Novice

Vrhovno državno tožilstvo uspelo z zahtevo za varstvo zakonitosti

Vrhovno državno tožilstvo RS je na Vrhovnem sodišču RS uspelo z zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp40425/2010 z dne 27.1. 2017, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Celju I K40425/2010 z dne 7.7. 2016.

Vrhovno državno tožilstvo RS je na Vrhovnem sodišču RS uspelo z zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp40425/2010 z dne 27.1. 2017, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Celju I K40425/2010 z dne 7.7. 2016.

Vrhovno sodišče RS je na seji 26.septembra 2019 odločalo o zadevi v kateri sta bila obdolženca s sodbo sodišča prve stopnje obsojena za kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po prvem odstavku 234. člena KZ. Obdolženca naj bi kot direktor in družbenik gospodarske družbe, ki je kot dolžnica postala nezmožna plačila, po predhodnem dogovoru iz zadolženega premoženja izplačevali dolgove in s tem namenoma spravili štiri upnike podjetja v ugodnejši položaj. Posledično naj bi upnikom, ki so v postopku prisilne poravnave priglasili za več kot 6,8 milijonov evrov priznanih terjatev, v kasnejšem, stečajnem postopku pa za več kot 9 milijonov evrov priznanih terjatev, povzročili za skupno 209.365,61 evrov škode.

Sodišče druge stopnje je odločilo, da opis kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem odstavku 234.člena KZ. Sodišče je odločilo, da ni konkretizirano, kdo so oškodovanci, pri čemer oškodovani upniki niso ugotovljeni niti v obrazložitvi sodbe, niti ni ugotovljena višina terjatev posameznega upnika. Nihče od oškodovanih upnikov na sodišču tudi ni bil zaslišan, prav tako ni znano, katerim drugim upnikom naj bi obdolženki povzročili veliko premoženjsko škodo.

Vrhovno državno tožilstvo RS je v zahtevi za varstvo zakonitosti menilo, da poimensko naštevanje upnikov ne more biti bistveno za oceno, ali je opisano ravnanje kaznivo dejanje. Ker dejanje že po naravi prizadene vse upnike, njihova konkretizacija v izreku ni potrebna, saj se zaradi očitanih ravnanj zmanjša premoženje dolžnika, iz katerega bi se poplačali vsi upniki. Njihova navedba tako v ničemer ne bi pripomogla k boljši konkretizaciji zakonskih znakov.

Glede na navedeno argumentacijo je Vrhovno sodišče RS ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva in ugotovilo, da je bilo s sodbo sodišča druge stopnje kršen Kazenski zakoni.

 

Sodba Vrhovnega sodišča RS

 

 

Nazaj