani generalnega državnega tožilca dajali kakšen drug kot strokovni predznak. V nasprotju s takšnim stališči je tu zakonska norma jasna. Po zakonu o državnem tožilstvu je predstojnik upravičen biti seznanjen z zadevami, ki jih rešujejo državni tožilci. Kot strokovnjak – generalni državni tožilec je lahko le državni tožilec, ki izpolnjuje pogoje za imenovanje v naziv vrhovnega državnega tožilca, kar pomeni, da ima za seboj dolgoletno tožilsko ali sodniško kariero z vsemi potrebnimi izkušnjami – je upravičen izraziti tudi svoje strokovno stališče, če je vprašan ali če sodeluje v debati.

Poleti smo poskušali predstaviti naše delo na odboru za javno upravo, notranjo politiko in pravosodje, ki je naše matično telo v Državnem zboru RS. Ocenili smo,da je bilo naše delo uspešno in tako govori tudi poročilo, ki sem ga pred tem izročila predsedniku DZ. Poročilo je bilo, tako kot leta pred tem, pripravljeno na podlagi dejanskih številk, na podlagi statističnih podatkov in vsebinskih poročil vseh tožilstev v državi. V njem je bilo tudi nekaj kritičnih misli in ugotovitev. Nekateri poslanci so napačno interpretirali in razumeli naše poročilo. Zato smo na naslednji seji odbora, prva seja je bila namreč prekinjena, poslancem dodatno pojasnili naše poročilo. Ker so bila poročila za prejšnja leta na odboru v prejšnjih letih sprejeta in s strani poslancev podprta, smo na nadaljevanju seje v septembru tega leta poslancem ponudili tudi primerjavo našega dela v letu 2008 z leti pod prejšnjim vodstvom državnega tožilstva. Primerjava je pokazala, da je bilo leto 2008 bolj uspešno. S konkretnimi številkami smo ovrgli očitke o slabem delu, o tem, da naj bi ne preganjali pravnih oseb za kazniva dejanja, o tem, da ni nobenih rezultatov na področju gospodarskega kriminala, o tem, da naj bi se delo pod aktualnim vodstvom tožilstva poslabšalo, o tem, da naj bi ne bilo nobenega izobraževanja državnih tožilcev na področju problematike korupcijskih kaznivih dejanj. Seja je bila, žal, zaradi proceduralnega predloga ponovno prekinjena, nadaljevala pa naj bi se 11.11.2009, ko je bila ponovno prekinjena, ker poslanci ne želijo več obravnavati našega poročila o delu v letu 2008. Namesto tega bodo obravnavali ugotovitve izrednega nadzora ministra za pravosodje nad ljubljanskim tožilstvom, za katere smo iz medijev izvedeli, da so za tožilstvo negativne, čeprav nam ni znano, da bi bil nadzor že zaključen in tudi nimamo v rokah morebitnega poročila o tem nadzoru. Če pa bodo poslanci nadaljevali z obravnavo poročila o našem delu v preteklem letu in če bodo tako odločili, bo naše poročilo obravnavano tudi na plenarni seji DZ. Pričakujem, da o tem in o mojem mandatu vendarle odločijo in omogočijo nemoteno funkcioniranje institucije in izvajanje naših pristojnosti.

Do takrat bomo z delom po naših najboljših močeh nadaljevali. Potrudili se bomo, da se zapolnijo mesta državnih tožilcev, ki so v pretežni meri odšli zaradi upokojitev in delno zaradi strokovnih izzivov na drugih pozicijah, saj je ministrstvo za pravosodje le sprejelo našo argumentacijo, da so razpisi nujni. Kljub blatenju v medijih, ki pri strokovnih kandidatih za tožilska mesta dela našo službo neprivlačno, organizaciji pa veliko škodo, upamo, da bodo pokončni ljudje z osebno integriteto, želeli opravljati tožilsko funkcijo in kandidirali na v razpisu objavljena mesta. V preteklih letih smo na državnih tožilstvih v primerjavi s sodišči odpirali manj novih funkcionarskih mest in zato je nujno, da se speljejo razpisi, na podlagi katerih bomo nadomestili kolege, ki so odšli. V zadnjih petih letih je ostalo število državnotožilskih funkcionarjev skoraj ves čas nespremenjeno. Ocenili smo, da ni dobro, če se na hitro, brez prave osnove in brez možnosti zaposliti ljudi z znanjem, širino duha in človeško integriteto razpisujejo nova mesta. Pričakovali pa smo, da bodo predlogi za razpise za nadomestitev tistih, ki so odšli, upoštevani. Žal je tu prišlo do odlašanja s strani ministrstva za pravosodje, saj je bil že januarja predlagan razpis za mesta tožilcev in pomočnikov na ljubljanskem tožilstvu objavljen šele po pol leta in zato še danes ni realiziran. Ob upoštevanju, da je bilo število državnih tožilcev in njihovih pomočnikov na prvi stopnji konec leta 2005 enako kot konec leta 2008 ter da so v letošnjem letu nekateri odšli v pokoj in nekateri v druge službe, je jasno, da bo v primeru nerealizacije predlaganih razpisov število tožilskih funkcionarjev na prvi stopnji konec letošnjega leta manjše kot v letih pred tem. Dokler bo tako, bomo višji in vrhovni državni tožilci morali pomagati kolegom na prvi stopnji. To je naša profesionalna in etična dolžnost. Zato sem vesela, da so bili višji državni tožilci z naših zunanjih oddelkov v Celju in Mariboru tako etični in predani tožilski službi, da so priskočili na pomoč državnim tožilcem na prvi stopnji v Mariboru, na Ptuju in v Celju. Pred dobrim mesecem dni sem poskrbela za podobno pomoč tudi ljubljanskim državnim tožilcem, žal tokrat brez soglasja višjih državnih tožilcev. Prav je, da se zavedamo, da imata generalni državni tožilec in DTS v 36. členu ZDT orodje, na podlagi katerega lahko poskrbita za pomoč preobremenjenim kolegom na prvi stopnji in da dveletno obdobje, za katerega je mogoče skupno dodeliti državnega tožilca na drugo državno tožilstvo, ne pomeni, da je to mogoče le enkrat v več desetletni službeni karieri.

Na največjih tožilstvih v državi že nekaj časa opažamo povečan priliv novih zadev in povečano število narokov za glavne obravnave in zaslišanja. Ob večjem številu prejetih kazenskih ovadb se prevečkrat soočamo še s problemom kakovosti teh ovadb. Slabša kakovost pa pomeni večjo obremenitev državnih tožilcev. Tako kot pomeni slaba kakovost obtožnic večjo obremenitev za sodišče. Ob vse zahtevnejših primerih, ki terjajo čas in poglobljen študij za sprejem državnotožilske odločitve, je to še poseben problem. Zato bo v primeru, da, bodo razpisi za državnotožilske funkcionarje neuspešni, nujno nadaljevati s tovrstno pomočjo.

Prepričana sem, da je delo na glavnih obravnavah mogoče racionalizirati in doseči, da bo bolj kakovostno in da bi se glavne obravnave zaključile na čim manjšem številu narokov. Tu je sodelovanje s sodišči conditio sine qua non. Veliko časa je bilo tu po nepotrebnem izgubljenega. Pričakujemo večjo aktivnost in pomoč ministrstva za pravosodje, saj je nujno zagotoviti optimalne pogoje za delo na sojenjih. Problem se je namreč s povečanjem števila sodnikov še zaostril. Le ob koordinaciji in ustreznem načrtovanju bo mogoče doseči, da bo zastopanje obtožnic na obravnavah kakovostno in da bo avtor obtožnice v zahtevnem primeru tudi lahko zastopal to obtožnico na sojenju od prvega do zadnjega dne. Nujnost racionalnega razpisovanja glavnih obravnav in zaključek sojenja na čim manjšem številu narokov v eni zadevi terjajo tudi ekonomski in finančni razlogi. Te morajo imeti pred očmi tako državni tožilci kot sodniki. Nerazumno je, da država porabi na desetine tisoč ali na stotine tisoč evrov za zaključek primera majhnega kriminala. In nihče me ne bo prepričal, da ni prav, da se tudi pri tem delu upošteva vidik ekonomičnosti in odgovorne porabe sredstev.

Ob soočanju z veliko obremenitvijo z naroki za glavne obravnave in ob dejstvu, da se te pogosto vlečejo in da včasih minejo leta, preden se na podlagi tožilske obtožnice začne glavna obravnava, ni odveč opozoriti na učinkovit sistem ZDA vsaj v tistem segmentu, ko se večino zadev zaključi brez sojenja. Ne pozabimo, da je pri zahtevnem gospodarskem kriminalu pač tako, da moč orožij ni na strani države, pač pa pri storilcih z velikim dejanskim vplivom v družbi. Sojenja Bernardu Madoffu ni bilo, pa je bil na podlagi pogajanj z državo obsojen na 150 let zapora, postopek pa je bil končan v nekaj mesecih. Potem ko je 16 let kljub večkratnim nadzorom s strani Securities and Exchange Commission s Ponzijevo shemo uspel ogoljufati na tisoče ljudi za vse njihove življenjske prihranke in veliko število dobrodelnih organizacij, je bil 2.12.2008, to je dan po njegovem priznanju goljufije svojima sinovoma, aretiran s strani FBI in danes že prestaja zaporno kazen. Če je dejanje odkrito in se postopek začne, se tam ne more zgoditi, da zaradi drevesa ne vidiš gozda. Praviloma v njihovih obtožnicah niti en posel ni do zadnje podrobnosti konkretno opisan in zato ne izgubljajo časa s podrobnostmi, ki zamegljujejo bistvo in onemogočajo videnje prave situacije. Ne ukvarjajo se s podrobnostmi, ki zaradi same obsežnosti onemogočajo zaključek preiskave in sojenja. Kazniva dejanja so široko opredeljena, široko in suvereno jih tolmačijo tudi sodišča. Enako resno obravnavajo tudi kazniva dejanja, ki jih storilci izvršijo zato, da prikrijejo svojo preteklo gospodarsko kriminalno aktivnost – lažne izjave, krivo pričanje, oviranje preiskave so tam resna stvar. Za krivo pričanje zadoščata dve nekonsistentni izjavi brez dokazovanja, katera od obeh je lažna in brez dokazovanja, da bi takšna lažna izjava lahko vplivala na postopek. Obdolženec lahko molči ali govori resnico. Lagati ne sme! Osnovna premisa biti pošten do sodišča velja tudi za zagovornika. Ko ob rob temu postavimo predvsem časovno neučinkovitost našega sistema potem, ko je dejanje odkrito in preiskano in ko s procesnimi manevri prihaja do prelaganja sojenja, in to ne samo v primerih resnega gospodarskega kriminala, pač tudi v primerih hudih kaznivih dejanj s področja klasičnega kriminala, je jasno, da je skrajni čas, da tu nekaj storimo. Sojenja morajo preprosto potekati hitro in skoncentrirano, ne sme se dopustiti zavlačevanje, sodniki in tožilci morajo na sojenjih nastopati suvereno, strokovno in odločno ter poskrbeti za ugled in spoštovanje institucij, ki jih predstavljajo. Vzporedno s tem pa se mora poskrbeti za učinkovit procesni zakon, ki bo omogočal enostavne postopke v primeru priznanja krivde in možnost dogovora ter rešitev zadeve brez sojenja. Država mora preprosto poslati jasen signal, da hoče učinkovite postopke in da je zahtevne primere mogoče pripeljati do zaključka v kratkem času.

Pri večini državnih tožilcev smo tudi v preteklem letu lahko videli predanost službi in svojemu poklicu. To pa ne pomeni, da se ne zavedamo primerov, ko temu ni tako, primerov, ko gre za uradniški, birokratski in neresen odnos do dela ter za neetično in nekolegialno vedenje. Tako s posveti, z nadzorom in s podporo tistim, ki so predani svojemu poklicu, z izbiro novih državnotožilskih funkcionarjev, ki imajo širino duha, so široko razgledani in imajo človeško integriteto ter z vzgledom skušamo doseči, da bi bilo tega v naših vrstah čim manj. V nesproščenem ozračju, sumničavem in nezaupljivem sistemu, ki predsodke goji do tistih, ki so strokovni, je težko zagotavljati ustrezne pogoje za suvereno in pokončno tožilsko delo. V takem okornem, prenormiranem družbenem okolju je tudi na drugih področjih težko graditi poštenje. Zato je toliko bolj jasno treba povedati, da imajo državni tožilci s človeško integriteto, s profesionalnim pogumom in pokončnostjo vso podporo in zaslombo v vodstvu državnotožilske organizacije in bodo takšno podporo, zaslombo in razumevanje vedno imeli, ne glede na morebitne javne ali politične napade.

In kakšne so naše usmeritve za prihodnje leto? Poudarek bomo dali zahtevi, da se poveča kakovost dela državnih tožilcev, da se jim omogoči, da imajo za delo na zahtevnih primerih dovolj časa ter da ustrezno manj časa posvetijo manj zahtevnim primerom. Že od začetka mojega mandata je naša usmeritev tu povsem jasna – več energije in več časa moramo tožilci posvetiti zahtevnim zadevam in ustrezno manj energije in manj časa manj zahtevnim zadevam. Suvereno in strokovno vodstvo prvostopnega tožilstva mora vedeti, kaj je bolj in kaj manj pomembno. Če zaradi obsega dela in omejenega števila tožilcev ne bo mogoče rešiti vseh primerov, bo potrebno postaviti prednostni seznam, kjer bodo šele na koncu prišle na vrsto družbeno in osebno manj pomembne zadeve in bo temeljil na strokovnih in ne političnih kriterijih. Ob tem pričakujemo, da se vendarle poenostavijo postopki za obravnavo majhnega kriminala in morda omogoči, da takšne primere samostojno rešujejo strokovni sodelavci, ki danes nimajo tožilskih pristojnosti. Bolj jasno in odločno bo potrebno povedati, da policija ne more podati kazenske ovadbe, če primera ni ustrezno preiskala in da je državni tožilec tisti, ki oceni, ali je primer ustrezno preiskan. To seveda zahteva tudi večjo odgovornost in ustrezno strokovnost na strani tožilca. Poskrbeti bo potrebno, da bodo imeli državni tožilci dejanski vpliv na strategijo, obseg in tempo preiskovanja zahtevnih primerov gospodarskega kriminala v predkazenskem postopku. Nedopustno in škodljivo je, če se ob omejenem številu strokovnjakov odpirajo novi predkazenski postopki, ko prejšnji še niso zaključeni in to povzroči, da se zavlečejo vsi primeri in se vzbuja vtis, da nismo sposobni nobene zadeve pripeljati do zaključka. Preiskovati je dovoljeno le toliko primerov naenkrat, koliko smo jih sposobni brez škode za kakovost dela. Storili bomo vse, kar je v naši moči, da zagotovimo ekonomično izrabo časa za glavne obravnave. Tu vse niti niso v naših rokah. Lahko pa pripravimo kakovostno obtožnico in opozorimo, da je nadvse pomembno, da se edino s strokovnostjo, avtoriteto in spoštovanjem institucij države lahko doseže, da se glavne obravnave ne prelagajo zaradi neupravičenih odsotnosti vabljenih, da so naroki za obravnavo tudi z našo pomočjo ustrezno pripravljeni in ljudje vabljeni na prave naslove, da se ne zgodi, da se zaradi nepoznavanja materije pristojnih ali njihove neodločnosti narok brez potrebe preloži. S koordinacijo s sodišči, tam kjer tega še ni, bo nujno doseči ustrezno razpisovanje narokov za glavne obravnave. Z ustrezno profesionalnim delom bo potrebno oceniti, ali različni bagatelni primeri zaslužijo obravnavo na sodišču. S sposobnostjo logičnega sklepanja bo potrebno še bolj ustrezno poskrbeti za jasne in jedrnate tenorje in ustrezno krajše, pa zato v resnici utemeljene obrazložitve obtožnic, ki ne bodo predstavljale zgolj povzetka spisa, pač pa pravo utemeljitev obtožne teze. Na enak način se bo potrebno spopasti s kakovostjo kazenskih ovadb. Tako kot pri obtožnici ali sodbi tudi tu količina ne gre z roko v roki s kakovostjo. Količina napisanega ne more nadomestiti razumljivosti, logičnosti in prave vsebine zatrjevanega kaznivega dejanja. In ta količina napisanega, brez zdrave pameti in razumljivosti je rak rana našega časa in našega dela. Kazensko ovadbo, obtožnico, sodbo policist, državni tožilec in sodnik ne napišejo zato, da je napisana, ampak zato, da z manjšo oziroma večjo stopnjo gotovosti utemeljijo, da je konkretna oseba storila konkretno kaznivo dejanje. Pogosto se zdi, kot da smo na to preprosto logiko čisto pozabili. Kot da se ne bi zavedali, da gre pri našem delu za intelektualno zahtevno delo, kjer mentalna lenoba ni na mestu. S suverenostjo in strokovnostjo funkcije bo potrebno doseči, da mi in policija ne bomo zgubljali časa s preiskovanjem nečesa, za kar po strokovnih kriterijih ni nobene osnove. Na podlagi podatkov o konkretnih primerih vem, da se zaradi pritiskov politike odpirajo predkazenski postopki, za katere ni osnove. Ne samo, da to ni prav, jemlje tudi čas, ki bi ga morali porabiti za resno in pravo preiskovanje. Z jasnim odgovorom, da brez osnove ne bomo preiskovali, bomo tistim, ki poskušajo svoje cilje doseči z vpletanjem tožilstva, dali vedeti, da naj svoje medsebojne neporavnane račune rešujejo drugje. Z enako skrbnim pristopom je potrebno obravnavati anonimne prijave, pri katerih gre pogosto manipulacijo, nabiranje političnih točk, medsebojno obračunavanje, pospremljene pa so z veliko medijsko pozornostjo. Takšnih ciljev ni dovoljeno dosegati preko policistovega in tožilčevega hrbta.

Za uspešen boj z zahtevnim kriminalom pa ni dovolj, da se kriminalisti in državni tožilci zavedamo problema in resno jemljemo svoje delo. V družbi je potrebno ustvariti protimafijsko kulturo. Ljudje, ki delujejo v politiki in na odgovornih mestih v državi pa se morajo zavedati, da ni dopustno blatiti institucij in jim jemati ugled ter majati zaupanje državljanov v njihovo delo. S to željo, z majhnim upanjem, da ne bo izzvenela v prazno, vam, kolegice in kolegi, spoštovane gostje in gosti, želim vse dobro in uspešno delo.

Barbara Brezigar, generalna državna tožilka RS

Nazaj