Novice

Otvoritev sodnega leta 2019

 

Na slovesnosti ob odprtju sodnega leta 2019, je generalni državni tožilec Drago Šketa med drugim dejal, da si državno tožilstvo prizadeva zmanjšati pritisk na sodni sistem, saj se nadaljuje trend zmanjševanja števila nerešenih ovadb, pri čemer prostor za izboljšave še vedno obstaja. V tej zvezi je poudaril možnost pohitritve postopkov, kar je tožilstvu delno že uspelo. Korak naprej bo treba narediti predvsem v primeru nadzora nad nad hitrostjo reševanja sodnih, predvsem najtežjih kazenskih zadev, na katere se javnost najbolj kritično odziva.

V nadaljevanju objavljamo celotni govor generalnega državnega tožilca:

 

Otvoritev sodnega leta že tradicionalno predstavlja čas, ko se ozremo nazaj v preteklo leto kot tudi priložnost za temeljit razmislek o našem sedanjem stanju preden svoj pogled usmerimo v prihodnje izzive.

 Leto 2018 je bilo za slovensko pravosodje jubilejno leto – častitljive obletnice so zaznamovale  sodstvo, odvetniško stroko, sredi novembra pa smo tudi na tožilstvu obeležili stoletnico formalnih začetkov institucionalnega delovanja vrhovnega pravdništva, kot se je tožilstvo sprva imenovalo. Skozi desetletja smo pravosodni organi skupaj pripomogli k vzpostavitvi in utrditvi pravnega sistema moderne in demokratične države sedanjega časa.

Spoštovani,

 vsebina dolžnosti, ki nam jih nalaga Ustava je različna, vendar isti cilj neločljivo povezuje naše delovanje in nam narekuje sodelovanje v smeri zagotavljanja pravičnosti, zakonitosti in neodvisnosti.

 Dovolite mi, da na tem mestu delim z vami citat prvega predsednika Slovenskega sodniškega društva in enega od pobudnikov za njegovo ustanovitev dr. Svetozarja Poliča iz maja 1971, ki je že takrat dejal da so sodniki »voljeni nosilci in izvrševalci sodne funkcije, ki pa te funkcije ne morejo opravljati brez visoke strokovnosti in, kar je najpomembnejše in značilno za njihov položaj, morajo biti pri svojem delu, pri konkretnem odločanju oziroma sojenju popolnoma neodvisni.«

 Tudi 48 let kasneje sta prvini neodvisnosti in nepristranskosti še vedno neločljivo povezani s strokovnostjo in moralno neoporečnostjo. Poklici v pravosodju so namreč častni ter terjajo odločen in strokovno podkovan korak, še posebej ko se z njim vrši kazenski pregon.

 Struktura kazenskih zadev se je namreč v zadnjih letih popolnoma spremenila – pravna zapletenost in obsežnost zadev je dosegla novo raven – nove oblike kriminalitete spreminjajo naravo in pristope tožilskega pregona, pa tudi sodna praksa na teh področjih se šele v zadnjem času precedenčno oblikuje. Kompleksnejše pojavne oblike kaznivih dejanj terjajo specifično znanje in stalno strokovno izpopolnjevanje in nadgrajevanje intelektualnega kapitala.

 V tožilski organizaciji se zavedamo, da lahko le dobro usposobljen tožilec skozi prizmo oportunitete z vrednostno kategorizacijo in uporabo ustreznih procesnih in materialno pravnih institutov pripomore k razbremenitvi kazenskih sodišč in s tem količinskega uravnavanja dotoka obtožb na sodišče.

 In to nam uspeva, saj statistični podatki za preteklo leto izkazujejo, da tožilstvo ob optimizaciji rednega dela in obvladovanju letnega pripada nadaljuje pozitivni trend zmanjšanja števila nerešenih ovadb, pregled sprejetih odločitev pa kaže, da je bilo v letu 2018 zavrženih kar 4,2 odstotkov več ovadb kot v letu 2017. Tako že po ustaljeni poti nadaljujemo z zmanjševanjem številčnega kot tudi vsebinskega pritiska na sodni sistem.

 Cenjene udeleženke, cenjeni udeleženci,

 kljub temu, da stopamo po pravi poti je še vedno prostora za izboljšave. Eno od takšnih področij je gotovo pospešitev postopkov. Medtem ko nam je z uvedbo projekta pospešenega »fast track« obravnavanja določenih kazenskih zadev to že uspelo – moramo konkretnejši premik narediti tudi v sklopu reševanja in procesuiranja najtežjih kazenskih zadev, ki predvsem med splošno javnostjo najbolj kritično odmevajo in v povezavi s katero se najpogosteje ocenjuje učinkovitost in pravočasnost našega delovanja. Ponotranjiti moramo rek, da odlaganje pravičnosti pomeni tudi odrekanje pravičnosti – postopanje po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja mora biti ultima ratio tako za državnega tožilca kot za ostale stranke postopka.

Pot naših prioritet mora prav tako še naprej obsegati tudi aktivno vključevanje v zakonodajne postopke – skupaj smo v lanskem letu tvorno sodelovali pri podajanju predlogov k spremembam osrednjega formalnega vira kazenskega procesnega prava. Sedaj si moramo še skupaj prizadevati, da se sprejme model kazenske procesne ureditve ki bo opora sodniku in tožilcu, da bo optimalno zagotavljal naš največji možen prispevek k pravni državni v polnem pomenu besede.

 Pravosodni organi se namreč kot »varuhi in služabniki zakonov«  bolj kot katerikoli drug organ zavedamo razlike med kreiranjem prava in njegovim uresničevanjem, da mora biti zakonodajna kvaliteta pred zakonodajno kvantiteto – zakoni ne smejo predstavljati nomotehnične nedovršenost ter dogmatske in sistemske nepremišljenosti, nikakor ne smejo biti produkt političnega razmišljanja in interesnega odločanja. Neodvisnost pravosodja mora pomeniti odvisnost samo in le od prava.

 Dovolite mi izraziti pričakovanje, da bomo tudi v prihodnje pri opravljanju naših funkcij kos vsem izzivom…

 

 Zahvaljujem se vam za povabilo in za vašo pozornost.

 

 

Nazaj