Novice

Mnenje o tezah za novi zakon o državnem tožilstvu

Objavljamo odgovor na teze za novi zakon o državnem tožilstvu, ki ga je namestnik generalne državne tožilke Mirko Vrtačnik, vrhovni državni tožilec svetnik, 13. 4. 2010, skupaj z mnenji posredoval Ministrstvu za pravosodje RS.

Na Vrhovnem državnem tožilstvu smo obravnavali teze za novi ZDT-1. Razprava je potekala na Državnotožilskem svetu (v nadaljevanju DTS) dne 07.04.2010 in na Kolegiju vrhovnih in višjih državnih tožilcev z dne 09.04.2010, nekateri državni tožilci pa so predložili pisna stališča.

Pred vsebinsko obravnavo smo ugotovili, da je prišlo do oblikovanja in predstavitve tez v javnosti pred obravnavanjem problematike v organu, na katerega se spremembe nanašajo. Tako državno tožilstvo ni imelo možnosti vpliva na oblikovanje tez za spremembe zakona. Posredovane teze namreč vsebujejo rešitve oziroma navedbe, iz katerih je mogoče sklepati, da je besedilo zakona že pripravljeno (npr. navedbe, da je položaj DTS urejen v 14 členih), zato se postavlja vprašanje smiselnosti naknadne razprave o tezah.

V priloženih razpravah in prispevkih so izražene kritične pripombe na predvideno ureditev naslednjih področij:

- položaj višjih državnih tožilcev in ukinitev zunanjih oddelkov Vrhovnega državnega tožilstva,
- ureditev Skupine za pregon organiziranega kriminala in Specializiranega oddelka,
- sestava in dodatne pristojnosti DTS.

V prilogi vam pošiljamo prepise nekaterih delov zapisnikov seje DTS in seje Kolegija vrhovnih in višjih državnih tožilcev ter pisne prispevke državnih tožilcev, ki so bili predstavljeni tudi na obeh oblikah obravnavanja tez.

S spoštovanjem!
Mirko Vrtačnik
vrhovni državni tožilec svetnik
namestnik generalne državne tožilke

Pripombe Državnotožilskega sveta na teze ZDT-1, sprejete na 144. seji dne 7. 4. 2010

V zvezi z izhodišči za pripravo predloga novega Zakona o državnem tožilstvu s temeljnimi rešitvami (Teze za ZDT-1), je Državnotožilski svet na svoji 144. seji dne 7. 4. 2010 sprejel pod točko razno naslednje pripombe:

Ad. 5:
A/

Pod točko razno so člani Državnotožilskega sveta obravnavali izhodišča za pripravo predloga novega Zakona o državnem tožilstvu s temeljnimi rešitvami (teze za ZDT-1), ki jih je generalna državna tožilka RS prejela od ministra za pravosodje dne 1. 4. 2010 in v katerih je navedeno, da odzive pričakujejo najpozneje do 14. 4. 2010.

Uvodoma je generalna državna tožilka RS povedala, da je do seje Državnotožilskega sveta prejela že dve mnenji o tezah, in sicer mnenje višjega državnega tožilca Franca Hovnika, vodje Zunanjega oddelka v Celju, in mnenje vrhovnega državnega tožilca mag. Andreja Ferlinca ter obe mnenji tudi v celoti prebrala.

V nadaljevanju je podrobno predstavila tudi spremembe, ki naj bi jih uveljavil ZDT-1 in poudarila, da je dani rok za odzive zelo kratek.

Člani Državnotožilskega sveta so uvodoma v razpravi izpostavili naslednje pripombe in stališča:

- način poslovanja pristojnega ministra, ki je teze izdelal in predstavil v javnosti brez predhodne seznanitve in potrebne preveritve tez znotraj državnotožilske organizacije; 
- bojazen, da gre le za navidezno razpravo o tezah, ker iz besedila in nastopov ministra v javnosti izhaja, da je besedilo zakona že pripravljeno; 
- izjemno kratek rok za odziv stroke, ki so jim bile teze poslane v obravnavo
- izjemno kratek in koledarsko neprimeren čas (počitnice, sodne počitnice) za izpeljavo vseh zakonodajnih in implementacijskih opravil, če naj bi zakon začel veljati že 1.1.2011,

kar vse onemogoča poglobljeno in resno obravnavo sistemsko zahtevnega predpisa, to še posebej, ker niso znane niti teze za spremembo ZKP.

V nadaljevanju pa so se v zvezi s posameznimi deli predlaganih tez izoblikovala še naslednja 
stališča in pripombe:

- glede nove vloge višjih državnih tožilcev so se člani v celoti strinjali z mnenjem vrhovnega državnega tožilca mag. Andreja Ferlinca. Pri tem so posebej poudarili potrebo po organizacijski primerljivosti tožilske organiziranosti s sodno organiziranostjo;

- glede ureditve in pristojnosti DTS so grajali:
- sestavo, v kateri ima državnotožilska služba manjšino in način imenovanja članov, ki omogoča večjo udeležbo politike; večino članov bi morali imeti neposredno izvoljeni državni tožilci; ni razlogov za imenovanje člana iz Sodnega sveta;
- odločanje o napredovanjih in oceni tožilske službe, ki je v primerjavi s sodniško službo vezano tudi na oceno izrazito interno strokovnih znanj in usposobljenosti ter izkušenj pri obravnavi konkretnih zadev, ki jih zunanji člani ne morejo in v določenih primerih tudi ne smejo v celoti poznati; Zato bi ta del odločanja moral biti v večji meri prepuščen stroki;
- problematična je pristojnost za določanje politike pregona;

- glede Skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala sprememba v bistvu pomeni njeno razpustitev. Temu Državnotožilski svet nasprotuje. Ker gre za uveljavljeno in tudi primerjalno pravno preizkušeno obliko organiziranosti bi pred tako spremembo pričakovali vsaj natančno in poglobljeno analizo dosedanjega delovanja. Načelo specializacije pa tudi timskega dela zaradi razpršitve kadrov v novem sistemu ni zagotovljeno, ob tem pa ureditev tudi ni usklajena z pristojnostmi in organiziranostjo področja znotraj organov odkrivanja - NPU.

Pripombe Kolegija vrhovnih in višjih državnih tožilcev v zvezi z izhodišči za pripravo predloga novega Zakona o državnem tožilstvu s temeljnimi rešitvami – povzetek zapisnika seje Kolegija z dne 9. 4. 2010

  1. S spremembo položaja višjih tožilcev v novem zakonu bi se razkorak med vzporednostjo sodne in tožilske organizacije še povečal. Iz tez ni razvidno razmerje nadrejenosti-podrejenosti med višjimi tožilci in okrožnimi tožilci, kar privede tudi do problemov glede mentorstva in odgovornosti za izvajanje tožilskih nalog. Poleg tega ni jasno, kaj bo z nadzorstveno funkcijo, ki jo v okviru Vrhovnega državnega tožilstva izvajajo višji tožilci. Gre torej za popoln odmik ureditve državnega tožilstva od ureditve sodišč in za dejansko degradacijo funkcije višjega državnega tožilca.
  2. Teze prinašajo obsežno reorganizacijo Skupine za pregon organiziranega kriminala, način njenega delovanja pa naj bi bil podoben ureditvi delovanja specializiranega oddelka na sodišču, ki je že opredeljen v Zakonu o sodiščih, vendar še ni ustanovljen. Nalog državnih tožilcev ne moremo enačiti z nalogami sodnikov, saj tožilec intenzivno sodeluje že v predkazenskem postopku oziroma takoj, ko se zaznajo razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Predlagana ureditev je nesmiselna tudi iz vidika razporejenosti po okrožnih državnih tožilstvih, saj je povsem jasno, na območju katerih okrožnih državnih tožilstev je največja koncentracija gospodarskega kriminala. Nesprejemljivo je, da želi ministrstvo Skupino uskladiti z dvema organizacijskima enotama, ki sta šele v nastajanju (NPU, specializirani oddelek na sodišču).
  3. Tudi v primeru Specializiranega oddelka bi nova rešitev, po kateri bi bil ta oddelek stvarno pristojen le za kazniva dejanja, ki bi jih uradne osebe s policijskimi pooblastili storile med izvajanjem svoje službe, pomenila dva koraka nazaj. Specializirani oddelek moral ločiti od Skupine, policiste pa bi morali preimenovati v »preiskovalce«. Omejitev stvarne pristojnosti tega oddelka pa je že v osnovi zgrešena, saj je temeljni cilj, da policija ne preiskuje samo sebe oziroma svojih zaposlenih. Neprimerno je tudi, da se Specializirani oddelek prestavi na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani, saj se tamkajšnji tožilci v okviru zadev, ki se tam obravnavajo, dnevno srečujejo s policisti, ki bi jih v takih primerih preganjali. Poleg tega bi tak prenos povzročal težave tako v organizacijskem, kot v tehničnem smislu.
  4. Glede na predlagane spremembe sestave Državnotožilskega sveta (v nadaljevanju DTS) bi bili predstavniki iz vrst državnih tožilcev v DTS v očitni manjšini, državni tožilci pa bi volili le tri predstavnike od skupno devetih članov in bi torej imeli vpliv le na oblikovanje tretjine DTS. Glede na to, da je ena od novih pristojnosti DTS tudi določanje politike pregona državnega tožilstva, je takšna ureditev po strokovni plati nesprejemljiva.
  5. Predlog novega zakona naj bi izhajal iz predpostavke, da je državno tožilstvo potrebno ločiti od izvršilne oblasti in politike, hkrati pa se v tezah pri nekaterih odločitvah uvaja soglasje ministra. Iz posredovanih tez izhaja, da naj bi bilo besedilo novega tožilskega zakona že pripravljeno, zato se zdi nespoštljivo, da ministrstvo državnemu tožilstvu pošlje zgolj izhodišča v obliki tez, saj so potem pripombe zgolj razpravljanje v prazno.


Mnenje vrhovnega državnega tožilca mag. Andreja Ferlinca, vodje Zunanjega oddelka VDT RS v Mariboru

1.) Že v oceni stanja je kot poglavitni razlog za spremembo zakona omenjeno, da po odpravi višjih državnih tožilstev ni prišlo do ustrezne integracije njihovega dela na prvi stopnji. Takšen razlog sicer sam po sebi nasprotuje ugotovitvi iz tez, da zakon o državnem tožilstvu glede organizacije tožilstva ne sledi organizaciji sodišč in ureditvi sodniške službe, ker takšen razkorak še v večji meri poglablja. Višji državni tožilci doživljajo predvideno premestitev kot degradacijo. Simbolni pomen pa ima po ukinitvi višjih tožilstev še ukinitev zunanjih oddelkov VDT RS tudi zato, ker izgubljajo pomen tudi regije, npr. Maribor kot drugo največje mesto in univerzitetno središče, ki izgublja pomembno družbeno institucijo, za kar menimo, da VDT RS tudi je, ker ni le represivni organ, ampak prav v delu, ki so ga do sedaj opravljali višji državni tožilci, tudi čuvar zakonitosti in pravne države. Zato gre za z zakonom načrtovano in namerno povzročeno izgubo ugleda VDT RS kot institucije in tudi posameznih tožilcev, ki po tezah niso več del najvišjega tožilstva v državi, čeprav so takšen položaj že dosegli.

2.) Mnogo važnejši pomen, kakor ga imajo razlogi pod tč. 1.), pa predstavlja lahkotnost ugotovitev, kaj naj bi bila vloga višjih državnih tožilstev (po tezah le eventualno vodje oddelkov ali mentorji) in kakšna njihova odgovornost. Odgovor na to vprašanje je lahko odvisen le od temeljne dileme, ki se začne že pri:

  1. a) vprašanju, ali je državni tožilec organ odkrivanja ali organ pregona in ali sta 
    funkcija pregona in odkrivanja vsaj deloma ločeni tako, da je omogočena kritična distanca do faze odkrivanja, hkrati pa dovolj poudarjena funkcija tožilca pred sodiščem. Grobo povedano: ali je tožilec po dejanski vsebini svojega dela policist ali stranka in državni organ pred sodiščem. Od tega vprašanja je tudi odvisna argumentacija, ali je državni tožilec pravosodni organ, za kar se sicer vsi zavzemamo in za kar je najti tudi primerjalnopravno argumentacijo v evropskem pravu in glede statusa v R19 ES.
  2. b) Nadaljevanje te dileme je ponoven odmik od sodišča na drugi stopnji in tretji stopnji in v tej zvezi vprašanje, čemu je pravzaprav namenjen tožilec in ali mora resnično opravljati številne funkcije zakonodajalca, sodelovati v različnih »projektih«, se neprenehoma ukvarjati z notranjo organizacijo, s samim s seboj (in z različnimi vpisniki), svojo vlogo pred sodišči pa sprejeti kot nekaj stranskega in nepomembnega. Ponovno gre torej za vprašanje aktivnosti državnega tožilca pred sodiščem pri oblikovanju sodne prakse ali na drugih področjih in kje je prioriteta. Od rešitve te dileme je navsezadnje tudi odvisno izobraževanje (lastno in sprotno ali pa v organiziranih oblikah). Ali sploh potrebujemo izobraženega tožilca, ki bo po svojem znanju (vsaj) enakovreden višjemu ali vrhovnemu sodniku in vsaj s takšnim znanjem kot ga ima on ali pa je dovolj operativec, ki niti nima časa in hotenja spopadati se z zapletenimi pravnimi vprašanji, ki se vsakodnevno pojavljajo in ki bi jih kot višji tožilec moral v večji meri spoznati in poznati? 

    c) Del pravkar nakazanih vprašanj pa je tudi vprašanje, v kolikšni meri želi zakonodajalec državnega tožilca ohraniti kot varuha zakonitosti in njegove nepristranskosti in objektivnosti, ko gre za vprašanja zakonitosti in pravilnosti sodnih odločb.

3.) Odgovor na dilemo pod 2/a ne more dati nov ZDT, ker je pred tem treba previdno 
spremeniti tudi ZKP in sedaj sprememba ZDT ni niti potrebna, niti mogoča pred sprejetjem ZKP. Kljub nujnosti vodenja in usmerjanja predkazenskega postopka se je treba zavzeti za zadostno ločenost funkcij, ker gre za demokratično pridobitev. Usmerjanje pa ni potrebno v manj pomembnih zadevah. (npr. pri vseh tatvinah ipd.).

Kar pa zadeva dileme pod tč. 2/b je potrebno izhajati iz kontradiktornosti ali adversarnosti postopka, ki naj bi bilo eno izmed poglavitnih vodil v vseh fazah postopka in tudi za odločanje v pritožbenem postopku. Spremembe ZDT bi namesto predvidenih sprememb prehoda višjih tožilcev na okrožna državna tožilstva morale podpreti zahteve po polnokrvni vsebini zastopanja državnega tožilca pred višjimi sodišči. Za predlog višjega državnega tožilca, kako naj višje sodišče ravna s pritožbo državnega tožilca, bi lahko zakonodajalec v skladu z ZKP postavil jasne zahteve, kaj naj vsebuje predlog ali vsaj minimum vsebine tako, kakor to velja za druge tožilske akte. Vendar pa je bila tudi Minstrstvu za pravosodje RS (npr. pri obisku na zunanjem oddelku v Mariboru) predstavljena praksa, po kateri je za zaščito tožilskih interesov važna vsebina argumentov, ki jo v posameznih primerih – če so argumenti prepričljivi – višja sodišča v celoti povzamejo v razloge svoje sodbe. Takšna pa je praksa tudi pri drugih višjih sodiščih. Pravnomočnost (pravilne in zakonite) sodbe in njena zakonitost sta (in morata biti) dva izmed temeljnih interesov državnih tožilcev (in države) in zakonodajalec bi moral ta dva interesa državnih tožilcev v vseh fazah podpreti. Zakonodajalec bi namesto dopustitve delnega umika državnih tožilcev iz pritožbenega postopka (npr. pri zadevah okrajne pristojnosti, kjer sodišča vendarle obravnavajo tudi zahtevna kazniva dejanja s področja gospodarskega kriminala) moral tudi v tem postopku dosledno izpeljati načelo kontradiktornosti, kakor je to sicer deklariral. Naša pritožbena seja je tako še zdaleč od pritožbene obravnave ali seje, kot jo poznajo npr. na Nizozemskem, Nemčiji ali v Avstriji, čeprav tudi tam ne ponavljajo vseh zaslišanj, ampak izvedejo le sporne dokaze in potem zadeve ne vračajo na prvo stopnjo v ponovno sojenje. Reformatorična pooblastila bi bolj odločno morala pridobiti prednost pred kasatoričnimi.

4.) Aktivnost višjih državnih tožilcev po rangu je bila do sedaj primerljiva z ureditvijo v drugih evropskih državah, v sosednji Italiji na primer z ureditvijo zastopanja pred apelacijskim sodiščem, ki lahko deluje tudi v velikem senatu (corte di assise di appelo), v ZR Nemčiji in Avstriji ter tudi na Nizozemskem. Po avstrijskem zakonu o kazenskem postopku je že po nazivu tožilca pri sodišču (podobno v Nemčiji), pri katerem ima tudi sam svoj sedež , videti, da je tožilec, ki izhaja oz. je »pri« organu, ki je višje in ne nižje po rangu, edini pristojen za delovanje za delovanje pri sodišču enakega ranga, kakor iz njega izhaja državni tožilec. Takšen tožilec sicer sme prevzemati tudi opravila nižjih tožilcev (paragrafi 32-36 StPO), vendar gre za izjeme. To potrjuje tudi paragraf 2 zakona o državnem tožilstvu (StAG), podobna pa je organizacija pritožbenih tožilcev v ZR Nemčiji. Ureditev po tezah bi bila v nasprotju z vsemi znanimi hierarhičnimi ureditvami državnotožilske organizacije. Zato tudi ne more biti ustrezen argument pomislek, da odvetnik nastopa na vseh stopnjah. Tudi ta argument ne drži, ker v ZR Nemčiji potrebuje posebno licenco za zastopanje pred višjim sodiščem.

5.) Z argumentacijo, da bi – podobno kot odvetnik – lahko državni tožilec deloval tudi z okrožnega državnega tožilstva, je posredno (hote ali nehote) ogrožen tudi institut vrhovnega državnega tožilca. Zakonodajalec je že s prejšnjimi reformami ogrozil načelo »enakost orožja« v razmerju do vrhovnega državnega tožilca. Le obramba lahko doseže popolno spremembo pravnomočne sodne odločbe z zahtevo za varstvo zakonitosti kot izrednim pravnim sredstvom, ne pa tudi vrhovni državni tožilec. Zato bi tem prej z istimi neutemeljenimi argumenti lahko prenašali pristojnosti glede izrednih pravnih sredstev na okrožne državne tožilce, saj bi se pod »ustreznim mentorstvom«, kakor to argumentirajo teze, zahtevne naloge vložitve zahteve za varstvo zakonitosti v maloštevilnih primerih lahko lotil tudi okrožni državni tožilec začetnik. Vrhovnim državnim tožilcem pa bi tako ostalo le zaustavljanje plaza prekrškov pred Vrhovnim sodiščem RS, ki že sedaj preraščajo v najpomembnejši segment na področju vlaganja izrednih pravnih sredstev (statistika). Hočemo verjeti, da to ni končni cilj zakonodajalca. V nasprotju s tem pa bi že po veljavni pravni ureditvi lahko dosegli, da se enaka vprašanja, kot jih lahko zajame zahteva za varstvo zakonitosti, rešila že eno fazo prej, tj. v pritožbenem postopku, v katerem lahko višji državni tožilec zunaj okvira pritožbe opozori tudi na vprašanje zakonitosti sodne odločbe in to za razliko od vrhovnega tudi v korist tožilskih interesov, česar vrhovni tožilec z izrednim pravnim sredstvom ne more storiti.

6.) Razumljivo je, da se na tem mestu zavzamemo za stališče, da tožilski interes pomeni le zakonitost in pravilnost sodne odločbe tudi tedaj, kadar je odločba neugodna za tožilstvo in da tudi država (zakonodajalec) v težnji za zakonitostjo in pravilnostjo sodnih odločitev prepozna samo sebe, funkcijo državnega tožilca pa kot zaščitnika njenega lastnega interesa. Zato je samo s seboj v nasprotju (contradictio in adjecto) in izven vsake sistemske ureditve, da bi katerikoli državni tožilec z istega tožilstva (tudi če je »višji« na okrožnem državnem tožilstvu) smel in mogel v okviru ZKP nasprotovati nepravilnemu in nezakonitemu aktu, ki ga je vložil okrožni tožilec, kaj šele, da bi v okviru pritožbenega postopka mogel izvajati nadzorstveno funkcijo nad okrožnim državnim tožilcem. Navsezadnje bi bil podrejen vodji okrožnega državnega tožilca in z okrožnim državnim tožilstvom v službenem razmerju. Ustvarjen bi bil najmanj videz pristranskosti, če bi nadzorstveno funkcijo (predvsem v okviru pritožbenega postopka) vendarle izvajal. V tej točki je bistvo neutemeljenosti predlaganih rešitev, ker izražajo nepoznavanje dosedanje funkcije in dela višjega državnega tožilca ter razbijajo ustaljeno hierarhijo. 

7.) Manj pomembno je izvedbeno vprašanje, kako naj brez višjih državnih tožilcev VDT RS zaradi neznatnega števila tožilcev (tudi višji zaradi varčevanja in drugih razlogov ne delujejo v predpisanem številu, pa še ti pomagajo okrožnim) sploh izvaja nadzorstveno funkcijo, ne da bi bile bistveno okrnjene druge funkcije delovanja pred Vrhovnim sodiščem RS in drugimi sodišči. Pa se prav vprašanje pogostnosti in obsežnosti nadzora skuša potencirati celo v javnosti.

8.) Kot pravilo (in ne kot izjema), da so vodje okrožnih državnih tožilstev in oddelkov višji državni tožilci, je največji razkorak s sicer deklarirano prirejenostjo ureditve sodni organizaciji, kajti na sodiščih vodji oddelka niso višji sodniki. Znani sta le dve izjemi zaradi priznanja večje strokovnosti in izobrazbe. Inflacija višjih tožilcev na sicer okrožnih tožilstvih ne more podpirati dostojanstva in ugleda državnotožilske funkcije, razen če bi bila podprta z večjo strokovnostjo, ki je bila tudi povod za napredovanje v višji naziv, česar pa ni mogoče zagotoviti. Do sedaj je napredovanje pomenilo že napredovanje na mesto vodje oddelka. V praksi pa to lahko pomeni, da tožilci, ki so karierno že napredovali, postanejo podrejeni vodjem oddelkov z mnogo manj izkušnjami in strokovnega znanja, na kar večina sedanjih državnih tožilcev, ki so prav zaradi znanja in izkušenj napredovali po strogih kriterijih, ne pristajajo in zase iščejo drugačne rešitve, namesto, da bi z vso prizadevnostjo opravljali svoje delo. To velja tudi za nekatere najboljše uslužbence, ki jih imamo v tožilski organizaciji, saj teze sploh ne poskušajo podati odgovor, kakšna bo njihova usoda, čeprav si čisto po človeški plati zaslužijo odgovor, ker so vrsto let z velikimi napori in prizadevnostjo služili državi za relativno majhen zaslužek glede na obseg in raznovrstnost dela in glede na doseženo izobrazbo.

9.) Argumentacija tez o višjih državnih tožilcih kot mentorjih je v nasprotju s sicer pravilnim in ustreznim poudarjanjem tez o samostojnosti in neodvisnosti tožilca, katerega aktivnost mora glede na sprejete odgovornosti za pregon postati še v večji meri primerljiva s sodnikom. Komunikacija višjega državnega tožilca v funkciji mentorja sama po sebi vsebuje nevarnost nezakonitega vpliva in pokroviteljskega odnosa do nižjega tožilca, torej prav tistega, kar naj bi novi zakon na podlagi javnosti predstavljenih očitkov skušal preprečiti. Po drugi strani pa za višjega tožilca mentorstvo ne predstavlja nikakršne oprijemljive in merljive obveznosti, zaradi katere bi bil lahko odgovoren za svoje delo.

10.) Sestava državnotožilskega sveta (9 članov) je še vedno takšna, da je vpliv politike prevladujoč, česar teze niti ne skušajo skriti, saj je državnim tožilcem po tezah odvzet vpliv na politiko pregona (določal bi jo državnotožilski svet, v katerem so državni tožilci v manjšini brez generalnega državnega tožilca). Četudi so prvi štirje člani pravni strokovnjaki, in je za njih upati, da bodo ravnali nevtralno, za to ni nikakršnega zagotovila. Izvolil bi jih namreč Državni zbor, kjer ima večino določena politična opcija. Brez predlagalne iniciative predsednika republike pa ta skupina članov niti ne bi mogla biti izvoljena. Zato je treba na izvolitev prvih štirih članov sveta gledati v možnosti vseh mogočih sprememb vsakokratne politične opcije in ugotoviti, da teze v tem delu ne ponudijo napredka - še zlasti zato, ker zastopanost štirih tožilcev (od devetih članov državnotožilskega sveta) predstavlja manjšino, pa še od te manjšine enega člana sveta imenuje vlada na predlog ministra. Ta član pa že glede na vzpostavitev odvisnega položaja glede na način imenovanja ne more ravnati drugače, kakor zastopati interese stranke, iz katere je minister in politične opcije, ki je trenutno na oblasti. Vpliv tožilcev je bistveno manjši.

11.) Položaj vsakokratnega najvišjega državnega tožilca v državi je po tezah degradiran na najvišjega administratorja, ki bi mu bodoči zakon še na simbolni ravni odvzel pravico da deluje kot državni tožilec s tem, da ne bi smel več prevzemati posameznih zadev. Četudi že do sedaj vrhovni državni tožilec v praksi ni prevzemal zadev, pa ima ohranitev te funkcije velik simbolni pomen, ker se le skozi to funkcijo tudi generalni državni tožilec profilira kot tožilec, kar je sicer že po nazivu. Če namreč ne bi bil niti soudeležen pri politiki pregona, niti ne bi smel izražati interes, kako potekajo posamezne zadeve, ki imajo širši odmev v javnosti in koordinirati delo tožilstev in tožilcev, niti sam prevzeti zadeve, pri kateri je potrebno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti ali drugo izredno pravno sredstvo, potem je funkcija generalnega tožilca videti nepomebna in nepotrebna. Tudi nadzorstvena funkcija, ki se v tezah glede generalnega tožilca edina omenja, se je do sedaj namreč izvrševala preko vrhovnih in višjih državnih tožilcev. Če bi bila to le prva faza zakonodajnega razvoja, potem je v njej mogoče prepoznati tlakovanje poti k neposredni odvisnosti tožilske organizacije od vodstvenih položajev, ki so izven njenega avtonomnega ustroja. Verjamemo, da si politika tega pravzaprav ne želi, čeprav je v tezah možnost takšnega zaključka spretno prikrita. Sama politika bi namreč morala prevzeti odgovornost za področje, ki je povsem strokovne narave in ki ga po naravi stvari niti ne more obvladovati. Teze pa po drugi strani opozarjajo na nevzdržno stanje, da bi moral generalni državni tožilec odgovarjati za stanje v tožilski organizaciji, na katerega ne bi imel nikakršne možnosti neposrednega vpliva. Zato bi postal ponovno lahek »plen« političnih obračunavanj, za kar menimo, da ne more biti legitimen cilj.

12 .)Kljub deklariranemu umiku politike iz procesa imenovanja državnega tožilca pa teze v ponujenih variantah, da je generalnega tožilca mogoče imenovati le na predlog ministra ali s sklepom Vlade RS, politiko še v večji meri vključuje, saj oži možnost imenovanja na organe, v katerih je način demokratičnega odločanja drugačen, kakor v parlamentu (vlada, minister). Primerjalnopravna ureditev (priložena je tudi k tezam), sicer resnično pokaže, da je predlagana ureditev za imenovanje generalnega državnega tožilca mogoča in legitimna, vendar pa zakonodajalec ne more vztrajati pri argumentu, da iskreno želi odmik imenovanja generalnega državnega tožilca od političnih odločitev. V prvem primeru se postopek imenovanja niti ne more začeti, če pri tem nima odločujoče vloge minister, v drugem pa je odločitev zgolj v pristojnosti vlade, ki upošteva predlog državnotožilskega sveta v sestavi, ki je bila že opisana.

13.) Glede organizacije skupine je sicer mogoče podpreti timsko delo, vendar je »skupno obravnavanje najtežjih zadev« premalo za doseganje rezultatov. Če iz vsakega tožilstva najmanj po en član skupine v bistvu ostaja na svojem tožilstvu, skupine v bistvu ni, ker je kot celota neoperativna. Če pa skupina sodeluje še s tožilcem iz tožilstva, na območju katerega potekata preiskava ali sojenje, pa postane zgolj posvetovalni organ, ne da bi objektivno mogla sprejeti odgovornost za uspeh postopka, ker mora biti za uspeh posameznega opravila ali celotnega postopka odgovoren tožilec, ki opravlja dejanje po ZKP. Bistvo delovanja skupine je pristojnost na celotnem ozemlju RS. Posledice take pristojnosti pa so drugačne pri sojenju, ki ga je sicer možno organizirati tudi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, kakor pa pri usmerjanju predkazenskega postopka s kazensko preiskavo vred. Zato primerjava z vzporedno organizacijo sodišč ni ustrezna.

14) Temeljne spremembe v zakonodaji in ne le dograjevanje zakonodaje v fazi, ko še prejšnje spremembe niso prav zaživele, in se niti pomembne zadeve organiziranega kriminala še niti niso mogle zaključiti, nosijo s seboj nevarnost, da bo prišlo do sprememb nosilcev posameznih zadev v različnih fazah postopka. Uspešnega dela ni mogoče zagotoviti s spremembami zakonodaje, ki nenehno vnašajo negotovost, pač pa s stabilnimi razmerami, v katerih je vsa pozornost usmerjena k državnemu tožilcu kot človeku, za katerega delo ni nikakršen privilegij, pač pa težaško delo, ki terja ustvarjalni napor.

Mnenje višjega državnega tožilca Franca Hovnika, vodje Zunanjega oddelka VDT RS v Celju

Konkretne pripombe bo možno podati, ko bo znan predlog ZDT-1, vendar pa že iz izhodišč izhaja, da je predlagana reorganizacija državno tožilske organizacije nekonsistentna. Po našem mnenju bi se bilo potrebno zavzemati za takšne rešitve, da bi bila organizacija državnega tožilstva čimbolj podobna organizaciji sodišč. Takšne primerljive ureditve imajo tudi druge članice EU.

Z novo ureditvijo bodo predloge o pritožbenih zadevah dajali tožilci, ki bodo na posameznih okrožnih državnih tožilstvih imeli položaj višjega državnega tožilca. Politika pritoževanja bo s takšno ureditvijo postala še bolj neenotna. Do sedaj je na enotno politiko pritoževanja (tudi o sami kaznovalni politiki), o posameznih kriterijih pritoževanja ter o ugotovljenih napakah v pritožbah okrožnih državnih tožilcev, opozarjal kolegij Pritožbenega oddelka VDT RS. Po izhodiščih ZDT-1 pa te možnosti ne bo več.

Dajanje predlogov bo le ena od opravil okrožnega državnega tožilstva, zato obstoji bojazen, da višji tožilci, zaradi dela na prvi stopnji, pritožbenemu postopku ne bodo posvečali zadostne pozornosti, vsekakor pa bo s predlagano ureditvijo kaznovalna politika postala še bolj »razdrobljena«.

Postavlja se tudi vprašanje, ali bo lahko višji državni tožilec npr. umaknil pritožbo, ki jo je vložil okrožni oziroma višji tožilec na istem okrožnem tožilstvu.

Več bo administriranja, saj bodo morala višja sodišča spise pošiljati na vpogled na posamezna okrožna državna tožilstva na svojem območju.

Z novo umestitvijo višjih državnih tožilcev bo tudi v celoti porušen sistem splošnih in delnih nadzorstvenih pregledov, ki so jih doslej opravljali vrhovni in višji državni tožilci. Po dosedanjem načelu, da hierarhično višji državni tožilec pregleduje hierarhično nižjega državnega tožilca, bo po novi ureditvi lahko nastala situacija, ko to načelo ne bo spoštovano. Višji državni tožilec iz enega okrožnega državnega tožilstva bo namreč lahko pregledoval drugega višjega tožilca na drugem okrožnem državnem tožilstvu ali celo drugo okrožno tožilstvo, kar je povsem neprimeren položaj tako za enega kot za drugega.

Vprašljivo je tudi avtomatično napredovanje vodij oziroma namestnikov vodij v naziv višjega državnega tožilca, posebej tudi glede na Zakon o sistemu plač v javnem sektorju in tam določenih plačnih razredov. Ne nazadnje pa že sam izraz »višji državni tožilec« predstavlja ekvivalent »višjemu sodniku« in si je težko zamisliti, da bi lahko imel npr. predsednik okrožnega sodišča že samo zaradi položaja naziv višjega sodnika.

Glede sestave članov Državnotožilskega sveta ni mogoče mimo zaključka, da bo dnevna politika še bolj vpletena v kadrovanje na tožilstvih. Ker naj bi štiri člane DTS izvolil Državni zbor, enega pa imenovala vlada na predlog ministra za pravosodje, je tako že pet članov DTS izvoljenih oz. imenovanih s strani vladne večine oziroma v njo povezanih političnih strank. DTS v takšnem sestavu, kjer so le štirje državni tožilci, bi tako določal politiko pregona državnega tožilstva (?). S takšno sestavo bi namreč bila močno okrnjena vloga državnih tožilcev pri določanju politike pregona, kot tudi pri izvajanju drugih pristojnosti DTS. Tako rekoč pa bi bila izničena vloga generalnega državnega tožilca pri določanju politike pregona, imenovanju in napredovanju državnih tožilcev, dodelitvah in premestitvah tožilcev, itd. GDT je vendar tisti, ki je v prvi vrsti odgovoren za pravilno in zakonito delo tožilcev na vseh nivojih ter nosi tudi odgovornost za normalno funkcioniranje tožilstev v državi.

Nedorečena pa je tudi predlagana rešitev, da bi enega člana DTS imenoval Sodni svet, saj za kaj takšnega v predvideni vlogi DTS ni posebej utemeljenega razloga.

Morda v razmislek naslednja (bodoča) rešitev za DTS. Na nivoju države bi se namesto sodnega in državnotožilskega sveta ustanovil enotni organ - pravosodni svet, ki bi mu (formalno) predsedoval predsednik republike. Sestavljen bi bil iz (voljenih) predstavnikov sodnikov, tožilcev, predstavnikov državnega zbora, državnega sveta, vlade, pravosodnega ministrstva, odvetnikov, civilne družbe in še koga. Ta organ bi volil in razreševal sodnike, odločal o njihovem napredovanju na višje sodniško mesto oziroma položaj, imenoval in razreševal predsednike sodišč, tudi predsednika vrhovnega sodišča, imenoval in razreševal državne tožilce, odločal o njihovem napredovanju na višji položaj oziroma državnotožilski naziv ter imenoval in tudi razreševal generalnega državnega tožilca. Imel pa bi seveda tudi nekatere druge pristojnosti, ki so navedene v točki 3.2 izhodišč. Podobno ureditev poznata Francija in Italija.

Če bi se sprejela takšna rešitev, bi bilo seveda potrebno spremeniti Ustavo RS (130 - 133 člen).


Mnenje višjega državnega tožilca svetnika Primoža Trbežnika, vodje Zunanjega oddelka VDT RS v Kopru

V zvezi z vašo pobudo glede izhodišč za pripravo predloga novega Zakona o državnem tožilstvu s temeljnimi rešitvami vam posredujem svoja

s t a l i š č a i n m n e n j a.

  1. Sestavljalec izhodišč za pripravo predloga sicer pravilno ugotavlja, da vsebuje Zakon o državnem tožilstvu v ključno s spremembami in dopolnitvami zakona številne pomanjkljivosti, pa vendarle ugotavljam, da ocena stanja po vsej verjetnosti ne temelji na pričakovani analizi delovanja državnega tožilstva, ki izhaja iz vsakoletnih skupnih poročil o delu državnih tožilstev. Tako se je delno moč strinjati z ugotovitvijo, da zakon nima ustreznih vzvodov za oblikovanje enotne politike pregona, kar pa je po mojem mnenju deloma pripisati pomanjkljivemu razumevanju vloge državnega tožilca kot neodvisnega in samostojnega organa. Izkušnje kažejo, da neustrezno razumevanje samostojnosti državnega tožilca zlasti pri tako imenovanih negativnih tožilskih odločitvah, torej sklepih o zavrženju ovadb oz. izjavah o odstopu od pregona lahko pripeljejo do kršitve ustavne določbe 14. čl. torej enakosti pred zakonom, saj so tovrstne odločitve državnega tožilca ne glede na možnost subsidiarnega pregona dokončne.

Dejansko se je ukinitev višjih državnih tožilstev v letu 2003 izkazala kot zgrešena, pri tem pa vendarle ni moč mimo dejstvo, da so višji državni tožilci razporejeni v pritožbeni oddelek v postopkih pred višjimi sodišči korektno opravljali svoje delo, saj je bilo njih število v primerjavi s številom tožilcev na takratnih višjih državnih tožilstvih zmanjšano od 19 na 14 pri čemer pa so višji tožilci poleg svoje osnovne naloge v pritožbenih postopkih z evidenčnimi listi opozarjali na pomanjkljivosti na katere so naleteli pri delu nižjih tožilcev, deloma pa so to vlogo udejanjali na podlagi določbe 3. odst. 85. čl. Državnotožilskega reda. Ob tem tudi ni zanemarljivo delo višjih državnih tožilcev pri predlogih za napredovanje okrožnih državnih tožilcev kakor tudi pri splošnih nadzorstvenih pregledih posameznih okrožnih državnih tožilstev.
V celoti tedaj menim, da se predlagatelj pri oceni stanja v celoti ni poglobil v tehtnejšo analizo stanja, ki naj bi terjal spremembo Zakona o državnem tožilstvu.

  1. Od odprave takratnih javnih tožilcev kot monokratskih organov dalje na tolikanj poudarjene možnosti kršitve tožilske samostojnosti v praksi nisem naletel, zato menim, da dejansko ne gre za problem, ki bi kakorkoli negativno vplival na delo posameznega državnega tožilca.

2.1 Ob predlagani rešitvi glede splošne pristojnosti in pooblastil, ki določa, da bodo pri okrožnih državnih tožilstvih v nazivu višjega državnega tožilca vodje tožilstev in njihovi namestniki je potrebno opozoriti, da se bo tedaj število višjih državnih tožilcev od sedaj 14 povečalo še za 22 in bo torej skupaj v državno tožilski organizaciji najmanj 36 višjih državnih tožilcev, ki bodo tvorili širši kolegij Vrhovnega državnega tožilstva. Glede na številčnost članov takšnega kolegija dvomim v njegovo učinkovitost. Pri tem se postavlja tudi vprašanje primerljivosti vodilnih položajev pri okrožnih državnih tožilstvih s primerljivostjo položajev predsednikov in namestnikov predsednikov na okrožnih sodiščih.

2.3. Po sedaj veljavnem Zakonu o državnem tožilstvu zoper odločbo o začasni odstranitvi z dela državnega tožilca ni pravnega sredstva. V zvezi s tem predlagam izenačitev s sodniki, kjer je zoper odločbo možna pritožba, ki pa ne zadrži izvršitve.

3 Državnotožilski svet

Strinjam se, da je potrebno sestavo državnotožilskega sveta in način izvolitve članov 
spremeniti vendar pa predlagana rešitev nikakor ni v prid neodvisnosti in samostojnosti državnega tožilstva. Ob tem bi štiri člane izvolil Državni zbor RS na predlog predsednika republike izmed pravnih strokovnjakov, enega člana naj bi imenoval sodni svet in končno enega vlada na predlog ministra za pravosodje torej ostanejo v Državnotožilskem svetu samo trije državni tožilci, katere bi izvolili državni tožilci. V zvezi s to določbo moti tudi uporaba izraza pravni strokovnjak. Takšna opredelitev je preohlapna, saj je končno pravni strokovnjak najmanj vsak univerzitetni dipl. pravnik s pravniškim državnim izpitom.

Po predlogu naj bi državnotožilski svet med ostalim določal politiko pregona državnega tožilstva. Ocenjujem, da je politika pregona tolikanj pomembna za interese državljanov in države, da bi je nikakor ne kazalo zaupati zgolj predlagatelju in Državnotožilskemu svetu.

  1. Delovanje in upravljanje državnega tožilstva

Vsako državno tožilstvo bo lahko imelo direktorja po vzoru novelirane ureditve, ki velja za sedanje sekretarje sodišč. V zvezi s tem ocenjujem, da večina okrožnih državnih tožilstev v državi glede na število zaposlenih ni primerljiva z okrožnimi sodišči pričakovati pa je, da bo bodo tožilstva možnost zaposlitve direktorja tožilstva vsekakor izkoristila.

Glede imenovanja generalnega državnega tožilca bi bilo vsekakor vmestno, da se postopek uredi tako, da bo primerljiv s postopkom izvolitve predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

Zahteva, da bo namesto vodje okrožnega državnega tožilstva in njegovega namestnika lahko imenovan le tožilec, ki izpolnjuje pogoje za višjega državnega tožilca je ob siceršnjih pomislekih glede enormnega povečanja števila višjih državnih tožilcev izkustveno zgrešena. Doslej je bilo na mesto vodij okrožnega državnega tožilstva imenovano kar nekaj mlajših kolegov, ki takšnih pogojev nimajo pa so s svojim delom pokazali, da so uspešni in učinkoviti vodje okrožnih državnih tožilstev.

Kot že rečeno je bila ukinitev višjih državnih tožilstev v letu 2003 očitno posledica nezadovoljivega poznavanja dela takratnih višjih državnih tožilstev. Le-ta so namreč dokaj učinkovito, sprotno izvajala svojo nadzorstveno funkcijo, strokovno pomoč okrožnim državnim tožilstvom z območja svoje krajevne pristojnosti, v okviru danih možnosti pa skrbela za izenačeno politiko pregona oz. drugih odločitev okrožnih državnih tožilcev. Z ukinitvijo slednjih je bila omogočena koncentracija moči nad primarnimi izvajalci državnotožilske funkcije neposredno v Vrhovnem državnem tožilstvu. Zunanji oddelki Vrhovnega državnega tožilstva RS so sicer v celoti izvajali svoje naloge v pritožbenih postopkih, opozarjanje na pomanjkljivosti pri delu nižjih tožilcev z evidenčnimi listi in uporabo pooblastila iz 3. odst. 85. čl. Državnotožilskega reda, strokovne pomoči zunanji oddelki glede na svoja pooblastila, razen v neposrednih kontaktih s posameznimi tožilci niso dajali.

V kolikor je po obstoječem zakonu državno tožilstvo na drugi stopnji organizacijsko še nekako usklajeno z sodišči pa ob ukinitvi zunanjih oddelkov Vrhovnega državnega tožilstva te prirejenosti ne bo več; to pa utegne pomeniti nadaljnji odmik državnega tožilstva iz sistema pravosodja.

5.2 Skupina za pregon organiziranega kriminala naj bi se organizacijsko uskladila specializiranemu oddelku za sojenje v zahtevnejših zadevah organiziranega in gospodarskega kriminala v skladu s 6. a poglavjem Zakona o sodiščih pri čemer ocenjujem, da predlagana rešitev glede na predlagano sestavo skupine ne bo učinkovita. Predvsem pa pogrešam analizo delovanja skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, saj bi le tako lahko prišli do kvalitetne ocene stanja in morebitnih drugačnih rešitev.

Z a k l j u č e k

V izhodiščih za pripravo predloga novega Zakona o državnem tožilstvu je nedvomno nekaj koristnih in zanimivih rešitev, čeprav ni moč mimo utemeljene bojazni, da v nekaterih segmentih ruši izdelan karierni sistem napredovanja državnih tožilcev, po vsem na mestu pa je tudi bojazen, da ne glede na spremembe, ki se nanašajo na imenovanje tožilcev, vodij tožilstev in generalnega državnega tožilca vendarle pomeni enega od korakov za postopen umik državnega tožilstva iz pravosodja v širšem pomenu. Predvidevam, da bo v obrazložitvi predloga Zakona o državnem tožilstvu navedeno, da sprejem zakona ne bo povzročil dodatnih obremenitev državnega proračuna. Ocenjujem, da bo novi zakon terjal povečana sredstva predvsem iz razloga povečanja števila višjih državnih tožilcev. Menim pa tudi, da se bo povečalo število javnih uslužbencev zaposlenih v državnih tožilstvih.

Mnenje vrhovnega državnega tožilca Aleša Butale, vodje Pravno informacijskega centra pri VDT RS

Teze za ZDT-1 sedanji Specializirani oddelek označujejo kot »Oddelek za preiskovanje in pregon zlorabe policijskih pooblastil«. Izključna stvarna pristojnost nas bi se omejila le na kazniva dejanja zlorabe policijskih pooblastil. Ne bo pa oddelek več pristojen za druga kazniva dejanja policistov in to s pojasnilom, da »ni razloga, da bi bili glede teh obravnavani drugače«.

Specializirani oddelek (SO), ki sedaj deluje pri VDT RS, je izključno krajevno in stvarno pristojen za pregon kaznivih dejanj, ki jih v službi ali zunaj službe storijo uradne osebe s pooblastili policije v predkazenskem postopku.

Popolna organizacijska in siceršnja ločenost SO v razmerju do Policije ter Ministrstva za notranje zadeve zagotavlja razmere za neodvisno, nepristransko in učinkovito preiskovanje kaznivih dejanj in pregon storilcev. Tako je preprečeno, da bi policisti preiskovali sami sebe. Prav zato SO preiskuje tudi kazniva dejanja storjena zunaj službe, na primer prometne nesreče ali nasilništvo, saj je tudi pri odkrivanju in preiskovanju teh kaznivih dejanj nujno zagotoviti neodvisno, nepristransko in učinkovito preiskavo. Ni utemeljenih razlogov, da bi ta oddelek po ZDT-1 ne bil več pristojen za »druga kazniva dejanja policistov«. Nasprotno, to bi bil korak nazaj. Izpostavili bi se kritiki demokratične pravne Evrope. Razlogi, ki narekujejo zunaj policije odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, storjenih pri izvajanju policijskih nalog in pooblastil, veljajo v enaki meri tudi za kazniva dejanja, storjena zunaj službe.

Sedanja organizacijska umestitev na VDT RS je ustrezna in povsem primerljiva s podobnimi ureditvami v drugih demokratičnih pravnih državah EU in Evrope. Predlagana selitev oddelka na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljana bi bila napaka, ki bi zmanjšala njegov videz neodvisnosti in nepristranskosti. Operativni tožilci »na prvi stopnji« so pogosto v tesnih profesionalnih in osebnih stikih s policisti policije in to ni pravo okolje za umestitev tega oddelka. Teze za to načrtovano spremembo ne ponudijo prav nobenega pojasnila ali razumnega razloga. Umestitev SO pri VDT RS je utemeljena tudi v izključni krajevni pristojnosti za celotno območje Slovenije.

Nesprejemljiva je tudi teza, da naj bi bila »vključitev dodeljenih policistov« (?) podrobneje urejena v sodelovanju z Ministrstvom za notranje zadeve. Takšna ureditev in sodelovanje bi ne prispevalo k neodvisnosti in videzu neodvisnosti oddelka. Ločitev od policije in Ministrstva za notranje zadeve mora biti celovita in določena v zakonu.

Podpiramo pa osamosvojitev oddelka tako, da bo popolnoma ločen in organizacijsko izločen iz Skupine za pregon organiziranega kriminala. Na to nujno ločitev (iz istih razlogov, zaradi katerih ta oddelek ne bi smel biti premeščen na okrožno državno tožilstvo) smo ministra za pravosodje opozorili ob njegovem prvem srečanju z generalno državno tožilko.

Predlagamo, da ZDT-1 zagotovi jasno zakonsko podlago za neposreden dostop preiskovalcev – policistov in tožilcev SO do vseh evidenc Policije po ZPol, ki jih ti nujno potrebujejo za učinkovito delo. Prav je ustrezneje urediti status preiskovalcev – policistov SO, kar je pomembno tudi zaradi zagotavljanja neodvisnosti in njihovega nepristranskega delovanja. Že smo predlagali tudi spremembo imena za policiste v preiskovalce, kar poudarja videz neodvisnosti in ločenosti od policije in njenih policistov.


Mnenje Skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala

V tezah za pripravo predloga novega zakona o državnem tožilstvu Ministrstvo za pravosodje spreminja tudi določbe glede »organizacijske umestitve Skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, ki bo po vzoru specializiranega oddelka za sojenje v zahtevnejših zadevah organiziranega in gospodarskega kriminala, terorizma, korupcijskih in drugih podobnih kaznivih dejanj ( 6.a.poglavje Zakona o sodiščih) posebna enota, ki deluje pri Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani«.

Iz nadaljnjega teksta izhaja, da ne gre samo za organizacijsko spremembo, umestitev na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani, pač pa tudi za spremembo načina dela Skupine.

Skupina državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala je bila ustanovljena leta 1996, sprememba Zakona o državnem tožilstvu leta 1999 je prinesla manjša pooblastila za delovanje skupine, ki je bila po novem pristojna samo za pregon organiziranega kriminala, sprememba Zakona o državnem tožilstvu leta 2006 pa je skupini ponovno omogočila, da obravnava primere vseh oblik zahtevnega kriminala, ne le organiziranega. Skupina je tako pristojna za kazniva dejanja na področju organiziranega klasičnega in gospodarskega kriminala, terorizma, korupcijskih in drugih kaznivih dejanj, katerih odkrivanje in pregon zahtevata posebno organiziranost in usposobljenost.

Skupina deluje torej že 14 let v enaki organizacijski obliki, ki se je izkazala za ustrezno; kot organizacijska enota Vrhovnega državnega tožilstva. Člani Skupine so okrožni državni tožilci in pomočniki, ki so izbrani izmed kandidatov, prijavljenih na podlagi poziva generalnega državnega tožilca vsem slovenskim tožilcem in pomočnikom.

Skupina deluje na eni lokaciji, delo je skupinsko, tožilski funkcionarji pri vodenju predkazenskega postopka sodelujemo s pristojnimi policijskimi upravami, skoraj praviloma pa kar z Generalno policijsko upravo, ki največkrat prevzame od pristojnih policijskih uprav zahtevne in obsežne postopke. V takšen način in organiziranost je vstopil v letu 2009 ustanovljen Nacionalni preiskovalni urad, ki je organizacijsko urejen po principu Skupine. Skupina sodeluje tudi z drugimi državnimi organi (DURS,UPPD, UVK, CURS, ATVP, Računsko sodišče…), ki prav tako delujejo centralizirano, na ravni celotne države. Glede na to je naravnost idealna sedanja organizacijska ureditev Skupine kot organizacijske enote Vrhovnega državnega tožilstva, saj je krajevno pristojna na celotnem ozemlju Republike Slovenije in ni najti razumnega razloga, razbrati pa ga ni niti iz tez, za prenos organizacijske umestitve na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani.

Nova organizacija in način dela Skupine, kot ga je razumeti v tezah, zagotovo ne bo pripeljal do boljše učinkovitosti, saj delo Skupine funkcionalno razbija, ker ga dejansko prenaša na pristojna tožilstva, kjer naj bi člani Skupine sodelovali s tožilstvi po Sloveniji. Pri tem je popolnoma nejasno, kdo bo pravzaprav vodil delo na zadevi? Kakšna bo sploh pristojnost tožilca Skupine? Kako bo na zadevi delal pristojni tožilec na pristojnem tožilstvu, ki ni član Skupine in ki ima v delu druge zadeve pristojnega tožilstva (spisi, dežurstva, udeležbe na obravnavah…).

Iz tez izhaja, da naj bi drugače kot sedaj, člani Skupine ( ni jasno ali s tožilci pristojnih tožilstev ali z drugimi člani Skupine, ali pa kar vsi skupaj ) skupno obravnavali najtežje zadeve. Očitno pripravljalcem zakona ni jasno oz. niso seznanjeni s sedanjim načinom dela Skupine, ki je izrazito kolegijsko. Nameravana sprememba pa bo imela prav nasprotni učinek, saj v praksi posamezni tožilci iz pristojnih tožilstev, ki ne bodo člani Skupine ne bodo imeli ne interesa, ne volje (sicer bi se prijavili za delo v Skupini) ne pristojnosti, predvsem pa ne časa, zaradi preobremenjenosti z rednim delom, še dodatno asistirati članom Skupine. To bo pripeljalo k temu, da bo član Skupine dejansko le eden izmed tožilcev na pristojnem tožilstvu, ki bo v določenem obdobju obravnaval neko zahtevno kazensko zadevo, pri tem pa ne bo imel možnosti kolegijsko sodelovati z ostalimi člani Skupine, saj bo spis dejansko fizično drugje in ga ostali člani Skupine ne bodo poznali.

Iz tez tudi izhaja, da se bodo na podlagi nove organizacije Skupine izkušnje in znanja v okviru delovnega procesa prenašala na vsa državna tožilstva. Popolnoma neprimerno je, da bi šele sodelovanje s Skupino na zahtevnejših zadevah pomenilo pridobivanje izkušenj in znanja, saj je temu namenjena pravna fakulteta in strokovna usposabljanja in izobraževanja ter nenazadnje delo na Okrožnih državnih tožilstvih. Že iz sedanje ureditve imenovanja članov Skupine izhaja, da so bili izbrani na podlagi izkazanih izkušenj, znanj in pripravljenosti za delo z zahtevnimi zadevami, pri čemer smisel delovanja Skupine vsekakor ni podajati izkušnje in znanja pristojnim tožilstvom temveč obravnavanje zahtevnejših zadev.

Poseben specializiran oddelek za sojenje še ni organiziran, zanj je pripravljena le zakonska podlaga v 6.a.poglavju Zakona o sodiščih.

Kakršnikoli poskusi organizacije Skupine po vzorcu, ki ga za Specializiran oddelek za sojenje predpisuje Zakon o sodiščih je neustrezen in vodi k decentralizaciji in s tem k neučinkovitosti dela. Z načinom dela Skupine, kot ga določa veljavni ZDT, je omogočeno tožilskim funkcionarjem nemoteno delo, kolegijsko obravnavanje zadev in sodelovanje s policijo. Ker je bil način dela skozi vsa leta spoznan za ustreznega, je na ta način organizirano tudi delo Nacionalnega preiskovalnega urada. Niti iz tez ne izhajajo kakršnikoli razlogi, ki bi izkazovali, da dosedanja ureditev ni primerna in učinkovita.

Ni običajno, da se preizkušeni načini dela spreminjajo in prilagajajo novonastalim inštitucijam in njihovemu načinu dela, sploh ob dejstvu, da ena od teh sploh še ni ustanovljena, nima članov, ne funkcionira, tako, da o izkušnjah, glede organizacijske oblike in načina dela ne moremo govoriti, druga pa »živi« šele dobre tri mesece. Ob tem pa ne gre zanemariti dejstva, da je slednja, NPU, organizirana podobno kot Skupina sedaj.

Zagotovo bi bilo lažje podajati predloge in mnenja, če bi Ministrstvo za pravosodje skupaj s tezami posredovalo javnosti tudi osnutek zakona, saj iz tez, ki se na nekaterih mestih sklicujejo na konkretne člene, izhaja, da le ta očitno že obstaja. Prav tako pa teze ministrstva ostajajo na programski in splošni ravni, ki ji na načelni ravni ob uporabi pavšalnih lepo zvenečih izrazov »zagotoviti postopkovne, materialne in kadrovske pogoje« v določenem delu niti ni mogoče oporekati.

V bistvenih vprašanjih teze ne dajejo podlage za konstruktivne pripombe glede številnih, najpomembnejših vprašanj, ki se tičejo samega načina dela Skupine.

 

Nazaj