Novice

Stališče Vrhovnega državnega tožilstva o razlagi določb 36. člena ZDT

Na Vrhovnem državnem tožilstvu RS smo prejeli neobvezno pravno mnenje ministrstva za pravosodje, ki naj bi ga napisalo na podlagi zaprosila višje državne tožilke Vlaste Nussdorfer, iz katerega izhaja, da lahko o vprašanju zakonitosti odredb generalnega državnega tožilca Republike Slovenije odloča le pristojno sodišče in da je mogoče »36. člen Zakona o državnem tožilstvu (ZDT) razumeti tudi tako, da lahko začasna premestitev višjega državnega tožilca traja skupaj največ dve leti«.

Upoštevaje takšen odziv Ministrstva za pravosodje RS na zaprosilo višje državne tožilke, ki je z odredbo generalne državne tožilke RS začasno, za šest mesecev delno premeščena na opravljanje funkcije k Okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani, ker so to zahtevali razlogi po prvem odstavku 36. člena ZDT, sporočamo stališče Vrhovnega državnega tožilstva RS o razlagi določb 36. člena ZDT.

ZDT v 36. členu ureja začasno premestitev državnega tožilca, vključno z začasno premestitvijo višjega državnega tožilca k okrožnemu državnemu tožilstvu.

Po 36. členu ZDT je začasna premestitev za čas največ šestih mesecev. Če so (še nadalje) podani pogoji po prvem odstavku 36. člena ZDT, je možno začasno premestitev podaljšati za dobo največ šestih mesecev in nato najdalj še za eno leto. Z začetno začasno premestitvijo in z nadaljnjimi podaljšanji lahko torej začasna premestitev traja do dve leti.

V 37. členu ZDT izrecno določa, da za začasno premestitev ni potrebna privolitev državnega tožilca.

ZDT v 36. členu ne določa, da ponovitev začasne premestitve ni mogoča. Če bi zakonodajalec hotel začasno premestitev omejiti zgolj na enkratno začasno premestitev, bi to v 36. členu ZDT tudi zapisal. Takšen zaključek je mogoč na podlagi besedila 38.a člena ZDT, ki izrecno določa (le) enkratno ponovitev dodelitve okrožnega državnega tožilca za opravljanje zahtevnejših strokovnih nalog na Vrhovno državno tožilstvo. Pri dodelitvi po 38.a členu ZDT gre za dodelitev na hierarhično višje državno tožilstvo z namenom opravljanja zahtevnejših strokovnih nalog. Ne gre za ugodnejšo situacijo v primerjavi s 36. členom ZDT, pač pa za zahtevnejši položaj tako dodeljenega okrožnega državnega tožilca in prav zato je za ta primer tudi določeno, da je dodelitev mogoča le z enkratno ponovitvijo in vedno le na podlagi vsakokratne pisne privolitve dodeljenega okrožnega državnega tožilca.

ZDT v 38.a členu torej dovoljuje (enkratno) ponovitev dodelitve, kar je v tem členu izrecno zapisano. Ker 36. člen ZDT ne vsebuje omejitve, ki bi dovoljevala zgolj enkratno začasno premestitev ali enkratno ponovitev začasne premestitve, je po argumentu a contrario logičen zaključek, da je možna in dovoljena večkratna začasna premestitev.

V korist razlage, da je začasna premestitev po 36. členu ZDT mogoča večkrat, govori tudi namenska (teleološka) razlaga. Zakonska določba, ki omogoča večkratno začasno premestitev (ko so za to podani zakonski pogoji iz prvega odstavka 36. člena ZDT), ima namen zagotoviti pogoje za redno, pravilno, vestno in učinkovito delovanje državnega tožilstva. Takšen namen začasne premestitve jasno kažejo pogoji, navedeni v prvem odstavku 36. člena ZDT, ki utemeljujejo (enkratno ali večkratno) odreditev začasne premestitve in njeno podaljšanje za čas do dveh let (pri vsaki začasni premestitvi).

Enak rezultat daje tudi sistematična razlaga. Določbe o začasni premestitvi so umeščene takoj za 35. členom ZDT, ki ureja premestitev državnega tožilca na mesto v drugo državno tožilstvo. Tu gre za premestitev, ki je lahko celo trajna, brez časovne omejitve in prav tako brez privolitve državnega tožilca za takšno premestitev. V primerjavi s 35. členom ZDT ureja 36. člen ZDT »ugodnejšo situacijo«, saj ureja (zgolj) začasno premestitev. Če lahko generalni državni tožilec premesti državnega tožilca celo trajno, je razumljivo, da ga lahko enkrat ali večkrat premesti tudi začasno: vsakič, ko so podane okoliščine, ki začasno premestitev utemeljujejo (in zahtevajo) po prvem odstavku 36. člena ZDT.

Omejitev enkratne začasne premestitve s podaljšanji na največ dve leti ne izključuje ponovne začasne premestitve, ko se (znova) pojavijo okoliščine iz prvega odstavka 36. člena ZDT, ki terjajo odločitev o začasni premestitvi. Nasprotno stališče bi pomenilo, da je državni tožilec v 40-letni profesionalni karieri lahko začasno premeščen le enkrat, torej le enkrat v življenju, ne glede na ogroženost ali nezmožnost pravočasnega izvajanja funkcij državnega tožilstva. Tako nelogičnega in za učinkovito delo državnega tožilstva škodljivega zaključka, ne dopušča nobena metoda razlage zakona.

Izhodišče razlage mora biti besedni pomen zakona. Člen 36 ZDT jasno določa omejitev le glede »podaljšanja« začasne premestitve, nič pa ne govori o številu dopustnih začasnih premestitev (za razliko od 38.a člena ZDT, ki dodelitev na Vrhovno državno tožilstvo omejuje na enkratno ponovitev).

Dopolnilno izhodišče za razlago predpisa sta cilj in namen pravila (teleološka in zgodovinska razlaga), ki prav tako utemeljujeta razlago za dopustnost večkratne začasne premestitve zaradi zagotovitve pravočasnega, rednega in učinkovitega izvajanja funkcij državnega tožilstva.

Novela ZDT-B je 36. člen ZDT spremenila in dopolnila prav zato, da »se zagotavlja učinkovito delo pri kazenskem pregonu in drugem tožilskem delu glede na morebitne kadrovske težave pri posameznih državnih tožilstvih, kakor tudi pomoč izkušenih državnih tožilcev v posameznih zahtevnejših zadevah«.

Novela ZDT iz leta 2002 ima torej namen omogočiti (še) večjo mobilnost državnih tožilcev, ko obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo ogroženo ali onemogočeno pravočasno izvajanje funkcij državnega tožilstva. 

 

Nazaj